Kategorija: Šport

Gari Kasparov, nekdanji svetovni šahovski prvak, je nekoč izjavil, da ima šahovska igra kar 10¹²³ kombinacij. Za tiste, ki niso najbolj vešči v matematiki: to je številka, ki ima kar 123 ničel, kar je več kot je atomov v vsem (znanem) vesolju. Ne vem, če to drži, vem pa, da je šah silno zanimiva miselna igra. Nekateri se ji predajajo s pravo strastjo, nekateri pa občasno, ljubiteljsko, bolj za zabavo. In med slednje lahko štejemo tudi te, ki se vsak torek od 10.ure dalje pomerimo v medsebojnih šahovskih partijah. 
V Društvu upokojencev Dragomer-Lukovica so obudili nekoč že aktivni šahovski krožek. Člani so celo sodelovali v medobčinski ligi oziroma turnirjih. Sčasoma je dejavnost zamrla, interes pa je ostajal živ. Tako se je na začetku letošnjega leta zbrala skupinica ljubiteljev šaha, DUDL je dal na razpolago prostor v Domu krajanov Dragomer in pa seveda deske in figure. Kot že rečeno: vsak torek ob 10:00 v Domu krajanov, če pa vreme dopušča pa kar zunaj, pred brunarico. Veseli bomo vsakega novega šahista, ni važno kakšen »rating« ima, samo da je dobre volje.

DU DL 

Vabljeni!

Prva tekma – borba po počasnem štartu

Prva tekma, odigrana 9. maja, se za naše fante ni začela po željah. Bulls so hitro povedli z 2:0, a Dinamiti smo zbrali moči in znižali rezultat na 2:1. Tekma je nato postala pravi taktični boj, poln trde igre in priložnosti. Žal se nam je pripetila napaka v napadu v zadnjih minutah tekme, kar je privedlo  za hiter protinapad nasprotnikov, ki so zadeli za končnih 3:1. V zadnjih minutah smo vse stavili na napad, a preobrata nismo uspeli narediti.

Druga tekma – odločnost ni bila dovolj

Druga, morda odločilna tekma, je sledila 16. maja. Tudi tokrat smo začeli slabše in hitro zaostajali z 0:2, nato pa še z 1:4 ob polčasu. V drugem delu smo stopili na plin, a vsakič, ko smo zadeli, so Bulls odgovorili. Kljub srčni igri in borbi do zadnje minute, smo morali priznati premoč Bullsom z rezultatom 5:8. Končni rezultat serije: 2:0 za HK Flying Bulls.

Čestitke nasprotnikom, hvala navijačem!

Flying Bullsom iskreno čestitamo za zasluženi naslov! Mi pa ponosno gledamo nazaj na sezono, ki smo jo zaključili med najboljšimi. Največja zahvala gre vam, navijači – za podporo, navijanje in energijo, ki ste jo prinesli v dvorano in ob ekrane. Vi ste naš šesti igralec!

Besedilo: Timotej Fink

Foto: Arhiv HK Dinamiti

Dinamiti praznujemo 30 let!

Za naš klub sezona še ni končana – letos praznujemo 30-letnico HK Dinamiti Horjul! Ob tej posebni priložnosti vas vabimo 21. in 22. junija na praznovanje v ŠP Horjul.

·       Turnirji, igre in bogate nagrade

·        V soboto 21.6 zvečer: Zabava s skupino Gentlemeni

·        Hrana, pijača in druženje za vse generacije

Vabljeni vsi – stari, mladi, navijači in prijatelji kluba!

