V mesecu juliju smo obiskale našo dolgoletno članico, gospo Amalijo Čukljek, ki je praznovala častitljivih 90 let.
V imenu vseh smo ji zaželele obilo zdravja, zadovoljstva in prijetnih trenutkih v krogu družine in prijateljev.
26. 6. 2025
Z avtobusom smo se zapeljali skozi vas Lokve, kjer se odcepi cesta proti Lazni in še naprej skozi gozd, do križišča, kjer se konča asfaltirana cesta. Od tam smo se napotili proti Poldanovcu, 1299 m visokem vrhu. Poldanovec ni najvišja točka, je pa najbolj drzna vzpetina v Trnovskem gozdu, ki nudi najlepši razgled proti severu, predvsem na skrivnostno dolino Trebuščice in na Vojskarsko planoto. Trnovski gozd je severozahodni del niza visokih kraških planot, ki ločuje celinski del Slovenije od sredozemskega. Gozd je prepleten z cestami, ki so skrite pod krošnjami dreves in zato idealne za pohodništvo in kolesarjenje v toplih poletnih dneh, ko je v dolini prevroče. Področje je brez tekoče vode na površju in razčlenjeno s kraškimi pojavi. Tu so še posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom. Značilen vremenski pojav je burja, ki se s planote spušča v dolino. Zanimiva epizoda v zgodovini Trnovskega gozda je bila proizvodnja stekla v gozdnih steklarnah, glažutah, ki so se razvile v 18. stoletju. Trnovski gozd je nudil dovolj bukovega lesa, ki je bil potreben za pridobivanje oglja in pepelike, ki je skupaj s kremenčevim peskom pomembna surovina za izdelavo stekla. Znana je bila glažuta v Mojski dragi, ki smo jo na našem pohodu krožno obhodili.
V gozdu, kjer drevesne krošnje zastirajo gozdna tla, v tem času ni veliko cvetja. Ob poti je bilo največ cvetočega kresničevja, prstastih kukavic in primožka, na gozdni jasi pod vrhom je rasla volčja češnja, k cvetenju se je pripravljala ognjica, rastlina Balkanskega polotoka. Na vrhu Poldanovca, ki kot premec ladje štrli nad strmim, skalnatim pobočjem nad dolino Trebuščice uspeva endemit rebrinčevolistna hladnikovka, edina vrsta rodu hladnikija To rastlino je mogoče najti le na Trnovskem gozdu na Poldanovci in bližnjem Zelenem robu na severnem delu planote, ter med Selovcem in Malo goro na južnem rob planote in nikjer drugje na svetu. Na vrhu Poldanovca smo si Barjani ogledali cvetoči primerek te vrste.
Zapisala: Vanda
Fotografije: Dragica, Andrej, Stane
Film: Stane
Balinanje je bilo v našem društvu nekaj let nazaj paradni šport. A generacije so se zamenjale in naenkrat je bilo zelo malo zanimanja za tovrstno dejavnost. Stojan Efremov pa je želel to športno panogo spet postaviti na »noge«. Kar dve leti si je prizadeval in vabil članice in člane k igranju na igrišču. Vztrajnost se mu je obrestovala, saj je letos uspel sestaviti ekipo tudi za tekmovanja v okviru Notranjske. Veliko mu je pomagala tudi Dragica Lončar. Iskrene čestitke vsem, ki ste tekmovali in se družili. (E.Brelih)
Dušica Dormiš pa je zapisala naslednje: ŠD Baron nam je poslalo vabilo na tradicionalni »Šesti pokal Baron 2025« v balinanju. Vabilu smo se odzvali, sestavili ekipo in se prijavili na tekmovanje, ki se je odvijalo 12. junija na balinišču Balinček v Logatcu. Ob prihodu smo bili deležni dobrodošlice s pecivom in kavico ter pozdravnim nagovorom predsednika. Program se je odvijal po urniku in brez zapletov. Kljub vročini smo končali okoli 13. ure. Po kosilu je sledila še razglasitev rezultatov in podelitev medalj ter pokalov. Mi smo osvojili tretje mesto in prejeli bronaste medalje in pokal. Z doseženim smo bili zelo zadovoljni.
21. JUNIJ – PRAZNIK OBČINE HORJUL
Vsem občankam in občanom ob prazniku občine Horjul in dnevu državnosti iskreno čestitam!
Vaš župan
Janko Prebil
Mesec junij velja za most med pomladjo in poletjem. Izvirno slovensko ime za ta mesec je rožnik. Barjani smo se lahko na lastne oči prepričali, da je ime pravo. Vodnik Jože Školc nas je popeljal skozi pokljuške gozdove do visokogorskih travnikov in pašnikov, kjer smo občudovali bogastvo planinskega cvetja, ki je v začetku poletja najbujnejše.
