S kakšnimi občutki zaključujete delo patronažne sestre v Borovnici?
Nekateri komaj čakajo, da gredo v pokoj, jaz nisem bila med njimi. Je pa res, da počasi ugotoviš, da prihajajo mlajše generacije z drugačnim razmišljanjem, z več elana in več volje. Tudi pacienti so začeli postajati mlajši od mene. Zato je prav, da se generacije zamenjajo. Je pa upokojitev, tako kot razne druge obletnice, tudi čas za razmislek, za pogled nazaj in naprej. Doslej so nam življenje krojili starši, učitelji, šefi in sodelavci, kar naenkrat pa smo sami z neomejeno svobodo in časom.
Kakšna je bila vaša karierna pot patronažne sestre, kaj vas je spodbudilo k odločitvi za ta poklic?
Ne vem natančno, zakaj sem postala medicinska sestra. Po končani gimnaziji v Škofji Loki sem se odločala med poklicem učiteljice in medicinske sestre. Poklicno pot sem začela v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, na Gastroenterološki interni kliniki. Ker je bila vožnja iz Žirov v Ljubljano dolga, sem se javila na razpis Zdravstvenega doma na Vrhniki, kjer so iskali patronažno sestro. In moj teren je naslednjih 29 let postala Borovnica. Moji dojenčki so v teh letih postajali že starši.
Delo patronažne sestre verjetno vsebuje precej pestrega in zanimivega dela. Kaj vse?
To je predvsem delo z novorojenčki, otročnicami, bolniki in starostniki. Največ je dela po naročilu zdravnika, to so preveze, injekcije, odvzemi krvi, za vse to imaš delovni nalog. Obiskujemo starejše, invalide. Delo patronažne sestre je posebno zato, ker sestre vstopamo v družine in njihove domove. Poleg dela, ki ga opraviš, nehote vzpostaviš tudi bolj oseben stik. V številnih obiskih se z ljudmi povežeš, doživljaš njihove osebne zgodbe.
Se je odnos mamic do otrok v teh letih kaj spremenil, so bolj zahtevne pri negi in skrbi za novorojenčka?
Dojenčka ob obisku pregledamo, stehtamo, pogledamo barvo kože, popek, prvič ga tudi skopamo, otročnici zmerimo pritisk, vprašaš po počutju … Spremljamo mamico in dojenčka prve mesece. Mamice so danes dobro poučene. Hodijo v šolo za starše, prisotni so očetje. Ko pride dojenček, včasih bolj potrebujejo potrditev, da delajo prav. Da ni nič narobe, če teža ne gre takoj gor, da ni slaba mama, če ne doji polno, in da je normalno, če dojenček včasih joka.
Kaj pa paliativna oskrba, je tovrstnih potreb veliko?
Tega bo vedno več, saj se staramo, ležalne dobe v bolnišnicah so kratke in pacienti gredo hitro domov. Pri paliativni oskrbi je pomembno, kam pride bolnik. Ne samo, kakšna zdravila ima, če rabi kak poseg ali morda prevezo, ampak kdo bo skrbel zanj. Patronažna sestra mora poznati okolje, ali ima koga, ki bo zmogel skrb, ali kaj potrebuje … Moja izkušnja v Borovnici je, da je nega na domu dobro organizirana. Z negovalkami iz Zavoda Pristan smo lepo sodelovale. Vedno, ko je starostnik obležal, sem svojcem predlagala, naj se obrnejo nanje. To pomeni, da pride negovalka in pomaga pacienta preobleči, umiti. Imajo izkušnje, kako ga namestiti, obrniti … Včasih je bilo potrebno sodelovanje s Centrom za socialno delo.
So svojci dovolj skrbni pri tem, imajo dovolj znanja za tovrstno oskrbo?
Župnijska Karitas je lani organizirala tečaj nege na domu, odziv je bil zelo lep, bila je celo čakalna vrsta. Se pravi, da je zanimanja in potreb za to veliko. Sama sem vedno bolj občudavala ljudi, ki za nekoga skrbijo, za starostnika, zakonca … Ne gre samo za nego, gre za stalno prisotnost, ki lahko traja mesec, leto, leta … Bolezen enega člana družine spremeni življenje vsem ostalim.
Ste se kdaj počutili tudi kot psihoterapevtka?
Tudi. Ne samo jaz, to je del vsake patronažne sestre. Ljudem z obiskom malo spremeniš dan, prideš, mu kaj poveš. Veliko jim pomeni tvoje zanimanje zanj in da nekdo pride v hišo.
