Kategorija: Sosed sosedu

  • Mladi po srcu z Dobrove skozi Tivolski park na voden ogled Plečnikove cerkve v Šiški

    Mladi po srcu z Dobrove skozi Tivolski park na voden ogled Plečnikove cerkve v Šiški

    Prijatelji nordijske hoje smo se v četrtek, 3. aprila 2025, odpravili na sprehod skozi Tivoli do Plečnikove cerkve v Šiški.


    Dan smo začeli s prijetnim  sprehodom skozi pomladni park, srečevali smo šolsko mladino na športnem dnevu in mlade starše z dojenčki v vozičku, ki so ga večkrat vozili očetje. Pot od Moderne galerije do cerkve sv. Frančiška Asiškega je hitro minila  v opazovanju prebujajoče se narave.

    Ob 10:15 nas je pri vhodu sprejela naša kolegica profesorica Vida in že smo vstopili v cerkev.

    Za začetek smo posedli in prisluhnili njeni prijetni razlagi. Njen izjemno lep in bogat opis Plečnikovega opusa nas je tako prevzel, da smo ob gledanju posameznih umetniških in arhitekturnih detajlih Plečnikove cerkve kar pozabili na čas. Na koru smo tudi zapeli in pesem je napolnila ogromno cerkveno ladjo.

    Vseh 18 udeležencev se iskreno zahvaljuje naši Vidi za vodenje in še posebej hvala župniji in frančiškanom, ker so nam omogočili ogled tudi znamenite krstilnice.

    Sprehod nazaj v Tivoli, na znameniti ljubljanski ričet v Švicariji, je hitro minil in ob okusni jedi in zdravici smo si zaželeli še veliko lepih skupnih sprehodov in ogledov.

    Prihodnja nordijska hoja bo v četrtek, 10. aprila, ko se zberemo ob 9:00 pri PGD Dobrova in se bomo sprehodili po okolici Dobrove.

  • Prva pomladna nedelja v Občini Log Dragomer in Brezovica

    Prva pomladna nedelja v Občini Log Dragomer in Brezovica

    Sobotno srečanje in druženje v italijanskem Ogleju, https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/kultura/v-ogleju-smo-bili-tudi-iz-obcin-log-dragomer-in-brezovica.html smo v nedeljo nadaljevali tudi v Župniji Brezovica. Srečanje na Gulču je vodil g. Matevž Mehle, direktor urada za mladino. Slovesnost je obogatil tudi naš bogoslovec g. Matevž Marinko. Najprej nas je pozdravili skavtski  voditelj iz Ljubljane. https://youtu.be/GLNcX4nAB6oc Gospod Mehle nam je povedal veliko zanimivega in vsem koristnega: https://youtu.be/hEttnF2Edv4. Ob zaključku srečanja pa nas je tudi povabil: https://youtu.be/pJ_vMG9zhHU

    Popoldan pa smo se srečali v kapeli na Logu. V križevem potu, ki so ga tokrat pripravile sodelavke in sodelavci župnijske karitas, smo razmišljali o stiskah, ki bremenijo mnoge družine. Zgodbe, o katerih smo tokrat razmišljali, so resnične in pripete spodaj. Objavljene so tudi v knjigi Obrazi Ljubezni in v Žarku dobrote. Zbrala jih je Helena Zevnik Rozman. V kapeli je srečanje vodil g. Gregor Gorenc. Za pesmi in glasbeno spremljavo so poskrbeli zborovodkinja ga. Henrika Gutnik in ložanski pevski zbor. https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/tudi-pevski-zbor-je-ziva-stvar-ki-povezuje-ljudi-in-gradi-zdravo-skupnost.html  Po križevem potu smo si z zanimanjem ogledali Romanove postne jaslice in se zadržali v pogovoru ob postrežbi, ki jo je pripravil Roman Logar.

    Iskrena hvala vsem udeleženim iz povabljreni naslednjo nedeljo, ko pripravijo srečanje na Logu, ob 15. uri, mladi iz 5. razreda.

    Želimo vam lep in blagoslovljen teden in da bi si pomagali med seboj.

    V nadaljevanju so povzetki iz Križevega pota staršev, ki jih je zbrala je Helena Zevnik Rozman. Zgodbe staršev so resnične. Zaradi varovanja osebnih podatkov so spremenjena imena in nekatere podrobnosti  iz njihovega življenja.

