Vremenske razmere v teh dneh niso nič kaj ugodne za pohodnike, saj se skoraj vsak dan nekje ulije ploha ali nastane nevihta. Na JV naše dežele pa smo našli možnost, da je manj verjetnosti za nastanek slabega vremena in se odpravili proti Kočevju, ki leži na Kočevskem polju. Pritegnilo nas je Rudniško ali Kočevsko jezero, oziroma njegova okolica. Bilo nas je sicer malo manj, ker so nekateri naši pohodniki uživali na morju, a smo se odločili, da si tudi mi, ki smo ostali doma, popestrimo dan s pohodom v manjšem avtobusu.
Jezero vemo, da je umetnega nastanka. Ker so med leti 1973 in 1978 opustili dnevni kop rjavega premoga (tod so rudarili kar več kot 170 let), je voda Rudniškega potoka, ki je prej polnil dve manjši jami za rudniške potrebe, začela zalivati in polniti celotno kotanjo in nastalo je večje jezero s čisto vodo, kar je bil povod za nastanek turistično-rekreacijskega centra V jezero so po letu 1985 začeli vlagati številne vrste rib, ob njem pa so nastala množična gnezdišča raznovrstnih ptic. Tu so našle svoj življenjski prostor še mnoge vrste rastlin in manjših živali, kdaj pa kdaj se na sprehod okoli jezera odpravi tudi kak kosmatinec, ki na blatni potki pušča sledi velikih šap.
Samo jezero je globoko kar do 40 m in je primerno za ljubitelje plavanja, deskanja, potapljanja, ribolova in čolnarjenja. Ob jezeru so urejene plaže z lesenimi mostički, nad njim stoji prijazna brunarica, v bližini je avtokamp… vse za dobro počutje domačinov in prišlekov.
V tako vabljivo okolje smo zakorakali z dvema prijaznima domačinoma, Angelco in njenim partnerjem, ki sta nas popeljala najprej do Klinje vasi, nato do vasi Željne, pa po borovem gozdu, ki je posebna zanimivost na Kočevskem, in skozi Šalko vas nazaj do brunarice in bližnjega parkirišča. Tako smo se nekajkrat oddaljili od obale jezera, drugič se približali in opazovali odseve modrega neba v čisti vodi Vmes smo se ustavili na počivališču, kjer smo pomalicali, in pri rezbarju Alešu, ki izrezuje iz lesa prijazne skulpture predvsem medvedov, (in medvedkov), pa tudi drugih živali. Prijazno nam je razkazal svojo delavnico, v naših nahrbtnikih pa so se znašli mali medvedki za spomin na zeleno Kočevsko.
Ker teh krajev nismo prav dobro poznali, smo veliko pričakovali, a dobili še več. Presenetila nas je bujno zelena narava, mnoge zanimivosti, tišina in mir na sprehajalni, daljši varianti poti (kakih 9 km) in prijazni domačini.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Željko J.
Skupinska na mostičku
Jezero z medvedkom
Na poti okoli jezera z lokalnima vodičema
O nastanku jezera se je razgovoril nekdanji predsednik DU Kočevje
Skupinska z lokalnima vodičema
Pot okoli jezera se vije med travniki, drevjem in praprotjo ob pogledih na modro nebo
V petek, 17. maja 2025, je v prostorih ribiškega doma v Sinji Gorici potekal redni Zbor članov Ribiške družine Vrhnika, najvišji organ društva, na katerem se je zbralo 56 članov in 7 mladincev. Dogodek je potekal po vnaprej pripravljenem dnevnem redu in v duhu sodelovanja ter povezanosti, ki že dolga leta zaznamujeta našo ribiško družino. Zbor je najprej nagovoril predsednik RDV, Marko Barišič, z uvodnimi besedami, nato pa so člani Upravnega odbora podali letna poročila o delovanju društva v preteklem letu. Sledilo je še poročilo predsednika Nadzornega odbora, po katerem so zbrani člani z glasovanjem potrdili vsa poročila in s tem izrazili soglasje s predstavljenim delom in pregledom nad poslovanjem ter aktivnostmi društva. Poseben pomen je imela tokratna seja zaradi zaključka