Kategorija: Vrtec

Ob zaključku šolskega leta je več skupin iz vrtca Horjul postopoma obiskalo etnografsko zbirko vaščana Janeza Kogovška. Janez nam je z veseljem pokazal svojo zbirko starin, ki jo hrani kar na dveh lokacijah. Z otroki smo se najprej odpravili na ogled kozolčka, ki je postavljen na prelepem kraju, na vrhu Staj. Do tam nas je vodila zanimiva gozdna pot. Med hojo smo opazovali visoka drevesa, poslušali ptičje petje, vonjali bezeg in opazili zanimive kotičke, v katerih so razstavljene figure živali in med drugim tudi pot na našo najvišjo goro, Triglav. Ko smo prispeli do vrha, smo najprej raziskali okolico kozolčka, kjer se nahajajo ribnik, klopce, kamni z napisi gorskih vrhov, nabožni predmeti, ptičje gnezdilnice in še marsikaj. Na vrhu Staj je tudi odličen razgled,  vidi se namreč daleč naokoli po Horjulski dolini.

Pred kozolčkom so nas iz ptičje hišice pozdravili pojoči ptički, dišeče jagode in vsako leto večja zbirka, ki jo Janez skrbno obnavlja in hrani. Zelo zanimive so velike sani, ki so jih včasih, ko so bile hude zime, uporabljali za prevažanje različnih tovorov in ljudi. Tudi v notranjosti kozolca je veliko zanimivih stvari, ki nas starejše, popeljejo v otroška leta, otroci pa spoznavajo, kaj vse so ljudje uporabljali včasih – različne posode, skodelice, mizo, klop, stole, telefon, radio, knjige … Janez se vedno rad tudi poheca. Otroke je povprašal, če poznajo določeno posodo, vendar niso ugotovili, čemu bi lahko bila namenjena. Razložil jim je, da gre za nočno posodo, ki so jo včasih uporabljali za opravljanje male potrebe. Otroci jo uporabljajo še danes, a v malo drugačni obliki.

Po končanem ogledu smo se odpravili še v spodnji kozolec. Tam nam je Janez pokazal morske prašičke in kunca. Otroci so jih lahko pobožali.  Nato nam je razkazal še različne zbirke, ki jih hrani v tem prostoru. Za zaključek je otroke, ki so želeli, naokrog popeljal še s kripo. Ob odhodu smo v potoku opazili račke, ki so mirno plavale in nas pozdravile s svojim ga – ga.

Janezu smo se zahvalili za gostoljubje in mu obljubili, da ga še obiščemo.

Vzgojiteljica Barbara Rožmanec

Slovenski pregovor pravi »O kresi se dan obesi«, saj je to najdaljši dan v letu in mejnik, ko se dnevi začnejo krajšati. Temu prazniku pravimo Slovenci »kres« ali »kresna noč«. Nekoč so s prižigom kresnih grmad želeli s pomočjo ognja ohranjati moč sonca. V ljudskih predstavah je praznik veljal za začetek poletja, praznik cvetja, košnje, zaljubljencev, veselja in čarovnije.

Ob zaključku šolskega leta in pričetku počitnic nam je delček te poletne noči, ko se spreletavajo kresnice in oglašajo murni,  s svojim žametnim glasom, v vrtec prinesel  gospod Pavle Ravnohrib.  Povedal nam je pravljico Ježek in kresna noč, ki jo je napisala in ilustrirala Živa Viviana Doria. Zgodbica imenitno ujame čarobnost najdaljšega dneva v letu, poletnega solsticija in pravljičnost kresne noči.

Ježek je nočno bitje, kar pomeni, da čez dan spi in da je aktiven ponoči. A ko pride najdaljši dan v letu, poletni solsticij, ki naznanja prihod poletja, sonce sije tako močno, da ježek nikakor ne more zaspati.

Na vse načine skuša premagati nespečnost, a zaman. Nič ne pomaga, ježek še vedno ne more zaspati. Ko se dan končno prevesi v noč, še vedno buden ježek, ob pomoči posebne gozdne živali, spozna čarobnost kresne noči.

Naj ta čarobnost ostane v vas in v nas, želimo vam lepo poletje!

Kolektiv vrtca Horjul

V začetku junija so si oskrbovanci Centra starejših Horjul zaželeli, da nas obiščejo v vrtcu. Tega smo se v vrtcu zelo razveselili. Pričakali so jih otroci iz skupine Metulji, ki so jim zaigrali dramatizacijo pravljice Muca Copatarica. Starejši so ob ogledu zelo uživali. Po končanem nastopu so še malo posedeli na klopeh in poklepetali z otroki.

