Spomladanski del naših pohodov smo zaključili v pravem »pohodniškem« stilu: povzpeli smo se na najvišji slovenski vrh zunaj Alp, na 1796 m visoki Snežnik in spet zadihali nekaj gorskega zraka. Prejšnji dan nam je naklonil malo dežja, za pohodni dan pa je bilo napovedana ohladitev in veter severnih smeri, ki se je na pobočju Snežnika kazal kot krepka burja. Bilo je kot nalašč, da nam ni bilo vroče.
Naš pohod je tokrat skrbno načrtoval Andrej. Krenili smo s Pivškega preko Mašuna, prijazni šofer Miha nas je zapeljal še naprej od Leskove doline do parkirišča Gašperjev hrib, od koder smo pogumno zagrizli v strmo pot sredi gozda.
Na poti smo se srečali s številnimi značilnostmi Snežnika, na kar nas je že na poti k izhodišču seznanila vodnica Sonja. Snežniško pogorje je največje neposeljeno gozdnato področje v Sloveniji. V nižjih predelih je poraslo z dinarsko jelovo-bukovim gozdom, ki mu sledi visokogorski bukov gozd, še višje je subalpinski bukov gozd z značilnimi ukrivljenimi debli bukev zaradi obilice snega. Gozdu sledi obsežno ruševje, kamor seže oko. Za njim, do vrha Snežnika sega gorska trata s številnim alpskim in dinarsko cvetjem. Raznobarvne cvetice so nas pozdravljale in nam lepšale pot navzgor, ki je posebej v zadnjem delu terjala kar nekaj naše pozornosti.
Snežnik sestavljajo večinoma apnenci, kar se kaže tudi v kraško razgibanem terenu z zaprtimi dolinami in dragami – mrazišči, ki jih je mogoče najti kar nekaj. V njih se zadržuje bolj hladen zrak in v teh mraziščih je običajni vrstni red rastlinskih pasov obrnjen – na dnu gorska trate, nato ruševje, smerkov gozd in na vrhu jelovo –bukov gozd.
Kmalu pod vrhom Snežnika smo lahko uzrli morje. Čeprav razgled ni bil povsem jasen, smo se poleg morja razveselili tudi pogledov proti hrvaškim hribom, na samem vrhu pa smo se razgledovali tudi na slovensko stran.
Lepo se je videl Mali Snežnik in tudi naša pot proti Sviščakom, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,
GPS zapis: Srečko Kenk
