Društvo upokojencev Vrhnika je dne, 8.05.2025, organiziralo drugi pomladanski izlet v letošnjem letu. Tokrat smo se odpeljali v Hrvaško Zagorje. Ogledali smo si grad Trakoščan in obiskali Muzej neandertalcev v Krapini.
Pot nas je peljala preko mejnega prehoda Obrežje v Zagreb, nato pa smo se zapeljali do Trakoščana . Tam smo si ogledali pravljični grad, biser Hrvaškega Zagorja. Očaral nas je s svojo lepoto in bogato zgodovino, ki sega v 13. stoletje. Zamenjal je več plemiških družin, najdaljše obdobje pa je bil v lasti grofov Draškovič.
Ta čudoviti grad se ponosno dviga na hribu ob slikovitem jezeru, obdan z bujnim gozdom in urejenim parkom. Urejene poti nas vodijo skozi gozd, mimo jezera, ki ponujajo čudovite razglede na sam grad. Že sam pogled nanj vzbuja občutek, kot da smo stopili v pravljico. Njihova romantična podoba s stolpiči, obrambnim zidovjem in odsevom v jezerski gladini je resnično nepozabna. Grad Trakoščan ni le lep na zunaj, temveč skriva tudi bogato notranjost. Tu so muzejske zbirke kot: originalno pohištvo, orožje, portreti in še veliko drugih dragocenih predmetov, ki pričajo o bogati kulturni dediščini. Posebej je zanimiva grajska kapela in viteška dvorana.
Nato smo se odpeljali v Krapino. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru. To je majhno mesto v severni Hrvaški, znano predvsem po izjemnem najdišču krapinskega neandertalca na Hušnjakovem brdu. Sprehod po urejenih poteh nas je vodil mimo rekonstrukcij življenja neandertalcev, njihovih bivališč in orodij. V muzeju smo si ogledali kratek film in multimedijske predstavitve, ki prikazujejo življenje in izumrtje naših davnih sorodnikov. V muzeju se nahajajo tudi originalni fosilni ostanki.
Pozno popoldne smo se vračali preko mejnega prehoda Dobovec, Rogatca, Celja, Ljubljane in v večernih urah srečno prispeli na Vrhniko.
Vabimo vse člane DU Vrhnika, da se nam kdaj pridružite, verjemite pa, da se imamo na izletih vedno lepo.
Zapis: Olga Skvarča
Foto: Olga Skvarča, Janez Cerk
Grad Trakoščan
Z vodičko pri gradu Trakoščan
Ena od soban v dvorcu
Skupinska pod gradom
Pri vhodu v muzej neandertalcev
Ogled filma o življenju pračloveka
Družina neandertalcev
Fosilni ostanki
Skupina pri velikanskemu kipu Krapinskega pračloveka
Na lep sončen dan smo se odpeljali na Gorenjsko. Po krajšem postanku v Lescah smo se odpeljali do kraja Zgornje Gorje na Bledom. Od tam smo nadaljevali peš do Poglejske cerkve, ki pravzaprav ni cerkev, ampak skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljščica pri Zgornjih Gorjah, kjer so arheologi našli človekova orodja iz starejše kamene dobe, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedeljskimi kulturami. Od tod je lep razgled na Gorje, Blejski kot, Pokljuko, Debelo peč, Rjavino, Triglav…
Poglejska cerkev je zanimiva tudi za plezalce.
Riklijeva pot se imenuje po švicarskem zdravilcu, Arnoldu Rikliju, začetniku zdraviliškega turizma pri nas, saj je s svojimi zračnimi, sončnimi in vodnimi kopelmi Bled približal svetu. Riklijev znani rek je bil: »Voda je dobra, še boljši je zrak, a najboljša je svetloba.« Klicali so ga Švajcar ali Sončni doktor. Določil in označil je več sprehajalnih poti različnih zahtevnosti.
Tudi mi smo šli po eni izmed njih po gozdnih poteh, med redkim drevjem in po cvetočih travnikih. Še posebno smo se razveselili drobnih rumenih pogačic, ki kot sončeca izstopajo iz bujno zelene trave.
