V 88. letu starosti se je tiho od nas poslovil naš ata Jože. Rojen 28. aprila leta 1938 v ljubljanski porodnišnici in istega dne krščen pri svetem Petru v Ljubljani. Življenje pri Lovric, kakor se pravi po domače je bilo težko. Vse je poslabšala še druga svetovne vojna. Star štiri leta In pol je izgubil očeta Leopolda, ki je bil od bratske roke, neoborožen in brez uniforme ubit decembra 1942 v Lipalci. Zgubil je še strica prav tako Leopolda, maminega 14. let mlajšega brata, ki je bil meseca junija leta 1945, ko je bilo vojne že konec, zverinsko umorjen v Sinji Gorici pri Vrhniki. Z mamo, starejšima bratom in sestro se je začel boj za preživetje. Revščina v mladosti ga je zaznamovala za vse življenje. Z dvema kravama in nekaj ovcami so uspeli preživeli, obdelovali so zemljo, ki jo je konec 19. stoletja z denarjem prisluženim v Ameriki kupil njegov stari oče Lovrenc. Bili pa so tudi veseli trenutki. S petjem, delom in glasbo so preusmerili misli ob težkih časih. Velikokrat nam je pripovedoval zgodbe iz otroštva iz šolskega in vaškega dogajanja. Petje, ples, recitiranje pesmi in anekdot je bila njegova strast. Po končani šoli je kot mlad fant, opravljal razna fizična dela, na delo se je vozil s kolesom na Vrhniko in v Ljubljano. Igral je tudi na harmoniko, ki jo je bila njegova mama med opravljanjem vojaščine zaradi finančne stiske primorana prodati. Po odsluženem vojaškem roku v Banja Luki, pa je 28 let delal kot strojnik na različnih delovnih strojih po Sloveniji. Urejal je vodotoke, mnogim je opravil izkop za gradnjo hiše, hleva ali drugih stavb, med drugimi tudi za nov vrzdenški gasilski dom in trgovino. V pokoj je odšel kot vratar v komunalnem podjetju Vrhnika. Delo, delo in še enkrat delo, je bilo njegovo vodilo. « Fizično utrujen a psihično spočit« je večkrat pripomnil. Delo je bila zanj vrednota. Vse kar je ustvaril je ustvaril s trdim, poštenim delom in železno voljo, brez kreditov in ugodnosti, ki so bile rezervirane za privilegirane in zaznamovanim v tistih časih niso bile dostopne. Zamenjal in dokupil je zemljo na Dovšcah in leta 1967 sezidal hišo, ki je še danes naš dom. Leta 1969 se je poročil z ženo Pavlo. Starejšemu bratu in meni sta omogočila lepo mladost in varno prihodnost. Jesen je bila njegov najljubši letni čas. Češnje, jagode, maline, robidnice, borovnice, bezeg, gobe, kostanj … so bile stvari s katerimi nas je vedno velikodušno zalagal.
Gozd je bil pri njem zapisan z veliko začetnico. Samo Bog ve, koliko ur je prebil v njem in koliko km je prehodil po lovskem revirju. Če je bilo treba, je v gozdu ostal tudi celo noč. Lovska strast je v njem pustila neizbrisen pečat. Lov še posebej na divje prašiče pa veliko veselje. Ko je kaj uplenil, pa se je vedno rad poveselil s prijatelji tudi pozno v noč.
Večkrat je izjavil, da vrzdenškega žegnanja ni, brez tradicionalnega streljanja vever´ce. Za ta običaj je živel. Poveseliti se soboto pred žegnanjem in v nedeljo po maši mu je res veliko pomenilo. Strel v soboto ob štirih popoldne in potrkavanje iz domačega zvonika mu je nemalokrat orosilo oči. Veliko stvari se je iskreno veselil, med drugim je bila to osamosvojitev Slovenije leta 1991 in posvetitev novih bronastih zvonov na Vrzdencu leta 2006. Domoljubje in krščanske vrednote so bile zanj stvari za katere je bilo vredno živeti. Rad je imel svoj domači kraj, domačo cerkev, na Vrzdencu je preživel svoje celo življenje. Zelo vesel in ponosen je bil na svoje najbližje, na svojo širšo družino, še posebej na svojih 8 vnukov. “Ti so mi podaljšali življenje”, je velikokrat pripomnil. Vsakič, ko smo komu lafirali za god ali rojstni dan, pa je vedno poskrbel za veselo voščilo in nagovor. Prebral je veliko knjig, še posebej ga je zanimala zgodovina in vojna tematika. Bil je vnet pristaš in ljubitelj športa. Ta mu je krajšal čas še posebej v času, ko mu zdravje ni več dopuščalo, da bi bil aktiven pri vsakdanjem delu. Ko sem ga ob koncu kolesarske dirke po Franciji vprašal, kaj si še želi v življenju, je rekel samo to še, da bi se Tadej Pogačar s kolesom pripeljal na naše dvorišče in bi mu stisnil roko in rekel: »bravo tako se to dela«…
Na koncu se v imenu domačih zahvaljujem vsem, ki ste ga obiskali in niste nanj pozabili, ko je bil bolan in obnemogel. Domačemu župniku za poslednje zakramente in prelatu Vinkotu za zadnje obhajilo. Hvala vsem, ki ste ali še boste ob njegovem pogrebu darovali za družino v stiski ali za sv. maše in vsem, ki ste darovali za našo cerkev. To so rože, ki ne ovenijo in sveče, ki ne pogorijo.
Ata, dober boj si dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Pogumno si prenašal bolečine ob koncu, nikoli te ne bomo pozabili, s tabo bomo povezani v molitvi in dobrih delih. Naj ti bo lahka slovenska zemlja, ki si jo ljubil z vsem srcem.
Sin Evgen, Vrzdenec 7. avgust 2025
