Ob tej priložnosti sem se kot mlada dopisnica, ki osamosvojitve ni doživela, pogovarjala z različnimi občani in sorodniki različnih generacij ter jih vprašala, kako se spominjajo osamosvojitve in vojne za Slovenijo. Njihove iskrene spomine sem strnila v spodnjem prispevku.
Spomini na dan osamosvojitve.
Občan Damjan se spominja, da je bil takrat velik del njegovih prijateljev na Trgu republike, kjer je potekala slovesnost ob razglasitvi samostojnosti. Vzdušje je bilo izjemno – množica ljudi, veselje, pesem in domača glasba s harmoniko. Prijatelji so slavili še dolgo v noč. Naslednje jutro pa ga je presenetilo, ko so skozi Stransko vas pripeljali tanki. Prizor ga je kot mladega fanta zelo pretresel.
Moja stara starša se spominjata, da sta bila ob razglasitvi samostojnosti takrat na Trgu republike. »Toliko ljudi v Ljubljani še nisva videla. Ob razglasitvi je bila nepopisna evforija. Vsi smo bili izredno veseli in ponosni, da smo Slovenci in smo končno dobili svojo državo,« pravita. Spominjata se gneče, premikanja z množico in čustev, ki jih ne moreta pozabiti. V dneh pred osamosvojitvijo je bilo povsod čutiti veliko evforijo. »Po osamosvojitvi smo spremljali, katere države nas bodo priznale – prvi je bil Vatikan, kar se je zgodilo zelo hitro, praktično v enem mesecu, če se prav spomnim.« Po radiju in televiziji so ves čas pred prireditvijo vabili na Trg republike. Posebnih plakatov – kot se spominjata – ni bilo: »A vsi smo poznali tisto prepoznavno reklamo »Slovenija, moja dežela«, ki je bila takrat skoraj simbol naše osamosvojitve. Reklama se je vrtela po televiziji, na poročilih so bili tudi prispevki o tem, kako po Sloveniji postavljajo te plakate, in res so bili vidni povsod. Bilo je čudovito.«
Sogovornica Ema se spominja tudi referenduma. Pravi, da so v njihovem kraju skoraj vsi glasovali za samostojnost Slovenije in dodaja, da je bilo proti le pet vaščanov, za katere so v vasi vsi vedeli kdo so.
Vojna za Slovenijo
Prijateljica Ana se spominja, da je bila ob osamosvojitvi stara 9 let. »Z mamo sva bili v Suhem dolu, ko sva po radiju slišali, da je bil napaden vojaški objekt na Vrhniki, in da se moramo takoj umakniti v zaklonišče.« Kot pravi, so z Vrhnike slišali streljanje in bučanje, kar je v njej vzbudilo veliko strahu. Po vrnitvi domov so se, kot pravi, umaknili v pralnico, ki je bila v pritličju, tam pa so čakali na novejše informacije.
Moj oče je videl, kako so tanki vozili po Tržaški cesti, in bil priča, kako so neki avto celo povozili. Tank so zapeljali čez njega. Tudi skozi Stransko vas so šli, a so se izgubili in zavili proti Toškemu čelu. Eden od tankov se je zakotalil pod cesto in tam ostal še kakšen mesec dni. Tank je bil kmalu izpraznjen, tankovska oprema pa se je znašla po različnih okoliških domovih. »Dogajanje o vojni smo spremljali povsod – na televiziji, po radiu in v časopisih. Posebej pomembne so bile tiskovne konference Jelka Kacina, ki je odlično in mirno razlagal, kaj se dogaja. Informacije so bile jasne in pravočasne.« Starši še pravijo, da so v času vojne nebo ves čas preletavala letala, tudi ponoči.
Kaj pa danes?
Vsi sogovorniki se strinjajo, da so bili takrat veliko bolj narodno zavedni, kot smo danes. »Takrat smo bili ponosni, veseli in povezani. Danes mlajše generacije tega več ne čutijo, ker tega niso doživele,« menijo.
»Spominjam se tudi presenečenja, ko je že naslednji dan izbruhnila vojna. Nihče tega ni pričakoval, vsi smo se bali. Kljub vojni smo hodili v službo. Letala so bila zelo glasna, sploh ponoči, a na našem koncu je bilo na srečo mirno,« pravi sogovornica Ema.
Slovenija se je osamosvojila v torek, na dan, ki ga Slovenci ne bodo nikoli pozabili.
Manca Dolinar