Po skoraj štirih urah nenaporne poti in nezahtevne hoje smo zadovoljni zaključili naš pohod in se zahvalili vodniku Frenku za dobro izbiro in vodenje.
Trenutno društvo šteje okoli 30 članov, kar je nekoliko manj od “zlatih časov” pred korono. Zakaj se je članstvo zmanjšalo, novi predsednik sicer ne ve, a zanj to ni nobena katastrofa. “Ker je smiselno, da ima čebele tisti, ki ima čas, voljo in znanje. Preletna razdalja čebele je 3 kilometre in v tej razdalji je vse kot en čebelnjak. Da bi se našel navdušenec, ki bi imel čebele zaradi določenega razloga, znanja in časa pa ne, sem kritik tega. Ker če jaz, ki imam pet čebeljih družin, ne skrbim za njih in jih ne zdravim, lahko prav mojih nekaj družin vpliva na zdravje čebel cele borovniške doline.” Seveda pa so novih članov, ki bodo marljivi kot njihove čebelice, vedno veseli. Mlajših članov trenutno ni, tudi legendarni čebelarski krožek v šolskem čebelnjaku v osnovni šoli pod vodstvom mentorja Bogdana Jereba je trenutno zaradi pomanjkanja zanimanja v mirovanju. Si pa kljub temu želijo svoje znanje predajati naprej.
Delavnice, sejem, sveta maša … V društvu pripravljajo dogodke za člane in druge. Za člane se približno enkrat mesečno dobijo na sestankih, organizirajo predavanja in delavnice o čebelarstvu, tehnikah, zatiranju bolezni … Udeležujejo se tudi čebelarskega sejma Apis Slovenija v marcu. Najmlajšim v vrtcu organizirajo medeni zajtrk, ko člani z različnimi rekviziti med drugim na poljuden način pripovedujejo o delu čebelarja. Udeležujejo se čistilne akcije, saj jim je narava “svetinja”. Za dobro letino se zahvalijo pri sveti maši na čast svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev, in prosijo tudi za vse žive in pokojne čebelarje. “Pomembno je, da se znamo zahvaliti za letino in jo sprejmemo kakršna pač je, čeprav te večkrat popade misel, da bi moralo biti vedno več medu. Narava pač ni veleblagovnica in mi nismo njeni gospodarji, ampak samo gostje.” S praporom se udeležujejo tudi občinskih proslav, z njim se poklonijo tudi pokojnim članom na pogrebih. Želijo pa biti vidni predvsem z dejavnostmi, s katerimi posredno kažejo obstoj društva. “In ko kdo želi, se nam lahko z veseljem pridruži. Nismo pa take vrste društvo, za katerega je pomembna kvantiteta, da bi na vsak način agitirali … Smo društvo s svojevrstno vizijo in poslanstvom.” Imajo tudi nekaj čebelark, a povečini je to še vedno domena moških.
Čebelarstvo ni kot elektrika – plus in minus Janez poudarja, da je za tovrstno dejavnost potrebno veliko znanja. “Večkrat se pošalim, da čebelarstvo ni kot elektrika – plus, minus in to je to, ampak je cela znanost. Mnogi pravijo, da se bi začeli s čebelarstvom ukvarjati v času upokojitve, a takrat je dobro, da že nekaj znaš in se ne začneš takrat šele učiti.” Spomladi je čebelar zelo dejaven pri čebelah. Mesec znoja in groze za čebelarja pregovorno velja prav mesec maj, ki predstavlja vrhunec razvoja čebeleje družine. Takrat moraš biti zelo veliko prisoten pri čebelah, potem pa lahko spet hladnejšo polovico leta razmišljaš, kako bi kakšno stvar izboljšal, pripoveduje. “Naj bralca to ne zavede, da je čebelarstvo projektna dejavnost. Moč čebelje družine je kapital, v katerega vlagaš skozi celo leto.”
