Zelo smo bili veseli, da so se pričela meddruštvena srečanja in tekmovanja v pikadu, kajti od jeseni je preteklo kar nekaj časa, ko se s prijateljskimi društvi nismo srečevali. Redno smo pozimi trenirali, a tekme so nekaj drugega. Toda vsi se poleg tekem veselimo družabnih zaključkov, saj se tam sprostimo, sproščeno pogovarjamo in načrtujemo naslednja srečanja v drugem kraju pri drugem društvu. V Rovtah je vedno lepo in veseli smo, če dosežemo tudi dobre rezultate.
Letos je bila ženska ekipa druga, moška pa tretja. Okitili smo se z medaljami za dosežena mesta, si čestitali in si rekli nasvidenje do naslednjič, ko se bomo srečali na Vrhniki, kjer bo v počastitev občinskega praznika v maju meddruštveno tekmovanje v pikadu in igri »štrbunk«.
Naselje Boštanj se razprostira na visoki terasi nad reko Savo na njenem desnem bregu, središče sevniške občine, Sevnica, pa na levem bregu. Že od 10. stoletja dalje je to meja med Dolenjsko in Štajersko. Boštanjčani so kot Dolenjci v različnih zgodovinskih obdobjih preživeli mnogo težkih življenjskih preizkušenj, a ker so kleni, vztrajni in iznajdljivi, so svojo skupnost znali graditi v korist vseh. Z velikim spoštovanjem so se soočali s preteklostjo, gradili svojo sedanjost in pri tem niso pozabili na naravo. Mnoge generacije so se zavedale, da kraji niso le kamni, ceste, njive in zgradbe, ampak so kraji predvsem ljudje, ki znajo pri večjih odločitvah stopiti skupaj in soustvarjati tudi za skupno dobro.
Zaradi ljubezni do narave je nastala Naravoslovna pot azaleja pontica, ki ponuja obiskovalcem opazovanje azaleje ali rumenega sleča v času cvetenja, samo rastišče kot kraj miru, na poti pa so tudi table z opisi sadjarstva, čebelarstva in gozda, kot neprecenljivega bogastva, ter prikaz izkoriščanja reke Mirne, kjer se drstijo podusti, ki so jih včasih lovili z golimi rokami in jih sušili, da so imeli kaj ponuditi pri delu v vinogradih.
Na sprehodu z odličnim planinskim vodnikom, čebelarjem in poznavalcem krajevne zgodovine, običajev in razvoja kraja, Janezom Levstikom, smo spoznavali tudi zgodovino kraja, vse od srednjega veka dalje.
Na rastišču samem je predstavil rumeni sleč – to imenitno grmovnico, ki zraste dva do tri metre visoko in se konec aprila in v maju »okrasi« z obilico močno dišečih živo rumenih cvetov. Raste na svetlih krajih v gozdovih pravega kostanja, hrastov in bukve na kislih tleh ob robovih. Zelo poseben je zato, ker poznamo v Sloveniji le tri avtohtona rastišča in sicer na Gorjancih, v okolici Tržišča in v Boštanju na poti proti Gavgam. Sladko dišeči vonj nas je spremljal še nekaj časa.
Naš priznani strokovnjak, botanik, prof. dr. Tone Wraber, je o rumenem sleču med drugim zapisal:
»Zanimivo je, da sleč v gozdni senci hira, bujno pa se razraste na poseki ali odprtem gozdnem robu. Že kmalu na začetku maja se odpro cvetovi z rumenjakovo rumenim vencem, nato pa se cvetenje nadaljuje skozi ves maj. Prelep pogled… povrh vsega pa še prijetne dišave.«
Gavge se imenuje grič, od koder je zanimiv pogled na Sevnico z mogočnim gradom in z vzpetinami od Zajčje gore do najvišje Lisce. Samo ime Gavge pa priča, da so tu nekoč stale vislice…
Z vrha griča smo se po gozdni poti vračali do središča vasi, kulturnega doma z naslovom TVD Partizan, ki stoji pred nasadom stoletnih lip, kamor so umestili tudi paviljon, kjer smo si privoščili kratek odmor. Vodnik Janez in njegova žena se nista izneverila zgodbam o dobrosrčnih dolenjskih gostiteljih. Pogostila sta nas s piškoti, čebeljimi izdelki in s tekočo zadevo, ki je poleg vode najbolj znana na Dolenjskem.
