V Šentjoštu je v mesecu oktobru potekala že 13. zapored dobrodelna prireditev, na kateri se zbirajo sredstva, ki so namenjena pomoči potrebnim ljudem. Tokrat je organizator prireditve, Župnijska Karitas Šentjošt, v goste povabila priljubljenega župnika Martina Goloba.
Martin Golob se je rodil leta 1988 v Šmartnem pri Litiji. Odraščal je na kmetiji v družini s petimi brati. Pri 25-tih letih je postal duhovnik in služboval v različnih krajih. Svojo pot je začel kot kaplan v Zagorju ob Savi, nato pa služboval na Vrhniki in v Srednji vasi pri Bohinju. Leta 2020 je postal župnik v Grosupljem, kjer skrbi tudi za župniji Lipoglav in Polica. Ljudje ga sprejemajo kot izjemno priljubljenega duhovnika, odlikuje ga preprostost, ponižnost, prijaznost, veder značaj, delavnost… Njegov delavni dan začne že v zgodnjih jutranjih urah in traja pozno v noč.
V pogovoru je pripovedoval o svoji življenjski poti od otroštva, preizkušenj skozi šolo do duhovniškega poklica, kaj kot duhovnik rad počne in kaj je zanj najtežje, sodelovanja na družbenih omrežjih, o težavah cerkve, o povojni krutosti, ki je mnoge prizadela in še o marsičem. Pogovor z njim je vodil Matej Kavčič.
Na začetku prireditve ga je pozdravil in nagovoril šentjoški župnik Franc Kadunc, ki je v času Martinovega otroštva služboval v njegovem rojstnem kraju, ga učil verouk, spoznaval njegov vesel ter odkritosrčen značaj, dobrosrčnost njegovih staršev in celotne družine. Uvodoma je tudi Martin Golob obudil lepe spomine na g. Kadunca, ki sežejo daleč nazaj, ko ga je le ta učil ministrirati, spominja se, kako je njegova stara mama tudi za župnike vsak teden spekla velik hlebec kruha in so jih jim nesli…
Otroštvo
O sebi pravi, da je bilo njegovo otroštvo privilegirano, saj izhaja iz velike kmečke družine, ima pet
bratov in starša, ki se med seboj zelo dobro razumeta. Živeli so skupaj s starimi starši, kar je na njega
naredilo poseben vtis, pa čeprav vedno ni bilo lahko. Skrbna mami je otroke vedno pospremila, ko so
odhajali v šolo in jih sprejela, ko so se iz nje vračali. Na kmetiji so delali vsi in za te delovne izkušnje je
staršem zelo hvaležen. Vsak dan so skupaj molili, se pogovarjali in bili med seboj prijateljsko povezani
in to prijateljstvo je ostalo vse do današnjih dni. Sedaj se večkrat vrača domov, staršema poskuša
polepšati jesen življenja, občasno jih razbremeni dela, ali jih kam odpelje, tudi na kakšno romanje. O
svojem lepem otroštvu večkrat pripoveduje na srečanjih starševskih skupin, in si želi, da bi tudi oni
imeli v svojem otroštvu takšne privilegije. Prepričan je, da v življenju ni pomembno, da imaš vse kar
si lahko zaželiš, velika vrednota in sreča pa je imeti ljubeče starše na katere se lahko zaneseš. Te
izkušnje iz otroškega življenja je odnesel s seboj v svet in vse drugo pustil doma. Še vedno pa mu je
kmečko delo blizu. Če priložnost nanese rad pri delu pomaga, še posebno mu zaigra srce, ko vidi ali
celo vozi traktor, takrat se kar pozdravi in nasploh podpira kmečko življenje.
Preizkušnje skozi srednjo šolo do duhovniškega poklica
Prepričan je, da če imaš v sebi zdravo osnovo, nisi okolici tako izpostavljen. Bolj kot veseljačenje in
druženje ga je kot mladega fanta pritegnil kip Matere Božje v Stični, pa čeprav takrat še ni bil tako
veren, saj v veri raste človek vse življenje. Tudi kot duhovnik se še vedno uči vere. Rad gre tudi v
družbo in se poveseli, vendar s časovno omejitvijo, katere je navajen že od doma. Je pa vesel za mlade in jim zaupa, da gredo v družbo in za njih tudi moli.
Največje vrednote v družini
Vsekakor skupno delo, h kateremu jih starši niso nikoli silili, ki pa se je začelo že v zgodnjih jutranjih
urah, včasih tudi že pred šolo. Velik vtis nanj je naredila vsak večer skupna molitev, kateri je sledil
pogovor, medtem pa jim je mami prinesla kaj dobrega za pojest.
