Izidor Smrtnik, ki je križ temeljito obnovil ob pomoči prijateljev in strokovnjakov, pojasnjuje, zakaj se je tako odločil: ”Zame je to zelo osebna izkušnja. Odločil sem se za obnovo v zahvalo, da sem še vedno živ in tukaj. Leta 2020 sem hudo zbolel za covidom, potem pa sem imel še hude težave s srcem. Operirali so mi zaklopki, lani pa še vstavili spodbujevalec. Za mano so res težke preizkušnje. Odločil sem se, da se v zahvalo za življenje, da sem še vedno tu na svetu, lotim obnove in da bo ta križ ponovno stal na mestu, kjer je že stoletja.” Ob tej priložnosti se Izidor zahvaljuje tudi vrhniškim reševalcem, saj so mu že dvakrat rešili življenje. ”Ob takšnih trenutkih, ko življenje visi na nitki, se zaveš, kaj pomeni zdravje in dejstvo, da si še živ,” še dodaja Izidor. Križ stoji na razpotju med Žažarjem in Vrzdencem. Najstarejši uradni zapis sega v leto 1823, ko je bil opravljen popis stavb v Žažarju in je bil ta križ takrat že vpisan v uradne knjige. Motiva, zakaj je tam postavljen križ, Izidor sicer ne pozna, predvidevamo pa lahko, da je razlog tudi v tem, da so včasih ob križpotjih postavljali znamenja križa. Leta 1966 ga je obnovil tast, leta 2000 ga je svak prebarval. No, letos pa se je lotil generalne obnove, da sije v vsej svoji lepoti ob cesti. Obnovljen križ je blagoslovil diakon Ferdinand Rus iz Ljubljane.
Polhov Gradec, 11. maj – V župnijski cerkvi Marijinega rojstva v Polhovem Gradcu je potekala spominska slovesnost ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne. Dogodek je bil posvečen spominu na 259 domačinov, ki so med vojno, revolucijo in povojnimi poboji izgubili življenje, kar predstavlja približno 15 % prebivalstva kraja iz leta 1941. Slovesnost se je začela s sveto mašo, po kateri je navzoče nagovoril literarni zgodovinar in predsednik Nove Slovenske zaveze, dr. Matija Ogrin. V svojem govoru je poudaril pomen celovitega spomina na vse žrtve, ne glede na njihovo pripadnost, ter izpostavil, da je bila večina žrtev iz tradicionalnega slovenskega okolja, oblikovanega z družinskimi in krščanskimi vrednotami. Poudaril je tudi, da je razstava, ki so jo pripravili v župniji, zgled preseganja zla in nasilja zgodovine skozi spomin in skupno obžalovanje. Ob tej priložnosti so ob zidu župnijskega pokopališča postavili razstavo s fotografijami in imeni žrtev. Razstava, ki je na voljo za ogled, prikazuje tudi statistične podatke o žrtvah: med njimi prevladujejo moški (249), največ v starostni skupini od 18 do 30 let. Posebej pretresljivo je dejstvo, da je bilo žrtev v več kot polovici hiš v kraju. Slovesnost so s petjem obogatili dekliški zbor Vešče in mešani pevski zbor Gregor Rihar. Dogodka sta se udeležila tudi župan občine Dobrova – Polhov Gradec, Jure Dolinar, in podžupanja Ana Oblak. Župnik Bogdan Oražem je po kulturnem programu blagoslovil razstavo in vse navzoče. Dogodek je bil priložnost, da se skupnost spoštljivo pokloni vsem žrtvam vojne in revolucije ter poudari pomen obžalovanja in sprejemanja zgodovinskih resnic, ki naj vodijo k preseganju zla in nasilja v naši skupni zgodovini.
V naslednjih nekaj številkah bomo dodobra spoznali življenje in delovanje naših treh župnikov, ki v domači občini skrbijo za duhovno življenje občanov in vernikov. Kot prvi na vrsti se bo predstavil župnik Franc Kadunc iz Šentjošta.
Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini? Sem France Kadunc, doma sem iz Grosupljega. Sem prvorojenec; imam tri brate in dve sestri. Tudi en brat je še duhovnik, frančiškan, ena sestra pa je posvečena Bogu. Duhovnik sem postal pred 52 leti in pol; pred štirimi leti in pol pa sem prišel za župnika v Šentjošt in s tem v občino Dobrova-Polhov Gradec.
Kako ste bili sprejeti med krajani? Kaj vam je v naši občini posebej všeč? Kako so me sprejeli farani Šentjošta bi morali vprašati njih. Jaz sem vsekakor zadovoljen na tem mestu. Tu vršim poslanstvo, ki mi je zaupano in je v tem, da najprej z zgledom in seveda z besedo pričujem za evangelij. Župljani so zelo aktivni tako na cerkvenem kot tudi na družbenem področju. Po svojih močeh jim pomagam in jih podpiram.
Kaj kot duhovnik počnete v prostem času? Kar se tiče mojega delovanja izven duhovniške službe rad obiskujem domače, posebno brata duhovnika, ki živi v Mošnjah na Gorenjskem. Vsak teden se srečam tudi z nekaterimi prijatelji duhovniki, kjer se skupaj duhovno poglabljamo in rešujemo težave, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Kajti človek je ustvarjen za družinsko življenje in ta srečanja pripomorejo k temu. Veliko hodim peš, tudi zaradi takšnih zdravnikovih navodil. Pa tudi rad berem tako knjige kot tudi periodiko. Če pa se ponudi prilika pa s prijatelji vržem kakšno partijo taroka. Sem pa tudi navdušen nad našimi skakalci in drugimi športniki.
Kaj so posebnosti vaše župnije in kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje? Vsaka župnija, kjer sem deloval, bil sem na petih različnih, je bila edinstvena. Tudi ta je edinstvena iz več razlogov: oskrbeli so mi zelo prijetno stanovanje na nekdanjem hlevu; poskrbijo za hrano, tako da sem gost skoraj v vsaki hiši in v letu in pol obiščem domala vso župnijo. V velikem številu se udeležujejo verskih obredov in radi pri njih sodelujejo; so izredno radodarni, prijazni in komunikativni, me spoštujejo; vsi otroci hodijo k verouku, skratka čutim, da sem povsod dobrodošel. Zelo zagnani so mladi, ki so povezani v skupino silaq in organizirajo oratorij in razne pobude kot so izmenjava jesenskih poljskih pridelkov, oblačil in druge delavnice za otroke in družine. Veliko dobrega naredi karitas, ki s pomočjo dobrodelnih koncertov poskrbi za ostarele in materialne pomoči potrebne. V župniji delujejo tri zakonske skupine, ki se na srečanjih medsebojno bogatijo in podpirajo. V zadnjem času se zbirajo tudi starejši, tisti, ki so stari nad 70 let, mi jim rečemo »tamodri« in si tem lepšajo svoje tretje življenjsko obdobje.
Kako vidite vlogo Cerkve in župnije v življenju skupnosti? Na kakšne načine ste povezani z dogajanjem v kraju? Zelo mi je tudi všeč, da je versko in družbeno življenje povezano. Zato rad oznanim in povabim na razne prireditve, ki so koristne za vse, tako za tiste, ki prihajajo k verskim obredom, kot za tiste, ki se jih ne udeležujejo in se jih tudi rad udeležujem, če mi le dopušča čas. V tej simbiozi vidim blagoslov za vse in prijetno prihodnost.
Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo? Gotovo je, da zgodovina ni dolgočasna. Vedno je nekaj novega v zraku. To opažamo tako v sodobni Cerkvi kot tudi v sodobni družbi. Demokratične spremembe v letih 1990 in naprej so dale nov polet tako Cerkvi kot tudi družbi v kateri živimo. Marsikaj se je spremenilo, recimo to, da je Cerkev vstala iz katakomb, da lahko v družbi govorimo bolj svobodno, da se popravljajo nekatere krivice vernikom, da smemo sploh povedati svoje mnenje. Marsikaj je drugače, boljše, čeprav smo še na poti in ni še videti konca, ki bi zadovoljil vse. To 45 letno nasilje nad kristjani je pustilo hude posledice. Ljudje se še vedno bojijo izpovedati svojo vero, svoje prepričanje, so še v nekem krču. A se stvar popravlja počasi, a vztrajno. In tu je naloga Cerkve in nas duhovnikov. Mnogi so se bali in se morda še bojijo revanšizma predstavnikov Cerkve. To je daleč od božjega načrta. Bog je oče vseh ljudi, vse ima rad, vse vabi, da smo kot družina, ki potuje proti cilju, proti večnemu življenju. Zato je Jezusova Cerkev blizu vsem ljudem, vse spoštuje, tudi njihovo prepričanje; pred njim so vsi enako pomembni ne glede na spol, raso, barvo kože, versko prepričanje. Glede slednjega si želimo, da ne bi delali razlik, oziroma da bi koga poniževali ali izločali zaradi vere. To je moj in seveda tudi verski pogled na prihodnost: že na zemlji skupaj gradimo družbo, ki ima svoj temelj v življenju, ki se bo uresničilo v večnosti, kjer bomo vsi bratje in sestre.
Hvala vam za vse odgovore.
Naslednjič pa bomo spoznali župnika župnije Dobrova, gospoda Janeza Kvaternika.
V nedeljo, 4. maja 2025, so se v občini Dobrova – Polhov Gradec odvile tradicionalne gasilske svete maše v čast svetemu Florjanu, zavetniku gasilcev. Obenem je ta dan zaznamoval tudi Mednarodni dan gasilcev, ki se po vsem svetu praznuje v spomin na požrtvovalnost in pogum gasilcev. Maše so potekale v treh podružničnih cerkvah po občini – na Hruševem, na Planini nad Horjulom ter naslednji dan še na Brišah. Na posameznih lokacijah so se zbrali predstavniki okoliških gasilskih društev, ki so skupaj počastili svojega zavetnika. Sveti Florjan, ki goduje 4. maja, je znan kot zaščitnik pred ognjem in povodnjami ter velja za zavetnika gasilcev. Njegovo življenje sega v 3. stoletje, ko je kot rimski častnik v pokrajini Norik (današnja Avstrija) pretrpel mučeništvo zaradi svoje krščanske vere. Legenda pripoveduje, da so ga zaradi vere usmrtili tako, da so mu okoli vratu privezali mlinski kamen in ga vrgli v reko Enns. Mednarodni dan gasilcev, ki sovpada z godom svetega Florjana, je bil uradno razglašen leta 1999 po tragičnem dogodku v Avstraliji, kjer je v gozdnem požaru umrlo pet gasilcev. Ta dan je priložnost, da se spomnimo in zahvalimo vsem gasilcem za njihovo nesebično delo in pogum. Gasilci so ključni del naših skupnosti, saj ne le gasijo požare, temveč tudi pomagajo ob naravnih nesrečah, prometnih nesrečah in drugih izrednih dogodkih. Njihova predanost in pripravljenost pomagati sta neprecenljivi vrednoti, ki ju je treba ceniti in spoštovati. Želimo si, da bi se gasilci čim pogosteje srečevali na veselicah in družabnih dogodkih, ter čim redkeje ob požarih in drugih nesrečah.
V horjulski dolini in okoliških vaseh je to praznovanje živo in močno. Lahko rečemo, da gre za tradicijo? Morda, ampak to je premalo, to ni dovolj močna beseda. Kajti, ko v nedeljo zjutraj na vstajenjski procesiji sodeluje toliko ljudi, da sploh ne vidiš do konca procesije, ti postane jasno, da verniki tukaj v tem prostoru, k temu prazniku pristopijo s sercem in dušo. Cerkev je bila tako polna, da so morali nekateri ostati zunaj, saj znotraj ni bilo več prostora.
Pot po kateri je vodila procesija ob spremljavi zvonov je bila lepo urejena. Na okenskih policah so gorele sveče, mimoidoče pa so spremljali kipci matere božje. Ko je Jezus v eni od svojih prilik govoril o veri in o tem kako velika je (ko bi bila vsaj tako velika kot gorčično zrno) je dal vsem jasno sporočilo. Kdo smo mi, da bomo sodili o veri drugega, o veri sokrajana? Kar šteje, so naša dobra dela, odločitev da delamo za dobro in za življenje. In na koncu seveda tudi upamo, da s svojim življenjem naredimo v tem našem prostoru in času nekaj dobrega za večnost.
