Blizu starodavne domačije pri Škandru, ki sta jo Petrov France Remškar in njegova žena Marija, roj. Rus (Gromova) kupila na dražbi, je v rimskih časih stal rimski miljnik s številko 8. Tu je nekoč menda stala rimska preprežna postaja mutatio Ad nonum, se pravi pri deveti milji od Emone do Akvileje. Zakaj je bilo treba konje menjavati že pri deveti milji, je še danes uganka. Mogoče je to povezovati z dejstvom, da so se na Logu konji v vpregah radi plašili, morda zaradi močnih podzemeljskih vodnih tokov od mestoma kraškega obrobja nad Ljubljanskim barjem pri Logu. Nekateri razlagajo tudi sorazmerno počasnejšo vožnjo na območju nekdanje cestninske postaje Log z vplivom podzemne vode, drugi pa to pripisujejo psihološkemu vplivu v zavesti voznikov, ki so včasih morali tu zavirati. Kdo bi vedel …
Domačijo pri Škandru je od staršev pozneje prevzel Ivan Remškar, prvi župan predvojne občine Log. Ta si je soprogo našel na Vrhniki pri Malnarju, kjer so se pisali Habe. Kot v rimskih časih so bili tudi v nekdanjem furmanskem gostišču pomembni konji. Ob koncu vojne se je gospodar ustrašil za vlečno živino in jo hotel odgnati na varno na Ferjanko. Ker pa so ga sovaščani ostrašili, da se bodo prodirajoči hercegovski partizani Logu približali po gozdnem obrobju nad Barjem, se je Škander odločil, da svoji kobili pusti doma v hlevu. Ko so pogumni Hercegovci po dvodnevnem srditem boju 9. maja 1945 naposled zavzeli vas, prižeto ob grič sv. Janeza, so odgnali tudi Škandrovi kobili. Gospodar je hodil za kolono vse do Brezovice in moledoval, naj mu vendarle vrnejo njegovi konjski sili, pa se zagoreli Hercegovci niso dali pregovoriti; pri Škandru so na pomlad ostali brez tako pomembne vprežne živine. V zameno je Ivanu Remškarju krajevni ljudski odbor najprej ponudil neko kljuse, ki se nekdanjemu županu ni prav nič dopadlo. Potem pa so mu prignali dve zastavni kobili, ki ju je socialistična Jugoslavija dobila od organizacije UNRRA, kar v prevodu pomeni Uprava združenih narodov za pomoč in obnovo. Od vojne razdejane jugoslovanske dežele od te organizacije niso dobivale le tako prepotrebne hrane, ampak tudi vlečno živino in pozneje tudi dostavna vozila. 200 kobil je ladja skupaj z morskimi kavboji, ki so na dolgi poti skrbeli za živad, dostavila v Trst.
Bela in rdečkastorjava kobila, šimel in pram barve, sta razveselili nestrpnega gospodarja. Njive so čakale, delo je zaradi pomanjkanja vprege zastalo; ko le ne bili kobilici tako divji. Krpanovo ponižno živinče je bilo zgled potrpežljivosti, kobili z druge strani oceana pa sta se kar naprej plašili, tako da so jih Ivan, njegova žena Marija in njuna sinova morali kar naprej loviti. Marko Remškar, ki od leta 1980 kmetuje na novi lokaciji, le streljaj daleč od starodavnega Škandrovega gradu, se spominja pripetljaja, ko je že vsaj malo udomačeni kobili zapregel v kosilnico in se napotil kosit na Ilovico. To je precej strm breg nad zaselkom Kačja vas. Vrteče se kosišče je zarezalo v zajca, ki se je skrival v visoki travi. Marko je hotel poškodovano živalico pokončati, v tistem pa sta se “mustanga” ustrašila in se zagnala po bregu navzdol. Pred visoko smreko sta šla vsaksebi, nesrečna kosilnica pa naravnost v iglavec! Ata Ivan, ki je grabljal travo na robu senožeti, je komaj odskočil. Konjski kraljici s prerije sta naposled obstali, oče in sin pa sta si vsa nesrečna ogledovala poškodovano kosilnico. Tako poškodovano, da je tudi Gošavčev oče Frančišek Popit, ki je bil vešč vsakega kovinskega opravila, ne bi znal popraviti.
Počasi pa sta kobili pozabili na ravnice severne Amerike in se navadili na košenine na Barju in blizu njega. Postarali sta se in nista več žrebili, zato so ju od Škandrovih poslali v Mole k Skodlarju. Tam sta sklenili svojo konjsko življenjsko pot.
Kaj pa njuni predhodnici, ki ju je odpeljala zmagovita vojska, sta se morda znašli v skalnati Hercegovini? Težko je verjeti, da so ju Hercegovci vzeli s seboj na daljno domačo grudo, saj so menda domov odpluli kar na ladjah do Splita in potem kdo ve kako do domačih krajev, železniške proge so bile v tistih povojnih letih v kaj slabem stanju. Verjetno sta se ugrabljeni Škandrovi kobili postarali na kakšni od kmetij v ljubljanskem predmestu in v njuni konjski pameti razmišljali o starodavni kmetiji na Logu, kjer sta zorali toliko ledin in pripeljali na Škandrovo gumno toliko dišečega sena.
Frane Milčinski je pel “Cinca marinca, ta pa ni taprav, iz UNRRA paketa ukradel je kakav.” Pri Škandru pa bi lahko urezali na primer “Stasiti kobili od onostran morja zdaj Škander ložanski v vprego si doda.” Pa bodi dovolj teh konjskih štorij, dandanašnji bi se spodobilo ubrati kakšno o traktorjih, morda pa kdaj drugič.
Miha Rus
