Nekatere stvari nastanejo hitro. Ideja se rodi, denar se najde, stroji zabrnijo in čez nekaj mesecev je delo končano. Na Vrzdencu je bilo vse prej kot tako. Za novo večnamensko ploščadjo ob gasilskem domu, ki so jo slovesno odprli v soboto, 26. septembra, je deset let dolga zgodba. Zgodba o ideji, ki je bila pospravljena v predalu, o projektu, ki je že skoraj ugasnil, o ljudeh, ki ga niso pustili umreti, o tisoč vprašanjih, številnih zapletih, iskanju denarja, prostovoljnih prispevkih, razpisih, sestankih in o skoraj donkihotovski vztrajnosti. Ko je 6. novembra 2025 na zelenico ob gasilskem domu zapeljal prvi bager, je bilo za tiste, ki so pri projektu vztrajali, v njegov em ropotu slišati upanje, olajšanje in prvo malo zmago. Po skoraj desetih letih se je začela uresničevati zamisel, ki se je prvič pojavila že leta 2016. Danes na tem mestu stoji nov večnamenski prostor. Mnogi bodo v njem videli asfalt, igrišče, koše, gole, mreže in razsvetljavo, domačini in akterji pa vedo, da je njegova prava vrednost precej večja. V njem je skritih deset let ene vasi – njenih želja, dvomov, pomoči, dobre volje, občasnih prepirov, veliko prostovoljstva, predvsem pa skupne odločitve, da se nekaj, kar je bilo videti skoraj nemogoče, vendarle izpelje. Prav zato zgodba o novem igrišču ni le zgodba o gradnji, temveč je zgodba o ljudeh.
Leta 2016 se je rodila prva zamisel, da bi ob gasilskem domu uredili prostor, ki bi povezoval generacije, v vas prinesel nekaj novega in postal prostor druženja, igre, športa ter srečevanja. Takrat se nihče ni zavedal dolžine poti od ideje do cilja, danes pa lahko rečemo, da je bil to trenutek, ko se je zgodba o uspehu začela. Takratne prve ideje so dobivale obliko. Izpod prstov projektanta so prišle prve skice, nekoliko pozneje pa tudi pravi projekt večnamenske ploščadi oziroma igrišča. Vse se je zdelo izvedljivo; v rokah so držali mapo s projektom in si predstavljali, kako bo nekoč videti prostor ob gasilskem domu.
Hitro se je pokazalo, da je želja eno, denar pa nekaj drugega. In denarja za tak projekt preprosto ni bilo. Tako je projekt pristal v mapi, mapa v omari gasilskega doma, tam pa je ostala leto, dve, pet … Projekt je počasi ugašal tudi pri najbolj optimističnih. Na srečo pa nikoli ni povsem ugasnil.
»To bomo izpeljali!«
V drugi polovici leta 2023 je nekaj pobudnikov projekt znova vzelo iz omare. Pogledali so načrte, premislili vse skupaj in si zadali precej preprosto, a v tistem trenutku skoraj drzno nalogo: »To bomo izpeljali.« Znova je oživela tista energija, ki zna na Vrzdencu hitro preskočiti z enega človeka na drugega. Društva so sprejela odločitve, projekt je dobil podporo in sestavil se je Odbor za igrišče, v katerem so se povezali gasilci, predstavniki Vaškega odbora in Športnega društva Vrzdenec.
V začetku leta 2024 so zavihali rokave. Začetek je bil bolj skromen: nekaj tisočakov, nekaj obljub in zelo veliko volje. Cilj pa se je zdel precej nedosegljiv – zbrati bo treba več kot 150 tisoč evrov. Če bi takrat kdo pogledal številke, bi morda pomislil, da je ekipa nekoliko preveč pogumna, rahlo naivna ali pa, kot bi rekli sami, kar malce nora. Toda brez malo norosti pri takšnih projektih niti ne gre.
Poglavitno vodilo je bilo: »Pojdimo po vrsti.« Sprva so predstavili projekt celi vasi, se pogovorili z društvi, stopili do župana in raziskali vse možne poti do cilja. Odziv vaščanov je bil dober, vzdušja ni pokvarila niti ideja o zbiranju prostovoljnih prispevkov. Projekt je dobil nov zagon in zdelo se je, da gre vse po načrtih.
Ko se stvari začnejo zapletati
Potrebna so bila le še soglasja, a izkazalo se je, da je dokumentacija zastarela. Potrebni so bili novelacija, nova soglasja institucij in mejašev. Čas je tekel, stroški so rasli. Sledil je nov pogovor z županom. Občina na tujem zemljišču investicije ni mogla izvesti, odprla pa se je možnost kandidiranja na LAS Barje. Po nekaj medlih odgovorih je bila finančna situacija konec leta 2024 podobna – zbranih je bilo le nekaj tisoč evrov.