Horjulski župnik Janez Smrekar je svoje življenje in delo predal služenju cerkvi in ljudem. Morda se sliši neverjetno a v župniji Horjul deluje že od leta 1991. Torej je povezan z našimi kraji že več kot 30 let. V kratkem pogovoru o tem kaj zanj pomeni postni čas in velika noč je dejal, da je zanj pomembno predvsem to, da v postnem času ljudi pozovemo, oziroma pripravimo, da se potrudijo za vero. Ni dovolj, da imamo le navade, oziroma se opiramo le na tradicijo. Pozvani smo, da našo vero vsako leto ob postnem času poglobimo in se skušamo približati Bogu. V župniji je veliko priložnosti za to. Od različnih pevskih skupin, pritrkovalcev, biblične skupine, zakonskih skupin, animatorjev in oratorija, ki zaživi med počitnicami in kjer kar mrgoli otrok. Ne smemo pozabiti vseh, ki kot laiki delujejo za dobro vseh in nenazadnje Družinske iniciative, ki skrbi za katoliške vrednote in družino.
Ob tem moramo dodati, da prav vsak, ki je krščen pripada občestvu cerkve. Kot je rekel – žal že pokojni papež Frančišek, vsi smo bratje in sestre in smo pozvani, da sodelujemo in prispevamo svoj del po svojih sposobnostih in talentih za boljši svet. Vedno začnemo tam kjer smo v domači župniji.
Besedilo in foto:
Peter Kavčič
Ob poti so domačini okrasili hiše s cvetjem in svečami ter kipci matere božje.
Horjulski župnik Janez Smrekar med darovanjem vstajenjske svete maše..
Potica je del izročila in obvezen del velikonočnih jedi.
Velikonočno dogajanje v župniji Dobrova se je letos začelo z obiskom mladih skavtov z Brezovice ob začetku postnega časa. Sledil je postni oratorijski dan, ki so ga pripravili mladi iz Dobrove. Animatorji so z otroki izdelovali butarice, odraslim pa je bil namenjen duhovno bogat del popoldneva – predavanje z eksorcistom Janezom Kavčičem. V postnem času so verniki iz Dobrove romali tudi na Kurešček in Polhograjsko kalvarijo, kje so molili križev pot. Ti molitveni dnevi so bili posebej posvečeni osebnemu poglabljanju in tišini, ki jo post ponuja. Na cvetno nedeljo je pred cerkvijo potekal blagoslov butaric, nadaljevanje pa v cerkvi. Na Veliko soboto je zaživel lep običaj – prinašanje blagoslovljenega ognja po hišah. Ta ogenj verniki uporabijo za sežig starih butaric, kar simbolno pomeni očiščenje in pripravo na novo življenje, ki ga prinaša vstajenje. Velika noč se je začela zgodaj zjutraj z vstajenjsko procesijo, ki je potekala čez zgornje pokopališče. Procesijo so obogatili bandere vseh štirih podružničnih cerkva, župljani pa so se tradicionalno razvrstili za bandero zavetnika svoje podružnice. Procesijo so spremljali duhovniki, ministranti, mešani pevski zbor in Godba Dobrova – Polhov Gradec, ki je z mogočnimi melodijami napolnila tudi notranjost cerkve. Na Velikonočni ponedeljek, na dan papeževe smrti, je tradicionalno potekal že tretji Blagoslov traktorjev in delovnih strojev pod organizacijo Aleša Škofa. Letos je največji delovni stroj predstavljal kombajn, najmanjši pa župnijska kosilnica.
