Tri države, kolesa in trije najvišji vzponi v 24 urah

Prvotno smo si za cilj izbrali vzpone Kotor–Lovćen (Črna gora), Tučepi–Sv. Juraj (Hrvaška) in Log pod Mangartom–Mangartsko sedlo (Slovenija), vendar smo bili primorani zaradi neugodnih vremenskih razmer prilagoditi zadnji vzpon in smo tako izbrali drugi najvišji vertikalni vzpon v Sloveniji: Grad–Krvavec.

V četrtek zjutraj, 14. maja ob 6. uri, smo krenili iz Horjula z natovorjenim kombijem, ki nam ga je za potrebe ekspedicije brez odlašanja posodil Janez Čepon, po domače Grovšev. Pot nas je vodila do kar precej oddaljenega Donjega Stoliva, kraja v osrčju Boke Kotorske v Črni gori. Pot je potekala brezhibno z dvema vmesnima postankoma. Po 10 urah potovanja smo končno pozdravili soseda Steva in Vero, razpakirali in si šli ogledat bližnje mesto Tivat, ki slovi kot mesto z največjo luko za prestižne jahte na Jadranu. 

V petek zjutraj nam je soseda za zajtrk spekla pito, preostanek dneva pa je bil rezerviran za ogled vzpona na Lovćen in mesta Kotor. Cesta na Lovćen je v prvi polovici precej ovinkasta, za promet pa zelo zahtevna, saj na kar nekaj odsekih ne omogoča vožnje za nasproti vozeča vozila in je potrebnega kar nekaj manevriranja, prilagajanja in vzvratne vožnje. Ko smo z avtom prispeli do vrha, nas je nato čakalo še kakšnih 400 stopnic do mavzoleja, v katerem je pokopan slavni Petar ll. Petrović Njegoš, ki je denimo v svojih časih prijateljeval s Francetom Prešernom. V mavzoleju nas je nagovoril upravnik in ob tem, ko smo povedali, da smo Slovenci, je najprej omenil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Prav neverjetno! 

Načrtovali smo, da podvig pričnemo iz petka na soboto ob polnoči, vendar smo zaradi neugodne vremenske napovedi sklenili, da pričnemo z ekspedicijo že isti dan – v petek okrog 17h!

V Škaljarih smo se ob 17.30 simbolično dotaknili morja, nato pa pričeli s prvim klancem v dolžini dobrih 33 km! Na papirju je to položen klanec s povprečjem 5,8 % in v začetku se zdi, da ni hudo. Po prvih 200 višinskih metrih prispemo do vasice Trojica, od koder pot vodi na drugo stran proti Tivatu ali naprej v klanec po ozki in ovinkasti cesti proti Njegošem. Tu se naklon kaj bistveno ne spremeni, se pa pričnejo ovinkaste serpentine in je zelo pomembno, da za vzpon ne izbereš preveč prometnega dne! Ceste so ponekod izjemno ozke. Po 1000 višinskih metrih prispemo na plato, kjer je vasica Njegoši, poimenovana po slavnem črnogorskem pesniku, filozofu in vladiki. Od tu naprej je cesta v izjemno lepem stanju, široka, nov asfalt, pričnejo pa se tudi precej bolj strmi odseki preko 12 % in več kilometrov dolžine. Vmes je tudi nekaj ravnine in spusta, zato kot rečeno povprečni naklon vzpona precej vara. Tudi zaključek je strm, tako da ni mala šala. Na vrhu je bilo samo nekaj stopinj nad ničlo in vetrovno, posneli smo fotografijo, se oblekli in odpeljali nazaj v dolino. Na tej točki smo opravili že preko 1.700 m skupnega vzpona. Po poti navzdol nas je ujel mrak, zaradi zelo ovinkastega spusta pa smo potrebovali več kot eno uro za povratek do stanovanja, kjer smo nekaj čez deveto začeli pakirati kombi in vse, kar smo prinesli s seboj. V mislih smo imeli slabo vremensko napoved in pa uro, ki je neusmiljeno tiktakala.