    UVOD

    Danes bomo skozi postaje Jezusovega križevega pota spremljali zgodbe današnjih staršev, ki se na svoji življenjski poti  srečujejo z najrazličnejšimi križi. S križi težkih odločitev, križi neuspehov v vzgoji, odtujenih odnosov, družbe, ki obsoja, bolezni, smrti … V molitvi se povežimo z njimi, njihovim trpljenjem in vsemi drugimi starši, ki doživljajo preizkušnje. Izročimo vse njihove križe v naročje Jezusa Kristusa, ki je za vse nas in tudi vse trpeče starše že prehodil to pot in sprejel nase trpljenje in smrt.  

     

    1.       

    »Žal glede na izvide ni možnosti  za naravno spočetje,« so bile besede ginekologa, ko sta Katarina in Andrej še s kančkom upanja vstopila v ordinacijo. Z diagnozo: neplodnost para, sta v tišini odhajala v lep sončen dan, med množico nasmejanih parov, ki so hodili iz sosednjih ambulant… »Zakaj midva? Kaj je narobe z nama? Pa tako rada imava otroke…« Tišina je sledila zvečer, naslednji dan… Predvsem pa umik od svojih prijateljev, ki so že pestovali, od vprašanj: »Ali imata kaj novega za povedati  ?« in od raznih komentarjev, da jima je več za kariero kot za otroka. 

     

    2.

    »Z vajinim otrokom ni vse vredu. Vidna je huda okvara in otrok se bo rodil prizadet,« je ginekologija povedala Neži in Mihu po opravljenem ultrazvoku sredi tako zaželene nosečnosti. »Zaradi take okvare predlagam, da naredita splav«. Neža in Miha nista mogla verjeti, da z njunim otrokom ni vse tako, kot sta sanjala. In nista mogla verjeti, da so jima predlagali, da naredita splav… Vzela sta si čas za premislek… Sprejela sta dete in se odločila za življenje ne glede na posledice… Kar ni bilo sprejeto s strani ginekologinje, ki je še vedno nagovarjala… in ni bilo sprejeto tudi po rojstvu z besedami: ali se nista mogla znajti  …

     

    3.

    Simona si je vedno želela več otrok, ki jih bo lepo vzgojila. Z možem imata pet otrok, štiri hčerke in sina. Z vzgojo hčerk ni bilo nobenih težav, s sinom do sedmega razreda tudi ne. Nato se je začelo. Popustil je v šoli, začel je izostajati  in z veliko muko izdelal osnovno šolo. Vpisal se je v prvi letnik srednje šole, ki ga ni končal, menjal je šolo…Veliko je bil za računalnikom in igral igrice. Družba, ki mu je bila najbolj pomembna, je bila neprimerna. Odhajal je od doma in se vračal pozno. Njihovi pogovori so bili samo še kreganje…. Sinov neuspeh je doživela kot osebni poraz, kot svoj neuspeh. Tudi mož ji je očital, da je vsega kriva ona, da mu daje potuho, je preveč popustljiva… »Sem res za vse kriva jaz? Kaj bi lahko storila drugače?« se sprašuje.

     

    4.

    Bolečina mame Marjete je velika. Ta njen najmlajši sin. Bil je ministrant, tako je rad sodeloval v župniji. Spoznal je punco, ki ni verna. Osnovala sta družino. Nista poročena, ne civilno, kaj šele cerkveno… Najhuje pa jo boli, da vnuki niso krščeni. Tako rada bi jih pokrižala, jih naučila moliti, pa ne sme… Pa tako rada jih ima…

     

    5.

    Anžeta je odneslo v svet mamil. Razpad družine, odhod od doma, družba… Ko je izvedela mama, se ji je sesul svet… Kaj naj stori? Kako naj pomaga? To je zanjo preveč! Zanj se je zavzel njegov delodajalec Peter. Ponudil mu je roko, ga usmeril v komuno in ga podpira na poti   iz odvisnosti… Prejšnji mesec ga je obiskal.

     

    6.

    Gašper hodi v deveti razred. Pri fi ziki in angleščini se mu je zalomilo. Neznanju so sledile slabe ocene… Reševanja se je lotil na svoj način. Začel je manjkati, opravičila pa je pisal kar sam, dokler razrednik ni razkrinkal njegovega početja. Starši so morali priti v šolo na razgovor. Šokirani nad ravnanjem svojega otroka, so sprejeli predlog učitelja, da skupaj naredijo načrt, kako bodo Gašperju pomagali skozi težave… Oddahnili so se, ker je učitelj razumel stisko fanta in tudi njih ter ni grozil z ukorom in drugimi sankcijami.

     

    7.

