Med 28. septembrom in 1. oktobrom 1925 sta Matej Sternen in France Stele izvedla prvi uspešni, načrtni in dokumentirani postopek snemanja stenskih poslikav na Slovenskem – po nekaterih virih celo v srednjeevropskem prostoru.
Cerkev sv. Kancijana v Vrzdencu pri Horjulu je bila verjetno zgrajena že v začetku 13. stoletja, najverjetneje na pobudo plemičev, morda lokalnih vitezov. Kmalu po izgradnji sta bili severna in južna stena ladje prvič poslikani v tehniki freske, torej na svež omet. Na južni steni so v zgornjem pasu upodobljeni prizori Kristusovega rojstva in otroštva, v spodnjem pa se predvideva prvi del Kristusovega pasijona, ki se nadaljuje tudi na spodnjem pasu severne stene; nad njim je naslikana legenda sv. Jurija. Poslikavo pripisujejo neznani domači slikarski delavnici.
Iz neznanega razloga so to poslikavo čez slabih sto let (okoli 1410–1420) prekrili z novo plastjo svežega ometa in jo v celoti poslikali. Da bi se nova plast dobro oprijela podlage, so prvotni omet »nakljuvali«, s čimer so močno poškodovali omet in barvno plast starejšega cikla. V prvi polovici 18. stoletja so cerkev barokizirali, notranjščino pobelili in s tem dokončno zakrili že poškodovane freske.
Poslikave na stenah ladje so tako ostale skrite do leta 1925, ko je Matej Sternen pod nadzorom konservatorja Franceta Steleta – v eni največjih akcij Spomeniškega urada v Ljubljani po prvi svetovni vojni – preiskal glavno ladjo cerkve in odkril dve plasti poslikav, naslikani ena čez drugo. Zgodnjegotske poslikave iz prve polovice 14. stoletja so takrat veljale za ene najstarejših v Sloveniji in so zato pritegnile veliko pozornosti.
Odkritje dvignilo veliko prahu in zanimanja
»To je bilo za strokovno in laično javnost izjemno pomembno odkritje. France Stele v Študiji o zgodnjegotskem slikarstvu iz leta 1928 piše, da je vrzdenška cerkev po odkritju fresk postala eden najzanimivejših umetnostnih spomenikov v Sloveniji. Iz zapisov vemo, da so o tem poročali tudi takratni časopisi – Ilustrirani Slovenec, Domoljub in Narodni dnevnik. V slednjem je konservatorsko društvo celo vabilo na celodnevni izlet – z vlakom in večurno hojo – na Vrzdenec, na ogled novoodkritih poslikav. Preseneča, kako so pred stotimi leti skrbeli za popularizacijo dediščine,« je o davnem odkritju povedal Evgen Simonišek, ključar na Vrzdencu, ki že vsa leta z zanimanjem spremlja restavratorske posege v domači cerkvi.
Velik tehnološki poseg za tisti čas
Ko so bile freske odkrite, sta Stele in Sternen sprejela odločitev, da mlajšo – torej zgornjo – plast poslikav snameta in fragmente odpeljeta v Narodni muzej. To je bil prvi postopek snemanja stenske poslikave na Slovenskem, Stele pa ga je opisal kot »popolnoma posrečenega«. Dela so bila zaključena do konca oktobra, ko so fragmente z vozom prepeljali na Vrhniko, od tam pa z vlakom v Ljubljano. Naslednje leto poleti, 1926, sta na stenah prezbiterija delno odkrila in restavrirala še poslikave z začetka 16. stoletja, ki jih danes pripisujemo mojstru Leonardu; poslikan strop pa je takrat zaradi pomanjkanja sredstev ostal pod beležem. Dokončno restavrirane so bile v letu 2018.
Današnja stroka je do tovrstnih posegov zadržana, takrat pa je to veljalo za tehnološko novost in je bilo s stališča odkritja ter prezentacije spodnje, starejše plasti poslikav tudi upravičeno.
Snete freske so bile odpeljane v Narodni muzej v Ljubljani, od tam pa na več lokacij: dva fragmenta sta razstavljena v stalni zbirki Narodne galerije, dva hranjena v njenem depoju, eden je prezentiran v knjižnici Restavratorskega centra, dva na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete, za dvema pa se je izgubila sled.
»Vrzdenčani smo ponosni na cerkev in njeno bogato umetnostno zgodovinsko izročilo. Letno si jo ogleda kar nekaj obiskovalcev. Večkrat sem priča, kako se pri obiskovalcih nehote utrne misel o človeški minljivosti in o večnosti umetnosti. Ugotavljamo, da je prav umetnost vez med preteklostjo in sedanjostjo,« zaključuje Evgen Simonišek.
Gašper Tominc