V soboto smo v našem ŠD Vrzdenec dočakali že tradicionalni tek Kros Vrzdenec – dogodek, ki ga vsako leto nestrpno pričakujemo in pripravljamo s srcem. Po tednu dežja nas je tokrat končno razveselilo sonce, ki je skupaj z nasmehi otrok ustvarilo nepozabno vzdušje.
Na startu se je zbralo 48 otrok v spremstvu staršev – neverjetno lepo jih je bilo videti v taki množici, pripravljene na športne izzive. Po prijavah, kjer so otroci prejeli vrečke presenečenja, za katere je letos poskrbela Trgovina M Orel, smo se skupaj odpravili na gozdno progo, ki že vsako leto poteka nasproti gasilskega doma. Otroci so se pomerili na razdaljah 200, 400, 600, 800 in 1000 metrov, največ jih je bilo predšolskih, ki so s pogumom in navdušenjem premagovali vsak korak. Vsi so pritekli do cilja – eden si je sicer malce zvil gleženj, a že nekaj minut kasneje veselo poskakoval med vrstniki. 
V cilju jih je čakalo okrepčilo z vodo in napolitankami, nato pa nas je razveselila še Gostilna in pizzerija Boter, ki je poskrbela za slastne pizze za vse male tekače. Iskrena hvala!  
Po krajšem počitku je sledil poligon, ki ga je letos Tanja Petrovčič pripravila še posebej atraktivnega – otroci so se vanj podali z velikim navdušenjem in prav vsak ga je premagal z iskrico v očeh. Sledila je podelitev medalj, ki je vedno čustven trenutek. Slavili so:

200 m: 1. mesto Gal Trček, 2. mesto Jan Velkavrh, 3. mesto Monika Simonišek, najhitrejša deklica Tjaša Langervalter

400 m: 1. mesto Lovro Sečnik, 2. mesto Maj Nagode, 3. mesto Taja Langervalter, najhitrejša deklica Minka Prebil

600 m: 1. mesto Mark Vrhovec, 2.mesto Jan Laznik, 3. mesto Erik Nagode, najhitrejša deklica Mia Olovec 

800 m: 1. mesto Gašper Simonišek, 2. mesto Jakob Mrzlikar, 3. mesto Nik Svitlica

1000 m: 1. mesto Tarik Žvab, 2. mesto Aleks Mrzlikar, 3. mesto Urban Zdešar

Za prva mesta je tudi letos Slaščičarna Berzo podarila bone v vrednosti 10 €, česar so bili nagrajenci izredno veseli. Nagrade so prejeli tudi najhitrejši na poligonu, pa najmlajši trije pogumneži, ki so z nasmehom opravili z vsemi ovirami in v dar prejeli knjigico – ko so jo bili najmlajši zelo veseli. 
In potem? Otroci kot da ne bi poznali utrujenosti – igre, smeh, nogomet, lovljenje in veselje so odmevali vse do večera. Zahvaljujemo se Janezu Remžgarju, ki je zjutraj pokosil travo in tako poskrbel, da so se lahko igrali brez skrbi. Čez cel dan smo uživali ob pijači – del katere je omogočila Urša Bogataj in ob slastnem krompirčku, za katerega se zahvaljujemo Gostilni Horjulček. 
Ob koncu dneva smo si ogledali še risanko “Paddington gre v Peru”, ob tem pa uživali ob kokicah. Letos smo imeli tudi – vaške igre! V vlečenju vrvi so se pomerili otroci, starši, dekleta in fantje – vsi z enako vnemo in veliko smeha. Ob tem so zadišali še čevapčiči, klepeti so tekli pozno v večer, dokler ni sonce počasi reklo lahko noč. 
Iskrena HVALA vsem, ki ste bili z nami! 
Hvala staršem, ki ste pripeljali svoje otroke. Hvala vsem, ki ste prišli na klepet, pivo ali čevapčiče. Hvala vsem sponzorjem, ki nas podpirate, ker verjamete v naš trud in srce, ki ga vlagamo v dogodke za našo skupnost. 
In nazadnje – hvala vsem članom ŠD Vrzdenec, ki ste pomagali, kjer je bilo treba. Vaša predanost je razlog, da lahko vsako leto znova rečemo: bilo je čudovito. 
Se vidimo naslednje leto – mi že komaj čakamo! 

