Spoštovani člani, študentje, mentorji in podporniki!
V četrtek, 13. marca 2025 vas vabimo na zbor članov Dvig-a v La Palli ob 17:30.
Pregledali bomo opravljeno delo in se dogovorili, kako naprej v letu 2025. Sodelovanje na zboru je priložnost, da se zahvalimo našim mentorjem in podpornikom. Kakor tudi priložnost za pripovedi o naših izkušnjah pri učenju.
Na zboru boste lahko poravnali tudi članarino za leto 2025.
Veselimo se srečanja,
Nika Gams, predsednica
M. D.
Foto: Vid Klančar
V februarju je Planinsko društvo Vrhnika v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Vrhnika povabilo gospo Štefko Šebalj Mikše, članico Planinskega društva Cerknica, dolgoletno markacistko in planinsko vodnico, ki nam je predstavila nastanek in delovanje steklarn – glažut na Javorniku.
Slovenija je bila v preteklosti posuta z majhnimi steklarnami – glažutami povsod, kjer so bile velike površine gozdov, saj je bil les osnovna surovina za kurjenje talilnih peči in za pridobivanje pepelike, ene od glavnih sestavin za izdelavo stekla. Poleg oglarjenja je bilo steklarstvo način izkoriščanja kvalitetnih gozdov v oddaljenih krajih Pohorja, Zasavja, Posavja, Kozjanskega in drugod. Glažuto so vedno zgradili v osrednjem delu najboljših gozdnih površin in se preselili na drugo lokacijo, ko je bil gozd izsekan.
Tudi Javornik in drugi cerkniški gozdovi so bili že v preteklosti zelo bogati z lesom, tako da sta na območju Javornika delovali dve večji glažuti. V 18. stoletju Karlovica ali Dolenjska, ki je bila zgrajena blizu gradu Karlovica, ko je zmanjkalo lesa pa so glažuto zaprli in v 19. stoletju naredili novo z imenom Jezerska višje v osrčju javorniških gozdov. Lastniki glažut so se menjali, gradili so jih tržaški trgovci z lesom in veleposestiki, ki so imeli v lasti velike gozdne površine in jemali v služnost tudi gozdove okoliških kmetov. Jezersko glažuto je za kratek čas odkupil tudi domačin, a je kmalu spet prišla v roke posestnika Pagliaruzzija (lastnika Cekinovega gradu v Ljubljani).
Glažuto Karlovico je omenjal tudi Baltazar Hacquet v knjigi Oryctographia Carniolica iz leta 1778. V njegovem času je bila steklarna v razcvetu, saj so v njej poleg mojstrov iz Češke in Štajerske dobili delo tudi domači mojstri, mizarji, kamnoseki in kmetje, ki so nosili kremen iz severnega pobočja Slivnice v Dolenjo vas, kjer so ga v mlinih na potoku drobili v prah. Tam so izdelovali tudi pepeliko (lužen pepel), katero so dodajali kremenčevemu prahu, da so znižali tališče na 800 °C – na temperaturo, ki so jo v pečeh lahko dosegli s kurjenjem drv oz. oglja, nekatere surovine pa so uvažali iz Trsta in namesto pepelike in sode dodajali morsko sol, ki je bila cenejša od pepelike, kajti za 1 kg steklovine je zgorelo 2.400 kg lesa, od tega le 72 kg za taljenje, ostali les pa so porabili za pridobivanje pepelike (Cimperšek M. 2016).
Izdelovali so pollitrske steklenice, kozarce, šipe in kakovostno steklo za ure. Glažuta Karlovica je zamenjala več lastnikov, nazadnje je bila v lasti bratov Kreidl, delovala je do leta 1793, nato pa so Karlovico zaprli. Razlog so bile najbrž finančne težave in pritožbe lastnikov gozdov, ki se z goloseki gozda niso strinjali. Od steklarne je ostalo samo ime Glažuta in ostanki vodnjaka.
Glažuta Jezerska je bila postavljena višje v pobočje Javornika nad Zadnjim krajem v k.o. Otok I. Iz mapne kopije iz leta 1823 (Arhiv Republike Slovenije) je razvidno, da je steklarno sestavljalo 14 lesenih poslopij, kar kaže, da je bilo obratovanje steklarne dovoljeno za dobo 20 let.
Proizvodnja je cvetela, steklene izdelke so prodajali tudi na Tržaško in delovanje podaljševali z nedogovorjenim izsekavanjem gozdov v lasti okoliških kmetov, zato so glažuto zaprli, ostala je samo pot, ki je bila zgrajena do glažute Jezerska in se še danes imenuje Fabrška pot.
V steklarni so izdelovali votlo in ravno steklo, steklenice za rozolijo (liker iz cvetov pomaranč in vrtnic; J. Kebe ), brušene kozarce, krožnike, vodne in peščene ure, ampule, retorte, vaze, lekarniško posodo ter steklenice z okraski. Steklo so tudi brusili, ohranil se je lestenec, ki krasi podružnično cerkev sv. Petra v vasi Dolenje Jezero.
Nekatere svoje izdelke je zadnji lastnik steklarne Pagliaruzzi poslal tudi na obrtniško razstavo v Ljubljano leta 1844 in jih podaril muzeju.