Veliki čebelarski škornji Predsednik društva je šele dobro leto in se zaveda, da je stopil v velike čebelarske škornje. Ceni delo svojih predhodnikov in se še uči, za začetek ima vizijo le ponižno posnemati njihovo delovanje. In v čem vidi dodano vrednost, da se čebelarji združujejo v lokalno društvo? “Že to, da pridemo skupaj in ozaveščamo težave, ne glede na to, ali si začetnik ali že velik poznavalec. Pogovarjamo se, kaj je treba storiti v vsakem času, kako je z boleznimi … Mislim, da se da že s komunikacijo marsikaj narediti in izboljšati. V skupnosti je veliko boljše in lažje.” Letos mineva 20 let, odkar so čebelarji obeležili 100. obletnico društva, ko so praznovali tudi s stojnico na Prazniku borovnic. Takrat so točili med in predstavljali svoje delo, kar pa je pritegnilo tudi takrat mladeniča Janeza. Odločil se je za udeležbo na čebelarskem krožku pod mentorstvom Bogdana Jereba in tako so ga k tej dejavnosti pritegnili drugi, ki so mu začeli podarjati svoje čebelje družine.
Čebele ne trpijo brezdelnežev Na vprašanje, kaj ga najbolj pri čebelah pritegne, odgovarja: “To je kot neka meditacija, biti z mislimi tu in sedaj in ne razmišljati kaj boš počel zvečer. Umiriti se moraš, ko iščeš matico in izbrati, kaj boš počel, ko stvari pridejo nepričakovane. Ne sme se ti muditi na naslednjo dejavnost, če se ti, je bolje, da k čebelam niti ne greš tisti dan. Zanimiva mi je tudi lekcija trotov, te čebele izženejo s panja proti koncu poletja, ker so svoje delo opravili. Čebele ne trpijo brezdelnežev, kar je koristen nauk tudi za družbo. Da nisi samo, da boš jemal, ampak moraš najprej tudi absorbirati, predvsem znanje, potem pa ti čebelam nekaj daš, da ti dajo nazaj.” A ni vse odvisno od njihove pridnosti in znanja, še poudari pri vprašanju o aktualnih izzivih čebelarjev in pri tem izpostavi spomladanske pozebe. “Letina je večinoma odvisna od spremenjenih okoliščin, zato velja rek, da je poezija kmetijstva čebelarstvo.”
Cenimo delo čebelarjev in oni svojega? Pa Slovenci dovolj cenimo delo čebelarjev? “Jaz bi pri tem vprašanju postavil proti vprašanje, ali čebelarji dovolj cenimo svoje delo? Tu izhaja bistvo, namreč, marsikdo po mojem mnenju prepoceni prodaja svoj med. Seveda, nimam nič proti temu, a vemo, koliko dela in truda se skriva za vsako žlico medu … Mislim, da se moramo naprej čebelarji sami sebe ceniti, pa čeprav ne delamo za denar. Moraš pa včasih malo preračunati, ali se ti splača krmiti, voziti čebele ob vseh podražitvah sladkorja in materiala, da boš kilogram medu prodal za nekaj evrov …” Čeprav čebele nikoli ne govorijo, povedo veliko. Tako tudi čebelarji – s svojim delom, zgledom in tiho predanostjo. »Četudi se ne vozimo z električnimi avti, pa vseeno nekaj naredimo za naravo«, še skromno dodaja in spomni na tisti Enstienov rek, da se brez čebel tudi ostalemu svetu piše bolj slabo … Naj bodo borovniški čebelarji še naprej tihi skrbniki narave in glasniki znanja, ki ga zvesto prenašajo iz roda v rod. 120 let čebelarjenja ni le obletnica, ampak dokaz, da vztrajnost, znanje in srčnost še vedno štejejo. Naj brenči še dolgo!