Potem je posijal žarek upanja. Odboru je uspelo zbrati ustrezno in popolno dokumentacijo ter 8. oktobra 2024 je bila oddana vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pojavila se je tudi možnost pridobitve občinskih sredstev preko razpisov. Vaški odbor je sprejel odločitev o svojem deležu, sledili so gasilci in športno društvo. Finančna slika je tako postajala vse boljša.
A da ne bi bilo vse preveč lepo, je prišla še odločba za komunalni prispevek – strošek, ki seveda ni bil predviden. Zato je bilo treba zavihati rokave še bolj.
Vsak evro je štel
Začelo se je konkretno zbiranje denarja. Akterji so stopili do dobrih ljudi, vaščanov, podjetnikov in znancev. Kdor je lahko, je prispeval. Deset evrov tukaj, sto evrov tam. Ni bilo pomembno, koliko. Pomembno je bilo, da se je primanjkljaj zmanjševal. Konec leta 2024 je Vaški odbor pripravil druženje vaščanov v gasilskem domu. Ob prijetnem druženju in manjši pogostitvi je beseda seveda tekla tudi o igrišču. Vse je zanimalo, kako daleč so in predvsem – kdaj se bo začelo graditi?
»Nimamo gradbenega dovoljenja,« je bil takrat odgovor. A v resnici so ga že imeli. Upravna enota ga je namreč izdala 23. decembra 2024, le da je informacija zaradi prazničnega časa do njih prišla nieco pozneje. Leto se torej ni moglo zaključiti lepše.
Zbiranje denarja se je nadaljevalo po vsej vasi, občini in tudi širše. Pri LAS Barje do pričakovane podpore žal ni prišlo. Prišla pa je dobra novica z občine. Ta je objavila razpis, na katerega so se lahko prijavili, in konec marca 2025 je prišla potrditev: na občinskem razpisu so uspeli. Projekt lahko pridobi sredstva v obliki refundacije, če bo investicija izvedena v letu 2025 in bo dodan tudi lastni vložek. Takrat je bilo jasno: povratka ni več.
6. november 2025 – prvi bager
Denarja je bilo dovolj za začetek. Zdaj je bilo treba najti izvajalca. Iskali so nekoga, ki bi lahko projekt izvedel v celoti in hkrati razumel celotno situacijo ter bil pripravljen prisluhniti tudi temu, da vsi računi ne bodo poravnani čez noč. Našli so ga čez hrib.
Podjetje PNEV-CAR NOVA z Drenovega Griča je pripravilo celostno ponudbo, prisluhnilo željam in bilo pripravljeno projekt izvesti pod pogoji, ki so jih lahko izpolnili. Pogodba je bila podpisana. Sledil je dan, ki ga je odbor čakal skoraj deset let.
6. novembra 2025 se je na gradbišču pojavil prvi bager in zagrizel v zelenico. Takrat je projekt, ki je toliko let živel v glavah, mapah in pogovorih, prvič postal resničen.
Od tistega dne naprej je bilo na gradbišču in okoli njega še več dela: premikanje barake, gradbeni zapleti, reševanje tisoč malenkosti, sestanki in usklajevanja. Ni šlo vedno gladko, vendar takrat ni bilo več vprašanje, ali bo igrišče kdaj zgrajeno. Vprašanje je bilo samo še, kdaj bo dokončano.
Kmalu je bil plačan prvi račun, prišla je občinska refundacija, na račun pa so kapljali tudi prispevki dobrih ljudi. Sledila je še ena dobra novica.
Občina je napovedala nov razpis za igrišča, tokrat z možnostjo pridobitve še več sredstev. Če bi izvajalca za nekaj časa ustavili, izkoristili zimski premor in nato nadaljevali z vso močjo, bi morda lahko do poletja prišli do asfalta. Junijska veselica se je zdela kot lep cilj. Toda za to je bilo treba še enkrat stopiti skupaj.
Rodila se je ideja o Vrzdenškem flashbacku, druženju, na katerega so povabili predvsem nekoliko starejše generacije. Dogodek v diskoteki Studenec je uspel. Tudi ta večer je pokazal, da ljudje projekt vidijo, ga podpirajo in da si želijo lepega konca.
Marca 2026 je prišel občinski razpis. Prijava je bila oddana – in uspelo je! Finančna slika je bila naenkrat precej drugačna. Cilj se je zdel blizu. Zelo blizu.
Najlepši pogled na črn asfalt, osvetljen z novo razsvetljavo
Dogovor z izvajalcem je bil jasen: do konca junija mora biti asfalt. In res je bil. Po številnih usklajevanjih, zapletih in urah, preživetih na gradbišču, je prišel trenutek, ko je nova večnamenska ploščad dobila svojo končno osnovo. Na gasilski veselici se je že plesalo pod novo razsvetljavo in po črnini novega prostora. Morda je bil prav ta pogled eden najlepših v vsej zgodbi. Po vseh letih čakanja, po vseh sestankih, prošnjah, računih, razpisih, dvomih in zbiranju denarja je bil prostor tam. Resničen. Narejen. In predvsem – vrzdenški.