Drugi del poti vodi po Gorenjem polju, ki je bilo včasih en sam sadovnjak sevniške voščenke in breskev, danes pa tam stoji velika, moderna šola in mnogo enodružinskih zelo lepo urejenih in občudovanja vrednih hiš, proti Dolenjemu Boštanju, kjer reka Mirna poskakuje po brzicah in hiti proti Savi.
Ustavili smo se še pri zadnji opisni tabli ob Mirni, ki prikazuje, kako je včasih potekal ribolov, omenja pa tudi žago na vodni pogon in prvo elektrarno.
Zadovoljni, polni energije in prelepih vtisov, smo se ustavili na kavici, se zahvalili Eličnemu učencu, vodniku Janezu, za čudovito preživeto dopoldne z njim in mu poklonili Zbornika ob deset in dvajset letnici naših pohodov, piškote v obliki brkov in knjigo Cveta Zupančiča in botanika Čarnija z naslovom Boštanj. S seboj pa smo odnesli dišeči vonj čudovite azaleje pontice, spomin na prijaznega in ustrežljivega vodiča ter urejenost kraja.
V četrtek, 24. 4. 2025, smo prostovoljke Društva upokojencev obiskale oskrbovance Doma upokojencev v enoti na Stari Vrhniki. Ogledale smo si bivalne prostore, ki so izjemno lepi. Odlična skrb zaposlenih ter lepi bivalni prostori zagotavljajo oskrbovancem dobro počutje. Dogovorile smo se tudi za naslednje srečanje.
Aprila smo z obiskom, lepimi pozdravi, željami po dobrem zdravju in počutju v imenu vseh članic in članov Društva za častitljivih 90 let razveselile kar pet naših članic.
Obiskale smo gospo Kristino Ogrin, gospo Frančiško Tominc, gospo Frančiško Koler, gospo Ano Podobnik(ni slike) in gospo Julijano Turk. Iskrene čestitke vsem za visoki jubilej.
Vsi smo že misli, da se v letošnjem šolskem letu v učilnici za gospodinjstvo ne bomo več družili z gospemi iz Društva kmečkih in podeželskih žena Dobrova – Horjul – Polhov Gradec, a me je nato lepo presenetil klic gospe Ivane Kokalj, predsednice društva. Povedala mi je, da bi imeli v mesecu aprilu velikonočno kuharsko delavnico. Klica smo se zelo razveselili, nato pa smo se povezali z učenci, ki obiskujejo izbirni predmet NPH (novejša priprava hrane) in tako izvedli medpredmetno povezovanje. Gospe so nas obiskale v torek, 8. 4. 2025, in s seboj kot vedno prinesle veliko dobre volje ter že nekaj pripravljenih sestavin za peko. Ga. Kristina je prinesla tudi res lepo naravno pobarvane in okrašene velikonočne pirhe. Učenci so z go. Ivico za pirhe spekli sladka velikonočna gnezdeca iz kvašenega testa.
Ga. Cilka jim je pokazala, kako se naredi kraljico slovenskih sladkih jedi – potico. Ker ne bi imeli dovolj časa za pripravo velike potice, so se učenci preizkusili v oblikovanju mini potičk, ki so jih dali v okrogle modelčke. Povedali so, da potrebuješ res spretne prste, da najprej razvaljaš na tanko testo, nato pa nanj namažeš orehov nadev. Sledi najtežji del: potičke je treba trdno zviti in odrezati na ravno pravo dolžino, da gre v modelček. Iz preostanka testa in nadeva so nato nastali še štrukeljčki, ptički, piščančki, polžki … Učenci so bili res zadovoljni s svojimi izdelki, ki so se ravno prav spekli. Na koncu je vsak odnesel domov svoje gnezdo s pirhom, mini potičko in še kakšen izdelek iz kvašenega testa. Naslednji dan so mi učenci povedali, kako zelo je bilo dobro vse, kar smo spekli, in da bodo nekaj od tega spekli za veliko noč. Tudi tokrat smo z gospemi preživeli dve poučni, zabavni in ustvarjalni urici, za kar se jim res lepo zahvaljujemo. Tako smo zaključili s kuharskimi delavnicami v tem šolskem letu. Zdaj pa se selimo ven – na šolski vrt, kjer se bomo kmalu spet srečali z gospemi.
Če si kdaj stal pred polno omaro in hkrati izrekel stavek »nimam nič za obleč«, nisi sam. V resnici si v družbi večine Zahodnega sveta, ki je uspela ustvariti paradoks: več stvari, manj zadovoljstva.