petletnega mandata predsednika Ribiške družine Vrhnika Marka Barišiča, ki je v iskrenem govoru podal pregled opravljenega dela, izpostavil tako uspehe kot tudi izzive, ki so jih v tem času zaznamovali nenadejani dogodki (korona), ter se toplo zahvalil vsem članom RDV za podporo, sodelovanje in vztrajnost v skupnih prizadevanjih. Njegove besede so bile polne spoštovanja in ponosa nad skupnimi dosežki. Zaradi izteka mandata je bil Zbor članov tudi volilne narave. Po predstavitvi programa in kratkem nagovoru kandidata za novega predsednika, Robija Stareta, v katerem je izpostavil ključne smernice za štiriletni mandat in svojo vizijo nadaljnjega razvoja RDV, je sledila še predstavitev kandidatov za novi Upravni odbor. Zatem je sledilo glasovanje, na katerem so prisotni člani z veliko večino potrdili Robija Stareta za novega predsednika Ribiške družine Vrhnika, skupaj z njegovo ekipo, ki bo v prihodnjih letih skrbela za vodenje in razvoj društva. Po uradnem delu je sledil prijaznejši, sproščeni del – tradicionalno tekmovanje v lovu na največjo ribo, ki je potekalo v ribniku pri ribiškem domu. Tekmovanje, ki je bilo polno smeha, domislic in dobre volje, je potekalo v dveh kategorijah – za polnoletne člane in za mladince. Med člani je slavil eden izmed najbolj izkušenih ribičev, Tov. Jože Mazi, drugo mesto je osvojil častni član Janez Obid, tretji pa je bil Peter Orhini. Med mladinci je bila udeležba sicer skromnejša in v treh urah sta bili ulovljeni zgolj dve ribi, ki ju je ujel isti mladinec Adem Poljanšek, kar mu je prineslo dobro voljo in zasluženo plaketo. Ob zaključku tekmovanja je sledila še podelitev priznanj najboljšim, nato pa smo se vsi skupaj zbrali ob pogrnjenih mizah, kjer se je nadaljevalo prijetno druženje z izmenjavo ribiških anekdot, izkušenj in humorja iz sveta ribištva – vse do poznega popoldneva. Zbor članov RD Vrhnika 2025 ni bil le formalni dogodek, temveč pravi praznik društvenega življenja, kjer so se prepletli spomini, načrti, spoštovanje in prijateljstvo – vrednote, ki nas kot skupnost povezujejo že desetletja.
Ribiška družina Vrhnika
Skupna slika članov in mladincev RDV
Od leve Robi Stare (novi predsednik RDV),Janez Obid, Jože Mazi, Peter Orhini, Adem Poljanšek, Stane Omerzel (novi tajnik RDV)
V počastitev občinskega praznika Občine Vrhnika se je v prostorih Društva upokojencev Vrhnika odvijalo meddruštveno tekmovanje v pikadu. Udeležile so se ga moške in ženske ekipe Društev Logatec, Lož, Baron Logatec, Rovte, Vrhnika in Društva invalidov Vrhnika.
Ker je bilo lepo sončno vreme, je bilo vzdušje že takoj na zboru vseh tekmovalcev prijateljsko, vedro in zabavno.
Vse navzoče je pozdravila predsednica Društva upokojencev Vrhnika in zaželela prijetno počutje in veliko športne sreče ter prijateljsko druženje.
Veselje naših ekip je bilo popolno, saj so ženske osvojile prvo mesto, moški pa tretje. Iskrene čestitke vsem udeležencem tekmovanja za osvojena mesta, Andreju in Mileni ter celotni ekipi pikada pa pohvala za odlično organizacijo in izvedbo.
Za popestritev pa je potekalo tudi tekmovanje dvojic v igri »štrbunk«. Gledalec bi mislil, da je to lahka igra, toda vrečica se meče iz razdalje osmih metrov v odprtino na klančini. Ker je odprtina majhna, pa še na klancu se nahaja, je kar težko vreči v luknjo za tri točke.
Zabavno pa je opazovati, zato so dvojice imele ves čas veliko gledalcev in navijačev.
Prvo mesto sta osvojila Dormiš Tomo in Dušica, drugo mesto Borić Nedo in Nada, oba para iz Društva upokojencev Vrhnika, tretje mesto pa ekipa Društva invalidov.