    Blaž in Anja sta bila lep par. Na videz sta imela vse. Zgradila sta si lepo hišo, bila poslovno uspešna, rodila sta se jima dva zdrava fanta. V času gradnje so jima pomagali tudi njuni starši, jih podpirali in se veselili z njimi Pa vendar sta se kmalu po vselitvi v novo hišo razšla… Brez nekega resnega vzroka. Katja ni več videla smisla skupnega življenja, ni več čutila ljubezni do Blaža in je predlagala, da se razideta in naj on odide. Blaž se je odselil… V samoto, v kateri ne najde odgovora, kaj je naredil narobe…

     

    8.

    »Kako morejo? Že šestč je noseča. Ali še nimajo dovolj otrok? Kaj le mislijo živeti na račun države?« je zavelo po kraju, ko so zvedeli, da Tjaša in Sandi zopet pričakujeta.

     

    9.

    Ob spremembi službe se je mami Ireni zdelo, da ni dovolj sproščena, da se včasih počuti   tesnobno, pa je nekaj popila, da se je sprosti la. Vsaj na začetku se ji je zdelo, da ji je lažje. Tako je šlo nekako dve leti  , ko se je dokončno zalomilo. Poškodovala si je namreč koleno in ostala na bolniškem dopustu. Preveč časa za premišljevanje in tesnoba sta sprožila še večjo potrebo po pijači, ki jo je popolnoma zaposlila. Ko so mož in hčerki zjutraj odšli v službo in šolo, je bila njena največja skrb priti   do pijače. Nekako priti   do trgovine, piti   in vse to skriti, da ne bodo videli… Zaprla se je vase, tonila vse globje in čustveno propadala…

     

    10.

    Bolezen se je ponovila. Že tretjič. Zdravniki poskušajo vse, da bi zaustavili raka, da bi očetu Tonetu olajšali življenje. Komaj petdesetletni Tone se zaveda, da je situacija težka in s človeškega vidika nerešljiva. Čeprav sprejema, je nemočen… V tej nemoči upa, da bi se izšlo… Vsaj še nekaj let, da otroci pridejo do kruha…

     

    11.

    Marjana je rada živela v svoji hiši na podeželju. S posebno materinsko skrbjo je vse svoje življenje skrbela za svoje tri otroke in se popolnoma žrtvovala. Bila je tako ponosna, da so uspeli v življenju, da imajo dobre službe in so si ustvarili družine. S starostjo je prišla bolezen in Marjana ni mogla več živeti   sama. Žal tega otroci niso hoteli opaziti. Odšla je v dom za starejše, kjer se nekako ne more vživeti. Pogreša vrt, naravo, predvsem pa svoje otroke, ki tako redko, samo za kratek čas pridejo na obisk. »Tako so obremenjeni«, jih zagovarja, v njenih očeh pa se vedno zasveti solza.

     

    12.

    Slavko je praznoval svoj osemdeseti  rojstni dan, ki se ga je veselil v krogu svoje družine. Kmalu po praznovanju se je soočil z najtežjo novico svojega življenja. Umrl mu je sin. Še petdeset let ni imel. V žalosti   se je obračal na Boga: »Zakaj Gospod? Zakaj si zamenjal vrstni red?«

     

    13.

    Jure je bil zelo samostojen študent, ki je redno študiral in že sam skrbel za sebe. Sredi študija so starše obvestili, da je z njim nekaj narobe. Popolnoma se je osamil, že več kot teden dni ni odšel iz študentske sobe. Odpeljali so ga k zdravniku, ki ga je napotil na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Kmalu so postavili diagnozo: shizofrenija. Kljub šoku, ki ga je doživela vsa družina, sta starša Juretu podala roko in ga z vso brezpogojno ljubeznijo podpirata na njegovih vzponih in padcih, ki jih prinaša njegova bolezen.

     

    14.

    Sabina se je že veselila novega življenja. Tako težko sta s Tomažem čakala malo detece… Njuno prvo. Potem pa so se v sedmem mesecu nosečnosti podrle sanje. Popadki in prezgodnji porod. Deklica se je rodila mrtva. Šok in velika žalost, ki je Sabini vzela vso moč. S pomočjo prijateljev sta se Sabina in Tomaž odločila, da deklico pokopljeta na domače pokopališče. Skupaj so se potrudili za lep pogreb. Ta obred in mali grobek je Sabini pomagal, da je zmogla žalovati in ji je znamenje upanja, da se z deklico snideta v večnosti.