Kdaj se je prvič utrnila misel postati duhovnik in način duhovniškega življenja
Da bi postal duhovnik je bila njegova misel že od otroštva naprej, ko je še ministriral. K temu ga je
spodbujal tudi stari oče, ga večkrat pohvalil za dobro sodelovanje pri maši in mu včasih primaknil
kakšen tolar. Zanj so tudi molili, še zlasti župnik Vinko Klemenc in tudi drugi ljudje. Verjame, da se v
družini ob molitvi rojevajo duhovniški poklici. V najstniških letih mu je bil vzor tudi župnik Marjan
Lampreht. Doma so imeli vedno zelo spoštljiv odnos do duhovnikov. Ob tem srečanju je nagovoril
tudi občinstvo v dvorani, še zlasti starše, naj spodbujajo mlade, da se odločijo za to pot, vendar ne pod prisilo.
Njegov način življenja je biti oče v kraju, oče vsem, kar lahko kot duhovnik udejanja in kar mu je
najljubše poslanstvo. Zato si vzame čas kot oče tudi takrat, ko je ljudem težko, ko je nekdo potreben
tolažbe. Tedaj jim prinaša Boga, jim je na voljo in želi, da ga v tem smislu tudi sprejemajo.
Vendar ima župnik poleg duhovništva tudi druge vloge. Biti mora gospodar, skrbeti za infrastrukturo,
opravljati razna hišna dela in biti vsestransko iznajdljiv. Ob vsem tem mora biti tudi učitelj, psiholog,
filozof, nekoliko umetnika … Pri opravljanju teh vlog mu zelo pomagajo izkušnje, ki jih pridobil doma
na kmetiji. Način življenja kmeta in župnika je podobno saj je vsak na svojem področju predan delu
čez cel dan. Če imaš rad Boga in ljudi je duhovnik gotovo eden najlepših poklicev, čeprav ne najlažji.
Navsezadnje ne živimo zato, da nam bi bilo lahko, pač pa da bi prišli v večno življenje.
Najljubša in najtežja dela v vlogi župnika
Najraje je v družbi ljudi, rad oznanja božjo besedo, govori o Bogu, poučuje verouk, deli zakramente in
opravlja redne duhovniške obveznosti … Zelo težko bi sprejel, da bi mu bilo odvzeto maševanje, saj
misli, da bi od žalosti kar umrl. Ali da bi mogel bogoslužje spremljati nekje od daleč. V veliko breme
pa mu je pisarniško delo, ki je polno birokracije, je pa tudi potrebno. Pred kratkim je za to vrstno delo
dobil pomoč, za kar je zelo hvaležen.
Duhovniške krize v času službovanja
Večje krize ni doživel, do sedaj ga je vedno reševala molitev. Tudi krize poklicanosti ni imel. Zaveda pa
se, da zanj in za njegovo svetost moli veliko ljudi, za kar jim je hvaležen. Ve za primer, da zanj, zato da
ne bi izgorel, moli vsako noč ob 3. uri zjutraj pater iz Pleterja. Poklicani k molitvi za svoje otroke pa so
v prvi vrsti starši. Molitev ni samo ponavljanje besed ampak, molitev je potapljanje svoje duše v
en velik čeber božje milosti. Ker ga molitev vedno rešuje, je v srcu miren in ponižen. Da je postal
duhovnik je božji dar za kar ni sam zaslužen, poskuša pa tako živet.
Kaj s pridobljenimi izkušnjami spremeniti na področju izobraževanja v semenišču
Ob vprašanju se nasmehne in pravi, če bi še enkrat obiskoval šolo, da bi bil bolj priden, več bi poslušal in se bolj duhovno poglabljal v veri. Dobro bi bilo, če bi na samem izobraževanju dali več poudarka kako delati z ljudmi, kako vplivati na življenje v župniji in tudi kako se lotiti splošnih del, ki jih čakajo na župnišču v vlogi gospodarja, organizatorja, opravljanja raznih hišnih in gospodinjskih del …
Vloga župnikov in laikov čez deset let ob čedalje večjem pomanjkanju novomašnikov
Meni, da bodo obstoječi duhovniki čedalje bolj obremenjeni z delom in da jim bodo morali pomagati
laiki. Že sedaj brez njih ne gre. Zelo je vesel, če se za pomoč kdo sam ponudi in pove kakšnih del je
vešč, oziroma, če kdo pride z idejo in rešitvijo, kako kaj izvest. Hvaležen je, ker mu pomagajo pri
opravljanju pisarniških del, pri vodenju spletnih strani, oblikovanju oznanil, tudi Karitas vodijo laiki…
Sodelovanje na družbenih omrežjih
Internet mu služi zgolj kot orodje za oznanjanje Boga, je kot prižnica, preko katere Bog nagovarja
ljudi. Že v času, ko je služboval v Bohinju je začel širiti božjo besedo preko medijev, sedaj pa mu pri
tem pomaga skupina mladincev. Osebno meni, da to tehnologijo uporablja premalo duhovnikov. Ima
veliko sledilcev, več kot vidni predstavniki cerkve. Pri delu upošteva nasvet, ki mu ga je dal župnik iz
Dola pri Ljubljani, da naj sprejme vsakega novinarja in naj vedno poda v odgovor razlog svojega
verovanja in naj vedno in povsod oznanja Boga. Moli na čast svetemu duhu in se prepušča Bogu.