Seveda zgodba s tem še ni bila povsem zaključena. Treba je bilo postaviti še gole in koše, obesiti zaščitno mrežo, urediti okolico, narisati črte, postaviti koše za smeti in urediti še marsikatero malenkost. Veliko je juba narejenega, nekaj dela pa še ostaja. Toda že danes si akterji ponosno rečejo – vredno je bilo.
To ni samo kos asfalta
Po desetih letih se je uresničila želja, ki je bila nekoč samo ideja. Vmes se je dogajalo marsikaj: trenutki, ko je kazalo, da ne bo šlo, čakanje, novi načrti, nova soglasja, zastarela dokumentacija, razpisi, iskanje denarja, majhni in veliki prispevki,sestanki, gradbeni zapleti in seveda tudi kakšna slaba volja.
A bilo je tudi veliko tistega, kar omogoči, da se takšni projekti izpeljejo: veliko vztrajnosti, trme, dobre volje in predvsem ljudi, ki niso odnehali.
Otvoritveni žur
Kot se spodobi, je treba takšno uresničitev velikih sanj ustrezno obeležiti. V soboto, 26. septembra, se je na novi večnamenski ploščadi na Vrzdencu od 15. ure naprej odvijal bogat program, ki se je začel z nagovorom župana Janka Prebila, govori glavnih akterjev Odbora za igrišče (Vaški odbor, PGD Vrzdenec, ŠD Vrzdenec) ter slavnostnim prerezom traku, v katerega so zarezali župan in predsedniki vseh treh društev. S prvim častnim golom je župan uradno odprl igrišče. Sledil je tudi blagoslov igrišča.
V svojih govorih ob odprtju so Edo Malavašič (VO), Barbara Jereb Karba (PGD) in Andreja Mrzlikar (ŠD) sledili enaki rdeči niti, ki je govorila o tem, kako pomembno je sodelovanje in povezovanje med društvi ter podpora kljub včasih različnim pogledom. Kajti ob tako velikih projektih lahko samo skupaj uspešno prideš do cilja.
Nato so zaživele stojnice, na katerih so se pekle palačinke, jedlo slastno pecivo Društva upokojencev (pripravili so celo piškote v obliki vrzdenške veverice), risalo po obrazih z Leo Rožnik, zadišalo pa je tudi po čevapčičih in hot dogih izpod rok Noj Tomija. Sledila je vaja gasilskih veteranov: na stari brizgalni so se pomerili veterani PGD Vrzdenec in PGD Horjul, članica ŠD Vrzdenec Tanja Žvab pa je pripravila športne igre za najmlajše. Sledila je izjemno zabavna nogometna tekma Spodnjega in Zgornjega Vrzdenca, ki se je končala z rezultatom 9 : 3 za Spodnji Vrzdenec; prva strelca sta bila Primož Grdadolnik za Zgornji in Jakob Mrzlikar za Spodnji Vrzdenec. V nadaljevanju je sledila podelitev zahvalnih plaket, nato pa se je sproščeno vzdušje prelevilo v zabavo do poznih ur z Ansamblom Bratje. Celotno prireditev je uspešno povezoval Aleš Sečnik. Odprtje je zares lepo uspelo in zahvala gre predvsem vsem sodelujočim izvajalcem.
Brez vseh vas ne bi šlo …
Tako kot je dolga zgodba od ideje do uresničitve, je dolg tudi seznam posameznikov in organizacij, ki se jim je treba zahvaliti za ves vložen trud, sredstva in podporo. Vsak je prispeval svoj košček v to zgodbo, ki je konec septembra dosegla svoj cilj. Izpostavili bi nekaj tistih društev, podjetij in posameznikov, ki so prispevali več in zaradi katerih smo lažje ter hitreje prišli do cilja.
Hvala Občini Horjul, Vaškemu odboru Vrzdenec, PGD Vrzdenec in ŠD Vrzdenec.
Hvala podjetjem in posameznikom: Parketarstvo M in M – Janez in Andreja Mrzlikar, družini Ristić, Franciju Golcu,Parketarstvu – Andrej Mrzlikar, CMCNC – Tomaž Cukjati, Kovinskim konstrukcijam – Marko Zdešar, Krili – Marjan Mesec, Pleksi izdelkom – Blaž Vrhovec, Fortrade – Petra Fortuna, A Soft – Tadej Muha, Dorona – Robert Cankar,Excenter – Tomo Gabarovšek, Janku Trčku s.p. ter številnim posameznikom, ki so prispevali in pomagali finančno, s storitvijo ali s svojim časom. Posebna hvala vsakemu Vrzdenčanu posebej.
Hvala tudi Janezu Remžgarju in Mihaelu Markoviču za fotografiranje in snemanje z dronom.
Posebna zahvala pa gre še Odboru za igrišče: Maticu Sečniku, Marku Bogataju, Juretu Nagodetu, Gregi Trčku, Davidu Žvabu ter Urošu in Andreji Mrzlikar.
Uspelo vam je.
Irena Pfundner
Foto: Janez Remžgar
