Mitja Velkavrh , mladi dirkač z Vrhnike, je v nekaj letih prehodil pot od prvih kilometrov na dirkaškem poligonu v kamnolomu Verd do naslova državnega prvaka v Diviziji II in zmage v skupni razvrstitvi relija z najbolj zmogljivim dirkalnikom.
Ob njem je na sovozniškem sedežu mama, sicer izkušena sovoznica, s katero sta odlično uigrana tako na dirkah kot zunaj njih. Mitja Velkavrh verjame v trdo delo, izkušnje in trening na simulatorju, njegove ambicije pa segajo tudi na evropskih dirkaških preizkušnjah. Mitja je 18-letnik iz Vrhnike, ki obiskuje Gimnazijo Jurija Vege v Idriji, kjer se izobražuje za strojnega tehnika. Ko ne sedi v šolskih klopeh, večino prostega časa nameni avtomobilom in dirkanju. Rad tudi sam poprime za orodje in servisira kakšen avtomobil, veliko časa pa preživi za dirkaškim simulatorjem. Da to ni zgolj zabava, temveč pomemben del priprave na dirke, dokazujejo tudi njegovi rezultati.
Po uspešnih začetkih v Twingo Cupu in avtokrosu je leta 2024 prestopil v rally, kjer je skupaj z mamo Nino kot sovoznico hitro opozoril nase. Po zahtevnem obdobju in hujši nesreči se je vrnil še močnejši. Leta 2025 je postal državni podprvak Divizije I, osvojil tretje mesto v mladinskem prvenstvu in bil s strani zveze za avtošport izbran za Talent leta. V sezoni 2026 je z avtomobilom Peugeot 208 Rally4 osvojil naslov državnega prvaka v diviziji 2. Na reliju Primorje na Hrvaškem pa sta z mamo prvič nastopila s Citroënom C3 Rally2 in slavila še zmago v skupni razvrstitvi.
Z mladim dirkačem smo se pogovarjali o njegovih začetkih, sodelovanju z mamo, pomenu treninga na simulatorju, možnostih za napredek in sanjah, ki segajo vse do evropskega prvenstva.
Z dirkami se ukvarjate že nekaj let. Koliko časa ste že v tem športu, koliko ste bili stari, ko ste prvič sedli za volan avtomobila, in kje so se začeli vaši dirkaški koraki?
Z dirkami se ukvarjam od dvanajstega leta, ko sem prvič sedel v dirkalni avtomobil na poligonu Rallyshow.si. Avtomobil sem sicer prvič vozil že pri približno štirih letih, in sicer v očetovem naročju, samostojno pa sem za volan sedel pri enajstih.
Izhajate iz dirkaške družine. Kako so starši sprejeli odločitev, da se tudi sami podate v ta šport? Je bilo zaradi njihovih izkušenj lažje začeti?
Zame, ki prihajam iz dirkaške družine, je bil začetek zagotovo lažji, kot bi bil, če se s tem moji starši ne bi ukvarjali že prej. Starši so to zelo dobro sprejeli in mislim, da so takšen razvoj dogodkov tudi pričakovali.
Njihove izkušnje so mi gotovo pomagale, saj sem bil že od malega obkrožen z avtomobili in dirkanjem. Tako sem lahko postopoma spoznaval ta svet in se vanj tudi sam vključil.
Vaša mama je tudi vaša sovoznica. Kako komunicirata med dirko in kako doma? Se ob nedeljskem kosilu pogovarjata predvsem o dirkah ali pridejo na vrsto tudi običajne družinske teme?
To, da je mama moja sovoznica, ne pomeni, da me med hitrostnimi preizkušnjami opozarja na šolo. Ko sva na dirki, se oba stoodstotno osredotočiva na svoje delo. Takrat sva v vlogi voznika in sovoznice, ne mame in sina. Na dirki sva profesionalna in družinsko vez pustiva ob strani.
V nedeljo pri kosilu pa pridejo na vrsto stvari, o katerih se mama običajno pogovarja s sinom. Kako je v šoli, ali imam domače naloge, kaj je treba postoriti okoli hiše in podobno. Če te stvari doma ne bi bile urejene, verjetno tudi v avtomobilu ne bi tako dobro funkcionirala.
Seveda pa se tudi zunaj dirk še vedno veliko pogovarjava o rallyju. To je velik del najinega življenja.
Kaj je po vašem mnenju recept za tako hiter uspeh?
Rekel bi, da je pomembno, da začneš voziti že zelo mlad, veliko pa pripomore tudi simulator. Na njem se lahko naučiš ogromno koristnih stvari, čeprav si marsikdo predstavlja, da gre zgolj za igranje igric.
Simulator ti pomaga razvijati občutek za dinamiko vožnje in se učiti, kako se odzvati v različnih situacijah. Po mojem mnenju pa je najpomembneje, da imaš čim večkrat volan v rokah – naj bo to v prometu, na poligonu ali v simulatorju. Ta občutek se mi zdi pri dirkanju zelo pomemben.
