Kategorija: Verske

Miro Šlibar, bolnišnični duhovnik, strasten pohodnik in navsezadnje duhovnih z velikim srcem. Msgr. Šlibar v letu 2025 obeležuje 50 let duhovniškega poklica in poleg g. Alojzija Goloba, bivšega dobrovskega župnika, na Dobrovi obeležuje zlato mašo. Ob tej priložnosti smo za bralce Našega časopisa pripravili poseben intervju zlatomašnikov. Kot prvega boste lahko spoznali msgr. Mira Šlibarja, prihodnjič pa g. Alojzija Goloba. 

Za začetek: Kdo ste, od kod prihajate? S čim se radi ukvarjate, kako ste povezani z dobrovsko občino in Župnijo Dobrova? Kako bi se na kratko predstavili. 
Doma sem iz Moravč, ki jo opeva čudovita pesem Tja pod zasavsko hribovje … Sem eden do petih fantov Bêjeve družine, kakor se reče pri nas doma. Na vsakih približno dve leti smo se rodili štirje, čez deset let pa še ta peti. Oče je bil občinski cestar, popoldne pa še krojač, mama pa je bila gospodinja, kar je bil tedaj značilen poklic žena. 
Že od mladih let sem imel rad knjige, učenje, prijateljevanje, šport, v zadnjem času pa se redno posvečam hoji, tudi z obveznostjo redno maševati na najvišje stoječi slovenski kapeli Marije Snežne na Kredarici. Po treh kaplanovanjih v Sodražici, Šentjerneju in Zagorju ob Savi sem se ustalil ob samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Tu ob drugih odgovornostih opravljam poslanstvo hišnega duhovnika po potrebi tudi priskočim v pomoč dobrovski župniji. Po tovrstni predstavitvi sem torej tudi občan občine Dobrova – Polhov Gradec.

Koliko ste bili stari, ko ste se odločili za duhovniški poklic in kako je vašo odločitev sprejela družina? 
Že ko sem hodil v 6. razred osnovne šole v Moravčah, sem začel razmišljati o duhovniškem poklicu. A me k temu sploh ni nihče nagovarjal, kaj šele silil. Naša družina pa je prakticirala vero, čeprav sploh ni »pretiravala«. V tistem času je prišel k nam mlajši duhovnik Jože Mrvar, ki je imel čut za nas fante, za ministrante. Velikokrat smo prihajali v župnišče in mu pomagali pri različnih opravilih. Spominjam se večera, ko sva se vračala s pokopališča in se ustavila ob lurški kapelici nedaleč od župnijske cerkve sv. Martina v Moravčah. Spodbudile so me njegove besede: »Miro, splača se iti po kolenih okoli sveta, da rešiš eno samo dušo!« Ob odločitvi za duhovniški poklic domača družina ni nasprotovala, razen kot je najbrž povsod, z opazko »da ti ne bo žal, za kar si se odločil,« …               

Kaj je vaše življenjsko poslanstvo na vaši poklicni poti duhovništva?
Deset let sem bil kaplan na treh župnijah in opravljal običajno službo duhovnika na župniji, to je pomoč župniku na župniji in vzgajanje za samostojno vodenje župnije. Tako so mi bili blizu in otroci, mladi, starši, kakor tudi starejši, bolniki in invalidi. V enem obdobju sem se posvečal tudi Romom in zanje imel tudi sv. maše. Ker sem sam tedaj preboleval več bolezni, sem še bolj čutil s preizkušanimi in se jim več posvečal. To je bilo tudi razlog, da sem po desetih letih kaplanovanja ob ustanovitvi Bolniške župnije leta 1985 prevzel službo bolniškega župnika v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah.

Kako se spominjate svojih prvih let duhovništva? 
Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Sodražici, tj. v deželi suhe robe. Ob zglednem župniku Tonetu Čoparju in njegovi sestri, gospodinji Micki, sem se dobro počutil. Z vso pozornostjo je skrbela zame, saj sem preživljal kronično vnetno bolezen črevesja (KVBČ) in je bila potrebna dieta. Zato kljub običajni praksi enoletnega pripravništva, me ni škof poslal na drugo župnijo, češ, da tako ne bom preživel niti leto dni. Tako sem tu ostal še štiri leta. Že takrat sem rad obiskoval bolne in invalide in vodil dekanijska srečanja zanje na Binkošti pri Novi Štifti. Spominjam se, kako sem se z malim  »fičotom« odpravil na obisk k invalidki, za katero niso še najbližji vedeli, da živi. Ko je njena mama videla, da nas je kar veliko stopilo iz avta z vrečko, polno Miklavževih dobrot, nas je pozdravila  z besedami: »Ima preveč dela s pletenjem … ne, nič ne bo vzela!« Ni nas prepoznala, zato tak pozdrav … Spominjam se, kako ji je bilo nerodno, ko je ugotovila, zakaj smo prišli: da bi obiskali invalidno hčer in jih prinesli »Miklavža«.

