Občina Horjul je podpisala pogodbo za izvedbo šolskih prevozov za prihajajoči šolski leti 2025/26 in 2026/27. Pogodba je bila sklenjena na podlagi postopka naročila male vrednosti, ki omogoča hitrejšo in enostavnejšo izvedbo postopka javnega naročila. Izbran izvajalec Prevoz tovora in oseb Jazbec Zoran s.p. iz Stranske vasi pri Dobrovi, bo tudi v prihodnje skrbel za varno in zanesljivo prevažanje otrok do Osnovne šole Horjul. Podpis pogodbe pomeni zavezo k spoštovanju vseh dogovorjenih standardov glede varnosti, kakovosti in rednosti prevozov. Glede na to, da Zoran Jazbec že vrsto let skrbi za varen prevoz otrok v osnovno šolo, ni skrbi, da šolski prevozi ne bodo tekli gladko tudi v prihodnje. S tem je občina zagotovila nemoteno izvajanje šolskih prevozov, ki so ključni za dnevno logistiko učencev v osnovno šolo.
Občina Horjul je za obdobje od 1. junija 2025 do 31. maja 2028 sklenila pogodbo za izvedbo vseh vzdrževalnih del, ki zajemajo letno in zimsko vzdrževanje občinskih cest ter javnih površin na svojem območju. Naročilo zajema celovito skrb za varnost in pretočnost cestne infrastrukture, ki je ključnega pomena za nemoten in varen promet vseh prebivalcev ter obiskovalcev občine. Pogodba je bila podpisana z izbranim izvajalcem – podjetjem Janez Marolt s. p., s sedežem na Koreni. Izbrana ponudba je znašala 208.645,63 EUR z DDV letno, kar za celotno trajanje pogodbe predstavlja vrednost v višini 625.936,89 EUR z DDV. Izbrano podjetje bo tako v naslednjih treh letih odgovorno za vse vzdrževalne aktivnosti, ki vključujejo redno in izredne posege na cestah, kot so čiščenje, popravila, urejanje cestišč, odstranjevanje snega, posipanje cest v zimskem času in ostala potrebna dela, ki zagotavljajo varno uporabo cestne infrastrukture. Občina Horjul z izvedbo tovrstnih vzdrževalnih del zagotavlja visoko kakovost in zanesljivost cestne mreže, kar prispeva k boljši mobilnosti in udobju vseh udeležencev v prometu. Prav tako skrb za urejene javne površine pripomore k izboljšanju kvalitete bivanja in urejenemu videzu občine.
Parada z gasilci in gasilkami, gasilskimi vozili, Pihalnim orkestrom Vrhnika, mažoretkami Prosvetnega društva Horjul in folklorniki Folklorne skupine Bistra se je začela pred železniško postajo in šla do stebra viadukta ter nato po Novi vasi do osrednjega prizorišča. S praporji so se praznovanja udeležili tudi mnogi člani društev Gasilske zveze Vrhnika in Gasilske zveze Brezovica: PGD Brezovica pri Borovnici, PGD Preserje, PGD Breg – Pako PGD, Kamnik pod Krimom, PGD Padež – Pokojišče – Zavrh, PGD Jezero, PGD Vrhnika, PGD Prevalje – Goričica, PGD Verd, PGD Podpeč, PGD Sinja Gorica, PGD Zaplana, PGD Ligojna, PGD Podlipa – Smrečje, PGD Drenov grič – Lesno Brdo, PGD Blatna Brezovica, PGD Bevke, PGD Log, PGD Dragomer in PGD Preddvor. Na čelu motoriziranega dela parade je bilo vodilno GVC-2 TAM vozilo domačega društva, ki se je hkrati častno poslovilo iz operativne rabe, saj ga bo kmalu nadomestilo novo, sodobno vozilo. Za njim so sledila še ostala vozila PGD Borovnica: Ford GVGP-1, Peugeot, gasilsko vozilo za prevoz mladine in GVC-1 MAN 16/25vin nato še vozila ostalih društev, od manjšega proti večjemu. Parada je na ulice pritegnila kar lepo število domačinov, nekateri so v ta namen ob poti na hišah izobesili tudi slovensko zastavo. Proslava se je nadaljevala pred gasilskim domom, udeležili pa so se je poslanec Bojan Čebela, pooblaščenec Gasilske zveze Slovenija Franjo Bukovec, namestnica predsednika Arbitraže pri GZS dr. Saša Mevec Pušnik, predsednica GZ Vrhnika Andreja Lenarčič, poveljnik GZ Vrhnika Benjamin Svenšek, častni predsednik