Andreja Mrzlikar – ŠD Vrzdenec

V okviru aktivnosti ob 125-letnici organiziranih športnih prireditev v Borovnici je tudi izvedba pohodov. K tej aktivnosti ste povabljeni vsi, ki radi ubirate pota in stezice v naši okolici ter uživate v svežem zraku in lepi naravi. Za ta namen boste na Občini Borovnica ali v Knjižnici dr. Marje Boršnik lahko prevzeli Pohodniški kartonček. Na njem so predlogi za štiri kontrolne točke, ki imajo tudi skrinjice z žigi: Pekel, Planina nad Borovnico, Pokojišče ter razgledna točka nad Zabočevim. Na kartončku je prostora za deset žigov in tudi navodilo glede oddaje le-teh. Zbiranje žigov s pohodov traja od maja do konca oktobra 2025. Vsak sodelujoči, ki bo oddal izpolnjen kartonček, bo prejel tudi spominsko priznanje. Za tiste, ki si želite obiskati še kakšen dodaten vrh v borovniški občini, podajamo nekaj predlogov: Veliki Trebelnik (815 m), Kuni vrh (822 m), Sebojni laz (804 m), Vinji vrh (984 m), Krimšček (940 m) in Srebotnik (786 m). Na teh točkah po naših informacijah žigov ni. V prostor, namenjen žigu, zato samo vpišite ime osvojenega vrha. Naj bodo vaše poti varne, doživetja na njih pa nepozabna in osrečujoča!

Marjetka Rot

V Ljubljanski rekreativni namiznoteniški ligi (LRNTL) se je pravkar končalo ligaško tekmovanje v vseh treh ligah. V prvi ligi je zmagal viški Partizan, v drugi je prednjačila ekipa ŠD Šmarje – Sap, v tretji, v kateri je nastopilo dvanajst ekip, so zmagali igralci Proge 11 iz Ljubljane pred Faškarji iz Borovnice in ekipo Pravnikov. Vrstni red v tretji ligi: 1. Proga 11  22  19:3 – 38 točk, 2. Faškarji 22 16:6 – 32 točk, 3. ŠD Pravnik 22 15:7 – 30 točk … Z osvojenim drugim mestom (16 zmag in 6 porazov), se je ekipa Faškarjev ponovno uvrstila v višji rang tekmovanja – drugo ligo LRNTL. Omeniti moramo, da je pred »korono« v tem tekmovanju nastopilo v petih ligah preko 60 ekip, v sezoni 2024/25 pa le še 34 ekip.
Faškarji tekmujejo kot sekcija matičnega društva TVD Partizan Borovnica in trenirajo  v domači dvorani dvakrat tedensko. Nastopali so v naslednji sestavi: Vili Jereb, Mateja Brancelj, Jože Petrovčič in Lado Gerdina. Med posamezniki (70 igralcev) se je najbolje odrezal Vili Jereb, ki je zasedel prvo mesto, na četrtem mestu mu je sledila Mateja Brancelj, Lado Gerdina pa je končal na 31. mestu. Razveseljivo pa je, da se je po daljšem premoru v domače »pinpong« vrste vrnilo nekaj nekdanjih igralcev. Lansko leto so praznovali 70-letnico delovanja, starosta borovniškega namiznega tenisa, Jože Petrovčič, pa je prejel občinsko priznanje. Letos pa poleg nastopanja v ligaškem tekmovanju nameravajo v mesecu oktobru organizirati tudi občinsko prvenstvo v sklopu prireditev ob 125-letnici športa v borovniški dolini. Faškarji so ob koncu sezone prejeli tudi nekaj nove opreme, ki jo jim je podarilo podjetje Dvig d.o.o. iz Sinje Gorice, za kar se jim najlepše zahvaljujejo.

Franjo Modrijan

Vabljeni!