Rok Mihevc
Predsednik Čebelarskega društva Borovnica Janez Mevec
V torek, 6. 5. 2025, smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v deževnem vremenu na pohod na Vinji vrh v bližini Šmarjeških Toplic. Najprej smo se ustavili v vasi Bela Cerkev in si ogledali tamkajšnjo cerkev t. i. belo cerkev. Župnik Jože Nemanič nam je povedal nekaj zanimivosti o tej lepi cerkvi. Nato smo se odpravili po dokaj strmi, razgledni poti med vinogradi na Mali Vinji vrh, kjer je na viš. 360 m cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu nas je ponovno pričakal župnik Jože Nemanič in nam povedal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Ob slovesu so se mu naši pevci zahvalili z ubranim petjem. Ob nekoliko okrnjenem razgledu smo si privoščili malico in nato smo odšli po razgledni panoramski cesti še na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po krajšem počitku smo se spustili po gozdnih poteh. Celotna pot je t. i. arheološka pot, ki je dolga 8 km, s številnimi informativnimi tablami, ki pričajo, da so tukaj živeli ljudje že pred nekaj tisočletji. Po končanem pohodu smo se odpeljali še mimo Šmarjete do Klevevža. To je lepa naravna znamenitost – izvir tople vode z bazenčkom ima 25 stopinj Celzija. Voda v bazenu je zelo čista in nekatere je celo premamila za kopanje v njej. Sama soteska je znana po številnih slapovih, brzicah in tolmunih. V soteski sta tudi dve kraški jami z netopirji, v eni je celo topla voda. Pred bazenom je lepo obnovljen grajski mlin, ki pa ni za ogled. Na griču so razvaline gradu Klevevž iz 13. stol. Na koncu smo se odpeljali do Družinske vasi na kosilo v gostišče Domen. Kljub oblačnemu vremenu smo se imeli lepo.
Povezovanje gasilskih društev v gasilske zveze se je začelo leta 1955, ko so je bilo na območjih takratnih občin ustanovljenih 60 občinskih gasilskih zvez. Taka organiziranost gasilske organizacije je trajala vse do leta 1995. Ko je leta 1994 prišlo do reorganizacije lokalne samouprave, je posledično leto kasneje prišlo tudi do reorganizacije gasilstva. Iz takratne Občinske gasilske zveze Ljubljana–Vič–Rudnik je bilo leta 1995 ustanovljeno 10 novih gasilskih zvez, med njimi tudi Gasilska zveza Dolomiti, ki v letošnjem letu praznuje 30-letnico delovanja. V Gasilsko zvezo Dolomiti je včlanjenih 10 prostovoljnih gasilskih društvih z nekaj več kot 1450 člani. Glavna naloga gasilske zveze je usklajen razvoj in opremljenost gasilskih enot, skrb za strokovno usposobljenost gasilcev, organizirano delo z mladimi ter preventivna in operativna dejavnost svojih članov. Praznovanje 30-letnice delovanja smo pričeli v soboto, 3. maja, z veliko medobčinsko vajo na Butajnovi, na objektu proizvodnih prostorov podjetja Celarec d.o.o., ki se ukvarja s predelavo lesa. Vaja je simulirala izbruh požara v obratu, kjer je zaradi pregretja ležaja zagorelo v pritličju objekta. Ogenj se je razširil po obratu in v silos, kar je povzročilo hitro stopnjevanje požarne ogroženosti. Scenarij vaje je vključeval prisotnost dizelskega goriva, več oseb v objektu, nevarnost eksplozij in širjenja požara na sosednje objekte in gozd. Po prihodu prvih enot PGD Butajnova–Planina in PGD Šentjošt je vodja intervencije ocenil razmere in aktiviral še vsa ostala gasilska društva Gasilske zveze Dolomiti in bližnja društva sosednjih gasilskih zvez. Skupaj je na vaji sodelovalo 122 gasilcev iz 13 gasilskih društev in 21 gasilskimi vozili. V prvi fazi smo izvedli notranje napade in iskanje pogrešane osebe, z zunanjimi napadi pa smo varovali sosednje objekte. Ekipi tehničnih reševalcev pa sta poskrbeli za poškodovanca pod viličarjem in soseda, ki se je nadihal dima. Zaradi razsežnosti požara se je ta razširil še v bližnji gozd, kamor so bili razporejeni gasilci večih gasilskih društev. Vaja je vključevala tudi nepričakovane zaplete. Med gašenjem je eden izmed gasilcev padel po strmem pobočju in si poškodoval nogo. Posredovala je ekipa za vrvno tehniko, ki je poškodovanega gasilca rešila in predala reševalcem. Po zaključku vaje je sledila analiza, kjer je bilo ugotovljeno, da se je štabno vodenje vaje izkazalo za zelo dobro odločitev, vsi udeleženci so pokazali veliko znanja in usklajenega medsebojnega sodelovanja.
