Ob 150. obletnici rojstva Ivana Cankarja smo se pogovarjali z igralcem in interpretom slovenske literature Tonetom Kuntnerjem, ki je s svojim glasom in recitali že večkrat soustvarjal kulturne dogodke na Vrzdencu, v rojstnem kraju Cankarjeve matere Neže Pivk. Kuntner ima do Cankarja poseben odnos, saj čuti dolžnost, da prenaša njegovo besedo na današnje rodove. Zdi se, kot bi Cankarja poznal osebno in pil kavo z njim še danes.
Letos obeležujemo 150 let od rojstva Ivana Cankarja. Kakšen pomen ima Cankar za vas osebno?
Poseben in oseben. Prazničen, s spoštljivim in hvaležnim odnosom do vsega njegovega dela, ker je njegovo delo, kot je sam rekel, »knjiga ljubezni«.
Se še spomnite svojega prvega srečanja s Cankarjevimi deli?
V povezavi s Cankarjem so se mi zgodile usodne stvari. Prvo knjigo sploh sem dobil pri enajstih letih od očeta, ki je bil sicer kmet, a kratko, v usodnem povojnem času, tudi predsednik KLO. Na Tratah, kjer sem se rodil (leta 1943) sem prebiral: »Jaz, bratje, pa vem za domovino.« In tudi moja mati, kakor Cankarjeva, je bila kmetica … Doma številna družina, petero otrok … Domačija v Slovenskih goricah je bila 15 km od Sv. Trojice, kjer je Cankar leta 1910/11 preživel šest mesecev pri prijatelju Alojzu Kraigherju. Tam je napisal poetično dramo Lepa Vida, ki je bila moja diplomska predstava na AGRFT v Ljubljani leta 1967 (Poljanec). Toliko za prvo »domačnost« s Cankarjem. Potem sem v ljubljanskem Mestnem gledališču, kjer sem bil angažiran, igral nekaj vlog v Cankarjevih dramah (Ščuka, Hvastja), ob Cankarjevi stodvajsetletnici tudi Jermana. Priredil in igral sem monodramo Moje delo je knjiga ljubezni, odpri jo, domovina, ki je izbor iz Cankarjevih domovinskih besedil. S posebnim odnosom sem igral Lojzeta v filmu Na klancu, ki sem ga doživljal kot Ivanovo in delno tudi svojo zgodbo. Pa še usodna posebnost: ob izreku sodbe jugoslovanskega vojaškega sodišča četverici na Roški cesti v Ljubljani leta 1988 je Ivan Borštner (prvi od četverice JBTZ, »ki je zanetil slovensko pomlad«, začel svoj govor s Cankarjevimi besedami: Jaz, bratje, pa vem za domovino. Ta Cankarjev odlomek je pravzaprav vizija in vsebina naše Pomladi, iz katere se je rodila samostojna Slovenija leta 1991. To je kratek sprehod od mojih otroških let v Slovenskih goricah do slovenske pomladi in »nasmeha zgodovine«, kakor je rojstvo države označil njen prvi predsednik Vlade Lojze Peterle. Z mano je hodil Ivan in jaz z njim. Dohrepenela sva samostojno državo Slovenijo. In nenazadnje sem kot dolgoletni prebivalec Ljubljane našel svoje gozdno pribežališče v Cankarjevih krajih – na Lipalci v Horjulski dolini. Od tam se vidi Vrzdenec, rojstni kraj Cankarjeve matere. Večkrat jo komu pokažem: »Tam je Vrzdenec!«
Kaj vas je pri Cankarju kot mladega igralca najbolj nagovorilo?
Njegova pristnost, srčnost, kritičnost in domovinska ljubezen. In ne samo kot mladega igralca, prepričuje in potrjuje me tudi v starosti.
Zakaj se vedno znova vračate k njegovim besedilom?
Ker je živ, aktualen, izpoveden, kot bi izpovedoval svoje misli. Zato mnogokrat na svojih literarnih nastopih povem več Cankarja kot sebe. Seveda tudi Prešerna, Gradnika, Pavčka, Menarta in druge srčne literarne prijatelje …
Veljate za enega najprepoznavnejših interpretov slovenske literature. Kaj je pri Cankarju najtežje in kaj najlepše interpretirati?
Interpretiram vedno samo tisto, kar mi je blizu. To pa mi ni težko. Pravzaprav uživam in sem avtorjem hvaležen. Cankarju predvsem za domovinske misli in ljubezen do »nebes pod Triglavom«.
Kako se Cankar razlikuje od drugih slovenskih literarnih velikanov, ko ga beremo na glas?
Pri vsakem avtorju izberem le tiste pristne srčne misli, ki govorijo tudi iz mene in mi s svojo izpovedjo »pomagajo živeti«. Tako sem svetoval tudi svojim študentom na AGRFT kot profesor UmetniškeNe vem, zakaj z veliko? Ali se tako imenuje predmet? besede.
Katere Cankarjeve teme se vam zdijo dandanes najbolj aktualne?
Kot že rečeno, domovinske, nacionalne, socialne, družbenokritične … In seveda ljubezen do matere.
Je bil Cankar po vašem mnenju predvsem kritik družbe ali predvsem človek velikega sočutja?
Seveda, predvsem sočutja. Iz tega izvira vse drugo.
Bi bil Cankar danes kritičen do slovenske družbe?
Gotovo bi bil, saj bi ga bolela mlačnost, vseenost in preskromna narodna zavest, pa tudi egoizem in ideološko sovraštvo, ki pogubno nažira družbo.
Kako zdajšnje občinstvo sprejema Cankarja? Ga mladi še začutijo?
Starejši in občutljivejši ga gotovo čutijo intenzivneje. Kako mladi, pa je odvisno od vzgoje, okolja in šole. Najpomembnejša pa je prirojena senzibilnost.
Kaj se zgodi z literarnim besedilom, ko ga poslušamo interpretirano na glas?
Če gre skozi srčni mlin in se dotakne poslušalčevega srca, je delo opravljeno zadovoljivo. Samo Iz dobre moke se speče užiten kruh.
Imate med Cankarjevimi deli ali odlomki katerega, ki se vas vedno znova posebej dotakne?
»O domovina … Nebesa pod Triglavom … Domovinska ljubezen Slovenca … Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen … Kam je letelo vse hrepenenje … Moja mati je bila kmetica« …
Ali skozi leta ista Cankarjeva besedila razumete drugače kot nekoč?
Z novim spoznanjem – novo in globlje razumevanje. Z leti vse bolj občudujem, kako je mogel Cankar v svojih letih (umrl je star 42 let) seči v take globine srca in duha.
Če bi lahko danes z Ivanom Cankarjem sedeli ob kavi, kaj bi mu rekli?
Hvala, Ivan, ki veš za domovino in ki si slutil pomlad! »Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snopje, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje. Nisi pomislil, da še nikoli nobena solza ni bila potočena zastonj, da še nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj …« Hvala, dragi moj literarni prijatelj, ki si nam pomagal uresničiti slovenske sanje!
Slovenska Pomlad
Tone Kuntner
Slovenska Pomlad
je pomlad vseh pomladi
in je zasluženi dar
zgodovine.
Slovenska Pomlad
je neponovljiva,
a obnovljiva
slednjo pomlad;
ko kmet gre
po vsaki premagani zimi
na polja in njive
orat in sejat, –
srčno in zvesto
kot prvo pomlad.
Irena Pfundner