     

    SKLEP

    Naš Odrešenik Jezus Kristus! Hvala Ti za Tvojo neizmerno ljubezen. Hvala, da si nam pokazal da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva… Za naše odrešenje si sprejel nase strahotno trpljenje in smrt. Nauči nas vdano sprejemati vsakodnevne križe. Naj se zavedamo, da je Tebi vse znano in da Ti sam hodiš z nami in nam boš dajal vedno dovolj moči. Daj nam tolikšno ljubezen, da bomo sposobni darovati   svoje življenje in ga izgubiti   – zate in za druge. Še posebej za tiste, ki na svojih križevih potih obupavajo, so sami in nimajo dovolj moči, da bi vstali. Naj bomo znamenje upanja, roka sočutja in rama tolažbe za naš čas!

     

    Helena Zevnik Rozman

    Vnanje Gorice, 25.3.2025

     

    Drago Stanovnik

  • POIZVEDOVANJE – PROŠNJA ZA POMOČ

    POIZVEDOVANJE – PROŠNJA ZA POMOČ

    Druga vojna ni prizanesla niti našim krajem, zato se bomo ob osemdesetletnici njenega konca spomnili vseh v župniji Polhov Gradec, ki jim zaradi vojne ujme ni bilo dano, da bi živeli med nami in bi se mi z njimi srečevali na trgih, ulicah, travnikih domačega kraja.

    V njihov spomin bomo postavili spominske panoje z razpoložljivimi fotografijami žrtev, da jih bomo vsaj kratek čas lahko videvali na javnem prostoru domačega kraja. V ta namen dopolnjujemo že znane sezname vseh, ki so padli kot civilisti, talci, interniranci, mobiliziranci, žrtve povojnih procesov in vojaki – ne glede na njihovo vlogo v vojni. Spominska slovesnost s sveto mašo bo 11. maja ob 10. uri v župnijski cerkvi v Polhovem Gradcu.

    Če veste za kakega človeka, ki med vojno ali tik po njej ni umrl naravne smrti in ga ni na seznamih, vam bomo hvaležni, če nas o tem obvestite. Podatki (če je le mogoče: datum rojstva in smrti, vas prebivanja, ime domačije in fotografija) so dobrodošli do 10. aprila.

    Seznam že znanih žrtev lahko preverite na spletni strani župnije Polhov Gradec: https://zupnija-polhov-gradec.rkc.si/

    Informacije lahko sporočite Jelki Koprivec (tel.: 031 480 593, e-naslov: koprivec.jelka@gmail.com)

    Odbor za pripravo spominske slovesnosti

  • V Ogleju smo bili tudi iz občin Log Dragomer in Brezovica

    V Ogleju smo bili tudi iz občin Log Dragomer in Brezovica

    V soboto, 22. marca 2025, smo se pridružili več kot 1700 romarjem iz ljubljanske nadškofije in poromali v starodavni Oglej. V sklopu svetega leta, je romanje in somaševanje vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, pri oltarju pa so se mu pridružili pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar, več kot 50 duhovnikov, diakoni, bogoslovci,  številne romarke in romarji vseh starosti in mladi iz Škofijske klasične gimnazije Šentvid. Posebne naloge pri srečanju sta imela tudi naša občana in bogoslovca g. Matevž Marinko in g. Aljaž Novak.

    Ni nas motil dež in pri slovesni sveti maši v baziliki svetih Mohorja in Fortunata ter Marijinega vnebovzetja, ki je bila do zadnjega kotička napolnjena, smo z veseljem sodelovali. Številni pa so sveto mašo spremljati tudi pred baziliko in v drugih ozvočenih prostorih.

    Pozdravil nas je tudi vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina in poudaril, da je bila bazilika nazadnje tako polna 29. 4. 1992, ko je v njej maševal sveti Janez Pavel II. “Romanje je duhovni vrhunec in simbolna povezava s koreninami slovenske vere. Naši predniki so ohranjali Oglej z vero in upanjem – danes smo tu, da ta plamen prenesemo naprej,” je še dodal g. Bolčina. V Ogleju se že pripravljajo na tisočletnico sedanje bazilike, leta 2031.  Z g. Karlom je bilo srečanje še posebej prisrčno, saj smo dobro sodelovali že pred več, kot 30 leti, na kar spominjajo tudi skavti in pesmi naših Bobrov. 

    Ne dolgo nazaj pa je bil skavti v naši župniji.

