Na eni od delavnic ročnih del smo se članice Društva upokojencev Vrhnika strinjale z Cvetko, da bi letos prvič izdelovale velikonočne voščilnice in poskusile izdelati tudi butarice.
Za voščilnice sta potrebni material in vodstvo prevzeli, tako kot do sedaj, Jana in Metka. Za pripravo vsega potrebnega pri izdelavi butaric, kot so leskove vejice, bršljan, oljčne vejice, lovor, cvetoče vresje in ostali pripomočki, pa se jim je pridružila Cvetka.
Z dobro razlago in pozornim poslušanjem nam je pod njihovim vodstvom uspelo pripraviti tudi nekaj manjših in večjih butaric.
Lepo je, ko se zberemo dobre volje in v prijetnem druženju pripravimo in pokažemo svoje ročne spretnosti.
Hvala vsem, ki ste se udeležile delavnic in ste pripomogle, da imamo že skoraj vse pripravljeno za naslednje novoletne praznike. Vabimo pa vas, da se nam jeseni ponovno pridružite.
Zadovoljni, da se je burja na Obali umirila, smo se odpeljali do središča Tržaškega krasa na kraškem robu, do naselja Opčine, katerega prebivalci se imenujejo Openci in Openke. Ime Opčine pa izvira iz besede opat. Zanimivo, kajne?
Od tam smo po markirani poti malo navzgor in malo navzdol prišli skozi podvoz do veličastnega obeliska, postavljenega v čast cesarju Francu drugemu. Prijetno presenečeni smo opazili tudi znamenitost, to je openski tramvaj, ki vozi od Opčin do središča mesta Trst in se mora spustiti ali dvigniti kar 300 m višinske razlike.
Tu nas je objel svež morski zrak s pridihom smolnatih borovcev in ostalega podrastja, ki se bujno razcveta predvsem v belih in rumenih barvnih tonih nad bujno zeleno travo, ki je spomladansko sonce še ni osmodilo. Ptice pevke, ki imajo dobra skrivališča med grmovjem, cvrkutajo, čebljajo in žvižgajo svoje svatovske pesmi in dober poslušalec bi začutil mnogo različnih melodij.
Med bujnimi travami čepijo drobne, nizke zlatičnate vetrnice, ki imajo običajno po dva cvetova, na zanikrnih tleh si je mesto rastja izborila postavna trajnica – trpežna srebrenka, ki s svojo čudovito vpadljivo vijolično barvo privablja opraševalce, v najlepši obliki se razkazujejo tudi mlečki več vrst.
Že kmalu prvi pogledi navdušujejo z višine okoli 300 m proti morju, na Tržaški zaliv, na ladje in mesto Trst, ki se razvlečeno širi na pobočja in spušča prav do morja. Modrina neba in modrina mirnega morja kar tekmujeta med seboj. Topli sončni žarki pa še dodatno božajo in nadgrajujejo to lepoto, polnijo dušo in telo.
Vsak po svoje ob hoji po široki peščeni cesti občuduje, doživlja in srka vase vse, kar je na dlani. To je Napoleonova pot ali Vincentinska cesta, ki se vije pod strmimi pobočji Kraškega roba, ponekod pa pod ostenji skoraj navpičnih skal, ki jih s pridom uporabljajo najbolj drzni plezalci! Tu je najlepši pogled na nekoč ribiško vasico Barkovlje, danes poznano po največji regati Barkovljanka. Tja daleč sije v belini grad Miramar, še mnogo dlje pa visoki Dolomiti.
Toda sama Napoleonova pot se po treh kilometrih konča, zato smo zavili proti naselju Prosek in se sprehodili še ob obali. Začel je pihati prijeten vetrič, sonce je postajalo vedno močnejše in tako je tudi nas dodobra ogrelo.
Kraj Prosek je znan po vinu prosecco, o katerem vedo povedati, da je ime slovenskega izvora, saj so mu že nekoč rekli prosekar. Tja, na konec vasi nas je prišel iskat avtobus., ki smo se ga razveselili.
