Kategorija: Sosed sosedu

Člani društva upokojencev Dobrova smo se letos odločili, da skupaj praznujemo velikonočne praznike. Tako smo se v ponedeljek, 21. 4  2025, že v zgodnjih jutranjih urah v organizaciji Rudi Tursa odpeljali proti Istri. Naš cilj je bila Fažana. Tu smo počakali na odhod ladjice, ki nas bo odpeljala na Brione, kamor smo bili namenjeni. Po petnajstih minutah vožnje smo pristali in stopili na otok Brioni. Ja, Brioni so bili zelo pomemben otok že v davnini, posebno pa od Rimskih časov naprej. Posebno pomembni so bili v naši prejšnji državi Jugoslaviji, saj je tu takratni predsednik Tito sprejemal pomembne odločitve skupaj s takratnimi svetovnimi voditelji. Po otoku nas je z vlakcem popeljala prijazna vodička, ki nas je seznanila z zgodovino otokov, rastlinami, ki tu rastejo, in z različnimi eksotičnimi živalmi, ki so potomke ali pa še celo živali, kot je slonica, ki jih je Tito dobival za darila iz različnih držav sveta. Po končani vožnji z vlakcem smo se malo sprehodili po otoku, se ustavili v mali cerkvici z zanimivimi freskami, nato pa odšli do kletke, kjer biva že zelo stara papiga Koki. 
Za ogled nam je ostal še muzej, v katerem so razstavljene fotografije znanih osebnosti in dogodkov tako politikov, kot tudi igralcev in umetnikov, ki so obiskali otok. Zanimiva je tudi razstava raznih eksotičnih živali, ki so bile kot darila v preteklosti pripeljane na otok. Ko so poginile, so vsako nagačili in sedaj so na ogled. Posebno pozornost nam je pritegnil pred muzejem stoječi Cadillac iz leta 1954, ki so ga Titu podarili naši izseljenci iz Kanade in ga je za časa svojega življenja vozil samo on. 
Polni lepih doživetij smo se tako kot smo prišli, vrnili nazaj na kopno v Fažano. Vendar našega ogleda še ni bilo konec. Po krajšem odmoru za kosilo smo se odpeljali na ogled največjega mesta v Istri, v Pulo. Sprehodili smo se mimo znamenite puljske arene, zgrajene, ko so tu vladali Rimljani in ogled nadaljevali z ogledom ostalih znamenitosti mesta Pula. 
Sonce je že tonilo v morje, ko smo zapuščali Pulo in se usmerili proti domu. Preživeli smo res lep velikonočni ponedeljek. V želji, da bi takšnjih izletov bilo še veliko, se zahvaljujemo  predsedniku našega društva Tonetu za idejo in dobro organizacijo izleta.

Vinko Kuder                                       

Vsakega izleta, ki ga organizira Društvo upokojencev Dragomer–Lukovica se udeleži veliko članov, ki želi dan preživeti ob druženju, spoznavanju novih krajev in izvedeti kaj novega ter zanimivega iz življenja in dela v naših krajih. V naši mali domovini je toliko krajev, ki so vredni ogleda, a jih še nismo obiskali, da je težko izbrati destinacijo, ki je vsem po volji in dostopna. Izlet v Koper in ogled pristanišča je bil zanimiv za vse udeležence. Toliko novih podatkov smo slišali  in videli  razsežnost in številčnost  objektov, ki jih Luka Koper vključuje. Strokovno vodenje in obisk lokacije, ki ga za izletnike organizirajo v Luki  je bilo zares  zanimivo in vredno ogleda ter naše pozornosti.

Začetki obratovanja Luke segajo v leto 1957, torej bomo v nekaj letih zabeležili 70 letnico obstoja. Od skromnih začetkov do današnjih dni je bila prehojena dolga pot razvoja in širitve ter posodobitve. Danes Luka Koper deluje na površini 280 hektarov, od tega 147 ha zavzemajo operativne površine, to so privezi, skladišča in terminali.