Slovesnost smo nadaljevali s slavnostno akademijo v petek, 9. maja, na Črnem vrhu, kjer so naše praznovanje s svojim obiskom počastili član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, predstavnik Gasilske zveze regije Ljubljana Jože Janež, župan in podžupanja Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar in Ana Oblak in predstavniki sosednjih gasilskih zvez. Po zapeti državni in gasilski himni je prisotne nagovoril predsednik Gasilske zveze Dolomiti Franc Zibelnik in v nadaljevanju predstavil delo gasilske zveze v teh 30 letih. V svojem nagovoru je izpostavil dolgo tradicijo gasilstva v Sloveniji, zato ne preseneča dejstvo, da ima poklic gasilca kar 95 % podporo prebivalstva. V nadaljevanju predstavitve je izpostavil nekaj uspehov na tekmovalnem področju, kjer so na državnih tekmovanjih 4 ekipe tudi zmagale, leta 2013 pa so nas člani PGD Šentjošt zastopali na gasilski olimpijadi v Franciji. Veseli dejstvo, da se vsako leto povečuje članstvo v naših društvih. Veliko je mladih, pa tudi članice so v društvih zelo aktivne. Veliko časa gasilci namenjamo izobraževanju, saj je v današnjih časih znanje zelo pomembno, saj intervencije postajalo vedno bolj zahtevne, saj je v zadnjih letih samega gašenja zelo malo, povečuje pa se število tehničnih intervencij. V zadnjih dvajsetih letih smo obnovili vozni park, tako imamo sedaj moderna, predvsem pa varna gasilska vozila z veliko opremo, ki jo potrebujemo na intervencijah. Ob koncu svojega nagovora se je zahvalil tako občini kot vsem dosedanjim županom, ki se zavedajo, da smo gasilci glavni steber zaščite in reševanja v občini. V nadaljevanju nas je nagovoril tudi župan Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar, ki je izpostavil da je Gasilska zveza Dolomiti močan steber naše lokalne skupnosti ter dodal, da so gasilci vedno pripravljeni priskočiti na pomoč – ne glede na čas, vreme ali okoliščine. V imenu občine se je vsem iskreno zahvalil za pogum, srčnost in požrtvovalnost ter Gasilski zvezi Dolomiti ob tem izročil občinsko priznanje. Kot zadnji je na oder stopil slavnostni govornik član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, ki je prav tako izpostavil pomembnost gasilstva v družbi ter se vsem gasilcem, ki svoj prosti čas namenjajo pomoči drugim, zahvalil za njihovo prizadevnost. Po končanih nagovorih so za glasbeni vložek poskrbele pevke domačega otroškega in mladinskega pevskega zbora. V nadaljevanju pa so bile v znak sodelovanja podeljene zahvale vsem gasilskim društvom, sosednjim gasilskim zvezam in občini. Zaslužnim članom so bile podeljene srebrne in zlate plakate Gasilske zveze Dolomiti. Ob koncu pa sta bili podeljeni še dve priznanji Gasilske zveze Dolomiti za posebne zasluge in sicer Filipu Božnarju za uspešno vodenje operative v zadnjih dveh mandatih in Klemnu Zibelniku za dosežene uspehe na tekmovalnem področju.
V sklopu dogodkov Evropska prestolnica leta nas je dvanajst članic DU Dobrova obiskalo Gorico in Novo Gorico. Z rednim avtobusom smo prispele v dopoldanskih urah v Novo Gorico in se peš odpravile po Erjavčevi cesti do goriške palače Attems Penzenstein na razstavo popart ikone Andyja Warhola z naslovom Onkraj meja. Večji del razstave je bil preveden v slovenščino. Razstava nas je pripeljala v osrčje kulturne in umetniške revolucije, ki jo je Andy Warhol utelešal. S 180 umetniškimi deli, ki segajo od slikarstva, ilustracije, filma, fotografije, oblikovanja, mode, glasbe do pobarvank, razstava izriše življenje tega velikega umetnika: Warhol je brezmejen in skuša izničiti mejo med visoko umetnostjo za izbrano peščico ljudi in umetnostjo za preproste ljudi. Po ogledu smo si vzele čas za kavico, pijačo in pico. Nato smo se peš odpravile do Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, ki stoji na griču nad Novo Gorico. Samostan je bil leta 2024 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Naš namen je bil ogled vrtnic burbonk, ki so sedaj ravno na vrhuncu svojega razcveta. V teh dneh se je začel Festival vrtnic. Vrtnice v parku samostana veljajo za drugo največjo zbirko burbonk v Evropi. Ko smo vstopile na vrt z bogatim cvetenjem in prečudovitimi vonjavami, smo kar osupnile. Uživale smo na toplem soncu in spoznavanju življenja vrtnic. Kostanjevico in Novo Gorico bo v teh dneh krasilo kar 12.000 vrtnic. Še slovo od Kostanjevice, na poti še kepica sladoleda in že smo se peljale polne vtisov nazaj v Ljubljano.