Igra je nova, a ima vedno več privržencev. Če vas zanima, se nam pridružite.
Elica, Milena, Andrej
Foto: Željko J.
Regijsko tekmovanje Osrednjeslovenske regije v pikadu
Društvo upokojencev Grosuplje je organiziralo regijsko tekmovanje v pikadu za Osrednjeslovensko pokrajino. Ženska in moška ekipa Društva upokojencev Vrhnika se vsako leto tekmovanja udeleži. Letos sta naši ekipi zasedli četrto mesto, iskrene čestitke.
Mesec maj Sončkom ni bil naklonjen. Prvi pohod sicer ni bil odpovedan,smo se pa nekateri Sončki kljub deževnemu vremenu odpravili peš z Vrhnike v Logatec.
Sončki na poti z Vrhnike v Logatec
Dobre volje nam ni manjkalo, pot skozi gozdove ob avtocesti nam je v prijetnem klepetu hitro minila. Za prevoz nazaj smo uporabili javni avtobusni prevoz.
Tudi za drugi pohod v maju ni dobro kazalo. Odločitev, da gremo na obalo se je dobro obrestovala, ker tam ni bilo dežja. Krožna Beblerjeva pot nas je popeljala iz središča Ankarana navzgor v Hrvatine in navzdol do morske obale, kjer smo se sprehodili preko področja zaščitenega območja slanega travnika. Podrobneje so Beblerjevo pot opisali že Zimzeleni in Barjani, ki so pot že prehodili. V času našega obiska so cvetele le druge rastline kot v času njihovega pohoda. Ruj je že odcvetel in je privabljal poglede s svojimi lasuljastimi soplodji. Cvetela je oljka, rumena metuljnica žuka, belo cvetoči njivni šipek in rumen navadni podraščec.
Odločitev, kje bomo naredili skupinsko sliko, ni bila težka
V Hrvatinih je pozornost pritegnil rdeče cvetoči karpobrot, ki je preraščal kamniti zid. Japonska nešplja je že imela prve rumene plodove. V grmovju ob slanem travniku pa se je razraščala še ena tujerodna rastlina – navadna amfora, katere domovina je Severna Amerika. Pohod smo končali ob spomeniku dr. Alešu Beblerju, izjemni osebnosti, ki je deloval na raznih področjih naše polpretekle zgodovine, nazadnje tudi kot okoljevarstvenik.
Besedilo: Sonja Zalar Bizjak
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Danica Kos
Pešpot preko slanega travnika poteka po lesenem mostovžu
Spotoma smo poiskali vhod v brezno Logaške jame
Pot skozi gozd Črnega vrha
Grmi ruja so lepi tudi po cvetenju, ko jih krasijo rdečkasta soplodja
Le redke so hiše v Hrvatinih, ki še kažejo zidove iz peščenjaka
Okrasna rastlina kaprobrot je doma v Južni Afriki
Osnovna šola v Hrvatinih nosi ime dr. Aleša Beblerja
Pogled na Koprski zaliv
Med spustom proti obali smo hodili ob vinski trti …
…in oljkah, kulturah, značilnih za te kraje
Za nasipom iz ogrodij mehkužcev, ki mu pravijo pokopališče školjk, je nastala manjša laguna
Navadna amfora se je v Sloveniji prvič pojavila leta 1964, danes že velja za invazivno vrsto
Na lep sončen dan smo se odpeljali na Gorenjsko. Po krajšem postanku v Lescah smo se odpeljali do kraja Zgornje Gorje na Bledom. Od tam smo nadaljevali peš do Poglejske cerkve, ki pravzaprav ni cerkev, ampak skalni spodmol z manjšo votlino na obrobju vasi Poljščica pri Zgornjih Gorjah, kjer so arheologi našli človekova orodja iz starejše kamene dobe, kar dokazuje obstoj pračloveka v Triglavskem pogorju pred poljedeljskimi kulturami. Od tod je lep razgled na Gorje, Blejski kot, Pokljuko, Debelo peč, Rjavino, Triglav…
Poglejska cerkev je zanimiva tudi za plezalce.