Službovali ste na različnih župnijah – katerih župnij se najbolj spomnite, jih imate v najlepšem spominu. Kje ste se počutili najbolj sprejete in domače? 
Po ravnokar omenjeni župniji Sodražica, ko nisem niti po petih letih še umrl, kot so glede na bolezen pričakovali, sem odšel v Šentjernej pod Gorjance, v znamenito deželo cvička. Pogosto sem obiskoval kartuzijanski samostan v Pleterjih in bil zelo povezan s takratnimi predstojniki samostana. Nepozabne so bile molitve sredi noči s patri kartuzijani. Bolezen se je kmalu pozdravila, tudi s samo menjavo kraja in ne nazadnje tudi s cvičkom … Ker je šentjernejska župnija bolj kmečka in tudi zato, ker je tudi moja mama postala birmanska botra eni od deklet v Šentjerneju, lahko rečem, da mi je bila od vseh župnij najbolj draga. Nenazadnje tudi zato, ker ima veliko podružnic, v katerih sem maševal vsak dan med tednom. A tudi zato, ker je ena od teh posvečena lurški Materi Božji, kjer so še sedaj ves mesec maj srečanja »pod milim nebom«. Duhovnik, potem ko sem stopil v deseto leto duhovništva, sem se kar znašel tako med mladimi kot ostalimi. Imel pa sem tudi dobrega vzornika duhovnika Franceta Erklavca, ki mi ostal vse življenje zgled v požrtvovalnem in zavzetem pastirovanju.
S tem pa nisem mislil reči, da se nisem dobro vživel tudi na tretji župniji, tj. v Zagorju ob Savi. Zanimivo! Vsaka župnija, kjer sem bil, je znana po nečem, ta pa vsaj takrat po rudniku in premogu. Tu je Bog na poseben način vzpostavljal most med mladimi. Saj se je eden iz zagorske souprave Šentlambert v tistem času udeleževal osnovnošolskega verouka in kasneje postal duhovnik. In vsaj malo sem najbrž kriv še za poklic redovnice in duhovnika iz samega Zagorja.                 

Z vaše pestre duhovniške se sigurno spomnite kakšne anekdote. Katera vam je morda najbolj ostala v spominu? 
Res so bile pestre poti na moji poti duhovniškega poklica. Da pomislim! V Družini, slovenskem katoliškem tedniku, je bila v rubriki Ujeti v objektiv pred leti objavljena fotografija »gornika« Mira Šlibarja s kravo. Pa mi je nekdo rekel: »Glej, kako lepa!« Morda je hotel reči fotografija, ampak sam sem dobrodušno dodal: »Ali krava?«

Kaj radi počnete v svojem prostem času – imate kakšen hobi, kakšno posebnost, ki je marsikdo o vas sploh ne ve? 
Znano je, da človek, ko pride v »penzijo« nima več časa. Tako tudi sam nimam dosti prostega časa. Zelo rad se pohvalim, da veliko hodim, predvsem na Vrhe nad Dobrovo pa še kam dlje. Težko bi rekel, da mi je poseben hobi vzpon na Kredarico, ko sem tu že šesto leto zadolžen za sv. maše trikrat v letu (5. avgusta, 15. avgusta in 8. septembra). V veselje mi je, da bom letos ponovno spremljal godbo Dobrova – Polhov Gradec na Kredarico, kjer se bomo Bogu zahvalili za 50 let duhovništva. Torej, res rad hodim. Ni lepo, da se hvalim, pa vendar naj vam zaupam, da sem v pogovoru s sodelavci ugotovil, da sem pri teh vzponih premagal višinsko razliko okoli 305.000 m, kar pomeni, da bi se povzpel 35-krat na Mont Everest, če bi šel nanj kakor z dvigalom navpično (Himalaja, Azija, 8849 m). Rad berem knjige, pa ne zgodb, ki so zapisane, pač pa pripovedi ljudi, tudi tistih, ki nosijo s seboj veliko težo življenja. Če sem prej omenil hribe, pa naj povem, da imam rad tudi morje. Predvsem pa druženje s sorodniki in prijatelji.