Za zanimivost naj omenimo, da Gasilko zvezo Vrhnika vodi predsednica Andreja Lenarčič iz PGD Bevke, ki zna prisluhniti tako mlajšim kot starejšim članom in članicam. Na ravni Notranjske regije za delovanje članic skrbi Alenka Božič iz PGD Borovnica, ki s svojo energijo spodbuja izvedbo različnih aktivnosti. Prav tako se ponašamo z aktivno članico Sašo Mevec Pušnik, prav tako iz PGD Borovnica, ki na ravni Gasilske zveze Slovenije deluje na področju arbitraže.
Stalno nadgrajujemo znanje – redno se udeležujemo osnovnih in nadaljevalnih izobraževanj za napredovanje v čine in specialnosti. Prisotne smo na društvenih in občinskih vajah ter vsakoletnih tekmovanjih, kjer obnavljamo znanje in utrjujemo spretnosti. Na ravni GZV se članice povezujemo prek različnih dogodkov: sestankov Komisije za članice, operativnih vaj, strokovnih predavanj, letnih srečanj ter tradicionalnih pohodov ob mejah GZV, s katerimi spoznavamo posamezna društva. Udeležujemo se tudi strokovnih ekskurzij. Občasno poskrbimo za večjo prepoznavnost članic z izdajo koledarjev, organizacijo družabnih srečanj, plesnimi nastopi in razvedrilnimi programi.
Naj vam predstavim zadnja dva izvedena dogodka.
Operativno-prikazna vaja članic (12. 4. 2025)
Na poligonu na Stari Vrhniki smo izvedle prikazno operativno vajo, ki je potekala pod organizacijo Urše Kočevar (PGD Verd), Nike Suhadolnik (PGD Stara Vrhnika) in Sare Molk (PGD Sinja Gorica). Vaja je bila sestavljena iz štirih delovnih točk:
1. Tehnično posredovanje ob prometni nesreči: Pod vodstvom inštruktorja iz PGD Stara Vrhnika smo se članice spoznale s tehničnim orodjem, postopki reševanja poškodovanih oseb in rezanjem vozila. Na točki smo znanje obnovile ter pridobile veliko novega.
2. Postavljanje trodelne lestve in delo z stikalno lestvijo: Pod vodstvom inštruktorjev PGD Verd smo obnovile znanje pravilnega in varnega postavljanja trodelne lestve ter delo z stikalno lestvijo. Na točki smo tudi obnovile znanje o navezavi orodja.
3. Izolirani dihalni aparat (IDA): Na tej točki smo poglobile znanje o uporabi IDA – spoznale smo njegove sestavne dele, delovanje in praktične primere uporabe pri požarih in nesrečah z nevarnimi snovmi. Točko je vodil inštruktor PGD Verd.
4. Nujna medicinska pomoč (NMP): Točka je bila namenjena obnovi znanja prve pomoči pod vodstvom inštruktorja, zaposlenega v NMP Vrhnika. Članice so vadile pregled poškodovanca po ITLS metodi, pravilno nameščanje na nosila in prvi pristop k poškodovanemu. Vaje se je udeležilo 17 operativnih članic.
