Kategorija: Društva

  • Izlet na Avstrijsko Koroško

    Izlet na Avstrijsko Koroško

    Dne 12. 6. 2025 je Društvo upokojencev Vrhnika za svoje člane organiziralo  izlet na Avstrijsko Koroško. Ogledali smo si ruševine gradu Landskron, Opičjo goro Affenberg, Osojsko jezero, Osoje z najstarejšo samostansko cerkvijo na Koroškem in nazadnje še mesto Beljak.

    Pot nas je peljala mimo Jesenic skozi Karavanški predor, dolg 7864 m. Prečkali smo reko Dravo in nadaljevali pot do ruševin gradu Landskron. 

    Grad stoji na skalnatem griču nad Osojskim jezerom. Danes ni le zgodovinska znamenitost, ampak je znan  tudi po dresuri ptic ujed v prostem letu. Poleg tega grad ponuja čudovit razgled na Osojsko jezero, Beljak in Alpe. V daljavi smo videli vlečnico, ki povezuje znano smučišče Gerlitzen, ki ga obiskujejo tudi naši smučarji.

    Tik pod gradom se nahaja Opičja gora Affenberg. Tu se na 4,5 hektarjih površine giblje 185 japonskih opic makaki, poznanih kot snežne opice, saj se lahko prilagajajo hladnejšemu  podnebju do -20 stopinj Celzija. Opice so zelo igrive in inteligentne. Opazovali smo alfa samce, ki imajo nalogo, da nadzirajo svojo skupino in imajo samo oni pravico do parjenja. Park je poraščen s smrekami, macesni in različnim zelenjem, tako da se prosto gibljejo, lovijo, plezajo, skačejo plavajo v bazenu, včasih pa se tudi med seboj stepejo.  

    Pot smo nadaljevali po južni obali Osojskega jezera, dolgega 11km.  Ta ponuja široko paleto aktivnosti. Zaradi izjemno čiste in tople vode je poleti  idealno za kopanje, jadranje, deskanje na vodi, supanje, ribolov, ob obali pa so urejene kolesarske poti. Tu se nahaja veliko urejenih plaž, s privatnimi kampi, hoteli in restavracijami.  Okolica obale jezera je skrbno urejena in čista, posajena z zelenjem, čudovitimi rožami, grmovnicami in drevesi. 

    V Osojah smo si ogledali samostansko cerkev, v kateri se nahaja pravo bogastvo s freskami, poslikavami, kipi in mogočnim oltarjem. Za cerkvijo je grob poljskega kralja Boleslava, tako imenovanega » Mutec Osojski », ki je pomagal pri izgradnji  cerkve. V samem samostanu je sedaj restavracija, s čudovitim sprehajalnim dvoriščem. Tu organizirajo različne prireditve, poroke, nastope pevskih in dramskih skupin.

    Pot smo nadaljevali ob obali tega jezera, do Beljaka. To je drugo največje mesto na Avstrijskem Koroškem. Skozi mesto teče reka Drava, ki deli mesto na severni in južni del, ob njenih bregovih pa so lepo urejene sprehajalne in kolesarske poti. Srce starega mesta je glavni trg, obdan s slikovitimi zgodovinskimi hišami z baročnimi in renesančnimi fasadami. Tu so številne trgovinice, kavarne in restavracije. V starem delu mesta stoji tudi cerkev sv. Jakoba z visokim zvonikom. Po ogledu mesta smo imeli prosto za nakupe spominkov in za osvežilno pijačo. Kmalu je prišel čas za povratek proti domu.

    Z lepimi vtisi  smo v pozno popoldanskih urah srečno prispeli na Vrhniko in se že veselimo naslednjega izleta. Pridružite se nam in videli boste, da se vedno imamo lepo.

    Zapisala: Olga Skvarča,

    Foto: Janez Cerk, Fani Al Mansour in Olga Škvarča

  • Častitljiva leta

    Častitljiva leta

    Tudi v mesecu juniju smo prostovoljke nadaljevale z našimi obiski članom društva, ki praznujejo visoke jubileje.

    Obiskale smo naše dolgoletne člane in članico, ki so praznovali okroglih 90 let in jim zaželele obilo zdravja in  lepih trenutkov v krogu družine in prijateljev.