Kako pa se povezujete oz. ste se povezovali z mladimi? 
Kot kaplan v treh že omenjenih župnijah sem se veliko družil z mladimi, na  takrat še znanih mladinskih srečanjih … Pa kasneje v Bolniški župniji s študenti medicine. Vsak teden smo se za nekaj minut zbrali pri molitvi v kapeli UKC in več let hodili tudi na duhovne vaje. Par deklet, študentk medicinske fakultete, je vstopilo v najstrožje samostane klaris in karmeličank. Sicer pa smo hodili tudi v gore in marsikdo je na teh poteh našel svojega življenjskega sopotnika. Tako so se ustvarili lepi zakoni.

V kakšnem spominu vam ostaja Župnija Dobrova, kako bi jo opisali? Kakšni so ljudje, skupnost, energija, ki se čuti, okolje ipd. 
Že samo ime nam pove, da je župnija »dobra«. Zelo mi je draga. Z veseljem kdaj priskočim na pomoč, bodisi pri bogoslužju ali za spovedovanje. Posebno mi ostajajo v spominu blagoslovi velikonočnih jedil, pa tudi obiski starejših in bolnih. Seveda župnija ne bi mogla biti »dobra, kot sem zapisal«, če ne bi tu živeli dobri ljudje. Razumljivo pa je, da tako kot sam sploh nisem popoln, tudi Dobrovčani niso (še) popolni. Pomembno je, da si to priznamo in želimo postati (še) boljši.

Kaj za vas osebno pomeni zlata maša? Kako doživljate ta jubilej – ali bolj kot praznovanje, kot zahvalo ali celo razmislek? 
Kot prvo, ne zavedam se sploh, da bom obhaja že »zlato mašo«, čeprav sem od mašniškega posvečenja v svetem letu 1975 daroval okoli 20. 000 svetih maš. Praznovanje zlate maše sprejemam kot zahvalo najbližjim, to je staršem, bratom, sorodnikom, prijateljem, vzgojiteljem, pa tudi skritim dobrotnikom, zlasti starejšim in bolnim, ki so me podpirali in me še podpirajo po poteh mojega duhovništva. Obenem pa naj bo to priložnost molitve za nove duhovne poklice. Že številke, da nas je bilo pred 50 leti posvečenih v Sloveniji 61, letos pa vsaj 2, a hvala Bogu zanju,  so zgovorne … Sicer pa je vsako praznovanje, tudi zlata maša, priložnost za druženje in utrjevanje sorodnostnih in prijateljskih vezi.

Če bi se danes znova odločali – bi izbrali isto pot, duhovniško pot? Ste si kot mladi kdaj mislili, da bo za vami tako pestra in bogata življenjska pot? 
Ob odločanju, če bi ga  spet doživel, bi si znova izbral isti poklic. Tako gledam tudi na druge poklice, kot tudi na zakon. Ko dobro premisliš, tudi moliš za to, se pogovarjaš, se odločiš in delaš, da bi bil  tam, za kar si se odločil, srečen, prinašal srečo tudi drugim. Sicer pa niso 365 dni v letu samo sončni dnevi … Kaj bi bilo brez padavin? Seveda pa ob pestrosti poti ni (bilo) vedno lahko, vendar se zavedam, da nas spremlja upanje in spoznanje, da so tudi preizkušnje priložnost za nov začetek. Veste! Tukaj se zelo zanašam na svetopisemski stavek: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,« (Rim 8,28) ki je tudi moje novomašno geslo.