Začetek naše poti je bil na planini Zajavorniki. Skozi iglast pokljuški gozd smo se pričeli počasi vzpenjati vse do Blejske koče. Prvotna koča je bila odprta 6. junija 1951 v sedanjem pastirskem stanu. Planinsko društvo Bled je leta 1975 od blejskih kmetov odkupilo sosednji stan, sedanjo Blejsko kočo.
Blejska koča se nahaja na grebenu nad planoto Pokljuka, na razgledni planini Lipanci, 1633 metrov visoko na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha. Na robu planine Lipance, tik pred Blejsko koče, se odpre razgled na obširne pokljuške gozdove. Levo, proti vzhodu, bomo opazili številne vrhove Kamniških Alp. Proti jugu, za zeleno preprogo pokljuške planote in Jelovice pa se dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora.
Koča je izhodišče, oziroma vmesna postojanka, za Debelo peč, enega naših najbolj priljubljenih dvatisočakov in sosednjo goro Mrežce, kamor smo se vzpeli tudi najbolj zagnani Barjani. Mrežce so razgledni vrh v bližini Lipanskega vrha, od koder je lep pogled na Triglav, Rjavino in pokljuške vrhove.
V dolino smo se spustili mimo partizanskega spomenika na Rupah, kjer nas je čakal naš avtobus.
Zapisala: Vanda
Fotografije: Marjetka, Andrej in Franci
Film: Stane
Ob tej priložnosti sem se kot mlada dopisnica, ki osamosvojitve ni doživela, pogovarjala z različnimi občani in sorodniki različnih generacij ter jih vprašala, kako se spominjajo osamosvojitve in vojne za Slovenijo. Njihove iskrene spomine sem strnila v spodnjem prispevku.
Spomini na dan osamosvojitve.
Občan Damjan se spominja, da je bil takrat velik del njegovih prijateljev na Trgu republike, kjer je potekala slovesnost ob razglasitvi samostojnosti. Vzdušje je bilo izjemno – množica ljudi, veselje, pesem in domača glasba s harmoniko. Prijatelji so slavili še dolgo v noč. Naslednje jutro pa ga je presenetilo, ko so skozi Stransko vas pripeljali tanki. Prizor ga je kot mladega fanta zelo pretresel.
Moja stara starša se spominjata, da sta bila ob razglasitvi samostojnosti takrat na Trgu republike. »Toliko ljudi v Ljubljani še nisva videla. Ob razglasitvi je bila nepopisna evforija. Vsi smo bili izredno veseli in ponosni, da smo Slovenci in smo končno dobili svojo državo,« pravita. Spominjata se gneče, premikanja z množico in čustev, ki jih ne moreta pozabiti. V dneh pred osamosvojitvijo je bilo povsod čutiti veliko evforijo. »Po osamosvojitvi smo spremljali, katere države nas bodo priznale – prvi je bil Vatikan, kar se je zgodilo zelo hitro, praktično v enem mesecu, če se prav spomnim.« Po radiju in televiziji so ves čas pred prireditvijo vabili na Trg republike. Posebnih plakatov – kot se spominjata – ni bilo: »A vsi smo poznali tisto prepoznavno reklamo »Slovenija, moja dežela«, ki je bila takrat skoraj simbol naše osamosvojitve. Reklama se je vrtela po televiziji, na poročilih so bili tudi prispevki o tem, kako po Sloveniji postavljajo te plakate, in res so bili vidni povsod. Bilo je čudovito.«
Sogovornica Ema se spominja tudi referenduma. Pravi, da so v njihovem kraju skoraj vsi glasovali za samostojnost Slovenije in dodaja, da je bilo proti le pet vaščanov, za katere so v vasi vsi vedeli kdo so.
Vojna za Slovenijo
Prijateljica Ana se spominja, da je bila ob osamosvojitvi stara 9 let. »Z mamo sva bili v Suhem dolu, ko sva po radiju slišali, da je bil napaden vojaški objekt na Vrhniki, in da se moramo takoj umakniti v zaklonišče.« Kot pravi, so z Vrhnike slišali streljanje in bučanje, kar je v njej vzbudilo veliko strahu. Po vrnitvi domov so se, kot pravi, umaknili v pralnico, ki je bila v pritličju, tam pa so čakali na novejše informacije.