GZ Vrhnika Vinko Keršmanec, občinski poveljnik Jože Palčič, župan Peter Črnilogar, častni člani Katja Kos, Franc Debevec in Franjo Modrijan ter častni poveljnik Viljem Mevec. Osrednji govornik poslanec Čebela, ki so ga člani označili za velikega podpornika društva v času njegovega županovanja, je čestital članom ob visokem jubileju in pri tem izpostavil delo veteranov. Ugotovil je, da prostovoljstvo sicer počasi izumira, a ne v gasilskih vodah, pri čemer se je naslonil še na vrline tovarištva in solidarnosti. Pohvalil je tudi strokovnost. “Še nikoli nismo imeli zaščite in reševanja na tako visokem nivoju, vredno je pohvale na celi državni ravni. V Borovnici ne zaostajamo pri tem, celo nasprotno, pri določenih segmentih smo korak naprej. Člani s svojo strokovnostjo širijo znanje na druge, kar je bistveno.” Izrazil je prepričanje, da bomo kos vsem izzivom, ki nas čakajo, za jubilej pa je čestital tudi GZ Vrhnika, pri tem pa še posebej izpostavil nekdanjega predsednika Vinka Keršmanca, ki je po njegovih besedah eden redkih, ki je zvezo nadgradil z dvema novima društvoma, kar da je unikum v Sloveniji. Slovesnost je bila zaznamovana tudi s podelitvijo priznanj članom, ki so s svojim prispevkom, zaslugami in dolgoletnim požrtvovalnim delom v društvu pustili močan pečat. Posebno priznanje sta prejela Rok Šmon za vzorno skrb voznega parka društva in Bogomir Pelko za osvežitev podobe stare opreme. Kot spomin na visoko obletnico društva so spominske plakete za požrtvovalno delo dobili častni člani Katja Kos, Franc Debevec in Franjo Modrijan. Posebej so se zahvalili tudi Bojanu Čebeli za aktivno in tvorno sodelovanje v času županovanja. Sledila je podelitev najvišjih odlikovanj Gasilske zveze Slovenija. Odlikovanje gasilske plamenice 2. stopnje so prejeli Jaka Mihevc, ki že tretji mandat opravlja funkcijo poveljnika, Peter Žitko, namestnik gasilskega poveljnika občine in Blaž Palčič, namestnik poveljnika GZ Vrhnika. Dr. Saša Mevec Pušnik pa je prejela gasilsko odlikovanje 1. stopnje, je višja gasilska častnica organizacijske smeri II. stopnje. GZS je spominsko plaketo podelila PGD Borovnica, v njenem imenu jo je prevzel predsednik Klemen Košir. Za kulturni del slovesnosti so s plesom poskrbeli člani Folklorne skupine Bistra in s petjem gasilski podmladek, ki so pod budnim očesom mentorice Polonce Gabrijel zapeli kar svojo himno. Sledil je samo še slavnostni odhod praproščakov in povabilo na neformalni del druženja ob hrani in pijači na veselici z ansamblom Banovšek, še prej pa so na svoj račun prišli najmlajši z otroškim programom. Obisk je bil zelo lep, tako da borovniškim gasilcem samo še čestitamo ob jubileju in želimo čim manj priložnosti za intervencije in čim več časa za mirno in veselo preživljanje trenutkov na veselicah in drugih srečanjih.
Delavnica je malčke na igriv in njim razumljiv način popeljala v čase, ko otroci še niso poznali pametnih telefonov, televizije ali računalnikov. Skozi pogovor so spoznavali, kako so njihovi stari starši preživljali prosti čas – z domišljijsko igro in druženjem na prostem. Dogodek je bil razdeljen na več sklopov. Najprej so otroci v povezanih kolonah hodili oziroma plesali ob spremljavi ljudskih pesmi, kot sta »Diradičindara« ter »Polžek in krojači«. Sledile so gibalne igre, med njimi »Gospodarja ni doma«, »Škarjice brusit« in »Zvezde metat«. Delavnico so zaključili s prstno igro »Rinčice talat«, ki je na obraze otrok priklicala iskrene nasmehe. Dogodek je znova dokazal, da preproste igre iz preteklosti še vedno ohranjajo svojo čarobnost ter spodbujajo gibanje, domišljijo in pristno povezanost med otroki.