Riklijeva pot se imenuje po švicarskem zdravilcu, Arnoldu Rikliju, začetniku zdraviliškega turizma pri nas, saj je s svojimi zračnimi, sončnimi in vodnimi kopelmi Bled približal svetu. Riklijev znani rek je bil: »Voda je dobra, še boljši je zrak, a najboljša je svetloba.« Klicali so ga Švajcar ali Sončni doktor. Določil in označil je več sprehajalnih poti različnih zahtevnosti.
Tudi mi smo šli po eni izmed njih po gozdnih poteh, med redkim drevjem in po cvetočih travnikih. Še posebno smo se razveselili drobnih rumenih pogačic, ki kot sončeca izstopajo iz bujno zelene trave.
Po skoraj štirih urah nenaporne poti in nezahtevne hoje smo zadovoljni zaključili naš pohod in se zahvalili vodniku Frenku za dobro izbiro in vodenje.
Društvo upokojencev Vrhnika je dne, 8.05.2025, organiziralo drugi pomladanski izlet v letošnjem letu. Tokrat smo se odpeljali v Hrvaško Zagorje. Ogledali smo si grad Trakoščan in obiskali Muzej neandertalcev v Krapini.
Pot nas je peljala preko mejnega prehoda Obrežje v Zagreb, nato pa smo se zapeljali do Trakoščana . Tam smo si ogledali pravljični grad, biser Hrvaškega Zagorja. Očaral nas je s svojo lepoto in bogato zgodovino, ki sega v 13. stoletje. Zamenjal je več plemiških družin, najdaljše obdobje pa je bil v lasti grofov Draškovič.
Ta čudoviti grad se ponosno dviga na hribu ob slikovitem jezeru, obdan z bujnim gozdom in urejenim parkom. Urejene poti nas vodijo skozi gozd, mimo jezera, ki ponujajo čudovite razglede na sam grad. Že sam pogled nanj vzbuja občutek, kot da smo stopili v pravljico. Njihova romantična podoba s stolpiči, obrambnim zidovjem in odsevom v jezerski gladini je resnično nepozabna. Grad Trakoščan ni le lep na zunaj, temveč skriva tudi bogato notranjost. Tu so muzejske zbirke kot: originalno pohištvo, orožje, portreti in še veliko drugih dragocenih predmetov, ki pričajo o bogati kulturni dediščini. Posebej je zanimiva grajska kapela in viteška dvorana.
Nato smo se odpeljali v Krapino. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru. To je majhno mesto v severni Hrvaški, znano predvsem po izjemnem najdišču krapinskega neandertalca na Hušnjakovem brdu. Sprehod po urejenih poteh nas je vodil mimo rekonstrukcij življenja neandertalcev, njihovih bivališč in orodij. V muzeju smo si ogledali kratek film in multimedijske predstavitve, ki prikazujejo življenje in izumrtje naših davnih sorodnikov. V muzeju se nahajajo tudi originalni fosilni ostanki.
Pozno popoldne smo se vračali preko mejnega prehoda Dobovec, Rogatca, Celja, Ljubljane in v večernih urah srečno prispeli na Vrhniko.
Vabimo vse člane DU Vrhnika, da se nam kdaj pridružite, verjemite pa, da se imamo na izletih vedno lepo.
Zapis: Olga Skvarča
Foto: Olga Skvarča, Janez Cerk
Grad Trakoščan
Z vodičko pri gradu Trakoščan
Ena od soban v dvorcu
Skupinska pod gradom
Pri vhodu v muzej neandertalcev
Ogled filma o življenju pračloveka
Družina neandertalcev
Fosilni ostanki
Skupina pri velikanskemu kipu Krapinskega pračloveka
Trenutno društvo šteje okoli 30 članov, kar je nekoliko manj od “zlatih časov” pred korono. Zakaj se je članstvo zmanjšalo, novi predsednik sicer ne ve, a zanj to ni nobena katastrofa. “Ker je smiselno, da ima čebele tisti, ki ima čas, voljo in znanje. Preletna razdalja čebele je 3 kilometre in v tej razdalji je vse kot en čebelnjak. Da bi se našel navdušenec, ki bi imel čebele zaradi določenega razloga, znanja in časa pa ne, sem kritik tega. Ker če jaz, ki imam pet čebeljih družin, ne skrbim za njih in jih ne zdravim, lahko prav mojih nekaj družin vpliva na zdravje čebel cele borovniške doline.” Seveda pa so novih članov, ki bodo marljivi kot njihove čebelice, vedno veseli. Mlajših članov trenutno ni, tudi legendarni čebelarski krožek v šolskem čebelnjaku v osnovni šoli pod vodstvom mentorja Bogdana Jereba je trenutno zaradi pomanjkanja zanimanja v mirovanju. Si pa kljub temu želijo svoje znanje predajati naprej.
