Horjul, 16. maj – V Prosvetnem domu Horjul se je v maju odvil topel in čustven večer, posvečen najlepšim slovenskim popevkam. Dogodek sta z veliko predanosti in ljubezni do glasbe organizirali Petra Janželj in Barbara Mlinar, ki sta poskrbeli, da je dvorana zaživela v duhu nostalgije, romantike in pristne glasbene energije.
Podobne koncerte so v Horjulu organizirali že v letih 2014-2019, potem pa je epidemija covid prekinila to lepo tradicijo.
Letošnji majski dogodek je potekal v duhu ljubezni do slovenske popevke. Na ta dan so najlepše uspešnice dobile nov glas. S spoštovanjem do izvirnikov, pa tudi s svežino, pogumom in energijo so jih oživili pevci in glasbeniki iz Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca. Interpretacije zimzelenih skladb so obujale spomine in občutja poslušalcev. Program je bil skrbno izbran – skladbe, ki v slovenski glasbeni prostor vnašajo poetičnost, toplino in kanček večne ljubezni. Prva je večer odprla Petra Bizjan, ki pravi, da imajo zanjo poseben pomen nastopi, ko jo na klavirju spremlja sin Voranc. Izvedla sta skladbo Nad mestom se dani, s katero sta takoj ustvarila prijetno, domače vzdušje v dvorani. Seznam uspešnic zlate dobe slovenskih popevk ni naključen. Vse te skladbe v nas prebujajo malo romantike, nostalgije in poetičnega pogleda na življenje. Ena od organizatork večera, ki ji nikdar ne zmanjka energije, Petra Janželj, zelo rada poje in tudi besede ji dobro tečejo, zato včasih kakšno besedilo simpatično priredi. Na večeru se je predstavila z romantično skladbo Mlade oči Ditke Haberl in Samo nasmeh je bolj grenak.
Svojo avtorsko pot in ljubezen do glasbenega ustvarjanja je predstavila tudi Barbara Mlinar, druga organizatorka večera. Zapela je svojo novo pesem Želim hoditi počasi, ki nagovarja današnji hitri tempo življenja in potrebo, da si človek kdaj vzame čas zase.
Poseben čar so večeru dodali družinski prepleti nastopajočih, saj so se na odru zvrstili kar trije družinski dueti. Poleg dueta Bizjan sta se predstavili Janja in hči Tereza Burjek z narečno pesmijo Oj uatrak muj. Liza Pucihar Peklenk je zapela ob harmonikarski spremljavi očeta Antona Puciharja.
Dotaknili so se tudi besedil pisatelja Ferija Lainščka, čigar pesmi pogosto govorijo o notranjih svetovih, hrepenenju in posebnosti vsakdana. Ena izmed njih, Ne bodi kot drugi, je v interpretaciji Martine Kogovšek zazvenela še posebej lepo.
Na odru so zazvenele tudi skladbe, kot so Lastovka, Ko gre tvoja pot od tod in druge zimzelene melodije, ki so jih obiskovalci sprejeli z velikim aplavzom in vidnim čustvenim odzivom.
Anže Kenk, ki ustvarja tudi avtorsko glasbo v angleščini, se je tokrat predstavil s priljubljeno pesmijo Adija Smolarja Daleč je za naju pomlad.
Poleg omenjenih instrumentalistov so sodelovali še Urban Garbajs, Miha Vidrih, Neža Bastarda in Martina Kramžar na klavirju in Marko Jelovšek na kontrabasu.
Večer se je zaključil ob znanih zvokih vokalne skupine Svetlice iz Polhovega Gradca, ki je nastopila v nekoliko manjši postavi, a s svojo značilno energijo. Ob njih je zapela tudi Janja Janša Predalič, skupaj pa so skozi pesmi o hrepenenju in spominu ustvarile močan čustven zaključek glasbenega dela programa.
Za piko na i so se vsi nastopajoči združili v skupnem finalu in skupaj z občinstvom zapeli še zaključno pesem. Večer se je zaključil v duhu sporočila povezovalke večera Jerneje Čepon, da naj bo »mini vse slabo in maksi vse dobro« – preprosto, iskreno in človeško, tako kot je bila tudi celotna glasbena izkušnja v Horjulu. Zapeli so pesem Mini in maksi Belih vran.
Glasba je znova dokazala, da ne potrebuje veliko – le iskrene ljudi, ki jo delijo naprej. Organizatorki večera sta se lepo zahvalili vsem prisotnim gledalcem, vsem nastopajočim, Prosvetnemu domu Horjul, vsem tehničnemu osebju in drugim podpornikom.
Irena Pfundner
Foto: Nadja Prosen Verbič
