V nevihtnem jutru 8. Julija se nas je 55 pohodnikov DU Dobrova odpeljalo na načrtovani julijski pohod na Weissensee v Avstrijo. Vremenska napovet tudi za Avstrijo ni bila najbolj obetavna. Kanček upanja pa je napoved le dajala, da bo okoli enaste ure prenehalo deževati. Peljali smo se skozi Karavanški predor mimo Vilacha, po dolini Zile vse do Hermagora in naprej do Techendorfa ob jezeru Weissensee, kjer smo pričeli naš pohod.
Weissensee ali Belo jezero je skrito v osrčju Zilskih Alp med rekama Zila in Drava. Leži na nadmorski višini 930 m, v dolžino meri 11,6 km. Ob obali so bregovi belih apnenčastih naplavin, ki obrobljajo zahodno brežino in po njih je jezero dobilo tudi ime Weissensee. Jezero je igrišče narave, okolica pa klimatsko zdravilišče s čistim zrakom. Voda jezera dosega kakovost pitne vode in poleti temperaturo do 24 stopinj. Pozimi jezero v celoti zamrzne in je raj za drsalce. Poleti pa poleg kopanja okolica jezera nudi veliko pohodniških poti in na eno od teh poti smo se odpravili tudi mi. Naš cilj je bil Naggler Alm na višini 1324 m. Še vedno je rahlo deževalo, zato smo se zaščitili pred dežjem, razpeli dežnike in se po lepi gozdni cesti odpravili proti dobro uro oddaljeni planinski koči. Bolj ko smo se bližali vrhu, manj je rosil dež in vremenska napoved se je uresničila, nehalo je deževati. Zadovoljni z odločitvijo, da kljub dežju opravimo pohod, smo prispeli do koče Naggler Alm. Tu smo si vzeli čas za počitek in malico iz nahrbtnika, nekaj pa so nam postregli prijazni oskrbniki koče. Ker ni več deževalo, se nas je večina podala na vrh, s katerega je v lepem vremenu lep razgled na okoliške gore. Žal mi te sreče, da bi uživali v lepem razgledu, nismo imeli, saj so bile vse gore zavite v meglo.
Po dobri uri počitka smo si zopet nadeli nahrbtnike in se odpravili po gozdni poti nazaj k jezeru. Pot, po kateri smo se vračali, je speljana tako, da na več mestih omogoča lep pogled na jezero. Odločili smo se, da jo še malo podaljšamo do mesta, kjer stoji cerkvica, imenovana Hoffnungskirche, in od koder je lep pogled na večji del jezera. Za to odločitev nam ni bilo žal, čeprav smo morali hoditi nekoliko več v dolino in potem nazaj v breg, da smo prišli do cerkvice. Ta cerkvica ni tipična cerkev z rednim bogoslužjem, temveč je zaznamovana kot odprt prostor za tiho molitev, meditacijo ali razmislek ne glede na versko pripadnost. Kot že ime pove Hoffnug, ki pomeni upanje, to obeležje pooseblja upanje v prihodnost, spravo in harmonijo z naravo. Tudi mi smo malo postali in se prepustili upanju v zdravo prihodnost, potem pa pot nadaljevali do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus. Pred odhodom smo nazdravili še našemu Vinetu, ki je ravno danes praznoval rojstni dan, nato pa se odpeljali nazaj proti Sloveniji.
Kot že večkrat, smo tudi tokrat pohod zaključili v gostišču Pri Slavki v Podbrezju. Tudi tokrat je bilo kosilo zelo dobro, največ pa šteje tudi prijazna in hitra postrežba. Pred odhodom smo podelili Ani Peklaj priznanje za 200 opravljenih pohodov in Angelci Mesojednik za 100 opravljenih pohodov.
Vinko Kuder