Kaj vse ste v teh 50 letih duhovništva že doživeli? 
Povedano v šali: čisto »vse«, razen to, da še nisem umrl. Zakaj omenjam to? Po prvem letu duhovništva, ko bi moral na drugo župnijo, so se na škofiji odločili, naj kar ostanem, saj tako ne bom živel več kot leto. Pa se jih je nabralo kar za zajetno »košaro« let. 
 Zanimivo je bilo tudi enkrat na nočni poti na Kredarico. Začeti je treba sredi noči, da prideš pravočasno. Deževalo je, pihal je močan veter. Po polnoči pa dobrih 50 metrov pred seboj opazim dve luči. Nisem vedel, ali bi pozdravil »Dober večer!« ali »Dobro jutro!« Nekaj od obojega sem menda izustil. Pa nič odgovora. Čudno? Po ponovitvi pozdrava je bilo enako. Nato pa so se skrivnostne luči pomaknile naprej. Z začudenjem smo ugotovili, da nas je prišel pozdravit gams. Pa tudi nadaljevanje je bilo nenavadno. Ker se skoraj nič ni videlo, smo prišli do neke zgradbe, ki se nam je zdela prav čudna. A glej, bili smo pred kapelo na Kredarici. Da ne rečem, kako me je takrat zeblo …

Z vami zlato mašo obeležuje tudi gospod Alojzij Golob. Kaj vam pomeni, da tako pomemben jubilej praznujeta skupaj? Vas veže kakšna posebna skupna zgodba, spomin? Kako sta se spoznala?           
Vesel sem odločitve odgovornih v župniji, da bova z gospodom Lojzetom skupaj obhajala zlato mašo. Vsa leta na teološki fakulteti sva skupaj študirala, se srečevala, čeprav sva delovala na različnih župnijah. Po 27 letih delovanja v Bolniški župniji, ob spremljanju bolnikov v Ljubljanskem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, pa sem prišel na Dobrovo. Malo više od cerkve in župnišča imam svoj dom ob samostanu Marijinih sester. Zelo lepo me je takrat sprejel kolega Alojzij. Zadnja leta pa sva si še posebno blizu. Saj naj bi bil duhovnik s čutečim srcem. Skupno praznovanje je vendar sploh primerno, kajti duhovništvo je svojevrstno bratstvo.

Kaj si želite za Cerkev prihodnosti? Kaj želite dobrovski župniji oz. mladim rodovom, ki prihajajo za vami? 
Želim, da bi Cerkev vztrajala po zamisli Jezusa Kristusa. Ne le, da bi se imeli za »verne«, pač pa da bi z življenjem potrjevali pripadnost Cerkvi. Dobrovski župniji želim dobre medsebojne odnose v družinah, spoštovanje človeškega življenja od spočetja do dostojne smrti. Pa, da bi čutili odgovornost, vsi in vsak posebej, za kakršno koli poslanstvo, ki  nam je v Cerkvi namenjeno. Vse to naj velja tudi za mlade, kajti na njih stoji ne le svet danes stoji, pač pa tudi prihodnost naše  lepe dežele in posebej kraja Dobrova. Prav mladih sem vesel, ne le ob dobro organiziranih oratorijih, pač pa tudi v drugih akcijah.

In še zaključna misel… 
Hvala, da ste me sprejeli v svoj kraj, župnijo, občino. Posebno Marijinim sestram in župniku Janezu. Hkrati se zahvaljujem, da bomo skupaj praznovali zlato mašo in imate sočutno srce do kakorkoli potrebnih. Pozdravljam vas in molim tudi za vas vse.

Manca Dolinar
Foto: msgr. Miro Šlibar

V naslednjih nekaj številkah bomo dodobra spoznali življenje in delovanje naših treh župnikov, ki v domači občini skrbijo za duhovno življenje občanov in vernikov. Kot prvi na vrsti se bo predstavil župnik Franc Kadunc iz Šentjošta.

Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini? 
Sem France Kadunc, doma sem iz Grosupljega. Sem prvorojenec; imam tri brate in dve sestri. Tudi en brat je še duhovnik, frančiškan, ena sestra pa je posvečena Bogu. Duhovnik sem postal pred 52 leti in pol; pred štirimi leti in pol pa sem prišel za župnika v Šentjošt in s tem v občino Dobrova-Polhov Gradec.

Kako ste bili sprejeti med krajani? Kaj vam je v naši občini posebej všeč? 
Kako so me sprejeli farani Šentjošta bi morali vprašati njih. Jaz sem vsekakor zadovoljen na tem mestu. Tu vršim poslanstvo, ki mi je zaupano in je v tem, da najprej z zgledom in seveda z besedo pričujem za evangelij. Župljani so zelo aktivni tako na cerkvenem kot tudi na družbenem področju. Po svojih močeh jim pomagam in jih podpiram.