Koprsko pristanišče je mednarodno tovorno pristanišče, največje na Jadranu (torej večje od Reke in Trsta), ki predstavlja najbližjo povezavo Srednje in Vzhodne Evrope s Sredozemljem. S prisotnostjo pomembnih svetovnih ladjarjev vzdržuje pomorske povezave z vsemi deli sveta. Morje ima v pristanišču globino od 10 do 18 m, kar pomeni, da lahko sprejema ladje z ugrezom do 18 m.

V Luki se vrši pretovarjanje kontejnerskega tovora, avtomobilov, sipkega in razsutega tovora, torej tovora brez embalaže (rude, premog, žita), tekočega tovora (nafta, kemikalije, tekoča gnojila, olja) in potniškega prometa (križarke, ki imajo postanek na poti pri nas).V lanskem letu je bilo v Luki Koper zaposlenih preko 2200 delavcev, število agencijskih delavcev se po pritiskih sindikatov zmanjšuje, a je še vedno veliko). Lani so ustvarili preko 330 milijonov Evrov prihodka, ustvarili dobiček iz poslovanja in presegli nekatere dosežke iz preteklih let. Tako so pretovorili preko 1133 kontejnerjev, 884.000 avtomobilov, potniški terminal je zabeležil 125.000 potnikov. Skupaj so pretovorili 23 milijonov ton blaga. Veliko so tudi investirali, saj želijo slediti potrebam uporabnikov, razvoju tehnologij in uporabi cenejših ter do okolja prijaznejših  energij, zagotovitvi potrebne varnosti, izkoristka površin in optimalnim zaposlitvam. Ogled z avtobusom je trajal poldrugo uro, vendar se ob tem sploh nismo dolgočasili, saj je predstavnik Luke Koper poskrbel za dinamično razlago in zanimive informacije o pristaniškem delu. Delujejo 24 ur dnevno, vsak dan v tednu in v mesecu. Izjema so novoletni prazniki in praznik dela.

Po krajšem sprehodu po mestnem jedru Kopra in kratkem počitku smo se zapeljali v notranjost slovenske Istre v kraj Puče. To je majhna vasica na robu Šavrinskega hribovja z značilno istrsko arhitekturo. Kamnite hiše, oljčniki, vinogradi in stara kapelica ji dajejo še poseben čar. Kosili smo na turistični kmetiji Tonin, ki ima dolgoletno tradicijo v tistem kraju. Ohranili in restavrirali so stari del domačije ter vključili nove stavbe tako, da ohranjajo arhitekturne značilnosti prejšnjih obdobij. Pri njih lahko prenočite, poskusite domačo hrano in dobro vino, se oskrbite z izdelki iz njihove  lastne pridelave ali le prijazno pokramljate z lastnikom.

Gostilna slovi po izvirnih jedeh tega območja. Za pripravo obrokov se skušajo v čim večji meri posluževati doma pridelane hrane, vključno z odličnim oljčnim oljem in vinom različnih vrst in okusov. Za nas so med drugim pripravili tudi bobiče, to je mineštra iz fižola, mlade koruze z dodatkom mesa in zelenjave ter dišavnic, ki so jo istrske gospodinje pogosto pripravile za svojo družino.

V tem delu slovenske Istre so bile v drugi polovici 19. in v 20. stoletju zelo znane Šavrinke. To so bile žene in dekleta, ki so se ukvarjale z nakupi  v istrskih vaseh Šavrinskega hribovja, zlasti jajc, zelenjave in mesa ter prodajo le-teh v Trstu. Tam so kupovale sol, sladkor, gospodinjske pripomočke, tudi tekstil in ga potem prodajale v vaseh po Istri. To je bilo pomembno delo za te žene, saj so z zaslužkom pomembno prispevale v gospodinjstvu. Delo je bilo naporno, peš so dnevno prehodile tudi do 40 km, seveda tudi nevarno zaradi mejnih kontrol in roparjev na poti. Možje so delali na kmetijah ali si kako drugače iskali zaposlitev in zaslužek. Ženske so blago nosile v koših na glavi, ga skrivale pod krili in bluzami, včasih so jih spremljale tovorne živali – osli. O njih je veliko pisal  pisatelj Marjan Tomšič v knjigi Šavrinke, ki je izšla leta 2000.