Tradicionalni pohod članic ob mejah GZV (10.5.2025)
V soboto, 10. 5. 2025, so članice PGD Log organizirale tradicionalni pohod članic Gasilske zveze Vrhnika. Pot nas je vodila od gasilskega doma PGD Log do gasilskega doma PGD Dragomer–Lukovica ter nazaj. Pohod smo začele ob 8. uri zjutraj pred gasilskim domom PGD Log. Pot smo nadaljevale skozi naselje Log vse do gasilskega doma PGD Dragomer–Lukovica, kjer so nas prijazno sprejele članice tamkajšnjega društva in nas pogostile z manjšim prigrizkom. Ob tem smo si v prijetnem vzdušju vzele tudi čas za klepet.
Po krajšem postanku smo se vrnile nazaj proti PGD Log, kjer nam je Darja Rojec predstavila predavanje z naslovom Ozaveščanje in preventiva raka dojk. Seznanila nas je s ključnimi informacijami o raku dojk in pomembnosti rednega samopregledovanja dojk . Ob koncu nam je predstavila tudi svojo linijo biokozmetike, s katero se ukvarja. Dan smo zaključile ob skupnem kosilu, kjer smo se okrepčale s pico. Pohoda se je udeležilo 23 članic Gasilske zveze Vrhnika.
Urša Kočevar, predsednica komisije za članice GZ Vrhnika
Breginjski kot je sestavni del kulturnega prostora Beneške Slovenije. Leta 1976 je v mesecu maju Breginj in okoliške vasi prizadel močan potres z magnitudo 6.5. 15.septembra istega leta je nov sunek z magnitudo 6,1 porušil vse. Globina žarišča je bila med 10 in 15 km. Na slovenskem območju kljub temu, da je bilo porušeno vse, ni bilo smrtnih žrtev. V Italiji te sreče niso imeli, saj je potres terjal 987 življenj. Od nekdaj slikovite vasi je ostal ohranjen le del stavb v starem jedru. Na tem mestu so v prenovljenih – identičnih zgradbah uredili muzejsko razstavo. Hiše, ki so bile grajene v Breginju v letih okrog 1700, so bile iz gorljivih lesenih materialov. Bile so grajene tako, da so imele samo okvirje, ki so jih povezovali z naslednjo stavbo. Bile so polkrožne oblike. Do sedaj se je ohranilo okoli 20 tovrstnih objektov. Centralnega ogrevanja v teh hišah ni bilo Imeli so štedilnik na drva in krušno peč, ki so jo zakurili samo ob praznikih, ko so pekli kruh. Po potresu so v Breginju ostali vsi prebivalci. Izseljevanje ni bilo potrebno, saj je država hitro priskočila na pomoč. Za božič istega leta so že bile urejene nove montažne hiše. Leta 1994 je bilo ustanovljeno kulturno društvo, z namenom ohranjanja kulturne dediščine. Vodenje društva je kasneje prevzel Tolminski muzej, ki je bil nekoč del Goriškega muzeja. Vredna ogleda je zanimiva župnijska cerkev Sv.Nikolaja s samostojno stoječim zvonikom.
Članice smo si ogledale tudi muzejsko zbirko Mazora. Začetki zbirke segajo v 80.leta prejšnjega stoletja, ko sta Marta in Valentin Mazora, ki je bil dolgoletni vaški kovač, začela z zbiranjem še ohranjenih predmetov, kasneje pa tudi zapuščine 1. in 2. svetovne vojne. V 90.tih letih se jima je pridružil še sin Zdravko, ki se je povezal z društvi zbiralcev starin. Zbirka je razdeljena v tri vsebinske sklope. Osrednji del je namenjen predstavitvi vojaške in politične zgodovine. V drugem delu je prikazana bivanjsko kulturna dediščina z rekonstrukcijo ognjišča z vsemi predmeti, ki sodijo v kuhinjo. Končna točka pa je gostilna. V muzeju je vsega skupaj okoli 12.000 eksponatov. G. Zdravko je predstavil bogato zbirko bankovcev. V zbirki so bankovci vseh držav, razen ene. Med eksponati je tudi mejni kamen – stražarnica in Vrhniške kasarne. Ob prihodu v muzej je bila v zelo slabem stanju. Na ogled so fosili in minerali zbrani v enem kotlu, pilotski sedež avion Boeing, ki je strmoglavil pod Krnom. Zbirka se ponaša tudi s 85 kosi bodeče žice iz 1.svetovne vojne, ki so bile pripeljane iz ZDA.