    V svetem letu naš nadškof Zore večkrat  poudarja, da pravo romanje ni zgolj obisk svetega kraja, ampak potovanje srca, ki se nadaljuje v vsakdanjem življenju: »Običajno res mislimo, da se romanje konča, ko pridemo v svetišče, a v resnici se pravo romanje začne šele, ko se vrnemo domov in začnejo rasti sadovi tega srečanja. Romanje se konča takrat, ko naše življenje doživi tisto izpolnitev srečanja z Gospodom – tisto, kar oko ni videlo in srce ne doume.«

    Po sveti maši smo si ogledali mnoge zanimivosti. Na primer muzej prve svetovne  vojne, ki je tudi v opomin in v spodnbudo, da molimo in delamo za mir, da se grozote ne ponove. Gotovo si zasluži ločeno fotoreportažo.

    Med romanjem so se stkale vezi, poglobile misli in okrepila vera, saj smo se našli na avtobusu praktično iz vseh zaselkov naše župnije. Med vožnjo nas je s podatki o krajih, ki smo jih prevozili seznanjala vodička Ariotoursa ga. Iza. Za duhovnost pa je skrbel naš g. Gregor Gorenc.   
    Iskrena hvala vsem dobrotnicam in dobrotnikom, saj je tudi to srečanje vsak obogatil na svoj način.
    Vnanje Gorice, 23.3. 2025

    Drago Stanovnik

  • Maškare, maškare …

    Maškare, maškare …

    Pustna sobota. Otroci uživajo v pustnih kostumih, zato smo v KD Črni Vrh poskrbeli, da smo za njih pripravili »Počitniško druženje v pustnih maskah«.
    Letošnje druženje je obiskalo veliko število zelo majhnih maškar, saj so velike maškare že odganjale zimo iz vasi. Ker je bila letos zima bolj mila, se pustne šeme niso kaj prida trudile za odganjanje mraza in snega. Ne glede na vreme pa je bilo tokratno pustovanje namenjeno druženju, rajanju in dobri volji.
    Začeli smo s plesom in petjem. Ker je v otrocih veliko tekmovalnega duha, smo jim pripravili najrazličnejše igre, kjer so pokazali svojo hitrost, spretnosti in sposobnosti. Po vsem rajanju in tekmovanju se je prilegla malica in pijača ter sladki bonboni, ki jih je v svoji košarici prinesla Rdeča Kapica.
    Mask nismo ocenjevali, saj je bila vsaka maska izvirna in so otroci nanje lahko ponosni. Tako je prav vsaka maškara dobila majhno nagrado.
    HVALA dragi otroci, starši, stari starši in … da ste bili del našega in vašega pustnega direndaja!
    Ko pa so otroške pustne šeme po napornem dnevu legle v svoje postelje in se prepustile svojim sanjam, so na dan prikukale odrasle maškare. Kar nekaj se jih je prikazalo v Domu krajanov na Črnem Vrhu, kjer smo skupaj malo pokramljali in se poveselili ter zaplesali ob zvokih harmonike.
    8. marec – dan žena je mednarodni praznik žensk. Ženske igrajo velike vloge na vseh področjih. Najbolj se izražajo kot matere in žene v družinah, na kmetijah, v podjetjih in nenazadnje tudi v politiki. Na dan žena je v navadi, da se spomnimo vseh žensk, ki so nam ljube in jim v znak ljubezni in spoštovanja podarimo kakšen cvet, skromno darilo, jim namenimo lepo misel, lahko pa jih povabimo na kakšno srečanje ali prireditev.
    V KD Črni vrh smo v ta namen že tretjič zapored pripravili za vse pripadnice nežnejšega spola »Večerno druženje ob dnevu žena«. Na vsakem druženju se imamo prav veselo. Poleg kramljanja, smeha in dobre volje, vedno posežemo tudi po družabnih igrah, v katerih je vključeno veliko tekmovalnosti. To je za nas večer, ko pozabimo na vse obveznosti, skrbi in se prepustimo toku, ki nas popelje v lepši, prijaznejši del našega življenja.
    Se že veselimo naslednjega srečanja!