Na vsakem izletu se nam pridružijo novi člani, ki stkejo nova poznanstva in prijateljstva, zato ni nikoli dolgčas. Med vožnjo domov smo si čas  krajšali s prepevanjem, klepetom in si obljubili, da se kmalu snidemo.

Dragica Krašovec

Na velikonočni ponedeljek se nas je ob 6.30 zjutraj pred cerkvijo svete Marjete v Borovnici zbrala skupina romarjev, da bi prvič poromali od cerkvice do cerkvice v naši župniji. Po jutranji molitvi in obveznem fotografiranju nas je pot najprej vodila proti Pokojišču. Dobre tri kilometre vzpona smo prehodili brez težav in se razveselili odklenjene podružnične cerkve sv. Štefana. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1600, v glavnem oltarju pa je kip sv. Štefana, zavetnika konj in živine, konjarjev in kočijažev. V stranskih oltarjih sta kipa Matere Božje na levi in sv. Valentina na desni strani. Romarji smo se tu tudi okrepčali s toplo kavo in sokom ter posladkali s pecivom. Hvala dobrotnikom, ki so pripravili to okrepčilo.
Romanje smo nadaljevali proti Pristavi. Malo pred domačijo Koširjevih smo postali pri čudoviti kapelici, posvečeni sv. Jožefu, na kateri je med drugim tudi napis: »Sv. Jožef, priprošnjik, bodi našim družinam vodnik.« Na turistični kmetiji Košir sta nas nasmejana pričakala zakonca Melita in Jožko ter nas pogostila s čajem in toplo špehovko.
Naša pot je vodila proti Ohonici in nato po glavni cesti do Zabočevega, kjer smo se udeležili svete maše v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, zavetnika šoferjev in prevoznih sredstev. Pred in po sv. maši smo si vzeli čas za kratek klepet z vaščani. Cerkev v Zabočevem je znana predvsem po freski sv. Krištofa na zunanji steni, ki so jo odkrili leta 1967, in pravijo, da naj bi bila iz prve polovice 14. stoletja.
Zapustili smo Zabočevo in se v Niževcu odcepili na pešpot. V prelepi naravi, odeti v nežno zeleno barvo travnikov, med katero so se že kazali rumeni regratovi cvetovi, smo si pod cvetočim sadnim drevjem vzeli čas za malico. Tu smo tudi izvedeli žalostno vest, da je umrl papež Frančišek. Nekaj časa smo kar obsedeli v tišini, nato pa si zopet oprtali nahrbtnike in se ob robu travnikov podali do kapelice Device Marije pomočnice na Dražici. Vstopili smo v kapelico in v njej molili za papeža Frančiška.
Iz Dražice smo se preko zaselka Jele povzpeli na t. i. staro štreko – staro traso železnice Dunaj–Trst, s katere se nam je odprl čudovit razgled na Ljubljansko barje. Po stari štreki smo prišli do naše zadnje cerkvice, in sicer podružnične cerkve sv. Miklavža na Pakem, ki je bila omenjena že leta 1526. V glavnem oltarju je kip sv. Nikolaja, stranska pa sta posvečena sv. Jerneju in Mariji Brezmadežni. Romar Lojze nas je opozoril na prižnico, na kateri je kip Mojzesa, ki ima umetniško vrednost. Po krajši osebni molitvi smo zapustili cerkev, naredili še skupno fotografijo pri kapelici sv. Miklavža pod cerkvijo in se po stari štreki vrnili do farne cerkve sv. Marjete v Borovnici, kamor smo po 20 km priromali okoli 14.00 ure.
Romarji, bilo nas je sedemnajst, smo preživeli lep velikonočni ponedeljek. Na našem romanju Od cerkvice do cerkvice pa so se prepletali pogovori, molitev, sveta maša in tudi osebna razmišljanja. In naša želja – da bi romanje postalo tradicionalno, zato naj že zdaj zapišemo: »Vabljeni naslednje leto!«