Na velikonočni ponedeljek, 21. aprila 2025, se je na Dobrovi odvijal že tretji tradicionalni blagoslov traktorjev, ki je potekal na parkirišču za pokopališčem. Tudi letos se je po drugi sveti maši ob 10.30 zbralo kar nekaj traktoristov, župljanov in obiskovalcev, ki so z zanimanjem spremljali blagoslov traktorjev. Župnik in ministranti so slavnostno blagoslovili okoli 30 traktorjev, med katerimi so prevladovali delovni stroji znamk John Deere in Case, pa tudi drugi priznani modeli, kot so New Holland, Zetor, Deutz, Fendt in Massey Ferguson. Prvič se je blagoslova udeležil tudi največji delovni stroj do sedaj – John Deere kombajn, okrašen z veliko slovensko zastavo.Novost letošnjega dogodka je bila tudi prisotnost župnijske kosilnice, ki so jo temeljito očistili in okrasili mladinci z Dobrove ter jo s ponosom pripeljali na žegen. Po blagoslovu je sledilo prijetno druženje ob kavi, velikonočnih dobrotah in drugih domačih prigrizkih. Za organizacijo dogodka je tudi letos poskrbel Aleš Škof iz Brezja, ki je skupaj s prijatelji poskrbel za vso organizacijo in pogostitev. Blagoslov traktorjev na Dobrovi postaja pomemben krajinski praznik kmetijstva in skupnosti, ki dokazuje, da je kmečka tradicija v dolini še vedno živa. Naslednje leto sledi že četrto srečanje, kjer bo prostora še za kakšen traktor več. Vabljeni.
Vrhniški skavti tudi letošnjo pomlad organiziramo zbiralno akcijo starega papirja. Zbirali ga bomo v soboto, 26. 4. 2025, med 9.00 in 13.00. Papir lahko pripeljete na parkirišče pri pokopališču na Vrhniki, kjer bomo v tem času prisotni tudi skavti.
Če starega papirja na dan akcije ne morete pripeljati sami, nudimo tudi odvoz starega papirja na domu. V takšnem primeru nam to javite na telefonsko številko 031 285 023 (Nikolaj).
Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki obeležuje vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih in s tem zmago življenja nad smrtjo, luči nad temo. Za Kristjane po vsem svetu predstavlja vera sporočilo upanja, odrešenja in novega začetka. Po tihem in premišljenem postnem času ter velikem tednu, ki se zaključi z Velikim petkom, prihaja praznično nedeljsko jutro, ki vernike znova spomni na moč vere in pomen skupnosti.
Velika noč je prežeta s simboliko – od blagoslova jedi in velikonočnega ognja do prazničnih maš in zvonjenja cerkvenih zvonov, ki naznanjajo veselo novico. A poleg bogoslužnih obredov in verskih simbolov nosi praznik tudi močan človeški pečat – združuje družine, povezuje skupnosti in v srcih ljudi prebuja toplino, sočutje ter pripravljenost na nove začetke.
Kako pa Veliki teden in Veliko noč doživljajo tisti, ki vodijo župnijo – župniki? Kako se na praznik pripravijo, kako ga preživijo in kaj jim osebno pomeni? O tem so nam spregovorili vsi trije župniki, ki delujejo v občini Dobrova – Polhov Gradec.
JANEZ KVATERNIK – Župnija Dobrova
Veselim se resnice o Kristusovem vstajenju. Smrt zaradi Jezusovega vstajenja nima več zadnje besede. Da je Jezus res vstal od mrtvih, mi potrjujejo naslednja dejstva: prazen Jezusov grob, Jezusova prikazovanja apostolom, praapostolska pridiga, ki jo kot večkratni odmev zasledimo v Apostolskih delih, čudeži, ki so jih vršili apostoli v imenu Vstalega Gospoda, spreobrnjenje Savla, preganjalca prvih kristjanov, preganjanje prvih skupin kristjanov s strani Judov in Rimljanov ter mučeniške smrti apostolov. Če vse to povežem, ne moremo več dvomiti o Kristusovem vstajenju. Ko gledam na zemeljsko življenje iz zornega kota večnosti, lažje kljubujem povečani neveri med ljudmi, oziroma skoraj sovražnemu odnosu današnje družbe do Katoliške Cerkve in do krščanstva. Vstali Gospod je obljubil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. In v 2000-letni zgodovini se to lepo vidi.