Pisal se je julij leta 2013, ko se je na borovniške strani Našega časopisa natisnila kratka novica o gručici lokalnih prvošolcev, ki so pod okriljem mentoric Polone Drašler in Marjetke Pirc svoje prvo leto treninga floorballa zaključili z velikim dogodkom: tekmo s svojimi mamami in očki! V želji po za vse ugodnem neodločenem izidu je bil tedaj impulzivno izumljen celo nov sistem: četrta tretjina!
Tistikrat so šestletniki: Ahac Petrič, Jaka Volk, Rok Španger in Timon Stanovnik branje malih tiskanih črk povadili še na novici, ki se je v Našem časopisu nahajala tik pod »njihovo«, nanašala pa se je na slovensko mladinsko floorball reprezentanco U-19, ki se je ravno tedaj vrnila iz svetovnega prvenstva v Hamburgu, med njimi je bilo tudi pet Borovničanov: Robert Košir, Žan Petrič, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar. Že takrat so naši mali nadobudneži neomajno zatrjevali: »ko bom velik, bom florbolist!« Spodaj podpisana sem zato te besede dodelila naslovu svoje/njihove novičke.
Danes, 12 let kasneje, so veliki, so florbolisti in so nadomestili svoje starejše vzornike v novici glede nastopa na svetovnem prvenstvu.
Izbrana vrsta, katero poleg omenjenih štirih Borovničanov sestavljajo še fantje iz Kranjske Gore, Škofje Loke, Žiri in Poljan, so s pripravami na svetovno prvenstvo začeli pred kakim letom dni, uradno pa konec letošnjega januarja na kvalifikacijah v italijanski Latisani, ko so premagali Avstrijce (7:4), Britance (9:2) in Italijane (9:3), remizirali z Ukrajinci (6:6) in izgubili proti Nizozemski (2:4) ter si s tem zagotovili vozovnico za Švico. Tu so ognjeni krst prvenstva doživeli s Španci; tekma se je končala s tesnim porazom naših (8:6, s tem, da so nasprotniki zadnji zadetek dosegli ob izteku tekme, ko je Slovenija igrala brez vratarja). Dan zatem so naši fantje palice prekrižali s florbolisti iz dežele kengurujev. Zmaga proti Avstralcem s 5:3 je našim dala (še) dodatnega zagona in povečala njihova pričakovanja. Tretji tekmovalni dan je Slovencem prinesel novo zmago. Estonija je klonila pod pritiskom fantov izpod sončne strani Alp, izid 4:5 je bil resda tesen. To je bila tudi tekma, na kateri je bil Borovničan, izvrsten branilec Ahac Petrič, sicer pa odličen dijak Gimnazije Vič, izbran za najboljšega igralca slovenske ekipe. V intervjuju za International Floorball Federation je povedal, da je sicer vesel nagrade najboljšega igralca, a da je floorball igra, v kateri za uspeh ni zaslužen zgolj posameznik, temveč celotna ekipa, ter nadaljeval, da je hvaležen, ker je njegova ekipa enotna kot družina, katere meja je samo nebo.