Na tokratni slikarski razstavi, ki je potekala v avli doma starejših Deos, se je svojimi slikami in skicami predstavil slikar Slobodan Milojević. Ob odprtju razstave 15. maja je slikarja in njegova dela predstavila Anja Buh, delovna terapevtka v centru. Odprtje so s svojim nastopom popestrili učenci glasbene šole Vrhnika, podružnica Horjul. Svoje znanje na harmoniki so pod budnim očesom mentorice Marije Vukoja Plavčak pokazali Patrik Malavašič, Mak Zuljan in Tilen Žvab. Poslušalci so jih na koncu nagradili z aplavzom. Kot je povedala voditeljica odprtja, se je slikar Slobodan Milojević rodil v Zadru, vso svojo izobrazbo pa je pridobil v slovenskih šolah. V Ljubljani, kjer sedaj tudi živi, je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, kar je na nek način tudi zaznamovalo njegovo likovno ustvarjanje. Pri svojem poklicnem delu je deloval na uglednih projektih in zasedal pomembna, odgovorna mesta. Že v študentskih letih je kazal nagnjenost do likovnega izražanju. Izkazal se je predvsem v risanju prostorskih kompozicij, tako v naravi kot pri arhitekturi v mestnih jedrih. Pri njegovih delih gre za prostoročne poizkuse zapiskov trenutka v prostoru, kot ga vidi oko arhitekta. Za izražanje uporablja različne tehnike, kot so svinčnik, slikarsko oglje, kemični svinčnik, pastelni svinčnik, akvarel in mešane tehnike. Slobodan Milojević se zadnja leta posveča predvsem akvarelni tehniki. Izpopolnjeval se je v slikarski šoli akademske slikarke Barbare Kastelec in pri akademskem slikarju Janezu Kovačiču. Doslej se je udeležil več kot 20 skupinskih in samostojnih razstav. Kot je priznal tudi ob otvoritvi tokratne razstave, pa mu prav tovrstni dogodki veliko pomenijo, saj zelo rad razstavlja v domovih za starejše in s tem malo polepša bivanje našim starostnikom. Po ogledu razstave se je ob pogostitvi nadaljevalo prijetno medgeneracijsko druženje. Razstava umetnikovih del bo na ogled do konca avgusta vsak dan med 9. in 18. uro, vabljeni na ogled!
Peter Kavčič Foto: Občinski arhiv
Avtor akvarelov slikar Slobodan Milojević.
Z glasbenim vložkom so odprtje razstave popestrili učenci Glasbene šole Vrhnika – izpostava Horjul.
Turnirja dvojic se je v okviru Občinskega praznika Občine Log–Dragomer udeležilo 28 dvojic iz vse Slovenije. Tekmovanje se je odvijalo na štirih lokacijah: Radna, Jama, Sinja gorica in na osrednjem prizorišču v Dragomerju. Lahko rečemo, da se je tekmovanja udeležila smetana med tekmovalci, saj so se pomerili najboljši: večkratni članski, mladinski, evropski in tudi svetovni prvaki. Še posebej je potrebno omeniti mladinske državne prvake Trobca, Bogataja in Žurana. V večerni polfinale so se uvrstili dvojci: Janžič-Tonejc proti dvojici Mitja Petrič- Gregor Korošec , drugi par pa sta bila Zdauc-Žužek proti Kragelj-Beguš. V prvi tekmi sta presenetljivo slavila Petrič-Korošec z rezultatom 10 : 5 proti res izjemni dvojici, večkratnima svetovnima prvakoma; v drugem paru pa sta slavila Zdauc-Žužek proti Beguš-Kragelj z rezultatom 8 : 5. V finalu sta preprečljivo zmagala Mitja Petrič in Gregor Korošec, sicer igralca Super lige iz kluba Opala Postojna. S končnim rezultatom 10 : 4 sta premagala dvojico Zauc–Žužek. Za 3. mesto sta balinarja Tonejc in Janžič predala tekmo tako, da sta se na 3. mesto uvrstila dvojec Beguš-Kragelj. Predsednik Balinarskega društva Dragomer Damjan Vindišar je bil po zaključku turnirja z izvedbo zelo zadovoljen in hkrati ponosen na celotno ekipo, ki je dogodek pripravila, ter se ob tej priložnosti zahvalil Občini Log- Dragomer, Balinarskemu športnemu klubu Radna, Balinarskemu športnemu klubu Jama in Balinarskemu klubu Sinja gorica za možnost izpeljave turnirja na tamkajšnjih igriščih, prav tako pa so svoje delo odlično opravili sodniki: Branka Kastelic, Janez Juhant– Žan, Dušan Rodešek in vodja tekmovanja Roman Čot, piko na i pa sta dodala tudi oba, ki sta poskrbela za kulinariko: Vinko Koprivec in Marko Kraševec. Damjan Vindišar je ob tem še dodal, da si želijo, da bi se na turnir v prihodnjem letu prijavilo še več tekmovalcev in bi potekalo na še več različnih balinarskih prizoriščih.
