Za vsakoletno peš romanje iz Borovnice na Brezje ve marsikateri Borovničan. Da smo letos poromali že tridesetič, pa verjetno ne. Z romanji je leta 1996 pričel naš faran Lojze Pezdir in iskal poti in stezice, stran od prometnih cest in našel tudi take, po katerih so že davno, davno nazaj romali verniki k Mariji Pomagaj na Brezje. V tridesetih letih je na tej poti romalo veliko Borovničanov, nekaj pa je vedno bilo in je še romarjev iz drugih župnij, npr. Preserje, Ig, Rakek, Cerknica, Logatec. Edini, ki ni manjkal na nobenem romanju je Lojze Pezdir.
Letošnjo pot smo prehodili 27. in 28. junija. Čeprav je bil začetek romanja moker, saj je ob tretji uri zjutraj na štartu v Borovnici deževalo, grmelo in se bliskalo, nas je na poti proti Horjulu že pobožalo sonce. Vzpon iz Vrzdenca proti Šentjoštu pa nas je dodobra ogrel. V Šentjoštu smo si ogledali Restavratorsko delavnico z več desetletno tradicijo, nato pa se okrepčali pri družini Kavčič. Krajši počitek je dobro del, saj nas je nato pot vodila preko Planine nad Horjulom do Zadobja. Kosilo iz nahrbtnika je bilo na jasi ob robu gozd. Čas počitka se je hitro iztekel in spet smo vzeli pot pod noge. Ko smo stopili iz gozda se je odprl čudovit pogled na okoliške hribe in Poljansko dolino. Bukov vrh s čudovito cerkvico Matere Božje znano kot božja pot svete Sobote, Blegoš, ki se dviga med Poljansko in Selško dolino, Malenski vrh s veliko baročno cerkvijo Marijinega nebovzetja in nekje v daljavi naš cilj prvega dne, Četena Ravan. Prvi romarski dan smo po 45 km sklenili s sveto mašo na Četeni Ravni in tam tudi prenočili.
V soboto smo si že ob šesti uri oprtali nahrbtnike in zagrizli v klance Starega Vrha nad Škofjo Loko. V kraju Selca, po katerem je Selška dolina dobila svoje ime, smo si privoščili kavico, osvežilno pijačo in kupili nekaj hrane za čez dan. Tu smo srečali skupinico mladih fantov iz Šentjošta, ki je tudi romala na Brezje. Naša romarska pot se je nadaljevala v slogu gori-doli in ko smo zagledali cerkev sv. Primoža in Felicijana na Jamniku, smo bili zelo veseli. Ne samo, da je pogled nanjo res veličasten, od tu naprej tudi ni več težjih vzponov in vemo, da se bližamo našemu cilju. Koraki sicer postajo nekoliko krajši in utrujenost je čutiti v nogah, a v srcu je vedno več veselja. Malo pred baziliko na Brezjah smo se pri križu ob poti ustavili in pričeli peti pesem O romar moj le tu postoj, ki je izzvenela tik pred vrati bazilike. Bili smo srečni, ko smo po 27 km, skupaj pa kar 72-tih priromali k Mariji pomagaj in v marsikaterem očesu se je zalesketala solza.
Ob štirih popoldan smo bili pri sveti maši, ki je bila namenjena vsem borovniškim romarjem in njihovim družinam in pri kateri smo tudi sodelovali. Ob koncu maše je začetke peš romanja na Brezje opisal gospod Lojze Pezdir. Skozi trideset romanj se je zvrstilo veliko romarjev, nekateri med njimi so že pokojni, drugim zdravje več ne dopušča, da bi se podali na to zahtevno pot, se pa vsako leto pridruži tudi kakšen nov romar. Kot je povedal g. Lojze, romanje ni samo pot, je molitev, je tišina, je pogovor samega s seboj, je potrpljenje drugega z drugim, je srečevanje z domačini. Srečanje z Marijo Pomagaj je globoka zahvala za vse kar se nam je zgodilo in ponižna prošnja, da nas bi še naprej čuvala na vseh naših poteh.
Predno smo se razšli, smo pred kipom svetega Janeza Pavla II. naredili še spominsko fotografijo, romarki Melita in Lili pa sta se v imenu vseh zahvalili Lojzu Pezdirju in Janiju Bolariču za vsakoletno organizacijo romanja.
Marjetka Rot