Obogateni s čudovitimi razgledi, s svežim morskim zrakom, novimi znanji in tovariškimi pogovori smo se zahvalili Jožetu in Franciju za čudovit dan in se odpeljali proti domu.
Moravška planinska pot je približno 45 km dolga obhodnica, ki po hribih obkroži vas Moravče. Pot med drugim poteka tudi mimo GEOSSa, zaradi česar jo lahko tudi imenujemo Pot v središče Slovenije. Barjani, pod vodstvom vodnika Jožeta Školca, smo prehodili le del te poti.
Pohod smo pričeli v vasi Klopce in se usmerili na Vegovo pohodniško pot, ki je poimenovana po slovitem matematiku, baronu Juriju Vegi, ki je med drugim leta 1789 dosegel tedanji svetovni rekord v izračunu števila pi na 140 decimalk. Pot, ki se pokloni temu vélikemu možu, vodi po krajih, kjer je preživljal otroštvo, in se konča v hribovski vasi Zagorica, kjer se je leta 1754 rodil. Na domačiji, nekdanji Vegovi rojstni hiši, še živijo potomci znamenitega barona.
Pot smo nadaljevali skozi Križevsko in Veliko vas in se vzpeli do cerkve svetega Miklavža na Vrhu nad Savo. Po ustnem izročilu naj bi jo v drugi polovici 15. stoletja zgradili brodarji na reki Savi. Ti so bili prepričani, da sem jim ne more zgoditi nesreča, dokler vidijo cerkev svetega Miklavža. Cerkev so imenovali tudi Čuvar zgornje Save. Z vrha je lep razgled proti bližnji Limbarski gori, levo od nje pa v daljavi opazimo Kamniške in Savinjske Alpe.
Po krajšem postanku ob cerkvi, smo se skozi zaselek Katarije in naprej skozi Grmače, kjer je nekoč stal grad, spustili do Moravč.
S sobotnim porazom proti ekipi Grosuplja se Vrhničani poslavljajo od letošnjega tekmovanja v 2. SKL. Kljub doseženemu cilju (uvrstitev v zaključne boje za napredovanje v 1. SKL) pa ostaja grenak priokus ob izgubljeni priložnosti za 3. tekmo četrtfinala pred domačo publiko. Vrhničani so imeli napad za zmago, a so se (kljub izpolnjenemu bonusu osebnih napak domačih) odločili za met za tri točke, ki pa ni našel poti skozi obroč… Kljub vsemu, lahko celotno sezono ocenimo kot uspešno, zlasti ob vedenju, da so drugi del tekmovanja zaznamovale poškodbe ključnih igralcev.
Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem sponzorjem, ki nam omogočajo tekmovanje na tako visoki ravni. Njihova imena so krasila domačo dvorano skozi celotno sezono, slika in zvok pa sta z bila vsakič poslana na svetovni splet, saj je Košarkarska zveza Slovenije vse tekme prenašala v neposrednem prenosu. Upamo, da z nami ostanete tudi v prihodnje!
Ob koncu pa gre velika zahvala še našim zvestim navijačem. Braz vas si ne znamo predstavljati pravega vzdušja na tekmah! Z nakupom vstopnic, navijaških rekvizitov ali napitkov nam izdatno pomagate pri kritju visokih stroškov, ki nastajajo ob tekmovanju vseh starostnih selekcij (prek 150 igralcev!). Prav zaradi vaše predanosti nam je najbolj žal, da vam nismo mogli ponuditi še kakšne košarkarske poslastice. Hvala za vse in verjamemo, da se bomo v še večjem številu videli tudi v prihodnji sezoni!
Zimzeleni smo se na povabilo naših dveh pohodnikov, Jernejke in Jožeta, odpravili na Hrvaško, v Umag. Pohodno pot sta predlagala, načrtovala in predhodno testirala Jernejka in Jože.
