Ob 7.00 uri se je 9 članic in članov društva dobilo na železniški postaji v Borovnici, z namenom prehoditi Pot ob žici. Eni so se za pot odločili prvič, drugi že z izkušnjami, a vsi z željo premagati 33 km dokaj zahtevne poti. Najprej smo se prijavili, dobili kontrolne kartončke, se uskladili za smer pohoda in nato krenili. Začeli smo po ravnini Vič–Livada–Rudnik. Že dobro ogreti smo se nato podali čez Golovec. Nadaljevali pot po makadamu in asfaltu na Fužine, v Polje do Jarš. Vmes smo pridno beležili dosežene čase in nabirali kontrolne žige. Na polovici poti je bilo treba dodati energijo. Dobrote so prešle iz naših nahrbtnikov v naše želodčke. Res je teknilo. Po kratkem počitku smo bili spet v pogonu. Naslednja postaja je bil Bežigrad in nato Šiška. Malo že utrujeni, a odločeni nadaljevati. Na poti smo srečevali znance, sokrajane, sorodnike in vse ostale pohodnike, ki so se odločili za obratno smer pohoda. Vsako srečanje z znancem smo izkoristili za pozdrav, kratek klepet in seveda počitek. Tako smo spet lažje nadaljevali pot. Noge so postajale vedno bolj težke in boleče, ampak želja doseči cilj je bila močnejša od tegob. Stisnili smo zobe, si privoščili sladoled in nadaljevali proti Viču. Po dobrih osmih urah smo VSI dosegli cilj. Bili smo del 25000 udeležencev pohoda. BRAVO MI. Preživeli smo lep dan, bogatejši za nove izkušnje. Pohvala vsem, ki so se prvič podali na to pot in jo premagali. Drugo leto to ponovimo in že zdaj vabimo še druge, da se nam pridružijo. Skupaj zmoremo VSE. Da smo imeli še moči govori dejstvo, da smo v teku po stopnicah lovili vlak na viškem postajališču. Neverjetno!
Ko smo se usedli na vlak, smo si bili enotni: pritoževalo se je telo, duša je želela izzive. Za najlepše stvari v življenju se je treba potruditi. Vztrajati. Švicati. Malo boli, včasih zelo boli. Včasih čevelj tišči … a nagrada vztrajnosti je izjemna.
Mija Cvirn.