Andreja Čamernik Rampre Foto: Balinarsko športno društvo Dragomer
»Delavnico risanja po asfaltu tradicionalno organiziramo ob občinskem prazniku. Vsakič znova nas preseneti otroška ustvarjalnost, ki na asfaltu pričara čudovite motive,« je povedala Anica Vengust, predsednica KUD Kosec. Dogodek, ki je bil zaradi slabega vremena dvakrat prestavljen, je ob tretjem poskusu končno zaživel. Sonce se je prikazalo ob pravem času, otroci pa so z navdušenjem poprijeli za krede in začeli ustvarjati. Na asfaltu so nastajale podobe pisanih metuljev, ptic, svetilnikov in drugih motivov, ki so pričarali vzdušje bližajočih se poletnih počitnic. Delavnico je vodila Draga Davitkova, ki je otroke uvodoma spodbudila k sproščenemu ustvarjanju in jim predstavila letošnjo temo. Učenci prve triade so s svojo domišljijo napolnili prostor in pokazali, da kljub dežnim oblakom barve nikoli ne zbledijo. Ob koncu jih je sicer spet ujela ploha, ki je zabrisala del stvaritev, a zadovoljstva med mladimi ustvarjalci ni mogla izprati. Kot simbolično nagrado so vsi sodelujoči razredi prejeli semena sončnic, ki jih bodo posadili in jeseni opazovali, kako krasijo učilnice. Hkrati bodo sončnice služile kot pomemben vir hrane za čebele, ki jih želimo v lokalnem okolju še posebej varovati. »Hvaležni smo tudi učiteljicam podaljšanega bivanja, ki so z veliko zavzetostjo podprle projekt ter s svojo spodbudo in sodelovanjem omogočile, da so otroci v ustvarjanju resnično uživali,« so še dodali v KUD Kosec.
Pravljica o drobnem, a pogumnem kačjem pastirju Vitu je otroke popeljala v čarobni svet narave – med travnike, ob vodne površine in pod sončne žarke. Pripoved, prilagojena njihovi starosti in prežeta s poučnim sporočilom, je pritegnila njihovo pozornost in spodbudila domišljijo. Po poslušanju zgodbe so otroci svojo ustvarjalnost izrazili še likovno. Na delavnici so nastajali barviti kačji pastirji. Kačji pastir ima v občini Log-Dragomer poseben pomen – pojavlja se namreč tudi na občinskem grbu in zastavi. Tako so se otroci poleg doživljanja pravljice in narave na igriv način srečali tudi s simboli lokalne skupnosti ter se še tesneje povezali z okoljem, v katerem odraščajo. Projekt, ki otrokom ponuja kakovostne kulturne vsebine, bogati njihov ustvarjalni svet ter jih spodbuja k izražanju, se bo nadaljeval tudi v prihodnje.
Vesna Lovrenčič Foto: Arhiv KUD Kosec in Vrtca Log-Dragomer
Vroč sobotni večer je v Borovnici napolnilo petje ŽPZ Tonja in Podpeškega okteta, ki je odmevalo iz večnamenske dvorane OŠ Borovnica. Tonje smo ob letošnjem letnem koncertu vabile k petju o sreči. Letos smo same imele še posebej dober razlog za srečo. Pred enim letom smo Tonje zaključile sezono z letnim koncertom z naslovom Ponovno na začetku, saj smo bile takrat v veliki negotovosti glede delovanja zbora. Eva, ki nas je spremljala sedem let, se je vrnila na svojo Koroško. Mariana in Tina sta vskočili toliko, da smo lahko zaključile prejšnjo sezono. Vse naše misli smo usmerile k Tini Vahčič in upale, da se bo odzvala na naše prošnje o ponovnem sodelovanju z nami (Tina je namreč Tonje pred leti že vodila). Dolgo je bilo lansko poletje, polno negotovosti, ali bomo še lahko pele kot Tonje. Konec poletja se nam je želja izpolnila, Tina nam je sporočila, da bo prevzela vodenje zbora in takoj smo s polno paro začele z delom, katerega rezultate smo pokazale v soboto. V prvem delu koncerta smo zapele štiri pesmi, katerih naslove smo spletle v zgodbo, ki se sliši takole: »Pomlad v mladem dekletu zbudi hrepenenje po ljubezni. Srčno si želi spoznati mladeniča, ob katerem ji bo zaigralo srce in se sprašuje: „Da bi jaz znala, keri je moj, jaz bi mu dala pušeljc nocoj.