Po obvezni kavici v Kozini smo hitro prispeli v obmorski Umag. Tam sta nas pričakala naša gostitelja. Najprej smo se sprehodili po parkih pod krošnjami visokih borovcev in pinij ter ob športnih igriščih do starega mestnega jedra, kjer smo bili prijetno presenečeni nad urejenostjo in čistočo tega dela mesta. Ustavili smo se na prostranem obnovljenem trgu pred 33 m visokim samostoječem zvonikom ob stolnici Marijinega vnebovzetja in sv. Pelegrina, zaščitnika mesta. Na poti proti moderni, novi tržnici smo občudovali zanimivo fontano.
Mimo cerkvice sv. Roka, zgrajene leta 1507 po epidemiji kuge, smo prispeli na lepo obnovljeno mestno tržnico . Občudovali smo ozelenjene stene različnih trajnic z ornamentalnimi in barvnimi kompozicijami, ki bodo pomagale hladiti mesto v poletni pripeki.
Tu smo se razdelili v dve skupini. Glavnina se nas je odpravila za Jernejko, vodnikoma Jožetom Školcem in Frenkom Petričem proti obali in hodila nekaj časa po kolesarsko – sprehajalni poti. Druga skupinica pa je z »domačinom« Jožetom krenila proti avtobusni postaji in se prepeljala do Đube ter se napotila ob obali po kolesarski poti proti cerkvici sv. Pelegrina in naprej med apartmajskim naseljem proti glavni cesti, kjer na robu mogočnih dreves in obilnega podrastja stoji tudi hiša naših gostiteljev.
Glavnina je šla mimo nekdanje cementarne po ozki stezici po ozemlju, ki doslej ni bilo dostopno. Vseskozi smo hodili tik ob morski obali in opazovali mirno modro morje, ponekod s peščeno, drugod s skalnato obalo. Občasni sončni žarki so zlatili rahlo valujočo modrino, in čarali nepozabne poglede.. Na obali so ponekod ležala od sonca in soli obeljena naplavljena drevesna debla . Proti celini smo opazili jezerca in otočke, ki so ostali po izkopavanjih surovin za cementarno. Območje bivše cementarne je ograjeno z visoko ograjo.
Kmalu smo bili na območju bivšega turističnega naselja Zlatorog in si ob poti utrgali kakšen poganjek divjega šparglja. Prispeli smo do Đube, kjer nas je pričakal Jože z drugo skupino pohodnikov.. Pohod smo zaključili na kosilu v lokalu na obali, kjer sta nas Jernejka in Jože bogato pogostila. Nazdravili smo vsem Jožetom in Jožicam, ki so praznovali v zadnjih dneh. Elica se je organizatorjema zahvalila z lepim darilcem. Zahvali se je pridružila tudi Dragica s šopkom rož. Veseli smo bili tistih, ki so se nam pridružili na lažjem pohodu, saj so to v glavnem ustanovitelji skupine, ki zaradi različnih tegob ne zmorejo več daljših pohodov.
Preživel smo nepozaben dan, poln presenečenj, na morskem zraku in prijetnem soncu, ki se ga bomo radi še dolgo spominjali.
Zapisala: Mojca Podvratnik
Slike: Željko J.
Že na začetku skupinska z gostiteljema
Proti cerkvi Marijinega vnebozetja in sv. Peregrina
Ogled starega mestnega jedra
Obnovljena umaška tržnica
in ozelenjena stena
Po lepo urejeni kolesarski in peš poti
Glavnina skupine
Kmalu še ena skupinska ob obali
Mimo območja bivše cementarne
Naplavljeno drevesno deblo
Jezerce z otočkom, ostanki po izkopavanju surovin za cementarno
Letos smo obiskale že našo drugo članico, gospo Ivanko Tršar, ki je v krogu najdražjih praznovala svoj 100. rojstni dan. Prostovoljke projekta Starejši za starejše smo ji v imenu vseh zaželele obilo zdravja in zadovoljstva.
Vidno ganjena gospa Ivanka nas je bila zelo vesela in je skupaj z nami obujala spomine na pretekla leta.