V zadnjih desetletjih smo iz nakupovanja potreb prešli na nakupovanje čustev, tolažb in identitet. Imamo “fensi” superge, ki jih ne nosimo, krožnike za goste, ki nikoli ne pridejo do mize, in preproge, ki jih skrivamo pred mačkom. In ko zmanjka prostora, kupimo škatle. Ki jih nato napolnimo. In potem… še več škatel.
A zakaj je to težava?
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo tekstilna industrija letno proizvede več izpustov toplogrednih plinov kot ves letalski in pomorski promet skupaj. Za proizvodnjo ene same kavbojke porabimo kar 7.500 litrov vode – približno toliko, kot človek popije v petih letih.
A škoda ni le okoljska. Psihologi že desetletja opozarjajo na učinek kopičenja: več stvari lahko pomeni več anksioznosti, slabši spanec in manjšo sposobnost odločanja. Več robe = več hrupa v glavi.
Svet ne potrebuje popolnih, potrebuje pa več dobrih namer.
Vsi vemo, da planeta ne bomo rešili s tem, da zamenjamo plastično slamico za kovinsko. Ampak začeti moramo nekje. In čeprav nas oglaševalski algoritmi prepričujejo, da smo predvsem potrošniki, smo najprej ljudje. In predvsem – del narave, ne nad njo. Samo… malo smo to pozabili.
Narava ni “tam zunaj”. Narava smo mi. In ko uničujemo okolje, ne ubijamo planeta – ustvarjamo svet, ki ni več primeren za nas. Zato ni več vprašanje, ali bomo nekaj storili. Vprašanje je samo: kje in kdaj začnemo?
Vsak ima svoj košček odgovornosti. In svojo priložnost.
En tak košček odgovornosti – čisto praktičen, zemeljski in brez velikih gesel – je lahko nekaj, kar se zgodi vsakih šest mesecev, ko se nekaj punc (mamic, “v ta dobrih letih”) zbere posveti svoj čas, energijo in na Vrhniki organizira preprost dogodek z močnim sporočilom.
Izmenjevalnica “Podarim – Dobim” ni nič revolucionarnega. Nimamo posebne opreme. Nimamo sponzorja. Imamo pa:
srce za skupnost,
čas, ki ga prostovoljno vložimo,
željo, da naredimo nekaj dobrega,
in občutek, da mora obstajati način, kako skrbeti eden za drugega in za naravo.
Enostavno: še uporabne stvari, ki jih več ne potrebujemo, podarimo. In če najdemo kaj zase? Lepo. Če ne? Tudi.
Pomembno je, da naredimo nekaj – zase, za okolje, za drugega, za skupnost.
Otroci iz našega vrtca so se tudi letos udeležili plavalnega tečaja, ki je potekal v organizaciji Plavalne šole Ščuka. Tečaj je bil namenjen spoznavanju otrok z vodo, učenju osnovnih plavalnih veščin ter razvijanju občutka varnosti in sproščenosti v vodi.
Vsak otrok je imel možnost napredovanja v skladu s svojimi zmožnostmi, ob stalni podpori vaditeljev in vzgojiteljic. Za nekatere otroke je bil to prvi stik z učenjem plavanja, zato smo še posebej ponosni na njihov pogum in vztrajnost. Otroci so pokazali veliko navdušenja in radovednosti, obenem pa so se naučili pomembnih elementov gibanja v vodi: čofotanja, potopov, drsenja, začetkov plavalnih tehnik in » ta pravega« plavanja. Poleg telesnega razvoja je plavalni tečaj pomembno prispeval tudi k razvoju samostojnosti,zaupanja vase in socialnih veščin. Otroci so se med seboj spodbujali, sodelovali in gradili občutek pripadnosti.
Zahvaljujemo se staršem za zaupanje in podporo, otrokom pa za njihov pogum in voljo do novih izzivov.
V horjulski dolini in okoliških vaseh je to praznovanje živo in močno. Lahko rečemo, da gre za tradicijo? Morda, ampak to je premalo, to ni dovolj močna beseda. Kajti, ko v nedeljo zjutraj na vstajenjski procesiji sodeluje toliko ljudi, da sploh ne vidiš do konca procesije, ti postane jasno, da verniki tukaj v tem prostoru, k temu prazniku pristopijo s sercem in dušo. Cerkev je bila tako polna, da so morali nekateri ostati zunaj, saj znotraj ni bilo več prostora.