“ Dekle ugotovi, k(at)eri je njen in vsa vesela zapoje: „Jaz sem golobičica, ti si moj golobček,“ pa sta se kušikala (poljubljala), pa sta se golobička in golobček poročila in je pušeljc dala in kmalu zatem Pleničke je prala pri mrzlem studencu. Nič več golobičica zdaj malemu sinku poje, da lažje zaspi in razmišlja, kaj vse se ji lahko še zgodi. Ali jo čakajo lepe stvari ali kaj takega, da bi še rožce v hartlnu žavovale, da bo treba vzeti slovo in bo ostalo le hrepenenje …« V goste smo povabile Podpeški oktet z umetniškim vodjem Janom Jermanom, ki so glasbeni večer obogatili še s tenorskimi in basovskimi „štimami“. Zapeli so pet pesmi in navdušili občinstvo, ki je fantom namenilo glasen aplavz. V drugem delu koncerta smo ponovno zapele Tonje, najprej pesem Toneta Pavčka Pojdem čez ravno polje in Avsenikovo priredbo Moj rodni kraj, moj rodni dom. Poslušalce in tudi sebe smo navdušile z izvedbo znane angleške skladbe The rose – vrtnica. Velik aplavz je požela energična pesem Cetina v hrvaškem jeziku. Hvaležnemu občinstvu smo v dodatku zapele še Poredno polko, ki je poskočno zaključila sobotni koncert, glasbeni večer pa se je nadaljeval s prijetnim druženjem do poznih ur.
Miro Šlibar, bolnišnični duhovnik, strasten pohodnik in navsezadnje duhovnih z velikim srcem. Msgr. Šlibar v letu 2025 obeležuje 50 let duhovniškega poklica in poleg g. Alojzija Goloba, bivšega dobrovskega župnika, na Dobrovi obeležuje zlato mašo. Ob tej priložnosti smo za bralce Našega časopisa pripravili poseben intervju zlatomašnikov. Kot prvega boste lahko spoznali msgr. Mira Šlibarja, prihodnjič pa g. Alojzija Goloba.
Za začetek: Kdo ste, od kod prihajate? S čim se radi ukvarjate, kako ste povezani z dobrovsko občino in Župnijo Dobrova? Kako bi se na kratko predstavili. Doma sem iz Moravč, ki jo opeva čudovita pesem Tja pod zasavsko hribovje … Sem eden do petih fantov Bêjeve družine, kakor se reče pri nas doma. Na vsakih približno dve leti smo se rodili štirje, čez deset let pa še ta peti. Oče je bil občinski cestar, popoldne pa še krojač, mama pa je bila gospodinja, kar je bil tedaj značilen poklic žena. Že od mladih let sem imel rad knjige, učenje, prijateljevanje, šport, v zadnjem času pa se redno posvečam hoji, tudi z obveznostjo redno maševati na najvišje stoječi slovenski kapeli Marije Snežne na Kredarici. Po treh kaplanovanjih v Sodražici, Šentjerneju in Zagorju ob Savi sem se ustalil ob samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Tu ob drugih odgovornostih opravljam poslanstvo hišnega duhovnika po potrebi tudi priskočim v pomoč dobrovski župniji. Po tovrstni predstavitvi sem torej tudi občan občine Dobrova – Polhov Gradec.
Koliko ste bili stari, ko ste se odločili za duhovniški poklic in kako je vašo odločitev sprejela družina? Že ko sem hodil v 6. razred osnovne šole v Moravčah, sem začel razmišljati o duhovniškem poklicu. A me k temu sploh ni nihče nagovarjal, kaj šele silil. Naša družina pa je prakticirala vero, čeprav sploh ni »pretiravala«. V tistem času je prišel k nam mlajši duhovnik Jože Mrvar, ki je imel čut za nas fante, za ministrante. Velikokrat smo prihajali v župnišče in mu pomagali pri različnih opravilih. Spominjam se večera, ko sva se vračala s pokopališča in se ustavila ob lurški kapelici nedaleč od župnijske cerkve sv. Martina v Moravčah. Spodbudile so me njegove besede: »Miro, splača se iti po kolenih okoli sveta, da rešiš eno samo dušo!« Ob odločitvi za duhovniški poklic domača družina ni nasprotovala, razen kot je najbrž povsod, z opazko »da ti ne bo žal, za kar si se odločil,« …
Kaj je vaše življenjsko poslanstvo na vaši poklicni poti duhovništva? Deset let sem bil kaplan na treh župnijah in opravljal običajno službo duhovnika na župniji, to je pomoč župniku na župniji in vzgajanje za samostojno vodenje župnije. Tako so mi bili blizu in otroci, mladi, starši, kakor tudi starejši, bolniki in invalidi. V enem obdobju sem se posvečal tudi Romom in zanje imel tudi sv. maše. Ker sem sam tedaj preboleval več bolezni, sem še bolj čutil s preizkušanimi in se jim več posvečal. To je bilo tudi razlog, da sem po desetih letih kaplanovanja ob ustanovitvi Bolniške župnije leta 1985 prevzel službo bolniškega župnika v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah.