    Katja Skopec

  • Karunova mama

    Karunova mama

    Za Ložane je Brezje vas, ki je ne vidijo, če se ozrejo okoli domačega praga, začutijo pa jo s srcem. Brezje je tista prelepa vasica, ki jo z našim starodavnim selom povezujejo zgodovinske, rodbinske in prijateljske vezi. Zame osebno je čudovit spomin iz ranega otroštva, ko sem z očetom odšel čez hrib na sprehod. Za vedno se mi je v spomin vtisnil konj, ki se je pasel blizu majhnega kozolca; takega, ki ga z večjim delom z latami povezuje priročna streha tako, da kozolec postane priročno zavetišče v primeru nevihte ali pa se lahko podenj zapelje voz, poln suhega sena.
    Starodavni kolovoz, ki s prelaza Rosovše pripelje v brezenško dolino, so utrdili in spremenili v solidno cestno povezavo v letih pred II. svetovno vojno, ko so v stari Jugoslaviji uvedli banovine in je bilo v občini Log kar naenkrat premalo prebivalcev, da bi ložanska občina lahko obstala. Po pripovedovanju Marka Remškarja se je takrat župan, njegov oče Ivan, pogodil z dobrovškim kolegom, da se Brezje priključi občini Log. To je trajalo le dve leti, potem so se Brezenci priključili nazaj na Dobrovo. Ne vemo sicer točno, zakaj jim ni bila več pogodu zveza z Ložani, morda je bilo celo kaj v povezavi z državnimi predpisi.
    Danes je ta povezava spet zelo aktivna, ker je del kolesarske povezave Log–Horjul. Ko si enkrat na Rosovšah, je do prvih hiš v Dobrem dolu, ki je del Brezja takoj čez hrib, zares le streljaj. Ko se cesta prevesi proti bajerju, si potem kaj kmalu pri križišču in rdeče table z narisanim kolescem te usmerijo naprej proti Horjulu. Prva domačija, ki jo popotnik doseže, je Karunova kmetija. Tukaj zdaj kmetujeta pridna soimenjaka Martin in Martina Dolinar, družbo pa jima dela Martinina mama gospa Katarina Dolenc, rojena Jelovčan. Gospa Katarina, ki izvira z Bukovega vrha iz župnije Poljane, je bila lani v soju žarometov, ker je dopolnila 100 let. Zaradi pojava različnih dihalnih obolenj si mnogi, ki so ji hoteli čestitati za častitljivi jubilej, niso mogli prav podajati kljuke, vsekakor pa je bil med imenitnejšimi obiski dobrovško-polhograjski župan Jure Dolinar, iz Notranjih Goric pa jo je obiskala gospa Tatjana Poplas s hčerjo, ki je gospo Katarino razveselila z zvoki iz meha – seveda iz harmonike.
    Karunovi so že nekdaj povezani z Logom. Martina in Martin še zdaj budno spremljata, kaj se dogaja v naši vasi, in gresta kdaj pa kdaj tudi na žegnanje na Log. Takrat je pot čez hrib mimo neštetih jelk, ki so na brezenški strani prav posebej goste, še toliko bolj čudovita.
    Gospa Katarina je prišla v Brezje z vasi, ki je blizu drugemu koncu prostrane občine Dobrova-Polhov Gradec. S Karunom sta se poročila v petdesetih letih, ko je zločesti odmev dolgoletne morije že počasi pojenjal. Karun je leta vojne večinoma preživel v internaciji, najprej v taboriščih na Rabu in v Reniciju, potem pa na Nemškem v Flossburgu. Od tam se je vrnil večidel peš, s sotrpini iz bližnje in daljne okolice Brezja pa so se večkrat dobivali na prijetni domačiji pod vznožjem Ferjanke. Mama Katarina, ki je kljub visoki starosti še vedno zelo prožna in zvedava gospa ter na svojo priljubljeno krušno peč spleza kar sama, je povedala, koliko so si stari očanci imeli povedati. Zagotovo je bilo med njihovimi spomini tudi kar precej bridkih, po drugi strani pa so se veselili življenja, ki jim ga niti fašisti niti nacisti niso mogli odvzeti.
    Na Bukovem vrhu je bilo v Katarinini družini 7 otrok. Njen starejši brat je dočakal stotico pred dvema letoma, potem pa prav kmalu za vedno zatisnil oči. Katarinin oče se je na Bukov vrh priženil iz Poljan, kjer so imeli doma na Vidmu gostilno. Žal ga je nekoč vzela visoka voda Poljanske Sore, ko je v naglici, da bi čim prej prišel na suho, zgrešil most in končal v narasli reki. Pri hiši na Bukovem vrhu so se včasih pisali Fortuna in so bili v sorodu s Fortunovimi v Zaklancu, kamor se je z Malenskega vrha, ki je prav tako v župniji Poljane, pred leti omožila znamenita čipkarica in ljudska pisateljica Julka Fortuna, njen sin Daniel pa je bil nekaj mandatov horjulski župan.
    Tudi gospa Katarina je vešča klekljev in čipke, mogoče zdaj, ko je obrnila prvo svojega stran drugega stoletja, malo manj. Avtor pričujočega zapiska, čigar trikrat praded Janez, sirota iz Trsta, je bil doma na bližnji Petričevi domačiji. Vsi Ložani gospe Katarini iskreno čestitamo in ji želimo, da bi še kar nekaj let s svojo vitalnostjo razveseljevala enako domače kot vse številne znance. Martinu in Martini pa želimo, da bi v krogu svojih vnukov še dolgo prijazno nagovarjala mimoidoče popotnike, ki jih pot pripelje od solzave barjanske ravni, kjer v čisti kvinti žgolijo zvonovi sv. Janeza Krstnika.

