Stara Vrhnika, 27. september – Kašča na Stari Vrhniki, nekoč Lukacova, danes Ankina, je upihnila deseto svečko po temeljiti obnovi.
Sredi vasi je ob Ankini kašči potekala manjša slovesnost ob deseti obletnici »odprtja« prenovljenega objekta. Zbrane je nagovorila lastnica Anka Grom, ki se je pred več kot dvema desetletjema spraševala o usodi propadajoče kašče. Odločila se je, da jo reši pred vse hujšim propadanjem, zato sta jo leta 2007 s pokojnim možem Janezom kupila.
»Spomladi 2015 se je začela prenova. Najprej smo zamenjali dotrajano ostrešje. Pri tem so mi zelo pomagali domači in sovaščani. Sledila je prenova fasade. Iskala sem mojstra, ki bi zidove znal obnoviti po starem, torej samo z apnom in peskom.« Povezala se je s skupino strokovnjakov za tradicionalna znanja Šola prenove. V sodelovanju z njimi je objekt dobil novo podobo in bil leta 2016 dokončno prenovljen.
Danes je v kašči majhen muzej s predmeti in orodjem, ki so jih nekoč uporabljali v vsakdanjem življenju. »Spominjam se prvega obiska otrok iz vrtca Barjanček. Takrat sem spoznala, da ima kašča v prenovljeni podobi prihodnost. Večkrat sem se vprašala, kaj pomeni rešiti staro stavbo. Kaj pomeni, da v njej ohranjamo stare predmete? Kaj pomeni, da skozi njena vrata prihajajo otroci in mladi? Morda prav to, da ima preteklost vrednost in da jo je prav ohranjati živo. Če jo znamo pokazati, pripovedovati in doživeti, bo z nami ostala tudi v prihodnjih rodovih.«
Kašča je stara več kot 200 let. Natančna letnica gradnje ni znana, zagotovo pa je bila zgrajena v prvi polovici 19. stoletja, saj je v franciscejskem katastru zabeležena že leta 1824. Takrat je bila del Lukacove domačije, ki ima danes drugačno podobo. V njej so hranili živila, pomembna za preživetje družine: zgoraj suhe pridelke, suho meso, klobase, žito in druge zaloge, spodaj pa mokre pridelke – krompir, zelje, repo … Desetletja je varovala tisto, kar je družina potrebovala za življenje. Danes varuje nekaj drugega: spomin.
Podobno razmišlja tudi Nataša Gorenc, koordinatorica Dnevov evropske kulturne dediščine pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Dejala je, da je naloga vseh, da mlade in starejše opozarjamo: dediščina niso le velike in pomembne stavbe, temveč je lahko tudi nekaj malega, preprostega, včasih spregledanega in na videz nepomembnega – recimo perišče ob vodi ali hlevček za osle iz suhozida. »Ali pa Lukacova oziroma Ankina kašča na Stari Vrhniki. Takšni lastniki dediščine, kot je gospa Anka, so zato resnično svetel zgled in vzor.«
Za kulturni program dogodka je poskrbel Trio iz srca (Klara in Manca Bogataj na citrah ter Emese Horvath, vokal), povezovalec pa je bil Jakob Maklin. Po uradnem delu so si lahko obiskovali ogledali notranjost kašče ter z njeno lastnico Anko Grom pokramljali in se prepričali, da ima stara stavba sredi vasi še vedno živo dušo. Deset let po obnovi Ankina kašča tako ni le lepo obnovljen spomenik preteklosti, temveč dokaz, kaj lahko naredita vztrajnost in ljubezen do domačega kraja.
Gašper Tominc, foto: GT