V moji rojstni župniji je v navadi poseben Velikonočni običaj “trkanje pirhov”, ki je priljubljen med sorodniki in prav tako na vasi. Vsak si iz družinske košare izbere svoj pirh: najprej preizkusi njegovo trdnost tako, da ga približa lastnim prednjim zobem in nanje rahlo udarja s “špico” (bolj koničastim delom) izbranega jajca. Pri tem posluša, kakšen zvok oddaja pirh: čim nižji je zven, tem trdnejši je izbrani pirh. Nato prosi še svojega nasprotnika v trkanju pirhov, če lahko na isti način preizkusi še trdnost njegovega pirha. Iz poslušanja obeh zvenov sklepa, kateri pirh bo “zmagal” pri trkanju. (Včasih se kdo že po poslušanju “štime” premisli, in ne gre “trkat”, ker se boji pirh izgubiti.) Nato sledi samo “trkanje”: eden trdno drži v roki svoj pirh navpično s “špico” navzgor, drugi pa s svojim, obrnjenim navpično s “špico” navzdol, lahno udarja po nasprotnikovem jajcu. Sliši se: “tok”, “tok”, “tok”, “tok”, oba pa napeto gledata v pirha, kateremu se bo “špica” prej zdrobila. Če se je to zgodilo tvojemu pirhu, moraš ta pirh podariti nasprotniku. Potem si lahko “zmagovalec” izbere naslednjega sotekmovalca in gre z njim “trkat” z zmagovalnim pirhom. Tisti, ki so imeli trdne pirhe in so šli z njimi “trkat” na vas, s sosedi in prijatelji, so lahko domov prinesli tudi po 15 ali 20 pirhov svojih nasprotnikov.
Kot otrok, ministrant sem bil od 3. razreda osnovne šole naprej, sem praznike razumel kot posebne obrede v cerkvi, za Veliko noč so vedno prišli k nam domov strici in tete s svojimi družinami, kar je pomenilo, da smo se bratranci in sestrične veliko družili in skupaj igrali celo popoldne. Kot župnik vernike spodbujam k dobri postni pripravi na praznik, vodim obrede v cerkvi, želim si, da bi se ljudje pustili nagovoriti sporočilu Evangelija; razveselim se lepih spovedi, ko kot spovednik od blizu vidim, da Jezus Kristus osvobaja in tolaži “skesane grešnike.”
BOGDAN ORAŽEM – Župniji Polhov Gradec in Črni Vrh
Temeljni cilj človeštva je premagati neuspeh in to nam govori tudi praznik Velike noči. Teden, ki nas popelje skozi dramo življenja slehernika. Od slave in uspeha, ki ga doživljamo na Cvetno nedeljo, preko muk, trpljenja in križa Velikega petka, do vstajenjskega jutra na Veliko noč. Brez vere v Kristusovo vstajenje obtičimo bodisi v Cvetni nedelji ali Velikemu petku. Lahko nas zaslepi slava in uspeh, ki ga ponuja ta svet, ali pa nas zlomijo preizkušnje, trpljenje in neuspehi.
FRANC KADUNC – Župnija Šentjošt
Že od otroških let mi je Velika noč poleg Božiča zelo pri srcu. Že kot otroci smo raznašali blagoslovljen ogenj po hišah, radi smo barvali pirhe, nesli Velikonočna jedila k blagoslovu, se udeleževali obredov v cerkvi in seveda praznovali Velikonočno jutro ob dobri hrani. Na ta praznik smo se pripravljali zelo zavzeto. Velika noč je za nas praznik upanja, saj nam prav ta Jezusova zmaga nad smrtjo odpira nesluteno prihodnost, ki je večno življenje. Zato je to za kristjane največji praznik. Duška si damo tako z udeležbo na Velikonočni procesiji, potem pri slavljenju vstalega Jezusa pri Velikonočnem bogoslužju in seveda pri obedu za domačo mizo.
Odkar pa sem duhovnik, je praznovanje Velike noči vsako leto dokaj naporno. Veliko je priprav v cerkvi, veliko napora pri posredovanju Velikonočnega sporočila ljudem, veliko dela tudi doma. Tako da sem običajno kar utrujen ob koncu praznikov, a v srcu zelo zadovoljen in srečen, ko doživljam skupaj z ljudmi posebno vzhičenost, ki jo daje ta zmaga nad človekovim največjim sovražnikom, ki je smrt. Čutim, da se mi ves trud bogato poplača, saj ljudje prav v teh praznikih napolnijo naša svetišča in so tudi sami polni radosti, ki jo izžarevajo drug na drugega. Tisti stisk roke, nasmeh, topla beseda in voščilo Vesela Aleluja nas vse kar nekoliko dvigne nad vsakdanje stiske, skrbi in težave. Menim, da je to vsako leto Božje darilo vsem, ki so odprtega srca za velikonočno sporočilo.