Delavnice, sejem, sveta maša … V društvu pripravljajo dogodke za člane in druge. Za člane se približno enkrat mesečno dobijo na sestankih, organizirajo predavanja in delavnice o čebelarstvu, tehnikah, zatiranju bolezni … Udeležujejo se tudi čebelarskega sejma Apis Slovenija v marcu. Najmlajšim v vrtcu organizirajo medeni zajtrk, ko člani z različnimi rekviziti med drugim na poljuden način pripovedujejo o delu čebelarja. Udeležujejo se čistilne akcije, saj jim je narava “svetinja”. Za dobro letino se zahvalijo pri sveti maši na čast svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev, in prosijo tudi za vse žive in pokojne čebelarje. “Pomembno je, da se znamo zahvaliti za letino in jo sprejmemo kakršna pač je, čeprav te večkrat popade misel, da bi moralo biti vedno več medu. Narava pač ni veleblagovnica in mi nismo njeni gospodarji, ampak samo gostje.” S praporom se udeležujejo tudi občinskih proslav, z njim se poklonijo tudi pokojnim članom na pogrebih. Želijo pa biti vidni predvsem z dejavnostmi, s katerimi posredno kažejo obstoj društva. “In ko kdo želi, se nam lahko z veseljem pridruži. Nismo pa take vrste društvo, za katerega je pomembna kvantiteta, da bi na vsak način agitirali … Smo društvo s svojevrstno vizijo in poslanstvom.” Imajo tudi nekaj čebelark, a povečini je to še vedno domena moških.
Čebelarstvo ni kot elektrika – plus in minus Janez poudarja, da je za tovrstno dejavnost potrebno veliko znanja. “Večkrat se pošalim, da čebelarstvo ni kot elektrika – plus, minus in to je to, ampak je cela znanost. Mnogi pravijo, da se bi začeli s čebelarstvom ukvarjati v času upokojitve, a takrat je dobro, da že nekaj znaš in se ne začneš takrat šele učiti.” Spomladi je čebelar zelo dejaven pri čebelah. Mesec znoja in groze za čebelarja pregovorno velja prav mesec maj, ki predstavlja vrhunec razvoja čebeleje družine. Takrat moraš biti zelo veliko prisoten pri čebelah, potem pa lahko spet hladnejšo polovico leta razmišljaš, kako bi kakšno stvar izboljšal, pripoveduje. “Naj bralca to ne zavede, da je čebelarstvo projektna dejavnost. Moč čebelje družine je kapital, v katerega vlagaš skozi celo leto.”
Veliki čebelarski škornji Predsednik društva je šele dobro leto in se zaveda, da je stopil v velike čebelarske škornje. Ceni delo svojih predhodnikov in se še uči, za začetek ima vizijo le ponižno posnemati njihovo delovanje. In v čem vidi dodano vrednost, da se čebelarji združujejo v lokalno društvo? “Že to, da pridemo skupaj in ozaveščamo težave, ne glede na to, ali si začetnik ali že velik poznavalec. Pogovarjamo se, kaj je treba storiti v vsakem času, kako je z boleznimi … Mislim, da se da že s komunikacijo marsikaj narediti in izboljšati. V skupnosti je veliko boljše in lažje.” Letos mineva 20 let, odkar so čebelarji obeležili 100. obletnico društva, ko so praznovali tudi s stojnico na Prazniku borovnic. Takrat so točili med in predstavljali svoje delo, kar pa je pritegnilo tudi takrat mladeniča Janeza. Odločil se je za udeležbo na čebelarskem krožku pod mentorstvom Bogdana Jereba in tako so ga k tej dejavnosti pritegnili drugi, ki so mu začeli podarjati svoje čebelje družine.