    V prijetnem druženju smo bile na obisku pri gospodu Antonu Varšku, gospodu Janezu Žitku, gospodu Francu Novaku, gospe Alojziji Blažević  in gospodu Slavku Čelešniku.

    Zapisala: Vesna Stare

    Slike: Vesna Stare, Fani Al-Mansour

  • Delo prostovoljk projekta starejši za starejše  od januarja do konca junija 2025

    Delo prostovoljk projekta starejši za starejše  od januarja do konca junija 2025

    V prvih šestih mesecih letošnjega leta smo prostovoljke projekta Starejši za starejše z veseljem obiskale 530 naših občank in občanov. V prijetnem in sproščenem druženju smo jim na ta način polepšale dan.

    S svojim obiskom smo počastile tudi 52 oseb, ki so praznovale 90, več kot 90 in tudi častitljivih 100 let.

    Aprila in maja smo obiskale in se družile z zaposlenimi, nastanjenimi in ostalimi, ki so vključeni dnevno varstvo v enoti Doma upokojencev na Stari Vrhniki.

    Organizirale smo tudi delovni sestanek, na katerega smo povabile predstavnike Patronažne službe Zdravstvenega doma Vrhnika, Doma upokojencev Vrhnika in Centra za socialno delo Vrhnika.

    S sredstvi, ki so bila podarjena, smo nakupile osnovne življenjske potrebščine in jih razdelile ter obdarile sedem starejših občanov še pred velikonočnimi prazniki.

    Vse prostovoljke smo aktivne članice v Socialni komisiji in smo v prvih šestih mesecih pripravile in razdelile 100 bogatih humanitarnih paketov.

    Sedaj se že pripravljamo  na srečanje članov društva starejših od 75 let, ki bo 28. avgusta. Vabimo vas na prijetno druženje.

    Hvala vsem, ki prispevate in anonimno darujete sredstva za humanitarno pomoč.

    Zapisala: Vesna Stare

    Slike: Fani Al Mansour

  • Tudi balinarska sekcija je zaživela

    Tudi balinarska sekcija je zaživela

    Balinanje je bilo v našem društvu nekaj let nazaj paradni šport. A generacije so se zamenjale in naenkrat je bilo zelo malo zanimanja za tovrstno dejavnost. Stojan Efremov pa je želel to športno panogo spet postaviti na »noge«. Kar dve leti si je prizadeval in vabil članice in člane k igranju  na igrišču. Vztrajnost se mu je obrestovala, saj je letos uspel sestaviti ekipo tudi za tekmovanja v okviru Notranjske. Veliko mu je pomagala tudi Dragica Lončar.  Iskrene čestitke vsem, ki ste tekmovali in  se družili.  (E.Brelih)

    Dušica Dormiš pa je zapisala naslednje: ŠD Baron nam je poslalo vabilo na tradicionalni »Šesti pokal Baron 2025« v balinanju.  Vabilu smo se odzvali, sestavili ekipo in se prijavili na tekmovanje, ki se je odvijalo 12. junija  na balinišču Balinček v Logatcu. Ob prihodu smo bili deležni dobrodošlice s pecivom in kavico ter pozdravnim nagovorom predsednika. Program se je odvijal po urniku in brez zapletov.  Kljub vročini smo končali okoli 13. ure. Po kosilu je sledila še razglasitev rezultatov in podelitev medalj ter pokalov. Mi smo osvojili tretje mesto in prejeli bronaste medalje in pokal. Z doseženim smo bili zelo zadovoljni.

  • Barjani na Blejski koči

    Barjani na Blejski koči

    Mesec junij velja za most med pomladjo in poletjem. Izvirno slovensko ime za ta mesec je rožnik. Barjani smo se lahko na lastne oči prepričali, da je ime pravo. Vodnik Jože Školc nas je popeljal  skozi pokljuške gozdove do visokogorskih travnikov in pašnikov, kjer smo občudovali bogastvo planinskega cvetja, ki je v začetku poletja najbujnejše.

    Začetek naše poti je bil na planini Zajavorniki. Skozi iglast pokljuški gozd smo se pričeli počasi vzpenjati vse do Blejske koče. Prvotna koča je bila odprta 6. junija 1951 v sedanjem pastirskem stanu. Planinsko društvo Bled je leta 1975 od blejskih kmetov odkupilo sosednji stan, sedanjo Blejsko kočo.