Kaj pa drugačne izkušnje, ste bili kdaj nesprejeti?
Ne. Je pa res, da si si z nekaterimi takoj blizu, z drugimi kasneje. Kot sicer v življenju.
Kateri trenutki se vam bodo vtisnili v spomin kot najlepši in kateri kot najtežji?
Z ljudmi se veseliš napredka pri zdravljenju, z njimi upaš, trepetaš. Dobri izvidi in izidi, napredovanje, to je najlepše. In veliko jih je bilo. Del te službe pa je tudi umiranje in ob vsakem slovesu sem bila žalostna.
Vam je bilo kdaj težko v tem poklicu?
Včasih tudi. Danes se veliko govori o izgorelosti, jaz tega nisem občutila. Prej sem pri pacientih dobila energijo in voljo. Če sem imela kakšno težko preizkušnjo, sem si velikokrat rekla, če bo on zmogel, boš pa tudi ti. Pomislila sem na njihovo slabšo situacijo in tako sem se naučila ceniti to, kar imam. Predvsem, da sem zdrava, da imam okolje, kjer sem rada, družino, ki jo cenim. Pacienti so bili moja motivacija.
Del vaše službe je tudi smrt, večno slovo paceinta. Kako ste se soočali s temi čustveno zahtevnimi situacijami?
Ponavadi smo se pogovorile s kolegicami ali v ambulanti. Se te pa vsaka smrt dotakne. Malo drugače je pri starejših, ko smrt pričakuješ. So bili pa tudi mlajši, za katere ti ni vseeno. O smrti sem vedno (in še zmeraj) dosti razmišljala. O tistih najtežjih, nepričakovanih, o dolgotrajnih umiranjih, o bitkah za življenje …
Če dovolite, se tukaj dotakniva še aktualne teme, in sicer Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kako gledate na tovrstne pobude?
V vseh letih mojega dela, ko sem spremljala hudo bolne, nisem srečala človeka, ki bi si želel umreti. Prej obratno, to so bili ljudje, ki so se z zadnjimi močmi oprijemali bilke življenja. Medicina pozna številne poti za lajšanje bolečine. Za tiste, ki ne morejo več odločati o sebi, pa tudi mi ne moremo in smo dolžni poskrbeti za ustrezno nego. Če bomo dolgo živeli, bomo verjetno tudi zboleli, verjetno nas bo kdaj tudi kaj bolelo, verjetno bomo kakšen dan tudi trpeli. To je sestavni del življenja. Se mi zdi, da imamo bolj pomembne probleme, kot je evtanazija.
Se vam zdi, da je patronažna dejavnost v Sloveniji dovolj cenjena in podprta?
V Sloveniji je dobro organizirana. V naših vrstah so na srečo kolegice, ki se trudijo, da gre dejavnost v korak s časom.
Kateri so bili največji izzivi, s katerimi ste se srečevali pri delu na terenu?
Izziv je bil na primer vsak nov postopek. Izziv je bila vsaka rana posebej, nova družina, pa organizacijski izzivi …
Ker ste imeli veliko stika z ljudmi v Borovnici in ker prihajate “od zunaj”, bi lahko opisali karakter borovniškega človeka? Kaj bi izpostavili? Ste radi prihajali v Borovnico?
V Borovnico sem rada prihajala. Ampak res rada. Ljudje so pridni, marljivi, obdelujejo vrtove, kmetije in skrbijo za okolje. Všeč mi je tudi skrb za sosede, večkrat so me kakšni opomnili, da so zaznali problem ali stisko. Še na začetku svojega dela sem pri nekaterih mladih začutila, da niso Borovnice čutili kot domačega kraja, danes je drugače.
Kakšni so vaši načrti za zdaj, s čim se boste zaposlili kot upokojenka?
Poletje sva kot vselej prekolesarila, bila sva po Sloveniji, v Istri, v Provansi. Vključena sva v kolesarsko romarsko skupino v župniji. Imava hišo, vrt, pet vnukov, čas bo še za kakšno potovanje. Berem, pletem, šivam.
Za konec, bi kaj želeli sporočiti vašim nekdanjim pacientom, bralcem Našega časopisa, ki vas dobro poznajo?
V ambulanti sem jim naročila, naj čuvajo moje Borovničane. Prepričana sem, da je v Borovnici zdravstvena ekipa odlična in bo dobro poskrbljeno za vse.
Rok Mihevc