Jasno je razvidno, da je Velika noč za duhovnike več kot le vrhunec cerkvenega leta. Je čas globoke povezanosti z ljudmi, priložnost za duhovno prenovo in trenutek, ko se v veri in skupnosti prepleteta človeška srčnost in Božja milost. Čeprav so praznični dnevi za duhovnike pogosto delovno obarvani, v njihovih besedah odzvanja iskrena hvaležnost, da lahko ta sveti čas preživijo v služenju drugim in s tem uresničujejo svoje poslanstvo.
Velika noč nas tako vsako leto znova vabi, da se ustavimo, ozremo vase in drug k drugemu. Naj nas sporočilo vstajenja opomni, da po vsaki temi pride svetloba – in da so prav preprosti trenutki sočutja, skupnosti in vere tisti, ki dajo življenju pravi pomen.
Vesel sem, da se je na povabilo za temo meseca aprila, v katerem smo se veselili velikonočnih praznikov, odzvala redovnica, ki pripada redu, za katerega je današnji svet čisto nasprotje. Mnogi se še spomnite Marjetke Petrič, ki danes sliši na ime sestra Alojzija, njen dom je bil vse do njenega 20. leta na Dražici. Že 25 let pa mineva od njenega zadnjega pogleda na borovniško dolino, na njen dom, saj zdaj pripada sestram klarisam, ki živijo v strogi klavzuri, v kateri se trudijo za popolno uboštvo in sestrsko občestvo. V iskrenem in iskrivem pogovoru je spregovorila o svoji odločitvi za redovniški poklic, vplivu okolja na njeno duhovno iskanje, opisala je potek vsakdana v samostanu in mladim ter iskalcem duhovne opore sporočila: Ne bojte se iskati Boga. In ja, kljub temu, da je njeno življenje “omejeno”, je v sestri Alojziji čutiti srečo in svobodo.
S. Alojzija, kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili za redovniški poklic? Najprej bi rekla, da je šlo za Božji klic – jaz sem le odgovorila nanj. Prvič sem ga zaslišala pri 14 letih, ko mi je umrl ati. V tej preizkušnji sem se obrnila k Bogu in močno začutila, da me kliče, čeprav še nisem vedela, kam. V vsakem trenutku sem ga prosila, naj mi pokaže pot. Sčasoma sem spoznala, da je to pot med klarisami – tam sem začutila, da je to moj življenjski prostor.
Kako ste prišli v stik s klarisami? Prej jih nisem poznala. Srečala sem jih šele v srednji šoli, ko sem hodila na duhovne vaje z brati kapucini v Assisi, tam sem tudi odkrila Frančiškovo in Klarino duhovnost. Prijateljica me je povabila k sestram klarisam, čeprav mi je bilo na začetku vse precej tuje – zaprto, za mrežami. Vseeno sem začutila, da je to zame. Upirala sem se, ker sem imela rada gore, prijatelje, dejavnosti v župniji. A sem dojela, da bom nesrečna, če ne poskusim. Po enem letu v samostanu sem vedela, to je to.
Kako so vaši domači sprejeli odločitev? Težko. Še posebej, ker je bila mami vdova, sestra se je poročila in šla od doma in bi mami ostala sama. A rekla mi je: “Če boš ti srečna, bom tudi jaz.” Jokali sva obe, a me ni ovirala. Zdaj sva duhovno zelo povezani – moliva druga za drugo.
Je imela domača župnija pri tem pomembno vlogo? Zelo. Župnik Jože Stržaj in katehet Edo sta nas močno duhovno vodila, kasneje tudi župnik Janez Šilar. Družinske svete maše so mi bile pomembne – tam sem dobila vzor vere. Kraj odraščanja ima veliko vlogo pri duhovni poti.