Prišel je čas slovesa in tudi zaključek šolskega leta. V prihodnje si želimo s starejšimi še sodelovati, saj jih to razveseljuje in osrečuje. Otroci se pri tem navajajo, da se počasi in s potrpežljivostjo daleč pride, saj v tem hitrem svetu vse bolj hitimo in pogosto nimamo časa za starejše.

Vzgojiteljica Barbara Rožmanec

Maj je že minil, sonce in dež pa sta si še kar podajala roki. V Bohinj bi se odpeljali na celodnevni izlet, a kaj ko ima tam »dež mlade«. Nekaj prestavljanj, a nam je uspelo, da smo našli lep sončen dan.

V torek, 10. junija, so se v vrtcu otroci iz skupine Metulji, Murni in Čebele letnika 2019 in 2020, zbrali že ob pol sedmih zjutraj. Po zajtrku smo se polni pričakovanj povzpeli na avtobus in se odpeljali na gorenjsko. Po uri in pol vožnje smo prispeli v Ribčev Laz. Od tu smo se z ladjico Triglavska roža zapeljali na drugo stran jezera, do Ukanca, kjer smo izstopili. Med plovbo smo izvedeli nekaj zanimivih stvari o nastanku Bohinjskega jezera in nekaterih junakih iz ljudskih pravljic. V Ukancu smo se podali skozi kamp in našli začetek Zlatorogove pravljične poti. Na poti smo se sprehodili po labirintu, reševali uganke, izvedeli o dogodivščinah Perkmandeljca, Jezernika, Čateža, Polesnjaka, Podrte gore in zmaja Govica. Še kdo ve, komu smo prisluhnili, ki je prepeval pod zemljo?

Naše raziskovanje Zlatorogove pravljične poti se je končalo z igro otrok na razgibanih igralih. Sledilo je kosilo v Hostlu pod Voglom ter osvežitev nog v Bohinjskem jezeru.

Ura je bila okrog pol štirih popoldan, ko smo se posedli v avtobus in se dobro razpoloženi odpeljali nazaj v Horjul. Naše potepanje po Zlatorogovi deželi se je zaključilo. Na poti nazaj smo pozdravili še Blejsko jezero z otočkom in gradom, nas pa so pozdravila jadralna letala z letališča Cerklje na gorenjskem.

In v sončnem popoldnevu, približno okrog pol šestih, je avtobus pripeljal pred vrtec, kjer so nas že pričakali prvi starši, saj smo se vrnili malo prej, kot je bilo predvideno.

Izlet je potekal tako, kot smo ga načrtovali. Tudi tokrat so nas spremljali člani Planinskega društva Horjul. Da pa je bilo naše doživetje še lepše, so za to poskrbeli še kapitana na ladji, gospe, ki sta nas vodili skozi skrivnosti Zlatorogove dežele ter gospa iz Turizma Bohinj, ki je poskrbela, da je naš izlet potekal tako, kot smo si želeli.

Barbara Čepon

Mesec maj je bil v vrtcu res nekaj posebnega – skupini Utrinki in Zvončki smo se odločili, da postanemo čisto pravi pustolovci! In ne, to ne pomeni, da smo šli kampirat na Aljasko. Odločili smo se, da en dan prespimo kar v vrtcu. Ja, prav ste prebrali – v pižamah, s svetilkami, zobnimi ščetkami in zelo resnimi kuharskimi ambicijami.

Začelo se je, kot se spodobi: z dišečo kuhinjo, veliko moke in še več navdušenja. Sami smo si spekli kruh! No, skoraj sami. Morda smo malo preveč moke stresli na tla (in nase), ampak končni rezultat je bil fantastičen-okusen, hrustljav dišeč kruh… Komaj smo čakali na večerjo, da ga lahko poskusimo. Po kruhu se spodobi nekaj sladkega, zato smo se lotili vafljev. Zmes smo pripravili že dopoldne, po receptu, seveda, s peko pa smo pričeli, ko smo ostali v vrtcu sami, kar na spodnjem igrišču. Komaj smo dočakali, da so vzgojiteljice napekle dovolj vafljev, da smo se posladkali z njimi.

Ko smo bili že pravi kuharski mojstri, smo si pripravili še večerjo. Vsak si je sestavil krožnik po svojem okusu. Nekdo je imel tri rezine sira in nič drugega, nekdo drug je sirom rekel »ne hvala« in si naredil sendvič s pašteto, papriko in jajčkom. Seveda pa je zraven vsem teknil že prej omenjeni slastni kruh. Gurmani smo pač različni!