Marjetka Rot
Foto: Jani Bolarič

Od prejšnjega meseca dalje občani v Občini Log-Dragomer prejemamo položnice za komunalne storitve, kjer so zneski veliko višji, kot so bili do sedaj. Pri nekaterih občanih so se zneski ob nespremenjeni porabi vode dvignili tudi za 60 %. To je ogromno! 
Ker sva pisca tega prispevka občinska svetnika, so se na naju obrnili mnogi sosedi in občani. Zanima jih, kaj se dogaja, kdo si je to izmislil in če je tak dvig položnic sploh zakonit. Mnogi so ogorčeni, saj ob vseh ostalih podražitvah ter uvajanju novih in novih davkov s strani države že sedaj težko nosijo vse to finančno breme. Mnogi imajo tudi občutek, da gre oblasti, tako državni kot občinski, zgolj za to, da pobere ljudem, kolikor se le da. Kot da so ljudje denarne molzne krave. 
Dejstvo je, da o zvišanju cen na položnicah za komunalo odloča Občinski svet in tudi tokrat je bilo tako. Vendar občinski svetniki o dvigu cen in novih postavkah na položnicah nismo bili soglasni. Nekateri smo bili odločno proti takemu dvigu cen in ga vidimo kot nekorektno, neetično in nespametno molzenje lastnih občanov. Predlagali smo rešitev, ki bi pomenila bistveno nižje zneske na položnici ter hkrati ne bi bremenila občinskega proračuna. Vendar smo bili preglasovani. 
Ker je problematika preobširna za en sam kratek prispevek v pismih občanov, bo v maju 2025 organizirano srečanje za občane, kjer bo predstavljena problematika: kdo je predlagal tako zvišanje cen, kdo glasoval ZA in kdo PROTI. Predvsem bomo predlagali rešitev. Kogar zadeva zanima, je že sedaj vabljen na to srečanje. 

Mag. Domen Cukjati iz Dragomerja in Roman Remškar z Loga, občinska svetnika

Odgovor

V zadnjem času smo deležni več vprašanj in pripomb v zvezi s povišanjem cen komunalnih storitev na območju občina Log – Dragomer. Odzive uporabnikov razumemo, saj se zavedamo, da višji stroški vplivajo na vsakdanje življenje vsakega gospodinjstva. Želimo pojasniti, da do sprememb ni prišlo zlahka ali brez tehtnih razlogov. Glavni razlogi za podražitev so povezani z izboljšanjem in širitvijo javnega kanalizacijskega sistema (24 kilometrov novega kanalizacijskega omrežja ter nova čistilna naprava), ki je temelj za urejeno in varno okolje.
Med glavnimi razlogi za povišanje cen storitev izpostavljamo:
· Vzpostavitev nove infrastrukture, ki je bila nujna za zagotavljanje varnega in zanesljivega izvajanja storitev povezanih z gospodarskimi javnimi službami varstva okolja skladno z veljavno zakonodajo in okoljskimi standardi.
· Uvedba novih (čiščenje odpadnih voda) in širitev obstoječih storitev (odvajanje odpadnih voda), kar pomeni, da danes ponujamo več storitev in bolj kakovostno izvedbo obstoječih.
· Povečanje obsega območja izvajanja storitev saj so z izgradnjo nove infrastrukture zagotovljene storitve na območju celotne občine.
· Rast obsega dela in stroškov, povezanih z vzdrževanjem in upravljanjem novih objektov, naprav na kanalizacijskem sistemu, kar posledično vpliva na oblikovanje cene storitev.

Izračuni cen storitev so bili izdelani na podlagi veljavne zakonodaje, izmed katere je najpomembnejša Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/2012, 109/2012, 76/2017, 78/2019 in 44/22 – ZVO-2). Predstavljeni so bili v Elaboratih o oblikovanju cen obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, kateri so bili transparentno posredovani in predstavljeni strokovni javnosti ter odločevalcem.
Zavedamo se, da so takšne spremembe zahtevne, zato si bomo tudi v prihodnje prizadevali za čim večjo transparentnost in učinkovitost, z namenom, da ohranimo ravnovesje med kakovostjo storitev in cenovno dostopnostjo.