Moj oče je videl, kako so tanki vozili po Tržaški cesti, in bil priča, kako so neki avto celo povozili. Tank so zapeljali čez njega. Tudi skozi Stransko vas so šli, a so se izgubili in zavili proti Toškemu čelu. Eden od tankov se je zakotalil pod cesto in tam ostal še kakšen mesec dni. Tank je bil kmalu izpraznjen, tankovska oprema pa se je znašla po različnih okoliških domovih. »Dogajanje o vojni smo spremljali povsod – na televiziji, po radiu in v časopisih. Posebej pomembne so bile tiskovne konference Jelka Kacina, ki je odlično in mirno razlagal, kaj se dogaja. Informacije so bile jasne in pravočasne.« Starši še pravijo, da so v času vojne nebo ves čas preletavala letala, tudi ponoči.
Kaj pa danes?
Vsi sogovorniki se strinjajo, da so bili takrat veliko bolj narodno zavedni, kot smo danes. »Takrat smo bili ponosni, veseli in povezani. Danes mlajše generacije tega več ne čutijo, ker tega niso doživele,« menijo.
»Spominjam se tudi presenečenja, ko je že naslednji dan izbruhnila vojna. Nihče tega ni pričakoval, vsi smo se bali. Kljub vojni smo hodili v službo. Letala so bila zelo glasna, sploh ponoči, a na našem koncu je bilo na srečo mirno,« pravi sogovornica Ema.
Slovenija se je osamosvojila v torek, na dan, ki ga Slovenci ne bodo nikoli pozabili.
Manca Dolinar
V svežem zgodnje poletnem jutru smo se Zimzeleni odpeljali na Jezersko. Tokrat je bila naš cilj ledeniška dolina, Makekova kočna, ki je podobna Ravenski kočni, kjer smo bili že dvakrat. Ravno dolinsko dno, strma, od ledenikov obrušena pobočja pod najvišjimi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, pod vrhovi dveh Kočen in Grintovca. Veličastno gorsko okolje! In v zatrepu doline rdečkasto ostenje, preko katerega je do leta 2008 padal s 130 metri naš najvišji naš slap Čedca. Po skalnem podoru slapu ni več, čez skalovje pa polzi več pramenov vode, oblikuje se celo nov krajši slap.
Pohod smo pričeli na Zgornjem Jezerskem, po cesti mimo kmetije Makek, ki je dolini dala ime in se zložno vzpenjali skozi gozd. Makadamsko cesto smo kmalu zapustili, prečili zaprodeno suho strugo in nadaljevali vzpon po poti, ki omogoča vzdrževanje hudourniške struge potoka, ki zbira vodo cele doline. Višje smo bili, več je bilo rastlin gorskega okolja. Še med redkim drevjem je odcvetal lepi čeveljc, naša največja kukavičevka. Okolica je bila vedno bolj gruščnata, z majhnimi smrekami, staro melišče so prekrivale blazine velese, ki je že odcvetela, s prijetnim vonjem pa so nas razveseljevali Sternbergovi klinčki. Na koncu poti, kjer je v kamniti strugi že šumela bistra voda, smo pomalicali, nato pa smo se po isti poti pričeli vračati ob pogledu na Virnikov Grintavec in greben Košute za njim. Sonce je že krepko grelo in veseli smo bili gozdnega hladu v spodnjem delu doline. Pohod smo zaključili tam, kjer smo ga pričeli, na Zgornjem Jezerskem.
Zapisala: Sonja Zalar Bizjak
Slike: Željko Jadanič
Po deževnem torku v mesecu maju nas je prvi torek, 3. 6. 2025, razveselil z sončnim jutrom. Zbrana pohodna skupina Vandrovke smo se z vodnikoma Jožetom in Frenkom odpeljali proti Begunjam in gradu Kamen.
Najprej je sledila jutranja kava in potem lahek vzpon skozi gozd, ki nam je prijazno ponudil zeleno senco dreves in zaščito pred soncem. Mir, žvrgolenje ptic in ob poti na drevesa pripete pesmi naših pesnikov so tako navdihnile našo Majdo, da smo pod njenim vodstvom tudi zapele. Opazovale smo cvetočo materino dušico, krvomočnico, papeževo svečo, orlico. Prečkale smo tudi strmo pobočje, imenovano melišče, ki nastane s krušenjem skale in kopičenjem drobnega kamna.
Kaj kmalu smo prispele do razvalin gradu Kamen, ki je bil sezidan na manjši vzpetini in je bil nekoč v lasti različnih plemiških družin, ki so ga postopoma širile in utrjevale. Grad je bil dokončno opuščen v 18. stoletju. Njegovi kamniti zidovi so široki kar dva metra.