Pa da ne boste slučajno mislili, da smo ves dan samo pekli in jedli. O ne…Vse popoldne smo imeli ogromno časa za igro-tokrat je bilo naše celotno igrišče in idej za vragolije res ni manjkalo.

Ko pa je padla noč, se je začelo čisto pravo detektivsko delo. S svetilkami v rokah smo iskali škratke po vrtcu in igrišču. Kje so se skrivali? To je še danes skrivnost. Morda pod grmom. Morda v kuhinji, kjer so pojedli ostanke vafljev. Morda… so bili čisto nevidni! Ampak mi smo jih iskali, čisto do zadnje baterije.

Po razburljivem večeru je prišel čas za umivanje zob. Nekateri smo si zobe umivali kot profesionalci, drugi pa smo bolj umili umivalnik. Ampak šteje trud, kajne?

Nazadnje smo se v pižamah zleknili na svoje ležalnike. Nekateri smo zaspali takoj, drugi šele po tem, ko smo vprašali desetkrat, kdaj pride zajtrk. In ko smo naslednje jutro odprli oči, je bil vrtec še vedno tam – in naš kruh še vedno dišeč.

Medtem, ko smo mi sladko spali, so vzgojiteljice Katarina, Tina, Nika, Ana in Mojca dežurale kot prave taborske čuvajke. Na svojih prenosnih posteljah so poslušale vsak šum, vsak obrat ležalnika, vsak potihnjen “moram lulat”. Nekajkrat so preverile, če kdo slučajno spi z nogami na blazini, pa če so vse odejice na pravem mestu. Skratka – spanec je bil bolj pogumen kot globok. Zato ni čudno, da so bile naslednje jutro – hm – rahlo podobne »pomečkani« verziji samih sebe. A vseeno nasmejane in srčne kot vedno.

Noč v vrtcu ni bila samo zabavna, ampak tudi poučna. Naučili smo se peči, iskati škratke, se umivati (no, vsaj malo) in predvsem – da je včasih najboljše spanje tisto, ki ga deliš s prijatelji.
Utrinki in Zvončki poročamo: naj se nočne dogodivščine še kdaj ponovijo!

 V imenu Utrinkov, Zvončkov in škratkov vtise zapisala Mojca Gerbec

V četrtek, 29. maja 2025, je na igrišču vrtca Dobrova potekal Dobrofest – živahna in srčna prireditev, ki je nastala v okviru Sklada vrtca Dobrova. Dogodek je združil otroke, vzgojitelje in starše v praznovanju ustvarjalnosti, sodelovanja in skupnih vrednot. Pripravljen je bil pester program z različnimi tematskimi kotički, ki so navdušili številne obiskovalce. Otroci so se lahko uredili v frizerskem kotičku, pobližje spoznali osnovne veščine prve pomoči, si poslikali obraz ter uživali v predstavitvah gasilcev in čebelarjev. Vsak kotiček je bil poučen in hkrati zabaven – prava kombinacija za radovedne otroške glavice. 
Posebno pozornost so pritegnile tudi stojnice z izdelki, ki so jih otroci skupaj z vzgojiteljicami ustvarjali v tednih pred dogodkom. Barvite umetnine, ročno izdelani okraski in uporabni predmeti so hitro našli svoje nove lastnike – starše, stare starše in druge obiskovalce, ki so s tem podprli vrtec in otroško ustvarjalnost. Za dodatno razvajanje brbončic je poskrbela prodaja sveže pokovke in osvežilne limonade. 
V vrtcu Dobrova posebno pozornost namenjamo tudi vzgoji za trajnostni razvoj. Zato nas je še posebej razveselilo, da so številni otroci in starši na prireditev prišli peš, s kolesi ali s skiroji – s tem pa prispevali k čistejšemu okolju in spodbujali zdrav način življenja. 
Dobrofest ni bil le prijetna prireditev – bil je dokaz, kako veliko lahko dosežemo, ko stopimo skupaj. Vzgojiteljice in starši so z zavzetim sodelovanjem ustvarili dogodek, ki bo otrokom še dolgo ostal v spominu.

Vzgojiteljice vrtca Dobrova

V četrtek, 22. maja 2025, smo v vrtcu preživeli posebno noč. Na ta dan so se otroci iz skupine Metulji in najstarejši otroci iz skupine Čebele v vrtec vrnili nazaj ob 17. uri.