Kako se spominjate svojih prvih let duhovništva? Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Sodražici, tj. v deželi suhe robe. Ob zglednem župniku Tonetu Čoparju in njegovi sestri, gospodinji Micki, sem se dobro počutil. Z vso pozornostjo je skrbela zame, saj sem preživljal kronično vnetno bolezen črevesja (KVBČ) in je bila potrebna dieta. Zato kljub običajni praksi enoletnega pripravništva, me ni škof poslal na drugo župnijo, češ, da tako ne bom preživel niti leto dni. Tako sem tu ostal še štiri leta. Že takrat sem rad obiskoval bolne in invalide in vodil dekanijska srečanja zanje na Binkošti pri Novi Štifti. Spominjam se, kako sem se z malim»fičotom« odpravil na obisk k invalidki, za katero niso še najbližji vedeli, da živi. Ko je njena mama videla, da nas je kar veliko stopilo iz avta z vrečko, polno Miklavževih dobrot, nas je pozdravilaz besedami: »Ima preveč dela s pletenjem … ne, nič ne bo vzela!« Ni nas prepoznala, zato tak pozdrav … Spominjam se, kako ji je bilo nerodno, ko je ugotovila, zakaj smo prišli: da bi obiskali invalidno hčer in jih prinesli »Miklavža«.
Službovali ste na različnih župnijah – katerih župnij se najbolj spomnite, jih imate v najlepšem spominu. Kje ste se počutili najbolj sprejete in domače? Po ravnokar omenjeni župnijiSodražica, ko nisem niti po petih letih še umrl, kot so glede na bolezen pričakovali, sem odšel v Šentjernej pod Gorjance, v znamenito deželo cvička. Pogosto sem obiskoval kartuzijanski samostan v Pleterjih in bil zelo povezan s takratnimi predstojniki samostana. Nepozabne so bile molitve sredi noči s patri kartuzijani. Bolezen se je kmalu pozdravila, tudi s samo menjavo kraja in ne nazadnje tudi s cvičkom … Ker je šentjernejska župnija bolj kmečka in tudi zato, ker je tudi moja mama postala birmanska botra eni od deklet v Šentjerneju, lahko rečem, da mi je bila od vseh župnij najbolj draga. Nenazadnje tudi zato, ker ima veliko podružnic, v katerih sem maševal vsak dan med tednom. A tudi zato, ker je ena od teh posvečena lurški Materi Božji, kjer so še sedaj ves mesec maj srečanja »pod milim nebom«. Duhovnik, potem ko sem stopil v deseto leto duhovništva, sem se kar znašel tako med mladimi kot ostalimi. Imel pa sem tudi dobrega vzornika duhovnika Franceta Erklavca, ki mi ostal vse življenje zgled v požrtvovalnem in zavzetem pastirovanju. S tem pa nisem mislil reči, da se nisem dobro vživel tudi na tretji župniji, tj. v Zagorju ob Savi. Zanimivo! Vsaka župnija, kjer sem bil, je znana po nečem, ta pa vsaj takrat po rudniku in premogu. Tu je Bog na poseben način vzpostavljal most med mladimi. Saj se je eden iz zagorske souprave Šentlambert v tistem času udeleževal osnovnošolskega verouka in kasneje postal duhovnik. In vsaj malo sem najbrž kriv še za poklic redovnice in duhovnika iz samega Zagorja.