Slovenci so v skupinskem delu osvojili enako število točk kot Avstralci in Španci, a so glede na medsebojno razliko v danih in prejetih zadetkih prvo mesto v skupini zasedli Avstralci in s tem odšli naprej v boj za višja mesta, Sloveniji je preostal boj z Nizozemci za 11. mesto.
»Ne glede na to, ali bodo na koncu Slovenci 11. ali 12. na svetu, je glede na število klubov, igralcev in glede na majhno »slovensko floorball družino«, še posebno pa glede na nizko povprečno starost igralcev v naši ekipi (17,1 let), ta uvrstitev velika kot Triglav, ki ga naši nosijo na prsih«, je pred zadnjo tekmo naših lepo zapisal Matjaž Podlipnik, ki je bil v slovenskem strokovnem štabu zadolžen za sedmo silo. Tisti, ki so si preko aplikacije IFF ogledali katero izmed predhodnih tekem Slovencev, vključno z uradnimi komentatorji dogodka, so vedeli, da tej ekipi v resnici ni vseeno, ali so 11. ali 12.; da fantje vsako tekmo jemljejo kot bitko »na življenje ali smrt«. Čeprav je šlo »zgolj« za 11. mesto, se je proti oranžnim v stilu zapisa našega velikega poeta »vnel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje« (tega seveda ne gre jemati dobesedno, fantje so sicer ves čas igrali lepo športno igro), in to kljub temu, da je bila skoraj polovica naše reprezentance že pred sodnikovim začetnim piskom poškodovana oziroma slabega počutja. Po še eni poslastici, ki so jo pripravili fantje za gledalce, je o končnem izidu tekme odločal zlati gol in …  ta je ustoličil na 11. mestu Nizozemce. 
Slovenci slabih tekem na svetovnem prvenstvu niso imeli. Imeli so zgolj slabe minute. Če v čem, je bil nasprotnik boljši od nas v tem, da je imel bodisi znanje oziroma izkušnje, bodisi Fortuno na svojih ramenih, in je te slabe minute maksimalno izkoristil sebi v prid ter si tako v končnem rezultatu pridobil minimalno prednost. To je bila ena izmed velikih lekcij, ki so jo naši fantje hočeš nočeš morali odnesti iz tega velikega dogodka, o katerem so sanjali dobršen del svojega obstoja: kljub temu, da se trudiš do neba in čez, navkljub neizmernemu ekipnemu duhu in medsebojni povezanosti ter nepopisni želji, ki se izliva iz vsake celice telesa, ima življenje za nas pripravljen svoj rezultat.
Na domačih tleh je sicer bolj kot sam rezultat odmevala bržkone zdaj že malodane vsej Sloveniji znana domoljubna poteza naše reprezentance, po tem ko je pred tretjo tekmo ob napovedi slovenske himne iz zvočnika namesto pričakovane melodije prihajala le tišina, ki je trajala in trajala … Čakalo se je in spogledovalo, dokler se ni ugotovilo, da se napake dogajajo tudi najboljšim, za kakršne veljajo sicer pregovorno natančni in zanesljivi Švicarji, in da moramo Slovenci stvar vzeti v lastne roke. Zaslišal se je tri, štiri, zdaj!, zatem pa je po dvorani brez glasbene spremljave zadonela Zdravljica, ki jo je naša devetnajsterica, družno s svojim vodstvom in navijači, odpela objeta; z desnico, položeno na srčno stran, kjer je na dresih počival grb Slovenije. Organizatorji so si z k nam dvignjenim palcem vidno oddahnili. Video posnetek je zaokrožil po vseh velikih slovenskih spletnih medijih (Žurnal 24, Radio ena, Ekipa …), fantje so za to potezo prejeli na tisoče všečkov in na stotine pozitivnih komentarjev, vsej Sloveniji pa je dokončno lahko postalo jasno, kako izgleda floorball. Dogodek oziroma posnetek je na svoji facebook strani objavila tudi predsednica države, ga. Nataša Pirc Musar in mlade Slovence pohvalila za odličen izkaz pripadnosti domovini. V šali bi lahko dejali, da še dobro, da so se naši fantje navajali na slavo že v švicarskih dvoranah; po vsaki tekmi jih je namreč ob izhodu pričakala gruča mladih, ki so se vreščeče prerivali za podpis udeležencev svetovnega prvenstva, moledovali za »selfije« in tekmovalcem celo ponujali franke v zameno za floorball žogico prvenstva. To je bilo še eno velikih spoznanj tega dogodka: kako velik ugled lahko dejansko žanje ta šport ter kakšen odnos ima lahko država do te aktivnosti. V Švici je floorball del učnega kurikuluma. Prav na vseh tekmah, tudi dopoldanskih, in čeprav ni igrala njihova domača ekipa, je bilo prisotnih na stotine otrok z učitelji, celo na sam praznik, 1. maja. Skupinice so same pripravile navijaške rekvizite in bučno navijale za svoje favorite.