Kaj kot duhovnik počnete v prostem času?
Kar se tiče mojega delovanja izven duhovniške službe rad obiskujem domače, posebno brata duhovnika, ki živi v Mošnjah na Gorenjskem. Vsak teden se srečam tudi z nekaterimi prijatelji duhovniki, kjer se skupaj duhovno poglabljamo in rešujemo težave, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Kajti človek je ustvarjen za družinsko življenje in ta srečanja pripomorejo k temu. Veliko hodim peš, tudi zaradi takšnih zdravnikovih navodil. Pa tudi rad berem tako knjige kot tudi periodiko. Če pa se ponudi prilika pa s prijatelji vržem kakšno partijo taroka. Sem pa tudi navdušen nad našimi skakalci in drugimi športniki.

Kaj so posebnosti vaše župnije in kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
Vsaka župnija, kjer sem deloval, bil sem na petih različnih, je bila edinstvena. Tudi ta je edinstvena iz več razlogov: oskrbeli so mi zelo prijetno stanovanje na nekdanjem hlevu; poskrbijo za hrano, tako da sem gost skoraj v vsaki hiši in v letu in pol obiščem domala vso župnijo. V velikem številu se udeležujejo verskih obredov in radi pri njih sodelujejo; so izredno radodarni, prijazni in komunikativni, me spoštujejo; vsi otroci hodijo k verouku, skratka čutim, da sem povsod dobrodošel. Zelo zagnani so mladi, ki so povezani v skupino silaq in organizirajo oratorij in razne pobude kot so izmenjava jesenskih poljskih pridelkov, oblačil in druge delavnice za otroke in družine. Veliko dobrega naredi karitas, ki s pomočjo dobrodelnih koncertov poskrbi za ostarele in materialne pomoči potrebne. V župniji delujejo tri zakonske skupine, ki se na srečanjih medsebojno bogatijo in podpirajo. V zadnjem času se zbirajo tudi starejši, tisti, ki so stari nad 70 let, mi jim rečemo »tamodri« in si tem lepšajo svoje tretje življenjsko obdobje.

Kako vidite vlogo Cerkve in župnije v življenju skupnosti? Na kakšne načine ste povezani z dogajanjem v kraju?
Zelo mi je tudi všeč, da je versko in družbeno življenje povezano. Zato rad oznanim in povabim na razne prireditve, ki so koristne za vse, tako za tiste, ki prihajajo k verskim obredom, kot za tiste, ki se jih ne udeležujejo in se jih tudi rad udeležujem, če mi le dopušča čas. V tej simbiozi vidim blagoslov za vse in prijetno prihodnost.

Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo? 
Gotovo je, da zgodovina ni dolgočasna. Vedno je nekaj novega v zraku. To opažamo tako v sodobni Cerkvi kot tudi v sodobni družbi. Demokratične spremembe v letih 1990 in naprej so dale nov polet tako Cerkvi kot tudi družbi v kateri živimo. Marsikaj se je spremenilo, recimo to, da je Cerkev vstala iz katakomb, da lahko v družbi govorimo bolj svobodno, da se popravljajo nekatere krivice vernikom, da smemo sploh povedati svoje mnenje. Marsikaj je drugače, boljše, čeprav smo še na poti in ni še videti konca, ki bi zadovoljil vse. To 45 letno nasilje nad kristjani je pustilo hude posledice. Ljudje se še vedno bojijo izpovedati svojo vero, svoje prepričanje, so še v nekem krču. A se stvar popravlja počasi, a vztrajno. In tu je naloga Cerkve in nas duhovnikov. Mnogi so se bali in se morda še bojijo revanšizma predstavnikov Cerkve. To je daleč od božjega načrta. Bog je oče vseh ljudi, vse ima rad, vse vabi, da smo kot družina, ki potuje proti cilju, proti večnemu življenju. Zato je Jezusova Cerkev blizu vsem ljudem, vse spoštuje, tudi njihovo prepričanje; pred njim so vsi enako pomembni ne glede na spol, raso, barvo kože, versko prepričanje. Glede slednjega si želimo, da ne bi delali razlik, oziroma da bi koga poniževali ali izločali zaradi vere. To je moj in seveda tudi verski pogled na prihodnost: že na zemlji skupaj gradimo družbo, ki ima svoj temelj v življenju, ki se bo uresničilo v večnosti, kjer bomo vsi bratje in sestre.

Hvala vam za vse odgovore. 

Naslednjič pa bomo spoznali župnika župnije Dobrova, gospoda Janeza Kvaternika.

Manca Dolinar