Z vaše pestre duhovniške se sigurno spomnite kakšne anekdote. Katera vam je morda najbolj ostala v spominu? Res so bile pestre poti na moji poti duhovniškega poklica. Da pomislim! V Družini, slovenskem katoliškem tedniku, je bila v rubriki Ujeti v objektiv pred leti objavljena fotografija »gornika« Mira Šlibarja s kravo. Pa mi je nekdo rekel: »Glej, kako lepa!« Morda je hotel reči fotografija, ampak sam sem dobrodušno dodal: »Ali krava?«
Kaj radi počnete v svojem prostem času – imate kakšen hobi, kakšno posebnost, ki je marsikdo o vas sploh ne ve? Znano je, da človek, ko pride v »penzijo« nima več časa. Tako tudi sam nimam dosti prostega časa. Zelo rad se pohvalim, da veliko hodim, predvsem na Vrhe nad Dobrovo pa še kam dlje. Težko bi rekel, da mi je poseben hobi vzpon na Kredarico, ko sem tu že šesto leto zadolžen za sv. maše trikrat v letu (5. avgusta, 15. avgusta in 8. septembra). V veselje mi je, da bom letos ponovno spremljal godbo Dobrova – Polhov Gradec na Kredarico, kjer se bomo Bogu zahvalili za 50 let duhovništva. Torej, res rad hodim. Ni lepo, da se hvalim, pa vendar naj vam zaupam, da sem v pogovoru s sodelavci ugotovil, da sem pri teh vzponih premagal višinsko razliko okoli 305.000 m, kar pomeni, da bi se povzpel 35-krat na Mont Everest, če bi šel nanj kakor z dvigalom navpično (Himalaja, Azija, 8849 m). Rad berem knjige, pa ne zgodb, ki so zapisane, pač pa pripovedi ljudi, tudi tistih, ki nosijo s seboj veliko težo življenja. Če sem prej omenil hribe, pa naj povem, da imam rad tudi morje. Predvsem pa druženje s sorodniki in prijatelji.
Kako pa se povezujete oz. ste se povezovali z mladimi? Kot kaplan v treh že omenjenih župnijah sem se veliko družil z mladimi, na takrat še znanih mladinskih srečanjih … Pa kasneje v Bolniški župniji s študenti medicine. Vsak teden smo se za nekaj minut zbrali pri molitvi v kapeli UKC in več let hodili tudi na duhovne vaje. Par deklet, študentk medicinske fakultete, je vstopilo v najstrožje samostane klaris in karmeličank. Sicer pa smo hodili tudi v gore in marsikdo je na teh poteh našel svojega življenjskega sopotnika. Tako so se ustvarili lepi zakoni.
V kakšnem spominu vam ostaja Župnija Dobrova, kako bi jo opisali? Kakšni so ljudje, skupnost, energija, ki se čuti, okolje ipd. Že samo ime nam pove, da je župnija »dobra«. Zelo mi je draga. Z veseljem kdaj priskočim na pomoč, bodisi pri bogoslužju ali za spovedovanje. Posebno mi ostajajo v spominu blagoslovi velikonočnih jedil, pa tudi obiski starejših in bolnih. Seveda župnija ne bi mogla biti »dobra, kot sem zapisal«, če ne bi tu živeli dobri ljudje. Razumljivo pa je, da tako kot sam sploh nisem popoln, tudi Dobrovčani niso (še) popolni. Pomembno je, da si to priznamo in želimo postati (še) boljši.
Kaj za vas osebno pomeni zlata maša? Kako doživljate ta jubilej – ali bolj kot praznovanje, kot zahvalo ali celo razmislek? Kot prvo, ne zavedam se sploh, da bom obhaja že »zlato mašo«, čeprav sem od mašniškega posvečenja v svetem letu 1975 daroval okoli 20. 000 svetih maš. Praznovanje zlate maše sprejemam kot zahvalo najbližjim, to je staršem, bratom, sorodnikom, prijateljem, vzgojiteljem, pa tudi skritim dobrotnikom, zlasti starejšim in bolnim, ki so me podpirali in me še podpirajo po poteh mojega duhovništva. Obenem pa naj bo to priložnost molitve za nove duhovne poklice. Že številke, da nas je bilo pred 50 leti posvečenih v Sloveniji 61, letos pa vsaj 2, a hvala Bogu zanju, so zgovorne … Sicer pa je vsako praznovanje, tudi zlata maša, priložnost za druženje in utrjevanje sorodnostnih in prijateljskih vezi.