    Miha Rus

    fotografije: Elizabeta Rus, Ema Dolinar Lovšin

  • Postanite Prostofer tudi vi!

    Postanite Prostofer tudi vi!

    Občina Dobrova – Polhov Gradec že več kot leto dni sodeluje v projektu PROSTOFER, prostovoljskem programu, ki starejšim omogoča brezplačne prevoze do zdravnika, javnih ustanov in drugih nujnih opravkov. Da bo pomoč na voljo čim večjemu številu občanov, k sodelovanju vabimo vse, ki imate veljavno vozniško dovoljenje in ste pripravljeni v svojem prostem času pomagati starejšim. Prevozi se opravljajo z občinskim vozilom, občina pa prostovoljcem zagotovi tudi topel obrok za dan opravljene vožnje. Za dodatne informacije in prijave ste občani vabljeni, da se obrnete na telefonsko številko 01/3601-800 ali elektronski naslov info@dobrova-polhovgradec.si. 
    Skupaj lahko poskrbimo za boljšo mobilnost starejših in povezanost skupnosti.

     Občina Dobrova – Polhov Gradec

  • Obisk NUK-a v Ljubljani

    Obisk NUK-a v Ljubljani

    Mladi knjižničarji 4. in 5. razredov OŠ Polhov Gradec so v okviru knjižničarskega krožka skupaj s knjižničarko obiskali NUK v Ljubljani. Obisk smo izpeljali v sredo, 15. 1. 2025. Do tja smo se peljali z avtobusom in prehodili del poti čez Kongresni trg, ki je bil še vedno praznično okrašen.
    Pred največjo slovensko knjižnico nas je pričakala vodička Nina in nam predstavila stavbo, ki jo je zasnoval naš najbolj znan arhitekt, Jože Plečnik. Učenci so v oknih hitro prepoznali oblike odprtih knjig. Izvedeli smo, da so kamni v fasadi stavbe še iz rimskih časov, da je pred vhodom upodobljen obraz Matije Čopa, pomembnega knjižničarja in Prešernovega prijatelja. Težka vrata ponazarjajo težko delo, ki ga moramo vložiti na poti do znanja. Učenci so jih z lahkoto odprli, saj so radovedni in vedoželjni mladi z zanimanjem in spoštovanjem do knjig.
    Na velikih marmornatih stopnicah smo si ogledali preddverje, lesen strop, vhod v čitalnico, v katero pa nismo smeli, saj so se študentje zbrano učili za izpite. Vodička nas je spustila v razstavno dvorano, kjer je bila še na ogled razstava Hranimo misli že 250 let. Tu smo si ogledali nekaj primerov zanimivega gradiva, ki ga hranijo v NUK-u. Pridružila se nam je še bibliotekarka Helena, ki nam je opisala svoje delo in posebnosti narodne in univerzitetne knjižnice. Če primerjamo NUK s šolsko knjižnico, se nam zazdi, da to sploh ni knjižnica, saj si v NUK-u ne moremo sami izbirati knjig, se sprehajati med policami, saj jih skrbno hranijo v posebnih prostorih.
    Obisk smo zaključili tako, da smo se vpisali in podpisali v knjigo vtisov. Mogoče bomo čez mnogo let kot raziskovalci našli ta zapis iz šolskih dni, saj bodo knjigo zagotovo varno shranili.

    Nika Rožnik, knjižničarka na OŠ Polhov Gradec in učenci knjižničarskega krožka

  • Tudi letos smo vsako nedeljo vsi vabljeni na Log

    Tudi letos smo vsako nedeljo vsi vabljeni na Log

    Čeprav letošnji pust ni imel napornega dela z odganjanjem zime, je vsako leto marsikje deležen velike pozornosti. To je tudi logično, saj je sestavni del tradicije naših prednikov. V spomin je dodano slovo od pusta:  https://youtu.be/FX2HlytGXb8

    Po pustu pa je nastopil, še večje pozornosti vreden, 40 dnevni post, katerega glavni namen je, da z novo pomladjo vsi postanemo boljši ljudje. Na to pa lahko vsak največ vpliva sam pri sebi in po zgledu čistilnih akcij, uredi svoje odnose z vsemi drugimi, s katerimi se v življenju srečujemo. Prav to pomembno vpliva  tudi na kvaliteto bivanja v vsaki širši, lokalni skupnosti.