Po ogledu muzeja je sledilo kosilo v Restavraciji postaja Poljana, katere ime je spomin na izgubljeno infrastrukturo- železniško postajo. Gostišče stoji v dolini, po kateri je med letoma 1916 -1932 vodila ozkotirna železniška proga, ki je povezovala Čedad s Kobaridom. Na drugi strani reke Nadiže še vedno stojijo ostanki stare železniške postaje.
Zadnja postojanka pred povratkom domov je bila pri gasilcih PGD Tolmin. Članice sta sprejela poveljnik, Jure Beguš in predsednik društva, David Rejc. Predstavila sta delovanje in specifiko njihovega društva. Razkazala sta vozila, opremo in gasilski dom.
Strokovna ekskurzija je uspela. Udeleženke smo odšle domov nasmejane, prijetno utrujene in polne novih vtisov.
Dogodek se je začel z zborom gasilcev na parkirišču, kjer smo formirali šalon gasilcev v sestavi novoustanovljene častne čete Gasilske zveze Vrhnika. Posamezna gasilska društva so sodelovala v postroju s praporji, članicami, člani in tudi mladino, ki je ponosno stopila v korak.
Po razvrstitvi je poveljnik GZ Vrhnika, tovariš Benjamin Svenšek, s pohodnim korakom popeljal šalon do vhodnih vrat farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, kjer je predsednici Gasilske zveze Vrhnika, tovarišici Andreji Lenarčič, predal raport. Ob njenem dovoljenju in s soglasjem domačega župnika smo vstopili v cerkev.
Svečano Florjanovo mašo je daroval g. župnik Mohor Rihtaršič ob sodelovanju gasilk in gasilcev iz različnih društev v okviru zveze. Slovesnost je potekala v spoštljivem in hvaležnem vzdušju, kot se spodobi ob tako pomembnem dogodku.
Po zaključeni maši je sledilo skupinsko fotografiranje vseh udeležencev pred cerkvijo sv. Pavla. Zaključek praznovanja je minil v prijetnem druženju ob pogostitvi, ki so jo pripravile gasilke iz naših društev, ter gostilničar Franci iz gostilne Pr’Kranjcu. Ob dobri hrani in prijetnem vzdušju smo se povezali tako člani gasilskih vrst kot tudi ostali obiskovalci, ki so se nam pridružili ob tej priložnosti.
Iskrena zahvala ob svečanem dogodku, posebna zahvala gospodu župniku in njegovim pomočnikom za lepo izveden obred slavnostne maše. Hvaležni smo tudi za možnost uporabe župnijskih prostorov. Iskrena zahvala gre vsem, ki ste na kakršenkoli način prispevali k uspešni izvedbi tega pomembnega dogodka, ki je potekal v sklopu celoletnega obeleževanja 70-letnice delovanja Gasilske zveze Vrhnika. Hvala tudi vsem povabljenim gostom, ki ste se odzvali našemu vabilu in s svojo prisotnostjo polepšali praznovanje.
Utrinke dogodka je v objektiv ujel Andrej Gubič.
Gasilci se še naprej priporočamo svetemu Florjanu v varstvo in kličemo s ponosnim gasilskim pozdravom: NA POMOČ!
Zelo smo bili veseli, da so se pričela meddruštvena srečanja in tekmovanja v pikadu, kajti od jeseni je preteklo kar nekaj časa, ko se s prijateljskimi društvi nismo srečevali. Redno smo pozimi trenirali, a tekme so nekaj drugega. Toda vsi se poleg tekem veselimo družabnih zaključkov, saj se tam sprostimo, sproščeno pogovarjamo in načrtujemo naslednja srečanja v drugem kraju pri drugem društvu. V Rovtah je vedno lepo in veseli smo, če dosežemo tudi dobre rezultate.
Letos je bila ženska ekipa druga, moška pa tretja. Okitili smo se z medaljami za dosežena mesta, si čestitali in si rekli nasvidenje do naslednjič, ko se bomo srečali na Vrhniki, kjer bo v počastitev občinskega praznika v maju meddruštveno tekmovanje v pikadu in igri »štrbunk«.