ČASTITLJIVIH 90 LET
Marca smo bile na obisku in se zadržale v prijetnem druženju pri gospodu Albinu Nagode in gospe Pepci Gradišnik, ki sta praznovala 90 let.
Obema smo zaželele zdravja in osebnega zadovoljstva.
Polni zagona kolesarimo v služboje nacionalna pobuda IPoP – Inštituta za politike prostora, Ministrstva za okolje, podnebje in energijo in Urbanističnega inštituta RS. Namen akcije je spodbujanje kolesarjenja na delo, namesto vsakodnevne vožnje z avtomobilom. Kampanja Polni zagona jedvomesečni izziv za posameznike in ekipe, ki želijo spremeniti vsakodnevne potovalne navade, se zagnati v nov dan z manj stresa in več energije in obenem bolj učinkovito naslavljati izzive v delovnem okolju.S kolesarjenjem na delo lahko zadovoljimo dnevne potrebe gibanja, znižujemo lastne stroške, hkrati pa tudi pripomoremo k nižanju izpustov CO2.
In kako pravzaprav deluje akcija POLNI ZAGONA?
Izziv bo letos potekalod 31. marca do 25. maja. V tem času si bodo lahko posamezniki in ekipe na spletni stranipolnizagona.sidnevno beležili poti opravljene s kolesom. Cilj izziva je, da trajno spremenimo vsakodnevne potovalne navade posameznikov in jih spodbudimo, da takrat, ko je le možno, pustijo avtomobil doma in namesto njega izberejo drugačen način prevoza. Sodelujoči v izzivu se bodo lahko na tedenski ravni potegovali za praktične nagrade, na koncu izziva pa bodo podeljene tudi glavne nagrade. Posameznike bomo preko različnih komunikacijskih kanalov in medijev spodbudili k sodelovanju v izzivu. Tudi z vašo pomočjo si želimo oblikovati široko in odmevno kampanjo, ki se bo nadaljevala tudi v prihodnjih letih.
Sprejmite izziv in se zaženite z nami med 31. marcem in 25. majem 2025!
Skupaj z vami ostajamoPovezani ZA trajnostno mobilnost.
Člani društva upokojencev Vrhnika smo se udeležili prvega izleta v letošnjem letu. Planirana pot nas je vodila v sosednjo Hrvaško, v Istro in Kvarner. Peljali smo se preko Pivke in Ilirske Bistrice, vodička Dominika pa nam je med vožnjo pripovedovala krajevne znamenitosti.
Kmalu smo prečkali mejni prehod Jelšane in zavili proti predoru Učka, ki je dolg 5630 m in povezuje Istro s Kvarnerjem. Nadaljevali smo do bližnjega OPG Ana Baričević, kjer se ukvarjajo tudi s čebelarstvom. Tam so nam razkazali svoj čebelarski dom, nam opisali znamenitosti njihovega čebelarstva. Po zanimivem predavanju o čebelarstvu in njihovemu začetku delovanja na področju OPG, so nas povabili na pokušino domačih suhomesnatih dobrot. Poskusili smo še med in pri njih pridelano sortno vino. Zadovoljni s pogostitvijo in prijaznostjo domačinov smo se počasi odpravili proti Opatiji.
Opatija je znano istrsko turistično mesto z bogato zgodovino na Hrvaškem in s številnimi prestižnimi hoteli. Opatijsko riviero zaznamuje dvanajst kilometrov dolga sprehajalno obalna peš pot Lungomare. V središču mesta se nahaja ulica slavnih umetnikov, znanstvenikov, športnikov, pevcev. Eno izmed najbolj privlačnih simbolov Opatije in celotnega Kvarnerja je skulptura Dekleta z galebom, vila Angiolina in njen čudoviti park z različnimi vrstami dreves, bambusov in palmami, posebno dodano lepoto pa mu dodajajo kamelije z nežnimi cvetovi in vodnjak, ki se nahaja v osrednjem delu parka med zeleno oazo.