    Blejska koča se nahaja na grebenu nad planoto Pokljuka, na razgledni planini Lipanci, 1633 metrov visoko na jugovzhodnem pobočju Lipanskega vrha. Na robu planine Lipance, tik pred Blejsko koče, se odpre razgled na obširne pokljuške gozdove. Levo, proti vzhodu, bomo opazili številne vrhove Kamniških Alp. Proti jugu, za zeleno preprogo pokljuške planote in Jelovice pa se dvigajo vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora.

    Koča je izhodišče, oziroma vmesna postojanka, za Debelo peč, enega naših najbolj priljubljenih dvatisočakov in sosednjo goro Mrežce, kamor smo se vzpeli tudi najbolj zagnani Barjani. Mrežce so razgledni vrh v bližini Lipanskega vrha, od koder je lep pogled na Triglav, Rjavino in pokljuške vrhove.

    V dolino smo se spustili mimo partizanskega spomenika na Rupah, kjer nas je čakal naš avtobus.

    Zapisala: Vanda

    Fotografije: Marjetka, Andrej in Franci

    Film: Stane

  • Zimzeleni v Makekovi kočni

    Zimzeleni v Makekovi kočni

    V svežem zgodnje poletnem jutru smo se Zimzeleni odpeljali na Jezersko. Tokrat je bila naš cilj ledeniška dolina, Makekova kočna, ki je podobna Ravenski kočni, kjer smo bili že dvakrat. Ravno dolinsko dno, strma, od ledenikov obrušena pobočja pod najvišjimi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp, pod vrhovi dveh Kočen in Grintovca. Veličastno gorsko okolje!  In v zatrepu doline rdečkasto ostenje, preko katerega je  do leta 2008 padal s 130 metri naš najvišji naš slap Čedca. Po skalnem podoru slapu ni več, čez skalovje pa polzi več pramenov vode, oblikuje se celo nov krajši slap. 

    Pohod smo pričeli na Zgornjem Jezerskem, po cesti mimo kmetije Makek, ki je dolini dala ime in se zložno vzpenjali skozi gozd. Makadamsko cesto smo kmalu zapustili, prečili zaprodeno suho strugo in nadaljevali vzpon po poti, ki omogoča vzdrževanje hudourniške struge potoka, ki zbira vodo cele doline. Višje smo bili, več je bilo rastlin gorskega okolja. Še med redkim drevjem je odcvetal lepi čeveljc, naša največja kukavičevka. Okolica je bila vedno bolj gruščnata, z majhnimi smrekami, staro melišče so prekrivale blazine velese, ki je že odcvetela, s prijetnim vonjem pa so nas razveseljevali Sternbergovi klinčki. Na koncu poti, kjer je v kamniti strugi že šumela bistra voda, smo pomalicali, nato pa smo se po isti poti pričeli vračati ob pogledu na Virnikov Grintavec in greben Košute za njim. Sonce je že krepko grelo in veseli smo bili gozdnega hladu v spodnjem delu doline. Pohod smo zaključili tam, kjer smo ga pričeli, na Zgornjem Jezerskem. 

    Zapisala: Sonja Zalar Bizjak

    Slike: Željko Jadanič

  • Računalniške delavnice

    Računalniške delavnice

    Brezplačne računalniške delavnice v Društvu Upokoljencev Vrhnika, uspešno organizira Komisija za digitalno opismenjevanje.

    Zadnje dni v maju smo izvedli delavnice z naslovom  DIGITALNA ORODJA ZA ŽIVLJENJE IN DELO. Tudi tokratno izvedbo delavnic smo zaupali podjetju AGORA d.o.o. Parmova 53, Ljubljana, ki ima dolgoletne izkušnje na področju računalniškega izobraževanja. Mentor delavnic,  gospod Janko Lah, nas je ponovno navdušil s svojim pristopom pri izvedbi delavnic. Razen prejete skripte s podrobnimi razlagami vseh tematskih področij delavnic  smo prejeli tudi zvezek z vajami. Le ta je vsem udeležencem omogočil uspešno sledenje pri izvedbi delavnic in samostojno ponovitev vaj na svojem računalniku v domačem okolju.

