Poletje 2026. Kolona horjulskih dekličev in fantičev se pomika za potokom skozi Horjul in po stari cesti od Horjula proti Zaklancu. Zgodnje poletno sonce pripeka.
Poletje 1593. Na Gradišču, Koreni, na Urhu, na Lesnem Brdu in na drugih okoliških gričih so zagoreli kresovi. Z vzhoda prihajamo turške čete. Domačini horjulske doline mrzlično nakladajo svoje borno imetje, da ga prenesejo na varnejša skrivališča v gozdu in na utrjen tabor pri Urhu, kamor se umaknejo tudi sami.
Naša četica v Zaklancu med vaškimi hišami krene proti Petrovc. Vemo, da nas tam pričakuje igralec Pavle Ravnohrib, stari stric naše sošolke Emme. Emma nas vodi po stranskih poteh, da se izognemo prometu.
Vaščani so se umaknili za obzidje, ki jim nudi vsaj nekaj varnosti pred turško vojsko, ki prihaja, da bo plenila, požgala lesene, s slamo krite hiše, pobijala, pokradla živino in žito, otroke, dekleta in mlade fante pa odgnala v suženjstvo.
Pavle nas s širokim nasmehom pričaka pred hišo, Emmina babi prežene našo žejo z grozdnim sokom, ki ga je jeseni pripravila za ozimnico, med zobanjem piškotov opazujemo Emminega ježka Snežka, pregrešno nas vabi gredica gozdnih jagod pred hišo.
Okoliški graščaki zbirajo čete, da krenejo v pomoč obkoljeni Ljubljani. Okoliške čete so zbrane nad Urhom v Pečovju in na sosednjem griču na Lesnem Brdu.
Pavle vzame v roke knjigo Utrinki iz horjulske doline in nam prebira zgodbo o obleganju tabora na Urhu. S svojim glasom nas vodi po našem kraju v času pred štirimi stoletji.
Ko Turki krenejo v napad, se je med bojem razbesnela silovita nevihta. V srditem spopadu je ubito veliko domačih brambovcev. Turki so poraženi, ker so jih čete pograjskega grofa Blagaja stisnile v obroč.
Okrepčana četica se vzpenja po cesti v hrib. Sonce pripeka, malce se smilimo sami sebi in spotoma počivamo v senci dreves. Razveseli nas veverica ob poti, po malici na obronku gozda kreneno do cerkvice in se po lesenih stopnicah povzpnemo na obrambni zid in kukamo skozi line.
Ko se Turki umaknejo iz horjulske doline, iz vseh vaških cerkva zadonijo zvonovi. Domačini so se sicer izognili turškemu suženjstvu, vendar vsa dolina objokuje svoje padle fante, v naslednjih dneh krenejo žalostne procesije iz skoraj vseh vaških hiš na pokopališča. Turki napadejo Ljubljano, vendar je turški naskok na mesto odbit. Napadalci se umikajo brez plena proti vzhodu. Na svetega Ahaca doživijo še poraz pri Sisku.
Naša kolona po isti poti krene proti Horjulu. Pot sprva pelje navzdol, zato gre lažje. Spotoma malo počivamo v senci in preračunavamo, koliko poti je še do Horjula.
Utrujeni smo in v učilnicah se ohladimo in poigramo. V naslednjih dneh bomo uredili naše vtise, ki jih je veliko in so raznoliki.
Učenci 2.a in 2.b z učiteljicama Ireno in Mojco