Pot po kateri je vodila procesija ob spremljavi zvonov je bila lepo urejena. Na okenskih policah so gorele sveče, mimoidoče pa so spremljali kipci matere božje. Ko je Jezus v eni od svojih prilik govoril o veri in o tem kako velika je (ko bi bila vsaj tako velika kot gorčično zrno) je dal vsem jasno sporočilo. Kdo smo mi, da bomo sodili o veri drugega, o veri sokrajana? Kar šteje, so naša dobra dela, odločitev da delamo za dobro in za življenje. In na koncu seveda tudi upamo, da s svojim življenjem naredimo v tem našem prostoru in času nekaj dobrega za večnost.
Horjulski župnik Janez Smrekar je svoje življenje in delo predal služenju cerkvi in ljudem. Morda se sliši neverjetno a v župniji Horjul deluje že od leta 1991. Torej je povezan z našimi kraji že več kot 30 let. V kratkem pogovoru o tem kaj zanj pomeni postni čas in velika noč je dejal, da je zanj pomembno predvsem to, da v postnem času ljudi pozovemo, oziroma pripravimo, da se potrudijo za vero. Ni dovolj, da imamo le navade, oziroma se opiramo le na tradicijo. Pozvani smo, da našo vero vsako leto ob postnem času poglobimo in se skušamo približati Bogu. V župniji je veliko priložnosti za to. Od različnih pevskih skupin, pritrkovalcev, biblične skupine, zakonskih skupin, animatorjev in oratorija, ki zaživi med počitnicami in kjer kar mrgoli otrok. Ne smemo pozabiti vseh, ki kot laiki delujejo za dobro vseh in nenazadnje Družinske iniciative, ki skrbi za katoliške vrednote in družino.
Ob tem moramo dodati, da prav vsak, ki je krščen pripada občestvu cerkve. Kot je rekel – žal že pokojni papež Frančišek, vsi smo bratje in sestre in smo pozvani, da sodelujemo in prispevamo svoj del po svojih sposobnostih in talentih za boljši svet. Vedno začnemo tam kjer smo v domači župniji.
Besedilo in foto:
Peter Kavčič
Ob poti so domačini okrasili hiše s cvetjem in svečami ter kipci matere božje.
Horjulski župnik Janez Smrekar med darovanjem vstajenjske svete maše..
Potica je del izročila in obvezen del velikonočnih jedi.
Prvi maj – Mednarodni praznik dela in državni praznik – je tradicionalnih čas kresovanj, budnic ob godbah na pihala, pohodov, druženja na prostem in začetka sezone piknikov. Vsem občanom in občankam želimo, da ga skupaj z ostalimi prostimi dnevi, ki sledijo, lepo preživite. Ob tem pa ne pozabimo, da so delavske pravice, kot so časovno omejen delavnik, plačana bolniška odsotnost, plačan dopust, pravica do dela v zdravem okolju, pravica do stavke rezultat desetletnih prizadevanj organiziranega delavstva in številnih, velikokrat tudi krvavih bojev. Zato se 1. maja spomnimo tistih, ki so nam te pravice priborili.
Tudi letos bo godba svoje prvomajsko bujenje delila s sosednjo občino Horjul, kjer se bo ustavila ob idealni jutranji uri – ob 6.00. Ob 6.00 se bodo godbeniki izkrcali na parkirišču pri Metrelu in s Horjulskimi mažoretami korakali vse tja do vrtca Horjul. Nato bodo svoje bujenje nadaljevali na Vrzdencu, kjer bodo ob 6.15 začeli na zgornji avtobusni postaji Vrzdenec in prebudili Vrzdenčane vse tja do PGD Vrzdenec. Tam jih bodo v gasilskih uniformah in z lučkami na gasilskih vozilih pričakala vsa društva Gasilske zveze Horjul. Ob kratkem programu in manjši pogostitvi se bo godba z mažoretami odpravila naprej v Šentjošt, vsa gasilska društva občine pa bodo nadaljevala tradicionalno pot po vaseh in prvomajsko budnico z gasilsko sireno delila še med ostale občane, ki godbene budnice ne bodo deležni. Dragi občani, vabljeni, da godbo, mažorete in gasilce podprete s svojim prostovoljnim prispevkom, srečanjem ob cesti in dobrotami ob pogostitvi!