    Da je zapisano res potrjujejo tudi družine iz Loga, ki so pred leti postavile vsaka svoj križ na poti med križem pri Tržaški cesti, do cerkve Svetega Janeza Krstnika na vrhu griča.

    Vsako postajo je postavila in zanjo skrbi druga družina. Tako so nam s skupnimi močmi postavili križev pot, ki se vzpenja, podobno, kot tudi napori v našem življenju. Križev pot poteka tudi mimo pokoplališča, kjer se lako v mislih in v hvaležnosti sreča s svojimi bližnjimi, ki so že v večnosti in se konča v cerkvi z litanijami in s pesminjo.

    Ob poti nazaj v dolino pa je tudi vedno glih prav časa, se med seboj bolje spoznamo in si izmenjamo spodbudne ideje, predloge in rešitve za teden, ki je pred vsemi nami.

    Tudi letos, na prvo postno nedeljo se nas je nabralo preko 50 iz Loga in sosednjih naselij. Nekateri so prišli kar peš od doma, saj je iz Vnanjih Goric do Loga hoje za eno uro. V lepem vremenu je to ravno prav za nedeljski popolanski sprehod, ki nam ponuja tudi priložnosti za medsebojni pogovor in druženje.

    Letos se je nam pridružil tudi naš duhovni pomočnik g. Gregor Gorenc. To nedeljo smo poslušali Križev pot, posvečen našim družinam.  http://zupnija-tomaj.rkc.si/wp-content/uploads/druz%CC%8Cinski-kriz%CC%8Cev-pot-nadrah.pdf

    Prejšnji petek pa je bil posvečen našim odnosom: https://www.iskreni.net/krizev-pot-skozi-nase-odnose/

    Zato vas tudi vabimo, da skupaj ohranimo to lepo navado naših prednikov in jo izkoristimo tudi za srečanje družin tako, da se vsako nedeljo ob 15. uri dobimo na pakirišču pri Merkatorju na Logu. Vsak petek pa je križev pot po sveti maši, ki je ob 19. uri, v farni cerkvi na Brezovici.

    Dodajam še misli nedelje, 9.3.2025: https://youtu.be/saunWm7G7qw

    in povabila: https://youtu.be/XjJfQPNknuU

     ter iskreno zahvalo dobrotniku iz Loga, ki je obnovil vrata zakristije pri cerkvi na Logu.

    Vnanje Gorice, 10.03.2025

    Drago sTanovnik 051 344 688 za ODPMD Brezovica

  • Osma obletnica Vedno poskočnih

    Osma obletnica Vedno poskočnih

    4. marca 2017 smo štiri upokojenke in dva upokojenca na igrišču v Dragomerju začeli z vadbo, saj smo si rekli, da nikoli ne bomo med nepokretnimi. Skupina je hitro rastla. Pregledali smo kup znanih primerov vadbe in terapij ter pol ure vadbe priredili pogojem v športnem parku in smiselnemu vrstnemu redu: ogreti, raztegniti, razmigati in nazadnje obremenjevati vse sklepe ter mišice.                                     
    Čez pol leta smo imeli že dodatno opremo, zaključno pesem, skupino na Logu, od navdušenega župana dobili majice z napisom »Vesno poskočni«, s katerimi smo tudi nastopili na Šport fejstu …
    Kmalu smo postali občina, kjer se cca 2% prebivalcev vsak dan posveča gibanju starejših, odpravljanju vzrokov za zdravstvene težave in prenašanju izkušenj. Razne druge državne zveze in instituti se lahko pohvalijo le s cca. 0,25 % udeležbe na podobnih dejavnostih …
    Mnogi od vedno poskočnih vedo, da starejši rabimo druženje in gibanje. Vedo, da je treba delati na odpravljanju težav in potreb po zdravilih. Vedo tudi, kako se v enem mesecu odpravi uporabo bergel ali kalcita v ramenu, kovid pozitivnost v štirih dneh, težave v križu v treh dneh, potrebo po zamenjavi kolena zaradi stika »kost na kost« pa v treh letih. 
    Upam, da se nam bodo pridružilo več moških, ker smo zdaj v manjšini in bomo datum odhoda med nepokretne še dolgo prestavljali na kasneje.

    Ciril Krašovec