Čebele ne trpijo brezdelnežev Na vprašanje, kaj ga najbolj pri čebelah pritegne, odgovarja: “To je kot neka meditacija, biti z mislimi tu in sedaj in ne razmišljati kaj boš počel zvečer. Umiriti se moraš, ko iščeš matico in izbrati, kaj boš počel, ko stvari pridejo nepričakovane. Ne sme se ti muditi na naslednjo dejavnost, če se ti, je bolje, da k čebelam niti ne greš tisti dan. Zanimiva mi je tudi lekcija trotov, te čebele izženejo s panja proti koncu poletja, ker so svoje delo opravili. Čebele ne trpijo brezdelnežev, kar je koristen nauk tudi za družbo. Da nisi samo, da boš jemal, ampak moraš najprej tudi absorbirati, predvsem znanje, potem pa ti čebelam nekaj daš, da ti dajo nazaj.” A ni vse odvisno od njihove pridnosti in znanja, še poudari pri vprašanju o aktualnih izzivih čebelarjev in pri tem izpostavi spomladanske pozebe. “Letina je večinoma odvisna od spremenjenih okoliščin, zato velja rek, da je poezija kmetijstva čebelarstvo.”
Cenimo delo čebelarjev in oni svojega? Pa Slovenci dovolj cenimo delo čebelarjev? “Jaz bi pri tem vprašanju postavil proti vprašanje, ali čebelarji dovolj cenimo svoje delo? Tu izhaja bistvo, namreč, marsikdo po mojem mnenju prepoceni prodaja svoj med. Seveda, nimam nič proti temu, a vemo, koliko dela in truda se skriva za vsako žlico medu … Mislim, da se moramo naprej čebelarji sami sebe ceniti, pa čeprav ne delamo za denar. Moraš pa včasih malo preračunati, ali se ti splača krmiti, voziti čebele ob vseh podražitvah sladkorja in materiala, da boš kilogram medu prodal za nekaj evrov …” Čeprav čebele nikoli ne govorijo, povedo veliko. Tako tudi čebelarji – s svojim delom, zgledom in tiho predanostjo. »Četudi se ne vozimo z električnimi avti, pa vseeno nekaj naredimo za naravo«, še skromno dodaja in spomni na tisti Enstienov rek, da se brez čebel tudi ostalemu svetu piše bolj slabo … Naj bodo borovniški čebelarji še naprej tihi skrbniki narave in glasniki znanja, ki ga zvesto prenašajo iz roda v rod. 120 let čebelarjenja ni le obletnica, ampak dokaz, da vztrajnost, znanje in srčnost še vedno štejejo. Naj brenči še dolgo!
Rok Mihevc
Predsednik Čebelarskega društva Borovnica Janez Mevec
V torek, 6. 5. 2025, smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v deževnem vremenu na pohod na Vinji vrh v bližini Šmarjeških Toplic. Najprej smo se ustavili v vasi Bela Cerkev in si ogledali tamkajšnjo cerkev t. i. belo cerkev. Župnik Jože Nemanič nam je povedal nekaj zanimivosti o tej lepi cerkvi. Nato smo se odpravili po dokaj strmi, razgledni poti med vinogradi na Mali Vinji vrh, kjer je na viš. 360 m cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu nas je ponovno pričakal župnik Jože Nemanič in nam povedal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Ob slovesu so se mu naši pevci zahvalili z ubranim petjem. Ob nekoliko okrnjenem razgledu smo si privoščili malico in nato smo odšli po razgledni panoramski cesti še na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po krajšem počitku smo se spustili po gozdnih poteh. Celotna pot je t. i. arheološka pot, ki je dolga 8 km, s številnimi informativnimi tablami, ki pričajo, da so tukaj živeli ljudje že pred nekaj tisočletji. Po končanem pohodu smo se odpeljali še mimo Šmarjete do Klevevža. To je lepa naravna znamenitost – izvir tople vode z bazenčkom ima 25 stopinj Celzija. Voda v bazenu je zelo čista in nekatere je celo premamila za kopanje v njej. Sama soteska je znana po številnih slapovih, brzicah in tolmunih. V soteski sta tudi dve kraški jami z netopirji, v eni je celo topla voda. Pred bazenom je lepo obnovljen grajski mlin, ki pa ni za ogled. Na griču so razvaline gradu Klevevž iz 13. stol. Na koncu smo se odpeljali do Družinske vasi na kosilo v gostišče Domen. Kljub oblačnemu vremenu smo se imeli lepo.