Do kje se da vero prejemati preko medijev in kdaj je potrebno navezati stik z duhovnikom
Noben duhovnik ne more dati več, kot je daritev svete maše, a žal tega mnogi ne občutijo kot dar.
Kot župnik je pri izražanju zelo preudaren, da nebi z izrečenimi besedami koga prizadel in ga tako
odvrnil od vere. Če ga na tak način izgubi, ga bo le težko pridobil nazaj. Zato se mora včasih spustiti
na nivo dotičnega človeka, da se z njim lahko pogovarja, tega pa mediji ne zmorejo.
Osebno priporočanje svetnikom
Redno se priporoča več svetnikom, še posebno Benediktu, saj je ob novomašniškem posvečenju
uporabil njegovo geslo, Moli in delaj, patru Piju, Arškemu župniku in drugim.
Kdo so Oče, Sin in Sveti duh
Ne sprašuje se kdo so Oče, Sin in Sveti duh, to so neraziskane skrivnosti, ki nas presegajo, pač pa se
sprašuje kdo je on. Njegova najljubša podoba je Bog, ki nas je ustvaril in ima podobo očeta, ki je
sprejel izgubljenega sina. Sin, ki nas je odrešil in Sveti duh, ki nas posvečuje. Venomer se trudi, da bi
bil Evangelij ogledalo njegovega življenja.
Težave cerkve
Cerkev je grešna in sveta. Če cerkev potrpi z menoj bom tudi jaz s cerkvijo. Cerkev je Jezusova nevesta, omogoča mu duhovniški poklic in da živi duhovno. Pri ljudeh pogreša gorečnost, vendar meni, da se pri mladih to prebuja, kar ga zelo veseli. Goreč kristjan je tisti, ki da Boga na prvo mesto. Žal tudi pri nekaterih duhovnikih opaža premalo gorečnosti, vsaj tako to sam doživlja.
Izrekanje o stvareh ki so javne, družbene …
Pravi, da starejši kot je, več se upa izražati tudi o družbeno-moralnih načelih. Tudi glede evtanazije
ima svoje mišljenje, on se bori za življenje in ne za smrt. To je povsem moralna zadeva in ne politična.
Opredelitve in odnos do povojnih krutosti
S preteklostjo ni osebno obremenjen. Njegova družina ni bila nikoli deležna težkih stvari. Nikoli pa
niso nikogar kritizirali ali sovražili. Že stara mama je dala vsakemu jesti. Žal pa naša domovina še ni
doživela sprave, nikoli se za dejanja ni opravičila, zato je bolečina v ljudeh ostala.
Kar se je dogajalo v preteklosti ne odobrava. Kot duhovnik sprejema in posluša bolečine enih in
drugih, na pogrebih pokopava ene in druge. Duhovnik je za vse, ampak režim kakršen je bil, je za
obsodit. Tisti ljudje, ki so pristopili na nepravo pot in ustvarili hudo sočloveku, še dandanes nosijo posledice v sebi in se soočajo z osebno travmo. Vsak zločin je v nebo vpijoč in se ga ne da prekriti. Kot duhovnik skuša gledati v človeku človeka. Strinja pa se ne z vsem.
Prireditev je popestril kratek kulturni program, v katerem sta nastopila Otroški cerkveni pevski zbor
pod vodstvom Ane Malovrh in vokalist Andrej Jerman s pesmijo o smrti. Voditelj Matej Kavčič je ob sklenitvi pogovora župniku Martinu Golobu na njegovi celotni duhovniški poti zaželel veliko blagoslova in se mu v imenu vseh za pogovor zahvalil. Za sodelovanje, izrečene misli in delitev svoje vere sta se mu zahvalili tudi predsednica in članica ŽKŠ. Ob koncu se je za povabilo zahvalil tudi župnik Martin Golob in vsem podelil božji blagoslov.
Sonja Malovrh