Kako poteka vaš dan v samostanu? Začnemo ob polnoči z nočno molitvijo, nato počitek do 4:30, ob 5:00 molimo brevir, rožni venec in imamo sveto mašo. Potem sledi delo, molitev, skupni obroki in večerne molitve. Ob 21:00 je večerni počitek. Trenutno nas je v Turnišču osem, po vsej Sloveniji pa nas je 28.
Spremljate dogajanje v svetu in kako? Interneta, radia in televizije nimamo, a spremljamo osnovne informacije prek verskega tiska in klicev ljudi. Za vse potrebe molimo – za Cerkev, svet, Slovenijo, posameznike.
Kdo ima vstop v vaš samostan? Le nujni delavci in strokovnjaki, škof ob vizitaciji, zdravnik, če je potrebno in v redkih primerih nuncij ali predsednik države – čeprav tega od slednjega še nihče ni izkoristil.
S čim se ukvarjate poleg molitve? S koralnim petjem, klekljanjem, gospodinjskimi opravili. Imamo velik vrt, si pridelamo zelenjavo, ker smo vegeterjanke, pripravljamo ozimnico, pripravljamo drva, skrbimo za vzdrževanje hiše.
Kako se sosestre razumete med seboj? Zelo dobro. Imamo določen čas za skupno rekreacijo in pogovor. Kadar pride do nesoglasij, kar je tudi čisto normalno, se o tem pogovorimo. Sestrinska povezanost je temelj naše skupnosti.
Imate priložnost tudi za kakšen šport? Ne v klasičnem smislu, imamo pa veliko fizičnega dela, ki nam pomaga ohranjati kondicijo.
Kako življenje klaris lahko nagovarja sodobnega človeka? S tem, da pokaže, da ni bistvo v potrošništvu. Kristus je vir resnične svobode in veselja. Če ga iščemo s srcem, se nam razodene.
Življenje v samostanu zahteva svoja pravila. S kakšnimi izzivi se za samostanskimi zidovi še srečujete? Z lastno naravo – s svojimi slabostmi in vsakodnevnim bojem proti grehu. A z Božjo pomočjo in Marijinim varstvom gremo naprej. Enkrat gre lažje, drugič gre težje, vedno moramo biti na preži, da se ne pustimo zapeljevati hudemu duhu.
Pogrešate domači kraj? Na začetku sem zelo pogrešala. Mnogi so mi rekli, če sem pozabila Borovnico … Ne, nisem in nikoli je ne bom. Velikokrat se spomnim na sam kraj, na vse ljudi, s katerimi sem bila nekoč povezana. Vse prinašam pred Jezusa in mu rečem, naj ta kraj in vse ljudi blagoslovi, naj jim da moči, da bi ostali zvesti Bogu.
Kakšen spomin imate na dan odhoda od doma za vedno pred 25 leti? Zelo čustven. Večer prej sem pakirala stvari in ko je mami zagledala vse tiste kovčke, je planila v jok in rekla, da je naslednji dan ne bo, ker ji bo težko gledati, kako odhaja od doma. Bila sem sama doma, skupaj z bratom me je prišla iskati Marija iz Horjula, ki je z mano tudi vstopila v samostan. Bilo mi je samo to žal in še vedno mi je, da takrat nisem šla še na atijev grob.
Kako je z novimi poklici? Zadnji vstop je bil pred štirimi leti. Nekatera dekleta se zanimajo, a jih strah ali jih navezanost na dom odvrne. Kljub temu imamo več poklicev kot drugi ženski redovi.
Kaj bi sporočili iskalcem duhovne opore? Ne bojte se. Če iščete Boga s srcem, ga boste našli. Oklenite se Kristusa in Marije – z njuno pomočjo bomo zmogli. Hvaležni bodimo za odrešenje in vstajenje.
Še pozdrav Borovničanom in vsem, ki vas poznajo? V molitvi se vas spominjam. Če boste v stiski, nas lahko pokličete – molile bomo za vas.
Rok Mihevc
Marjetka Petrič je že skoraj 25 let sestra Alojzija, na fotografiji skupaj z mamo Pavlo
Še kot Marjetka na romanju z brati kapucini v Assisiju