Vožnjo smo nadaljevali do Reke in opazovali največjo luko na Hrvaškem. V mestu smo si ogledali znamenitosti dveh cerkva in Korzo, tako imenovano reško ogledalo. Značilnost tega je sprehajalna ulica, tu so različne fontane, restavracije in nočni lokali, kjer se sprehajajo in zbirajo ljudje, stavbe pa so opremljene z različnimi freskami in mestno uro.
Pozno popoldan smo krenili proti Sloveniji in v večernih urah srečno prispeli domov.
Vabimo, da se nam kdaj pridružite in verjemite, da se imamo vedno lepo.
Dan pred Gregorjevim smo se Barjani odpeljali proti Dolenjski, proti Višnji Gori. Na Dolenjsko nas naši vodniki redko odpeljejo, zato so ti pohodi še posebej zanimivi. Vodnica Sonja Zalar Bizjak nas je tokrat popeljala na Polževsko-Kriško planoto.
Pohod smo pričeli v Višnji Gori. Mestece je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z delno ohranjenim obzidjem (cvinger) in stražnim stolpom (pulferturn). Na Mestnem trgu, ki je bil nekdaj center dogajanja, stoji litoželezen vodnjak iz leta 1872 z malim kipom Valvazorja na vrhu. Višnja Gora je poznana po legendi o polžu in povesti Kozlovska sodba, tu je tudi začetek Jurčičeve poti.
Iz Višnje Gore smo se po Jurčičevi pohodniški poti vzpeli mimo ruševin Starega gradu do Pristave, ki že leži na Polževsko-Kriški planoti. Mimo novejšega nasada hrušk tepk smo prišli v vas Zavrtače, kjer smo se ustavili ob kozolcu z razstavljenim starim kmečkim orodjem. Nad vasjo jehotel Polževoz manjšimsmučiščemter gotskocerkvijo sv. Duha(630 m), kjer smo zavili levo skozi gozd. Pred Novo vasjo nas je presenetila kratka ploha, razgleda pa razen na Grosuplje ni bilo. Do Kriške vasi nas je kolovoz vodil čez travnike, tam pa smo zavili po cesti navzdol do zaselka Peščenk, kamor nas je prišel iskat avtobus.
Legenda o polžu
Simbol Višnje Gore je polž, priklenjen na zlato verigo. Po legendi je bil v bitki priSiskuranjen sin žene Beneškega doža. Viteza je na potovanju našla hči višnjegorskega grofa –Sofija Višnjegorska, ki se je odločila da bo za viteza skrbela. Vsi so bili prepričani, da bo vitez umrl, vendar je po dolgem okrevanju preživel. Višnjegorski grof je poslal po kneginjo Beneške republike, ki je že dolgo mislila, da je njen sin mrtev. V zahvalo je višnjegorskim grofom podarila pozlačeno polžjo hišičo v premeru okrog 10-15 centimetrov, okrašeno z diamanti. Polžjo hišico so višnjegorski grofje podarili mestu. Nekaj časa so jo hranili v mestni hiši, kasneje je izginila, legenda pa je ostala.
Sabotin (609 m n.v.) je kakor Sveta gora nekako zadnji del Dinarskega gorstva. Nekoč enotno planoto je v davnini prerezala divja »bistra hči planin« (Gregorčič). Sabotin je tako na vzhodni in severni strani prepaden in divji svet ostrega skalovja, redkega sredozemskega, alpskega in dinarskega rastlinja, navpičnih previsnih sten proti deroči gorski lepotici, a vabljiv za vztrajne raziskovalce zgodovine in raznolike narave. Ptice tu rade pristajajo in gnezdijo; tako beloglavi jastreb na Sabotinu rad počiva ob preletu s Cresa v Alpe, pa kačar, ki se masti s strupenimi modrasi, ki se tod sončijo v poletni pripeki.