JP Komunalno podjetje Vrhnika

Že pred desetimi oz. petimi leti sem v Našem časopisu pisal o dveh dneh, ki sta pretresla vasi med Vrhniko in Ljubljano. Odhajajoča nemška vojska je morda na ravni jezika razumela svoj sestop, saj se je iz Oberlaibacha umikala proti Laibachu, torej od zgoraj navzdol. Vse skupaj pa se je ustavilo na črti Bevke-Log-Brezje. Kovinska mečava je neskončnokrat preglasila ptičje petje in vetrič v mladem bukovju. Začelo se je zadnje dejanje. 
80 let, ki so minila od tedaj, je res dolga doba in mnogi, ki so bili v tistih dneh še dojenčki, so že prestopili prag v onostranstvo. Eden izmed njih je bil tudi Tone Popit, čigar mamo Ano je v tistih viharnih dneh prestrelila krogla, vendar je kljub poškodbi lahko dojila svojega najmlajšega sina. Letos je umrl tudi Ivan Armič z Lukovice, ki je marsikateri topovski izstrelek videl izginiti globoko v mokro Barje; ob koncu druge svetovne morije je bil skoraj polnoleten mladenič. Tudi Nada Toplak, roj. Jerina, ki je za naslednje rodove ohranila toliko dragocenih spominov, je že prešla v večnost. V Kovačevi hiši na Logu so ob koncu vojne bivali nemški oficirji, ki so vsi nestrpni čakali povelje za umik. Z Loga je malo pred njimi odšla z nekaterimi drugimi domačini in prebivalci sosednjih vasi tudi Nada, ena od hčera Matije Jerine, podkovskega kovača, sicer po poreklu iz Blatne Brezovice. Prispela je do Dravelj, potem se je odločila za vrnitev domov. 9. maja 1945 je umrl Ignac Plestenjak. 
Skupaj z Nemci so se umikali tudi pripadniki italijanske republikanske vojske, ki so se po kapitulaciji bojevali naprej na nemški strani. Eden od njih je bil tudi vojni kurat, ki je Minki K. in njeni materi pod vojaško suknjo pokazal duhovniško opravo. To je bilo tik pred koncem vojne. Minka ga je peljala na grič k cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer je na hitro odmaševal, potem pa se z Minko ob strani vrnil k Matičku. S strahom se je oziral na Jelovški vrh in Minki po italijansko zatrjeval, da so tam partizani in oni »bum-bum«. Minka mu ni čisto verjela, ker ni imela slabih izkušenj s partizansko vojsko. Pri Matičkovih so do konca vojne bivali nemški oficirji, ki so bili zaskrbljeni za usodo domačih, vendar pa Lenaršičevo družino skorajšnji prihod partizanskih enot ni skrbel. 
Na Jelovškem vrhu, strateški točki med zaselkom Jordanov kot in Lesnim Brdom (domačini vrhu rečejo tudi Miza), so se med vojno nekajkrat udarili partizani in t. i. četniki. Tam je še vedno mogoče najti kakšen nabojni tulec s tistih časov, spominsko tablo pa je žal vzela noč. Šlo je za slovenske pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini, verjetno pod poveljem majorja Karla Novaka. Ti so novačili med domačini tako, da se je v četniških enotah znašel tudi Štefanov Slavko Petkovšek z Drenovega Griča skupaj z nekaterimi sovaščani. Povsem ob koncu vojne so se slovenski četniki umaknili čez hrib proti Vrzdencu. Domačinka gospa A. J., ki je bila v tistih dneh skoraj desetletno dekletce, se spominja, da so se četniki zadrževali v Klamovem lazu nad cerkvijo, partizani pa so jih obstreljevali iz Kosove doline nad Rozmanovim mlinom nad potokom Šujica. Gospa Angela se spominja, da je šel ata kosit travo za živino, ona pa je pazila na volovsko vprego pri vozu. Mine, pravi, so švigale vse naokrog. Poveljnik četniškega odreda je bil Debevc, njegova sestra Mara je bila učiteljica v bližnjem Horjulu. Četniki so se verjetno s slovenskimi domobranci pozneje umaknili čez Karavanke na Koroško, kakšna je bila njihova kasnejša usoda, pa ni znano. 