Z nahrbtniki in blazinami pod roko smo se odpravili v skupino Metuljev, kjer so nas že čakali pripravljeni ležalniki. Ko so bile najljubše igrače pripravljene na ležalniku za počitek, smo se odpravili v skupino Murnov.

Večer smo začeli s predstavo Škrat Kuzma dobi nagrado. Po ogledu predstave smo se o njej pogovarjali ter zapeli pesem Enkrat je bil en škrat. Sledila je likovna delavnica, kjer so otroci izdelovali škratke iz papirja.

Prišel je čas za večerjo. Večina otrok se je razveselila svojega priljubljenega prigrizka – hot doga. Po večerji je k nam v vrtec prišel nekdo, ki ima gozd zelo rad in je v njem že kot otrok preživel veliko časa, gozdovnik Primož Bizjan. Z njim smo se odpravili na nočni sprehod na Luparjev grič. S seboj smo vzeli naglavne ali ročne svetilke. In šele ko je bilo okoli nas že zelo temno, smo jih prižgali. Ob njihovi svetlobi smo opazovali življenje v nočnem gozdu. Srečali smo žabo, največjega hrošča pri nas, polža, deževnika … Z dežniki in pelerinami smo se podali skozi gozd. V objemu gozda smo si vzeli čas in mu v tišini in temi prisluhnili. Dežne kapljice so vztrajno padale na naše dežnike tako, da je okoli nas odmevala njihova pesem in preglasila zvoke nočnega življenja v gozdu. Bogatejši z novo izkušnjo smo spet prižgali svetilke in se napotili nazaj proti vrtcu. Ura je že zdavnaj odbila deset zvečer, ko smo se vrnili v vrtec. Poslovili smo se od Primoža, slekli mokra oblačila in se preoblekli v pižame. Posladkali smo se še s palačinkami, si umili zobe ter počasi, ob pravljici in umirjeni glasbi, utonili v spanec. Noč je minila mirno. Kljub pozni uri, ko smo šli spat,  so se prvi otroci začeli prebujati že ob malo po šesti uri zjutraj. Malo pred sedmo uro so vstali vsi otroci, ki so se do takrat že prebudili, si umili zobe ter se preoblekli ter se podali v sosednjo igralnico novim dogodivščinam naproti.

Po dolgem času smo v vrtcu spet imeli noč v vrtcu. Upamo, da je tudi ta otrokom ostala kot prijeten spominu v mozaiku lepih trenutkov v vrtcu.

Barbara Čepon

Ob svetovnem dnevu čebel, ki ga praznujemo 20. maja, smo v Vrtcu Polhov Gradec pripravili poseben dan, posvečen tem izjemno pomembnim in marljivim žuželkam. Otrokom smo želeli približati svet čebel ter jih spodbuditi k spoštovanju narave in razumevanju pomena opraševalcev za naše okolje.
Dan smo začeli s kratko igrano igrico, kjer sta nas pozdravili “čebeli” in na oder povabili čebelarko go. Malči Božnar, ki je otrokom na prijazen in zanimiv način predstavila življenje čebel. Skozi pogovor so izvedeli, zakaj so čebele pomembne, kako nastane med in kaj pomeni biti čebelar.
Poseben trenutek dneva je bilo tudi okušanje medu in medenih izdelkov. Otroci so imeli priložnost poskusiti različne vrste medu – cvetlični, višnjev, akacijev in čoko med ter spoznati, da se med razlikuje po barvi, okusu in vonju. Poleg medu so okušali tudi medenjake in medene bonbone, ki nam jih je podarilo Čebelarstvo Božnar. Degustacija je bila pravi užitek za male brbončice in je med otroki spodbudila veliko navdušenja in pogovorov o tem, kateri med jim je bil najbolj všeč.
Po predstavitvi so otroci imeli priložnost sodelovati v različnih senzoričnih in didaktičnih igrah na temo čebel. Zadali smo si skupno nalogo, da bomo s skupinskim sodelovanjem izdelali manjše hotele za žuželke, ki jih bomo obesili na drevesa pri čebelarskem domu. Na tak način se bomo zahvalili čebelam za njihovo marljivo delo in pokazali, da znamo tudi mi stopiti skupaj in sodelovati. Svetovni dan čebel je bil čudovita priložnost za učenje skozi igro, raziskovanje, okušanje, ustvarjanje. Verjamemo, da bodo otroci to doživetje dolgo nosili v spominu in z veseljem pripovedovali o njem tudi doma.

Anja Drobnič, vzgojiteljica