Ob vožnji proti izhodišču smo spoznavali tudi, da je pokrajino Brda po drugi sv. vojni prizadela razdelitev med dve državi. Večji del je sicer pripadel Sloveniji, a zaradi nedostopnosti so bili Brici dolgo odrezani od Nove Gorice. Šele izgradnja 1400 m dolge tako imenovane Osimske ceste, ki poteka po italijanskem ozemlju, je pospešila hitrejši razvoj Goriških brd z intenzivnim sadjarstvom in vinogradništvom. . Še iz avtobusa na poti proti Gonjačam in naprej smo opazovali nasade cvetočih marelic, obsežne vinograde, drevesa mimoz, cvetoče češnje, bele grme črnega trna in ugotavljali, da je pomlad že v polnem zamahu preplavila Brda.
Zimzeleni smo se odločili, da delček znamenitosti Sabotina spoznavamo po dveh smereh in sicer »mlajši« po robu in delu poti od Lovske koče, malo bolj »šarmantni« pa po široki cesti mimo dveh trirobih piramid do koče pod Sabotinom. Toda oboji smo videli dovolj značilnosti te pokrajine in razglede. Vsi smo se nagledali razmetanih naselij proti vzhodu, na rodovitna Goriška brda in Furlanijo in Julijsko krajino, oni po robu pa še globoko in zastrašujočo strugo «krasne, bistre hčere planin«, reke Soče, strmo na drugi strani reke pa Sveto goro. Bili pa smo prikrajšani zaradi oblačnosti za poglede proti Triglavu in Dolomitom. Tudi to bo prišlo še na vrsto, saj smo bili zadovoljni, da nas ni močilo.
Toda Sabotin ni znan samo po naravnih lepotah, ampak tudi po krvavih spopadih dveh sovražnih vojska zaradi grozljivega pohlepa po zmagi in priključitvi ozemlja. V silni vročini in hudih zimah, ob pomanjkanju vode in hrane, na skalnatih, skoraj neprehodnih terenih so se vkopavali v strelske jarke, gradili kaverne in umirali številni narodi v tako imenovani soški fronti. Obe vojskujoči se sili sta žrtvovali na sto tisoče mladih vojaških življenj skoraj dvajsetih narodnosti. Na območjih Sabotina, Škabrijela in Fajtjega hriba so se bile najhujše bitke na tem delu od leta 1915 do 1917.
Po končani največji moriji 20. stoletja so Italijani na pobočjih Sabotina zgradili kar sedem trirobih piramid in jih poimenovali piramide miru. Greben Sabotina pa je razglašen za Park miru. Narava je marsikje že prerasla globoke rane in tako prekrila najhujše znake dogodkov, a zgodovina ne pozablja. Toda žalostno je, da človeštvo prehitro pozabi in se iz zgodovine prav nič ne nauči!
Zanimivo je tudi, da je Simon Gregorčič preroško že napovedal v svoji pesmi Soči to nepojmljivo morijo:
…«tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla, kri naša te pojila bo, sovražna te kalila bo!«
Mnogo tega smo Zimzeleni zvedeli, ko smo prišli na vrh Sabotina z vodnikom Bogdanom, ki nam je odstrl še pogled v kaverne in opisoval takratno težko in nečloveško življenje mladih vojakov.
Še dobro, da je bila okrepčevalnica odprta, da smo si z vročim čajem in dišečo kavico poplaknili grenak priokus težke in krvave zgodovine. Zahvalili smo se vodniku Bogdanu in njegovi ženi za prijaznost, našima vodnikoma Jožetu in Franciju pa za skrbno in strokovno vodenje ter pomoč pri premagovanju kar težkih ovir na poti.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko, Elica
Strmo proti robu nad Sočo
Redko rastlinje prekriva sledi vojne
Lep pogled na Sveto goro in dolino Soče
Sveta gora
Po razdrapanem delu poti
Krasna si, hči planin
Pogled na Goriška brda
Pred kočo z vodnikom Bogdanom
Z vrha 609 m pogled na Furlanijo in Julijsko krajino
Vhod v kaverne
Razlaga o namembnosti kavern
Ena od sedmih trirobnih piramid miru po pobočju Sabotina