6. maja ob osmih zvečer se je proti severu premaknila 13. hercegovska brigada, ki je prispela iz Grahovega na črto Borovnica–Kamnik. Verjetno je kakšen od bataljonov nekaj časa počival pri preserskem župnišču, kjer jih je sprejel tamkajšnji župnik Kočar. Ta se je z begunci že bil napotil na negotovo pot proti severu, vendar si je pozneje premislil in se vrnil, češ »moja vest je čista, ostanem med svojimi župljani«. R. Šuštaršič iz Preserja se spominja, da so imeli hercegovski partizani s seboj dolge nože, s katerimi so razkosavali pravkar pečenega vola. Hvalili so gostoljubje preserškega »popa«, ki je, kot znajo povedati prebivalci podkrimskih vasi, znal z ljudmi. Tako se je verjetno priljubil tudi zagorelim Hercegovcem. 
13. brigada je torej okrog sedmih zjutraj prispela na črto Horjul–Vrzdenec, kjer jih je pričakal močan protitankovski ogenj in mine iz minometalcev, ki so ga na Hercegovce sipale močne enote t. i. ljotićevcev (Srbski prostovoljni korpus). Partizani so se umaknili proti Žažarju in šele zvečer poskusili s tremi bataljoni prebiti zasedo, vendar jim je uspelo zasesti samo koto na Samotorici. Naslednji dan, ko sta 11. in 14. hercegovska brigada prebili obrambno črto Log–Brezje, so pripadniki 13. brigade uspeli zasesti še koto Kožljek in se napotili za bežečimi sovražniki na črti Polhov Gradec–Dvor (slednja kraja sta bila kot Ljubljana osvobojena 9. maja). 11. in 14. hercegovska brigada sta skupaj s 7. slovenskim udarnim korpusom JA v zgodnjih jutranjih urah eno za drugo zasedali ljubljanske ulice, 13. brigada pa je ob petih popoldne zasedla Šentvid nad Ljubljano. 
6. maja se je z Brezovice napotila kolona beguncev. Čez Podsmreko je bilo do Dobrove vse mirno. Na Dvoru jih je ustavila patrulja četnikov. V Polhovem Gradcu je bilo rahlo vznemirjenje zaradi bližine Korene, kjer so imeli domobranci svoje postojanke. Zvečer in ponoči je bilo slišati rafale domobranskih strojnic s Korene. 7. maja nadaljujejo begunci proti Črnemu vrhu. V vasi je še nemška posadka. Ubežnike Nemci strašijo, da na Gorenjskem ni več kaj jesti, ker so že vse pojedli njihovi umikajoči se rojaki. 
Koloni se pridruži vod rovtarskih domobrancev. Mimo Pasje ravni so se po slabih kolovozih spustili v Poljansko dolino, kjer so še gospodarili domobranci. Po dolini prispejo do Škofje Loke, ki se je polnila z begunci, in prenočili v starodavnem mestu. Naslednji dan – 9. maja, so se zlili v nepregledno množico ljudi, ki so z žalostjo odhajali proti Tržiču in Ljubelju. 
Težki časi, obsijani s soncem, so v težkih bojih vzeli prenekatero vojaško življenje na eni in drugi strani usodnega spopada, ki je zdesetkal prebivalce Evrope, mnoge rojake pa razpršil po vsem svetu. 9. maja praznujemo dan Evrope. Leta 1945 je za nekatere to bil dan zmage, za druge dan zloma, naj bo letos to dan, ki povezuje državljane Evrope in vseh držav, ki bi nekoč želele postati del velike družine evropskih narodov. Naj se morija nikoli več ne ponovi!

Miha Rus

Viri:
1. Mensur Seferović: 13. hercegovačka NOU brigada 
2. Spomini brezoviškega kaplana Borisa Komana 
3. Ustni viri: posnetki, pripovedovanje