Žal je v Sloveniji floorball daleč od tega statusa oziroma renomeja drugih športov. Igralci morajo tudi takrat, ko zastopajo barve Slovenije in pojejo državno himno, stroške poravnati sami. Naš trenerski in ostali kader deluje na prostovoljni bazi. Ker za svoje delo ni financiran in namenja delovanju znotraj zveze tudi svoje proste delovne dni, je v takih primerih razlog za aktivno udejstvovanje lahko zgolj eden: ta šport moraš imeti neizmerno rad in želja, da ga s svojo volontersko aktivnostjo poganjaš naprej, mora biti izredno velika. Igralci in starši smo zato neizmerno hvaležni za vse lokalne trenerje; za to, da je v času priprav na svetovno prvenstvo in na njem nad reprezentanco bdela ekipa ljudi, ki so lahko zgled katerikoli skupnosti. Dirigentsko palico je v roki držal izkušeni trener, igralec, sodnik, fizioterapevt, človek z veliko začetnico: Tilen Vehovec s podporo svoje potrpežljive mlade družine. Njegov pomočnik, Jan Blažič ima kljub mladosti izkušnje s trenerstvom v Avstriji. In kako ne bi bil človek vesel vedno nasmejane legende slovenskega floorballa in enega od začetnikov te igre na naših tleh, Rolanda Brajiča? Anže Brajič je imel na skrbi »ranjence«, žal je bila njegova pomoč potrebna kar velikokrat. Še trije so dvigovali karizmo našemu štabu: Primož Drnovšek v vlogi vodje odprave, Uroš Kopavnik kot tehnični vodja in že omenjeni Matjaž Podlipnik, ki je bil zadolžen za odnose z javnostmi. Ženske smo morale priznati, da zgolj moška ekipa lahko perfektno funkcionira tudi brez nas, v tem primeru še mnogo bolje, saj ni bilo vpletanja nepotrebnih čustev in kompliciranja, kar zna biti domena nežnejšega spola. Naš strokovni štab je deloval kot multipraktik – bili so šoferji, ki so, da bi zmanjšali visoke stroške, v kombijih dolge nočne ure vozili celo reprezentanco na pot v Švico in nazaj domov; po napornih dneh so ponoči zlagali oprano perilo naših fantov; jim pripravljali prigrizke; nas starše obveščali preko spletne skupine o malodane vsakem premiku ekipe,… Našim otrokom so bili zgled, kako mora na taki »misiji« funkcionirati »družina«, da ohranja tisto, kar je najbolj pomembno: nasmeh na obrazu. In to ne glede na to, kako težko je.
Ob tej priložnosti ne gre, da se ne bi dotaknili še povezanosti nas staršev tekom aktivnega pripravljalnega obdobja na dogodek, ki je našim potomcem predstavljal vse. Naši otroci z vodstvom so se poimenovali za družino, skupaj z nami starši ter ostalimi navijači se lahko označimo za pleme, naša skupna pozitivna energija pa se ni mogla oblikovati v nič drugega kot v mozaik doživetja, ki ga ne bomo pozabili do konca svojih dni in ga bo bržkone težko še kdaj ponoviti.
Veseli nas, to je tudi eden od osnovnih namenov pisanja tega članka, popularizacija (vsakršnega) športnega udejstvovanja namreč, da so v našem kraju že samo kvalifikacije spodbudile lepo število otrok, da so prvič v življenju prijeli floorball palico v roke in postali člani FBC Borovnica, česar sta še posebej vesela trenerja Luka Črnilogar in Blaž Kohne, saj je bilo zadnja leta zaznati med novimi člani upadanje. Upamo, da bo tudi po opisani izkušnji iz svetovnega prvenstva tako, in da se bo cikel, opisan na začetku tega članka zavrtel, da bo spodbudil nove malčke, ki bodo imeli priložnost slediti poti naših otrok in se bodo lahko v tistem, kar jih bo veselilo in izpolnjevalo, pomerili z najboljšimi na svetu.
Res čisto za konec še ena zahvala: tudi tokrat smo v namene zbiranja sredstev za odhod na svetovno prvenstvo prodajali reklamne majice ter poslali na stotine prošenj za donatorstva oziroma sponzorstva. V našem kraju so se na slednje pozitivno odzvali:
Fenolit d.d., TVD Partizan-Borovnica, Občina Borovnica, Mikrozelenje Šebenik d.o.o. ter Aljoša Španger s.p. Hvala vam, ker ste verjeli v nas! S ponosom smo tako igralci kot navijači nosili in bomo še nosili vaše ime na reklamnih majicah! Izven naše občine so, povečini s pomočjo naših prijateljev iz Gorenjske, reprezentanco podprla še podjetja: Inpores d.o.o., Pavel Peklaj s.p., Savske elektrarne Ljubljana d.o.o., S-TMM sistemi d.o.o., Addiko bank d.d., Infrasport Kranjska Gora d.o.o., GH Holding d.o.o., Jasna Chalet resort d.o.o., Resevo d.o.o., Apartma Stenar Mojstrana, Metalika Kacin d.o.o., Microgramm d.o.o., Flycom Tehnologies d.o.o., Sumida Slovenija d.o.o., Niro Steel d.o.o., Jože Hafner, Pavle Mesec s.p., MKL Systems d.o.o., S.T.O.R.K., Dimitrij Margon s.p., Elektro-IN d.o.o., Metrel d.o.o., Nastanitev Gorski Biser Mojstrana, Elektro Špendal d.o.o., Mateja in Denis Pušar, Občina Žiri, Gašper Zima s.p., Vigo d.o.o., Jesenice, Integral Avto d.o.o. Jesenice, Kolektor Kov d.o.o., PIN+, d.o.o., HIT d.d., Nova Gorica, PRS d.o.o., Žust-Al d.o.o. in GT Industries d.o.o., Acron, Blejska Dobrava, d.o.o., Zajšek d.o.o., Mojstrana, Karnet SI d.o.o.

Karmen Stanovnik
Foto: arhiv IFF in Floorball zveza Slovenije