V sredo zjutraj so vremenarji napovedovali sneg in mraz. Otroci iz skupin Čebele, Murni in Metulji pa smo bili v velikem pričakovanju, da se odpeljemo proti Gorenjski. Vznemirjenje se je širilo med nami, saj nismo vedeli, kaj nas čaka v Kranjski gori. Tam se bomo presedli na Bedancbus, ki pelje po skrivnostni poti vse do Kekčeve dežele. Bo Kekec že pasel v planinah in ne bo žulil šolskih klopi?
V zavetju pod Prisankom smo tiho čakali na prevoz. Oprezali smo, če kje naokoli že vohlja stric Bedanec. Kar naenkrat smo prišli v pravljico in hodili po stezi, ki nas je peljala skozi gozd. V senčnih obronkih se je svetil sneg.
Zaslišali smo ječanje. V leseni kletki je bil zaprt fantič, komaj malo večji od nas. Prepoznali smo Rožleta in mu pomagali, da se reši. Bedanec ga je zaprl, njega in Mojco, ki mu mora pospravljati okoli bajte. Tiho, tiho smo se približali koči divjega lovca. Bedanca ni bilo doma, spal je v senci bora. Mojca pa je pometala pred kočo. Kako je bila vesela, ko nas je zagledala. Zbežali smo mimo bajte divjega lovca, tekli do Brincljeve hiše ter se skrili na čaroben mostiček. Mojca in Rožle sta zaslišala, da se je Bedanec zbudil in po gozdu bentil, da kje sta smrkavca.
Joj, joj, kaj bo pa zdaj? Kako naj se rešimo tega zlodeja? Kar slišimo, da nekdo vriska in se smeje. Kekec je prišel. S svojimi ukanami je Bedanca pregnal in ob našem skovikanju je ta zbežal kar tri dni daleč. Kako smo bili Kekca veseli. Pa tako zabaven je in korajžen. Čisto nič ga ni strah. Zaupal nam je skrivnost in prav nobenemu je ne bomo povedali.
Dobra volje je najbolja, to si piši za uho…tako nasmejani in pogumni so prišli do tete Pehte, ki nam je skuhala čaj iz rožic in spekla pecivo za pogum. Oh, res nas ni bilo več čisto nič strah. Kar ostali bi pri Kekcu v pravljici, ampak to ne gre. Starši nas čakajo doma. Zato smo pomahali junakom v slovo in se ob Pišnici odpravili do jezera Jasna.
Dan je bil s soncem obsijan. Ni bilo mraza, ne snega. Pri srčku pa nam toplo, ko smo se polni dogodivščin vračali nazaj domov.
Barbara Popit