Če bi se danes znova odločali – bi izbrali isto pot, duhovniško pot? Ste si kot mladi kdaj mislili, da bo za vami tako pestra in bogata življenjska pot? Ob odločanju, če bi gaspet doživel, bi si znova izbral isti poklic. Tako gledam tudi na druge poklice, kot tudi na zakon. Ko dobro premisliš, tudi moliš za to, se pogovarjaš, se odločiš in delaš, da bi biltam, za kar si se odločil, srečen, prinašal srečo tudi drugim. Sicer pa niso 365 dni v letu samo sončni dnevi … Kaj bi bilo brez padavin? Seveda pa ob pestrosti poti ni (bilo) vedno lahko, vendar se zavedam, da nas spremlja upanje in spoznanje, da so tudi preizkušnje priložnost za nov začetek. Veste! Tukaj se zelo zanašam na svetopisemski stavek: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,« (Rim 8,28) ki je tudi moje novomašno geslo.
Kaj vse ste v teh 50 letih duhovništva že doživeli? Povedano v šali: čisto »vse«, razen to, da še nisem umrl. Zakaj omenjam to? Po prvem letu duhovništva, ko bi moral na drugo župnijo,so se na škofiji odločili, naj kar ostanem, saj tako ne bom živel več kot leto. Pa se jih je nabralo kar za zajetno »košaro« let. Zanimivo je bilo tudi enkrat na nočni poti na Kredarico. Začeti je treba sredi noči, da prideš pravočasno. Deževalo je, pihal je močan veter. Po polnoči pa dobrih 50 metrov pred seboj opazim dve luči. Nisem vedel, ali bi pozdravil »Dober večer!« ali »Dobro jutro!« Nekaj od obojega sem menda izustil. Pa nič odgovora. Čudno? Po ponovitvi pozdrava je bilo enako. Nato pa so se skrivnostne luči pomaknile naprej. Z začudenjem smo ugotovili, da nas je prišel pozdravit gams. Pa tudi nadaljevanje je bilo nenavadno. Ker se skoraj nič ni videlo, smo prišli do neke zgradbe, ki se nam je zdela prav čudna. A glej, bili smo pred kapelo na Kredarici. Da ne rečem, kako me je takrat zeblo …
Z vami zlato mašo obeležuje tudi gospod Alojzij Golob. Kaj vam pomeni, da tako pomemben jubilej praznujeta skupaj? Vas veže kakšna posebna skupna zgodba, spomin? Kako sta se spoznala? Vesel sem odločitve odgovornih v župniji, da bova z gospodom Lojzetom skupaj obhajala zlato mašo. Vsa leta na teološki fakulteti sva skupaj študirala, se srečevala, čeprav sva delovala na različnih župnijah. Po 27 letih delovanja v Bolniški župniji, ob spremljanju bolnikov v Ljubljanskem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, pa sem prišel na Dobrovo. Malo više od cerkve in župnišča imam svoj dom ob samostanu Marijinih sester. Zelo lepo me je takrat sprejel kolega Alojzij. Zadnja leta pa sva si še posebno blizu. Saj naj bi bil duhovnik s čutečim srcem. Skupno praznovanjeje vendar sploh primerno, kajti duhovništvo je svojevrstno bratstvo.
Kaj si želite za Cerkev prihodnosti? Kaj želite dobrovski župniji oz. mladim rodovom, ki prihajajo za vami? Želim, da biCerkev vztrajala po zamisli Jezusa Kristusa. Ne le, da bi se imeli za »verne«, pač pa da bi z življenjem potrjevali pripadnost Cerkvi. Dobrovski župniji želim dobre medsebojne odnose v družinah, spoštovanje človeškega življenja od spočetja do dostojne smrti. Pa, da bi čutili odgovornost, vsi in vsak posebej, za kakršno koli poslanstvo, kinam je v Cerkvi namenjeno. Vse to naj velja tudi za mlade, kajti na njih stoji ne le svet danes stoji, pač pa tudi prihodnost naše lepe dežele in posebej kraja Dobrova. Prav mladih sem vesel, ne le ob dobro organiziranih oratorijih, pač pa tudi v drugih akcijah.
In še zaključna misel… Hvala, da ste me sprejeli v svoj kraj, župnijo, občino. Posebno Marijinim sestram in župniku Janezu. Hkrati se zahvaljujem, da bomo skupaj praznovali zlato mašo in imate sočutno srce do kakorkoli potrebnih. Pozdravljam vas in molim tudi za vas vse.
Manca Dolinar Foto: msgr. Miro Šlibar
msgr. Miro Šlibar v gorah
Samostan Marijinih sester na Dobrovi
msgr. Miro Šlibar s teto Pepco
Z godbo na Triglav 2020 – msgr. Miro Šlibar in g. Vili Kovačič
Z godbo na Triglav 2020 – maša v kapeli Marije Snežne na Kredarici
