Kategorija: Sosed sosedu

Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem, pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno-belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

Vrhnika je dobila novo obnovljeno želežniško postajo prej kot Ljubljana. V petek je namreč potekala otvoritev želežniške postaje – muzej v spomin na pred skoraj 60 leti ukinjeno progo Ljubljana – Vrhnika. Ukinilo jo je namreč takratno plansko gospodarstvo s pogledom v nikamor … Katastrofa.

Vid Drašček, Vrhnika

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne – spopada, ki je pustil globoke rane tudi na območju današnje občine Log-Dragomer. Na več lokacijah po občini stojijo spominska obeležja, ki nas opominjajo na žrtve vojne in na trpljenje ljudi.

1. Log pri Brezovici – Cesta Dolomitskega odreda 2 (parkirišče Mercator) 
Spominsko znamenje padlim v NOB
Odkrili so ga leta 1975. Sestavljeno je iz štirih betonskih krogelnih odsekov s kvadri, na katerih so vklesana imena padlih iz Loga in okolice. Razdeljena so v štiri skupine: v internaciji, padli borci, ustreljeni pri gradu in ubiti na Urhu.

2. Log – Cesta borcev 14 (Jordanov kot) 
Spominsko znamenje Ivanu Kavčniku – Viliju
Granitna plošča, vzidana v kamnito škarpo. Opominja na padlega Ivana Kavčnika iz Loga, ki je padel 6. maja 1945, na dan osvoboditve Vrhnike.

3. Log – Pot na Ferjanko 4 (Dom Društva upokojencev Log) 
Spominsko znamenje ustanovitve I. odbora OF Log
Kamnita plošča na fasadi doma, obeležuje ustanovitev prvega odbora OF na Logu.

4. Log – Pot na Ferjanko 19 
Spominsko znamenje tabora II. čete I. bataljona Dolomitskega odreda
Kamnito ploščo na Ferjanki so odkrili leta 1981 na pročelju zasebne stavbe. Spominja na tabor partizanske enote v letu 1942.

5. Log – Vrhovčeva 34A–34B (odstranjeno znamenje) 
Nekdanja rojstna hiša Franca Vrhovca – Jova Amerikanca
Spominska plošča je bila odstranjena po rušitvi hiše. Vrhovec je bil prvi organizator NOB v tem kraju, padel je leta 1943 v Belški grapi v Dolomitih. Usoda plošče je neznana.

Spominska obeležja, ki opominjajo na žrtve med- in povojnega nasilja nad prebivalstvom na Logu, v Dragomerju in na Lukovici stojijo tudi v sosednji občini Brezovica. Dva spomenika sta postavljena na brezoviškem pokopališču, en spomenik pa na Blušah. 
Danes je svet še vedno zaznamovan s številnimi vojnimi žarišči. Prav zato spomin na pretekle dogodke ne sme zbledeti – ne zaradi preteklosti same, temveč kot opomin v sedanjosti in prihodnosti.

Vesna Lovrenčič

Člani društva upokojencev Dobrova smo se letos odločili, da skupaj praznujemo velikonočne praznike. Tako smo se v ponedeljek, 21. 4  2025, že v zgodnjih jutranjih urah v organizaciji Rudi Tursa odpeljali proti Istri. Naš cilj je bila Fažana. Tu smo počakali na odhod ladjice, ki nas bo odpeljala na Brione, kamor smo bili namenjeni. Po petnajstih minutah vožnje smo pristali in stopili na otok Brioni. Ja, Brioni so bili zelo pomemben otok že v davnini, posebno pa od Rimskih časov naprej. Posebno pomembni so bili v naši prejšnji državi Jugoslaviji, saj je tu takratni predsednik Tito sprejemal pomembne odločitve skupaj s takratnimi svetovnimi voditelji. Po otoku nas je z vlakcem popeljala prijazna vodička, ki nas je seznanila z zgodovino otokov, rastlinami, ki tu rastejo, in z različnimi eksotičnimi živalmi, ki so potomke ali pa še celo živali, kot je slonica, ki jih je Tito dobival za darila iz različnih držav sveta. Po končani vožnji z vlakcem smo se malo sprehodili po otoku, se ustavili v mali cerkvici z zanimivimi freskami, nato pa odšli do kletke, kjer biva že zelo stara papiga Koki. 
Za ogled nam je ostal še muzej, v katerem so razstavljene fotografije znanih osebnosti in dogodkov tako politikov, kot tudi igralcev in umetnikov, ki so obiskali otok. Zanimiva je tudi razstava raznih eksotičnih živali, ki so bile kot darila v preteklosti pripeljane na otok. Ko so poginile, so vsako nagačili in sedaj so na ogled. Posebno pozornost nam je pritegnil pred muzejem stoječi Cadillac iz leta 1954, ki so ga Titu podarili naši izseljenci iz Kanade in ga je za časa svojega življenja vozil samo on. 
Polni lepih doživetij smo se tako kot smo prišli, vrnili nazaj na kopno v Fažano. Vendar našega ogleda še ni bilo konec. Po krajšem odmoru za kosilo smo se odpeljali na ogled največjega mesta v Istri, v Pulo. Sprehodili smo se mimo znamenite puljske arene, zgrajene, ko so tu vladali Rimljani in ogled nadaljevali z ogledom ostalih znamenitosti mesta Pula. 
Sonce je že tonilo v morje, ko smo zapuščali Pulo in se usmerili proti domu. Preživeli smo res lep velikonočni ponedeljek. V želji, da bi takšnjih izletov bilo še veliko, se zahvaljujemo  predsedniku našega društva Tonetu za idejo in dobro organizacijo izleta.