Vhod v grad je bil skozi dvižni most ob zidanem dvorišču. V notranjosti dvorišča je bila shramba, kuhinja, prostori za služinčad. V višjih nadstropjih so bile gosposke sobe in spalnice. Lastniki niso prebivali v gradu, ampak so ga upravljali s pomočjo kastelanov ali gradnikov.
Po končanem ogledu je sledila malica iz nahrbtnika in nadaljevanje pohoda ob potoku in po delno asfaltirani cesti mimo grobišča talcev 2. svetovne vojne do doma v Dragi.
V prijetni senci in krajšemu postanku smo se zadovoljni odpravili proti avtobusu in zaključili današnji torkov pohod.
Vandrovke, dobro se odpočijte, da se naslednjič zberemo v čim večjem številu, saj nas takoj v začetku septembra čaka prvi zunanji pohod po čudoviti naravi.
Vodnikoma Frenku in Jožetu ter vsem ostalim pohodnim skupinam lepo poletje in varen korak.
Posebej pa hvala Elici za vso njeno organizacijo in čas.
Zapis in foto: Vesna Stare
Komisija za izlete pri Društvu upokojencev Vrhnika je organizirala letovanje na Hrvaško v Rabac, od 26. 5. do 29. 5. 2025.
Z avtobusom smo krenili proti mejnemu prehodu Jelšane, nato pa nas je pot vodila skozi predor Učka in naprej do Labina. Tam nas je čakal lokalni vodič, ki nam je razkazal del novega mesta in stari del Labina.
Labin je očarljivo mestece v Istri, ki se ponosno dviga na hribu nad turističnim letoviškim krajem Rabac. Staro mestno jedro Labina je pravi muzej na prostem, polno ozkih, kamnitih ulic, baročnih palač, renesančnih in gotskih elementov. Znamenitosti so: glavna mestna vrata, muzej, mestna loža, ki je bila v preteklosti zbirališče prebivalcev in prizorišče kulturnih dogodkov.
Po ogledu smo se odpeljali v Rabac, kjer smo se nastanili v hotelu Hedera. Rabac je zelo znan, urejen, turistično letoviški obmorski kraj, s prestižnimi hoteli, kampom, bazeni, tenis igrišči, z urejenimi sprehajalnimi potmi, različnimi lokali in restavracijami. Okolico hotelov krasi bujno zelenje, palme in več sto dišečih raznobarvnih stebelnih vrtnic, od belih, rahlo rumenih, oranžnih, roza in seveda žametno temno rdečih. Imeli smo sobe s pogledom na morje, v daljavo smo gledali otok Cres, ki nas je kot magnet vabil, da ga obiščemo.
Res smo se naslednji dan odpeljali z ladjo na Cres. Med plovbo nas je spremljal harmonikar in več sto galebov, ki so kar lebdeli nad ladjo, in se oglašali s svojim značilnim petjem. Med plovbo smo imeli postanek v Valunu. To je majhen, miren kraj, brez avtomobilov. Plovbo smo nadaljevali do mesta Cres. Na ladji smo imeli tudi kosilo.
Na Cresu nas je sprejela lokalna vodička, nam razkazala vse znamenitosti starega dela mesta z ozkimi kamnitimi ulicami, s tipičnimi mediteranskimi hišami, majhnimi trgi, mestna vrata, obrambni stolp in razne cerkve. V poznih popoldanskih urah smo se vračali nazaj proti Rabcu in uživali v plovbi med valovi Kvarnerja.
Naslednji dan pa je bil namenjen sprehodu ob obali Rabca. Razdelili smo se v dve skupini. Eni so se ob obali peljali s turističnim vlakcem, ostali pa smo peš občudovali lepote skrivnih zalivčkov s turkizno čisto vodo in prehodili šest km.
Zadnji dan smo se pripravili na odhod. Prtljago smo shranili v zato pripravljen prostor in uživali zadnje ure našega letovanja.
Ob povratku smo imeli postanek na terasi nad Plominskim zalivom, nato nadaljevali pot proti Sloveniji. Ves čas smo imeli čudovit pogled na morje in občudovali manjša turistična naselja.
Letovanje nam bo ostalo v lepem spominu; poleg uživanja smo nekateri plavali v notranjem bazenu, drugi v zunanjih, najbolj korajžni pa celo v morju. Tudi medsebojnega druženja in spoznavanja nam ni manjkalo.
Vabimo tudi ostale člane DU, da se nam kdaj pridružite in spoznali boste, da se imamo vedno lepo.
Zapis: Olga Skvarča
Foto: Stane Kržmanc
Zapis: Dušica Dormiš