Povezovanje gasilskih društev v gasilske zveze se je začelo leta 1955, ko so je bilo na območjih takratnih občin ustanovljenih 60 občinskih gasilskih zvez. Taka organiziranost gasilske organizacije je trajala vse do leta 1995. Ko je leta 1994 prišlo do reorganizacije lokalne samouprave, je posledično leto kasneje prišlo tudi do reorganizacije gasilstva. Iz takratne Občinske gasilske zveze Ljubljana–Vič–Rudnik je bilo leta 1995 ustanovljeno 10 novih gasilskih zvez, med njimi tudi Gasilska zveza Dolomiti, ki v letošnjem letu praznuje 30-letnico delovanja. V Gasilsko zvezo Dolomiti je včlanjenih 10 prostovoljnih gasilskih društvih z nekaj več kot 1450 člani. Glavna naloga gasilske zveze je usklajen razvoj in opremljenost gasilskih enot, skrb za strokovno usposobljenost gasilcev, organizirano delo z mladimi ter preventivna in operativna dejavnost svojih članov. Praznovanje 30-letnice delovanja smo pričeli v soboto, 3. maja, z veliko medobčinsko vajo na Butajnovi, na objektu proizvodnih prostorov podjetja Celarec d.o.o., ki se ukvarja s predelavo lesa. Vaja je simulirala izbruh požara v obratu, kjer je zaradi pregretja ležaja zagorelo v pritličju objekta. Ogenj se je razširil po obratu in v silos, kar je povzročilo hitro stopnjevanje požarne ogroženosti. Scenarij vaje je vključeval prisotnost dizelskega goriva, več oseb v objektu, nevarnost eksplozij in širjenja požara na sosednje objekte in gozd. Po prihodu prvih enot PGD Butajnova–Planina in PGD Šentjošt je vodja intervencije ocenil razmere in aktiviral še vsa ostala gasilska društva Gasilske zveze Dolomiti in bližnja društva sosednjih gasilskih zvez. Skupaj je na vaji sodelovalo 122 gasilcev iz 13 gasilskih društev in 21 gasilskimi vozili. V prvi fazi smo izvedli notranje napade in iskanje pogrešane osebe, z zunanjimi napadi pa smo varovali sosednje objekte. Ekipi tehničnih reševalcev pa sta poskrbeli za poškodovanca pod viličarjem in soseda, ki se je nadihal dima. Zaradi razsežnosti požara se je ta razširil še v bližnji gozd, kamor so bili razporejeni gasilci večih gasilskih društev. Vaja je vključevala tudi nepričakovane zaplete. Med gašenjem je eden izmed gasilcev padel po strmem pobočju in si poškodoval nogo. Posredovala je ekipa za vrvno tehniko, ki je poškodovanega gasilca rešila in predala reševalcem. Po zaključku vaje je sledila analiza, kjer je bilo ugotovljeno, da se je štabno vodenje vaje izkazalo za zelo dobro odločitev, vsi udeleženci so pokazali veliko znanja in usklajenega medsebojnega sodelovanja.