Vinko Kuder                                       

Vsakega izleta, ki ga organizira Društvo upokojencev Dragomer–Lukovica se udeleži veliko članov, ki želi dan preživeti ob druženju, spoznavanju novih krajev in izvedeti kaj novega ter zanimivega iz življenja in dela v naših krajih. V naši mali domovini je toliko krajev, ki so vredni ogleda, a jih še nismo obiskali, da je težko izbrati destinacijo, ki je vsem po volji in dostopna. Izlet v Koper in ogled pristanišča je bil zanimiv za vse udeležence. Toliko novih podatkov smo slišali  in videli  razsežnost in številčnost  objektov, ki jih Luka Koper vključuje. Strokovno vodenje in obisk lokacije, ki ga za izletnike organizirajo v Luki  je bilo zares  zanimivo in vredno ogleda ter naše pozornosti.

Začetki obratovanja Luke segajo v leto 1957, torej bomo v nekaj letih zabeležili 70 letnico obstoja. Od skromnih začetkov do današnjih dni je bila prehojena dolga pot razvoja in širitve ter posodobitve. Danes Luka Koper deluje na površini 280 hektarov, od tega 147 ha zavzemajo operativne površine, to so privezi, skladišča in terminali.

Koprsko pristanišče je mednarodno tovorno pristanišče, največje na Jadranu (torej večje od Reke in Trsta), ki predstavlja najbližjo povezavo Srednje in Vzhodne Evrope s Sredozemljem. S prisotnostjo pomembnih svetovnih ladjarjev vzdržuje pomorske povezave z vsemi deli sveta. Morje ima v pristanišču globino od 10 do 18 m, kar pomeni, da lahko sprejema ladje z ugrezom do 18 m.

V Luki se vrši pretovarjanje kontejnerskega tovora, avtomobilov, sipkega in razsutega tovora, torej tovora brez embalaže (rude, premog, žita), tekočega tovora (nafta, kemikalije, tekoča gnojila, olja) in potniškega prometa (križarke, ki imajo postanek na poti pri nas).V lanskem letu je bilo v Luki Koper zaposlenih preko 2200 delavcev, število agencijskih delavcev se po pritiskih sindikatov zmanjšuje, a je še vedno veliko). Lani so ustvarili preko 330 milijonov Evrov prihodka, ustvarili dobiček iz poslovanja in presegli nekatere dosežke iz preteklih let. Tako so pretovorili preko 1133 kontejnerjev, 884.000 avtomobilov, potniški terminal je zabeležil 125.000 potnikov. Skupaj so pretovorili 23 milijonov ton blaga. Veliko so tudi investirali, saj želijo slediti potrebam uporabnikov, razvoju tehnologij in uporabi cenejših ter do okolja prijaznejših  energij, zagotovitvi potrebne varnosti, izkoristka površin in optimalnim zaposlitvam. Ogled z avtobusom je trajal poldrugo uro, vendar se ob tem sploh nismo dolgočasili, saj je predstavnik Luke Koper poskrbel za dinamično razlago in zanimive informacije o pristaniškem delu. Delujejo 24 ur dnevno, vsak dan v tednu in v mesecu. Izjema so novoletni prazniki in praznik dela.

Po krajšem sprehodu po mestnem jedru Kopra in kratkem počitku smo se zapeljali v notranjost slovenske Istre v kraj Puče. To je majhna vasica na robu Šavrinskega hribovja z značilno istrsko arhitekturo. Kamnite hiše, oljčniki, vinogradi in stara kapelica ji dajejo še poseben čar. Kosili smo na turistični kmetiji Tonin, ki ima dolgoletno tradicijo v tistem kraju. Ohranili in restavrirali so stari del domačije ter vključili nove stavbe tako, da ohranjajo arhitekturne značilnosti prejšnjih obdobij. Pri njih lahko prenočite, poskusite domačo hrano in dobro vino, se oskrbite z izdelki iz njihove  lastne pridelave ali le prijazno pokramljate z lastnikom.

Gostilna slovi po izvirnih jedeh tega območja. Za pripravo obrokov se skušajo v čim večji meri posluževati doma pridelane hrane, vključno z odličnim oljčnim oljem in vinom različnih vrst in okusov. Za nas so med drugim pripravili tudi bobiče, to je mineštra iz fižola, mlade koruze z dodatkom mesa in zelenjave ter dišavnic, ki so jo istrske gospodinje pogosto pripravile za svojo družino.

V tem delu slovenske Istre so bile v drugi polovici 19. in v 20. stoletju zelo znane Šavrinke. To so bile žene in dekleta, ki so se ukvarjale z nakupi  v istrskih vaseh Šavrinskega hribovja, zlasti jajc, zelenjave in mesa ter prodajo le-teh v Trstu. Tam so kupovale sol, sladkor, gospodinjske pripomočke, tudi tekstil in ga potem prodajale v vaseh po Istri. To je bilo pomembno delo za te žene, saj so z zaslužkom pomembno prispevale v gospodinjstvu. Delo je bilo naporno, peš so dnevno prehodile tudi do 40 km, seveda tudi nevarno zaradi mejnih kontrol in roparjev na poti. Možje so delali na kmetijah ali si kako drugače iskali zaposlitev in zaslužek. Ženske so blago nosile v koših na glavi, ga skrivale pod krili in bluzami, včasih so jih spremljale tovorne živali – osli. O njih je veliko pisal  pisatelj Marjan Tomšič v knjigi Šavrinke, ki je izšla leta 2000.

Na vsakem izletu se nam pridružijo novi člani, ki stkejo nova poznanstva in prijateljstva, zato ni nikoli dolgčas. Med vožnjo domov smo si čas  krajšali s prepevanjem, klepetom in si obljubili, da se kmalu snidemo.

Dragica Krašovec