»Pika Nogavička ima rdeča lička, nosek pa rumen, ti pa pojdeš ven!« štejemo otroci rdečih ličk od igre in jesenskega vetra, ki nam piha v razgrete obraze. Piko, radovedno deklico, ki brez maminih in očetovih nasvetov odrašča na robu majhnega mesta in si s čisto svojimi »manirami« kroji svoj vsakdan, smo spoznali ob njenem prihodu v mesto ter jo srečali v Tomaževi in Aničini šoli. Pogumna, samorasla deklica je počela prav vse, kar mi ne smemo in si ne upamo.
Otroci smo vsak svojo Piko poustvarili v igrački kopitljačku. Piko smo izrezali iz kartona in jo pobarvali z najbolj veselimi pisanimi barvami, učiteljici pa sta nam jih pomagali sestaviti s pomočjo razcepk in vrvic. Naša Pika bo veselo brcala, ko jo bomo pocukali za vrvico.
Med šolskim letom bomo prebrali še veliko Pikinih zgodb, se smejali ob njenih domislicah in vragolijah ter se naučili vsega, kar je bilo v šoli za radoživo Piko pretežko.
Učenci 2. a in 2. b ter učiteljici Irena in Mojca