Iz Donjega Stoliva v Boki Kotorski smo krenili okrog 22. ure. Najprej smo prečkali morsko ožino Verige oz. Lepetane s trajektom (pot traja samo 5 minut) in se preko Herceg Novega odpravili do maloobmejnega prehoda, ki leži nasproti Prevlake – skrajnega južnega rta Hrvaške. Cariniki so se samo za glavo držali, ko smo povedali za naš načrt. Naredili smo načrt, da se v kombiju izmenjujemo po dva in dva, tako da sta sprednja dva ves čas budna. V Tučepe pri Makarski smo prispeli v soboto okrog tretje ure zjutraj. Kot je bilo videti, smo prispeli ravno po hudem neurju, saj je bilo na cesti veliko naplavin, peska, kamenja in tudi sodre. Ker sem trasiral vzpon po zemljevidu, sem izbral najkrajšo pot, nisem pa vedel, da bo to pomenilo naklon preko 20 % za prvi kilometer! Po cca 250 m vzpona smo prispeli do rampe, kjer se prične nacionalni park Biokovo. Ker smo prispeli ponoči, nam ni bilo treba plačati vstopnine v višini 7 € na kolesarja. Pričeli smo vzpon, ki je najprej potekal zelo tekoče, mirno, lahko rečem lahkotno. Ni se čutilo, da smo pred tem že opravili en zelo dolg vzpon. Pot je najprej potekala skozi gozd (vsaj tako smo mislili, ker so bila ob cesti zložena debla), nakloni so bili zmerni in zdelo se je, da ne bo večjih težav. Počasi se je začela spuščati megla, nakloni so se postopoma večali in ob prihodu do znanega “sky walka” se je zdelo, da smo prišli v povsem drug svet. Izjemno je začelo pihati, bilo je vlažno, zaradi zelo goste megle pa nismo videli kaj dosti več kot 10 m pred seboj. Od tam naprej je cesta zelo ovinkasta, gor/dol in z nekaj zelo strmimi odseki. Zadnjih nekaj kilometrov je bilo glede na pogoje že kar precej mukotrpnih, nekaj 100 m pred ciljem pa naju je ne enem zelo strmem odseku z Matjažem sunek vetra posadil iz kolesa! Na vrhu na 1.750 m višine je termometer kazal samo 2 stopinji, mraz in megla pa sta nas po fotkanju hitro nagnala nazaj proti dolini. Tudi ta vzpon po številkah precej vara, uradno je dolg 27 kilometrov s povprečnim naklonom 6,5 %, a kaj, ko je tudi pri tem vzponu druga polovica bistveno težja! Tudi tokrat je spust potekal počasi, saj je bilo mestoma precej nevarno, tudi roke so bile precej otrdele, veter pa je bil pri sky walku orkanski in nas je premikal levo in desno. Po tem delu je spust nekoliko bolj umirjen, iz odprtega terena se pot nadaljuje v zavetju gore, veter je pojenjal, megla se je umaknila in naredil se je dan! Kakšen pogled v dolino! Šele sedaj smo opazili, da gozda praktično ni, saj je požar uničil skoraj cel hrib! Debla, ki smo jih videli pred tem, so bila posledica poseka stotin kubikov dreves, ki so žal zoglenela. Do morja v Tučepih smo prispeli malo pred 8. uro zjutraj, naložili kolesa, se preoblekli in krenili na 7 ur oddaljeno pot nazaj v Slovenijo.

Prvotno smo imeli cilj, da opravimo še tretji najvišji vertikalni vzpon v tretji državi v 24 urah, vendar nam vremenske razmere na Mangartskem sedlu tega žal niso omogočale in smo med vožnjo proti Sloveniji po posvetu naredili kompromis in se odločili za vzpon na Krvavec, pri katerem opraviš preko 1200 m vertikalnega vzpona (na Mangartsko sedlo ga je preko 1400 m). Na poti smo se menjavali za volanom, jedli sendviče in debatirali o raznoraznih zadevah, noge pa niso bile več tako sveže kot po prvem vzponu. V Cerklje na Gorenjskem smo prispeli okrog 15.30, da dokončamo izziv pa smo imeli 2 uri časa. Ker gre za vzpon dolžine 19 kilometrov in nekaj čez 1200 m vzpona, smo vedeli, da bi nam moralo uspeti. Vsekakor je vzpon zahteven že sam po sebi, če pa imaš pred tem za seboj že preko 10 ur vožnje, 60 kilometrov vzponov in 3.500 višinskih metrov, pa še toliko bolj. Če smo na prejšnjem vzponu večinoma kolesarili skupaj, smo se tu odločili, da gremo vsak po svojih močeh, ker nas je tudi čas že priganjal. Kdor je kolesaril iz Grada na Krvavec, ve, da prvi trije kilometri presegajo 10 % naklona, kar se je hitro pokazalo v razlikah med nami. Vsi štirje smo tako kolesarili solo do vrha, seveda tudi tokrat na nekaterih delih vzpon ni bil lahek, predvsem v Ambrožu pod Krvavcem in zadnji del, ki vodi po novo asfaltirani cesti od sedežnice do plaže na Krvavcu. Kot zadnji sem dosegel cilj zgolj 15 minut pred iztekom 24 ur in misija je uspela! Pred tem je Matjaž že opravil manjkajočih 200 m do okroglih 5000 m skupnega vzpona, jaz in Rok sva ga opravila ob spustu v dolino in povratku nazaj proti razcepu za Kamnik/Krvavec, Andreju pa se je žal že pred tem izpraznila baterija na števcu.

Izziv smo zaključili s pico in pivom, ravno prav utrujeni, vendar z zanimivo zgodbo in nenavadno ekspedicijo! Vsekakor izziv, ki nam bo še dolgo ostal v spominu!

Grega Čepon, KK Zapravljivček Horjul