Slovesnost smo nadaljevali s slavnostno akademijo v petek, 9. maja, na Črnem vrhu, kjer so naše praznovanje s svojim obiskom počastili član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, predstavnik Gasilske zveze regije Ljubljana Jože Janež, župan in podžupanja Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar in Ana Oblak in predstavniki sosednjih gasilskih zvez. Po zapeti državni in gasilski himni je prisotne nagovoril predsednik Gasilske zveze Dolomiti Franc Zibelnik in v nadaljevanju predstavil delo gasilske zveze v teh 30 letih. V svojem nagovoru je izpostavil dolgo tradicijo gasilstva v Sloveniji, zato ne preseneča dejstvo, da ima poklic gasilca kar 95 % podporo prebivalstva. V nadaljevanju predstavitve je izpostavil nekaj uspehov na tekmovalnem področju, kjer so na državnih tekmovanjih 4 ekipe tudi zmagale, leta 2013 pa so nas člani PGD Šentjošt zastopali na gasilski olimpijadi v Franciji. Veseli dejstvo, da se vsako leto povečuje članstvo v naših društvih. Veliko je mladih, pa tudi članice so v društvih zelo aktivne. Veliko časa gasilci namenjamo izobraževanju, saj je v današnjih časih znanje zelo pomembno, saj intervencije postajalo vedno bolj zahtevne, saj je v zadnjih letih samega gašenja zelo malo, povečuje pa se število tehničnih intervencij. V zadnjih dvajsetih letih smo obnovili vozni park, tako imamo sedaj moderna, predvsem pa varna gasilska vozila z veliko opremo, ki jo potrebujemo na intervencijah. Ob koncu svojega nagovora se je zahvalil tako občini kot vsem dosedanjim županom, ki se zavedajo, da smo gasilci glavni steber zaščite in reševanja v občini. V nadaljevanju nas je nagovoril tudi župan Občine Dobrova – Polhov Gradec Jure Dolinar, ki je izpostavil da je Gasilska zveza Dolomiti močan steber naše lokalne skupnosti ter dodal, da so gasilci vedno pripravljeni priskočiti na pomoč – ne glede na čas, vreme ali okoliščine. V imenu občine se je vsem iskreno zahvalil za pogum, srčnost in požrtvovalnost ter Gasilski zvezi Dolomiti ob tem izročil občinsko priznanje. Kot zadnji je na oder stopil slavnostni govornik član Poveljstva Gasilske zveze Slovenije Simon Černe, ki je prav tako izpostavil pomembnost gasilstva v družbi ter se vsem gasilcem, ki svoj prosti čas namenjajo pomoči drugim, zahvalil za njihovo prizadevnost. Po končanih nagovorih so za glasbeni vložek poskrbele pevke domačega otroškega in mladinskega pevskega zbora. V nadaljevanju pa so bile v znak sodelovanja podeljene zahvale vsem gasilskim društvom, sosednjim gasilskim zvezam in občini. Zaslužnim članom so bile podeljene srebrne in zlate plakate Gasilske zveze Dolomiti. Ob koncu pa sta bili podeljeni še dve priznanji Gasilske zveze Dolomiti za posebne zasluge in sicer Filipu Božnarju za uspešno vodenje operative v zadnjih dveh mandatih in Klemnu Zibelniku za dosežene uspehe na tekmovalnem področju.
V sklopu dogodkov Evropska prestolnica leta nas je dvanajst članic DU Dobrova obiskalo Gorico in Novo Gorico. Z rednim avtobusom smo prispele v dopoldanskih urah v Novo Gorico in se peš odpravile po Erjavčevi cesti do goriške palače Attems Penzenstein na razstavo popart ikone Andyja Warhola z naslovom Onkraj meja. Večji del razstave je bil preveden v slovenščino. Razstava nas je pripeljala v osrčje kulturne in umetniške revolucije, ki jo je Andy Warhol utelešal. S 180 umetniškimi deli, ki segajo od slikarstva, ilustracije, filma, fotografije, oblikovanja, mode, glasbe do pobarvank, razstava izriše življenje tega velikega umetnika: Warhol je brezmejen in skuša izničiti mejo med visoko umetnostjo za izbrano peščico ljudi in umetnostjo za preproste ljudi. Po ogledu smo si vzele čas za kavico, pijačo in pico. Nato smo se peš odpravile do Frančiškanskega samostana Kostanjevica v Novi Gorici, ki stoji na griču nad Novo Gorico. Samostan je bil leta 2024 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Naš namen je bil ogled vrtnic burbonk, ki so sedaj ravno na vrhuncu svojega razcveta. V teh dneh se je začel Festival vrtnic. Vrtnice v parku samostana veljajo za drugo največjo zbirko burbonk v Evropi. Ko smo vstopile na vrt z bogatim cvetenjem in prečudovitimi vonjavami, smo kar osupnile. Uživale smo na toplem soncu in spoznavanju življenja vrtnic. Kostanjevico in Novo Gorico bo v teh dneh krasilo kar 12.000 vrtnic. Še slovo od Kostanjevice, na poti še kepica sladoleda in že smo se peljale polne vtisov nazaj v Ljubljano.