    Udeležba na tokratnih delavnicah je zagotovila minimalno kvoto za organizacijo v dveh skupinah. Sama izvedba naslednjih delavnic postaja izziv za komisijo glede na odzivnost naših članov. Verjamemo da bosta jesenska termina, ki jih že zdaj napovedujemo, bolj obiskana in s tem še bolj uspešna.

     Želja in naloga komisije je, da čim več upokojencev uspešno obvlada digitalna orodja in pridobi specifična znanja in veščine. S spoznanjem uporabnosti pridobljenih znanj v vsakdanjem življenju se bomo uspešno vključili v današnji digitalni svet.

    Našo pot v prihodnost tlakujemo z digitalno pismenostjo.

    Zapis: Juso Islamović

    Komisija za digitalno opismenjevanje

                                 

  • Potepanje Sončkov po grebenih Polhograjskega hribovja

    Potepanje Sončkov po grebenih Polhograjskega hribovja

    V maju načrtovani pohod po zanimivem predelu nad dolinama Hrastnice na vzhodu in Bodojske grape na zahodu smo Sončki izpeljali šele v začetku junija. Še vedno ne ravno stabilno vreme nam je naklonilo dokaj sončno in toplo dopoldne z vetrom in oblaki, ki so vsake toliko časa zakrili sonce in naredili dan bolj prijeten za hojo.

    Mimo Škofje Loke smo se po dolini Kopačnice zapeljali na Selo nad Polhovim Gradcem.  

    Avtobus smo zapustili na sedlu med dolino Hrastnice in Petačevim grabnom

    Če bi od izhodišča krenili levo, bi se mimo cerkve Sv. Jedrt lahko podali na Tošč, a nas je pot vodila desno mimo domačij in lepo pokošenih travnikov na greben, ki se začenja nad Petačevim grabnom. Dokaj strma pot mimo travnikov in po kolovozih med njimi nam je ponudila številno travniško cvetje, ki ga v nižjih predelih zaradi intenzivne pridelave in gnojenja skorajda ni več mogoče srečati. Povzpeli smo se na najvišjo točko današnjega pohoda, Polančev vrh z 907 mnv in prek njega nadaljevali do cerkvice Sv. Ožbolta (850 mnv), ki se nahaja na enem izmed številnih razglednih polhograjskih grebenov.

    Prvi cilj – cerkev Sv. Ožbalta ob mogočni lipi

    Po izročilu naj bi na tem mestu stal že poganski tempelj. Cerkev je bila prvotno zgrajena v gotskem slogu s kasnejšimi predelavami in obnovami. Od cerkve so ob jasnem dnevu prekrasni razgledi na skoraj vse strani neba, a nam so jih tokrat oblaki na zahodu in severu zakrivali.  Škoda, tako smo npr. Blegoš in še dlje proti zahodu lahko le slutili Julijce, proti severu pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Smo pa si lahko na obronkih travnika okoli cerkve in ob stezi, ki pelje do bližnje kmetije, ogledali arniko, zdravilno rastlino, ki jo je vse redkeje mogoče videti. Nadaljevali smo v smeri proti cerkvi Sv. Andreja, ki s skodlami kritim zvonikom resnično pritegne poglede.

    Nadaljevanje poti sledi grebenu med dolino Hrastnica in Bodojsko grapo

    Po krajšem počitku smo se spustili do vasi Sveti Andrej nad Zmincem, nad katero je cerkev, in nato po cesti krenili proti dolini Kopačnice, kjer nas je v kraju Sv. Barbare pričakal avtobus.

    Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

    GPS zapis Srečko Kenk

  • Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Vroč sobotni večer je v Borovnici napolnilo petje ŽPZ Tonja in Podpeškega okteta, ki je odmevalo iz večnamenske dvorane OŠ Borovnica.
    Tonje smo ob letošnjem letnem koncertu vabile k petju o sreči. Letos smo same imele še posebej dober razlog za srečo. Pred enim letom smo Tonje zaključile sezono z letnim koncertom z naslovom Ponovno na začetku, saj smo bile takrat v veliki negotovosti glede delovanja zbora. Eva, ki nas je spremljala sedem let, se je vrnila na svojo Koroško. Mariana in Tina sta vskočili toliko, da smo lahko zaključile prejšnjo sezono. Vse naše misli smo usmerile k Tini Vahčič in upale, da se bo odzvala na naše prošnje o ponovnem sodelovanju z nami (Tina je namreč Tonje pred leti že vodila). Dolgo je bilo lansko poletje, polno negotovosti, ali bomo še lahko pele kot Tonje. Konec poletja se nam je želja izpolnila, Tina nam je sporočila, da bo prevzela vodenje zbora in takoj smo s polno paro začele z delom, katerega rezultate smo pokazale v soboto.
    V prvem delu koncerta smo zapele štiri pesmi, katerih naslove smo spletle v zgodbo, ki se sliši takole:
    »Pomlad v mladem dekletu zbudi hrepenenje po ljubezni. Srčno si želi spoznati mladeniča, ob katerem ji bo zaigralo srce in se sprašuje: „Da bi jaz znala, keri je moj, jaz bi mu dala pušeljc nocoj.“ Dekle ugotovi, k(at)eri je njen in vsa vesela zapoje: „Jaz sem golobičica, ti si moj golobček,“ pa sta se kušikala (poljubljala), pa sta se golobička in golobček poročila in je pušeljc dala in kmalu zatem Pleničke je prala pri mrzlem studencu. Nič več golobičica zdaj malemu sinku poje, da lažje zaspi in razmišlja, kaj vse se ji lahko še zgodi. Ali jo čakajo lepe stvari ali kaj takega, da bi še rožce v hartlnu žavovale, da bo treba vzeti slovo in bo ostalo le hrepenenje …«
    V goste smo povabile Podpeški oktet z umetniškim vodjem Janom Jermanom, ki so glasbeni večer obogatili še s tenorskimi in basovskimi „štimami“. Zapeli so pet pesmi in navdušili občinstvo, ki je fantom namenilo glasen aplavz.
    V drugem delu koncerta smo ponovno zapele Tonje, najprej pesem Toneta Pavčka Pojdem čez ravno polje in Avsenikovo priredbo Moj rodni kraj, moj rodni dom.
    Poslušalce in tudi sebe smo navdušile z izvedbo znane angleške skladbe The rose – vrtnica. Velik aplavz je požela energična pesem Cetina v hrvaškem jeziku.
    Hvaležnemu občinstvu smo v dodatku zapele še Poredno polko, ki je poskočno zaključila sobotni koncert, glasbeni večer pa se je nadaljeval s prijetnim druženjem do poznih ur.

    Ženski pevski zbor Tonja

  • Novosti pri razstavi Čipka in okus časa

    Novosti pri razstavi Čipka in okus časa

    V soboto 7. junija je bilo v Pograjski graščini odprtje razstave Klekljarskega društva Polhov Gradec, ki je povezala tri na videz nezdružljive značilnosti našega območja: sir, kruh in čipke, a poudarek je bil tudi na žlahtni kapljici – na vinu. Naslov razstave je to celovito nakazoval: Čipka in okus časa, izdelano z ljubeznijo. Razstava je bila enodnevna in je bila novost med dosedanjimi klekljarskimi razstavami, ker so bile čipkam pridružene degustacije, pokušnja vina in sira, brez kruha pa seveda ne gre. Izdelke je bilo mogoče tudi kupiti. Čipke, drobni izdelki polhograjskih klekljaric, so bile domiselno pripete na darilnih vrečkah, v katerih se je skrival kruh ali pa steklenica. 
    V prvem delu prireditve sta predstavnika podjetja Sirarstvo Orešnik Irena Orešnik iz Šentjošta in vinarstva Božidar Zajc iz Studenca na Dolenjskem predstavila delovanje svojega podjetja. Oba sta poudarjala izhajanje iz krajevnih posebnosti. K domačnosti razpoloženja je prispevalo tudi ubrano petje dekliškega pevskega zbora Vešče, končalo pa se je z zahvalami številnim sodelujočim. 
    Zamisel, priprava in scenarij dogodka je bilo delo Mirjam Gremes, ki je del celotne prireditve vodila iz ZDA, kjer sicer živi in dela.  Pri tem je bilo nepogrešljivo tudi sodelovanje podpredsednice klekljarskega društva Tatjane Trontelj. Večer je ob spretnem povezovanju Mirjam Gremes in sproščenem klepetu navzočih minil v veselem razpoloženju.

    Milka Bokal

    Pripis k fotografiji: S čipkami okrašene darilne vrečke na razstavi Čipka in okus časa. Foto: Mirjam Gremes.