Seveda brez dela, izkušenj in podpore ljudi okoli sebe ne gre. Sam se trudim, da čim več prostega časa namenim dirkanju in pripravam, saj želim iz vsake priložnosti potegniti največ.
V čem pri dirkah najbolj uživate?
Najbolj uživam takrat, ko se s tekmeci borimo za desetinke sekunde. Takrat moraš dati od sebe res vse in se približati svojim mejam. Prav ta boj me najbolj žene naprej. Na koncu niti ni najpomembneje, na katerem mestu končaš, če veš, da si dal od sebe vse, kar si v tistem trenutku lahko. Zelo mi je všeč tudi, ko vidim, da gledalci uživajo v moji vožnji. Zato si kdaj pa kdaj privoščim tudi kakšno bolj atraktivno potezo, čeprav zaradi tega izgubim kakšno sekundo.
Kje vidite največ prostora za napredek? Kaj lahko še naredite, da boste postali boljši dirkač – poleg tega, da bi imeli na voljo hitrejši avtomobil?
Prostor za napredek se vedno najde. Pri sebi vidim predvsem možnost za več treninga z avtomobilom, s katerim nato nastopam na dirkah. Težava je, da vsako testiranje veliko stane, zato za to žal pogosto ne ostane dovolj denarja.
Veliko lahko še naredim tudi na področju fizične pripravljenosti. Poleg tega se moram naučiti več o nastavitvah avtomobila. Na tem področju še nimam toliko znanja, kot bi si ga želel, zato se trudim vsako priložnost izkoristiti za učenje. Veliko se učim tudi v simulatorju.
Mislim, da moraš kot dirkač vedno iskati načine, kako se izboljšati. Ni dovolj, da imaš dober avtomobil. Pomembno je, da razumeš njegovo delovanje, znaš izkoristiti njegove prednosti in se tudi sam nenehno razvijaš.
Kakšne so vaše sanje, cilji in želje, tako na dirkah kot v zasebnem življenju? Kje se vidite čez deset let?
Moja velika želja je, da bi nekoč postal konkurenčen v evropskem prvenstvu in se tam boril za najvišja mesta. Seveda bi si želel odpeljati tudi kakšen reli v okviru svetovnega prvenstva. Težko rečem, kje se bom videl čez deset let, upam pa, da bom takrat dirkal v kakšnem italijanskem ali evropskem prvenstvu.
Kar zadeva zasebno življenje, nimam veliko posebnih želja, saj se trenutno res poskušam osredotočati na dirkanje. Želim si, da bi s punco nekoč imela svoj dom in da bi bila skupaj zadovoljna. Načrtov glede lastne družine pa za zdaj še nimam.
Na zadnjem reliju Primorje na Hrvaškem sta z mamo prvič nastopila s Citroënom C3 Rally2 in dosegla zmago v skupni razvrstitvi. Kakšna je bila izkušnja z avtomobilom, ki je stopničko višje od tistega, s katerim ste dirkali v letošnji sezoni?
Na reliju Primorje sva prvič vozila Citroën C3 Rally2. To je res odličen avtomobil za vožnjo, poleg tega se mi zdi precej enostavnejši za vožnjo kot avtomobil Rally4, s katerim sem nastopal v letošnji sezoni. Njegova edina težava je, da v njem ne občutiš hitrosti. Zdi se ti, da voziš počasi, čeprav v resnici ni tako. To te lahko hitro zavede, zato moraš biti na to še posebej pozoren. Na koncu sva zmagala v skupni razvrstitvi, kar je bila res odlična izkušnja in lep rezultat.
Veliko treningov in priprav opravite tudi na poligonu Rallyshow.si na Verdu kjer je makadamska podlaga. Ali je to pomemben del uspeha?
Vsekakor. V društvu Autosport Jazon sem začel na poligonu za volanom Suzukija Baleno in se učil drsenja skozi ovinke po makadamski podlagi. To je nekaj kar lahko priporočam vsakomur, saj ti ravno to drsenje pomaga pri občutkih za volanom ko voziš na meji oprijema na asfaltu. To, da sem od samega začetka član vrhniškega društva je pomemben del moje dirkaške poti in sem za ta proces učenja zelo hvaležen vsem, ki so mi stali ob strani in mi predajali znanje in izkušnje.
Mitjeva zgodba kaže, da za uspeh v rallyju niso dovolj le pogum, hitrost in dober avtomobil. Pomembni so tudi zgodnji začetki, neprestano učenje, fizična pripravljenost in sposobnost, da iz vsake izkušnje potegneš nekaj koristnega. Ob tem ima Mitja še posebno prednost – ob sebi ima mamo, ki je izkušena sovoznica v reliji in ga spremlja tako v življenju kot na sovozniškem sedežu.
Pri komaj 18 letih je že državni prvak, a njegovi cilji segajo precej dlje. Če bo lahko še naprej nabiral izkušnje in dobil priložnosti za napredek, se lahko njegova zgodba v prihodnjih letih razvije še v kaj večjega.
Mitji Velkavrhu želimo veliko uspešnih kilometrov, varnih dirk in čim več priložnosti za uresničitev njegovih sanj.
Peter Kavčič