Gospa Štefka ima v svoji zbirki poleg ostankov stekla in materiala, ki ga je našla med raziskovanjem okolice nekdanjih glažut, tudi dragoceno steklenico, ki je bila v lasti njene prababice.
Gospe Štefki Šebalj Mikše se zahvaljujemo za zanimivo predavanje, saj je obiskovalcem, ki so napolnili Malo dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, prikazala malo poznano glažutarstvo na Javorniku nad Cerkniškim jezerom.
Marija Dolinar
Tokrat smo se Barjani odpravili proti morju. Ko smo prispeli do Portoroža, smo pričakovali burjo, vendar je ni bilo. Bilo je sicer oblačno vreme, kar pa nas ni motilo. Že kar na začetku naše poti nas je čakal strm klanec, nato pa je bila pot prijetna. Kmalu smo se ustavili pod mostom železniške proge, imenovana Paranzana, ki je bila zgrajena v letih 1900 – 1902, ko so bili ti kraji del Avstro-Ogrske monarhije.
Pot smo nadaljevali navzdol proti Luciji, med hojo in pogovori pa opazovali cvetoče grmičke mimoze, cvetočo rožmarinovo živo mejo, drevesa mandljevca in marelic ter lepe stare nasade oljk.
Ko smo prispeli do borovega gozdička, smo se malo okrepčali iz nahrbtnikov. Nato smo nadaljevali proti Sečoveljskim solinam in do mogočnih kamnitih skulptur parka Forma viva. Kmalu smo prišli do seškega škvera, kjer je veliko starih plovil, mimo ribogojnice, nato pa proti kanalu Fazan, kjer so naši fotografi napravili še nekaj posnetkov. Po poti mimo kampa Lucija smo se počasi vrnili na naše izhodišče pri avtobusni postaji Portorož in lepo zaključili naš današnji pohod.
Jožetu hvala za lep pohod, našim rojstno dnevnikom pa za dobre slaščice.
Zapisala: Cvetka
Foto: Marjetka, Stane in Andrej
Film: Stane
Po uvodnem pozdravu predsednika društva Matka Zdešarja so začeli s kulturnim programom v polni dvorani v Osnovni šoli Horjul. Predsednik je po zboru dejal: “Zdelo se nam je prav in pomembno, da na ta dan, torej 8. februarja, naše srečanje obarvamo s kulturo. Naš namen je bil, da se tudi na takšnem dogodku razmišlja o kulturi, predvsem pa, da se zavemo tega, da je naša država uveljavila kulturni praznik s prostim dnevom, kar je vsekakor nekaj edinstvenega v svetu.”
Tudi letos so se zbrali v prostorih OŠ Horjul, kjer prijazno odstopijo prostor za srečanje in tudi s tem utrjujejo tesno sodelovanje med šolo in društvom. Prisotnih je bilo več kot polovica od skupno 176 članov, kolikor jih šteje društvo.
Po pregledu aktivnosti in dela v minulem letu ter predstavitev ekskurzij oziroma skupnih izletov je sledila še razprava o aktualnih temah. Pogovor je tekel o druženju, o delavnicah za člane ter o izletih in usmeritvah za letošnje leto.
Povabljeni so bili tudi gostje iz sosednjih društev upokojencev, torej z Vrzdenca, Dobrove in Polhovega Gradca. S svojo prisotnostjo pa je počastil delo in prizadevanje društva tudi vodja območne izpostave društva upokojencev Ljubljana Vič – Rudnik.
Predsednik Matko Zdešar je še posebej pohvalil sodelovanje med društvom in občino, ki preko razpisov omogoča pomoč pri sofinanciranju prireditev in izobraževanj. Dejal je, da ob posluhu župana Janka Prebila z dodatnim delom lahko pridobijo nekaj dodatnih sredstev za kritje stroškov. Izrazil je veselje nad tem, da je njihovo delo opaženo.
Kot gostja se je s svojim delom predstavila tudi Bojana Posavec Hočevar, glavna sestra ustanove Deos Horjul. Predstavila je Deos in dobro sodelovanje med društvom ter kako se lahko upokojenci in starostniki vedno obrnejo nanjo, oziroma na Deos po nasvet ali pomoč.
Po končanem uradnem delu je prišel čas za zabavo in kulturo. Zbrane sta kot posebna gosta navdušila pevec in inštrumentalist skupine Modrijani Sergije Lugovski in Franjo Oset. Poleg ustaljenega repertoarja Modrijanov sta na veliko veselje zbranih zapela tudi slovensko ljudsko Nocoj pa, oh, nocoj.
Peter Kavčič
Foto: Arhiv Društvo upokojencev Horjul
Ob izhodu iz avtobusa v Ankaranu smo si rekli dober dan obala. Le zakaj?! Na poti nas je že strašil rahel dež, tu pa je bila sicer visoka oblačnost, a brez burje in prijetno pomladansko.
Takoj nas je vodnik Frenk popeljal do informativne table in predstavil pot, ki se imenuje po dr. Alešu Beblerju, španskemu borcu, partizanu, politiku, diplomatu in predvsem varuhu narave in zdravega okolja.
Pot je namenjena pohodnikom, rekreativcem, skupinam in posameznikom. Je zelo razgibana, malo gor, malo dol, z mnogimi zanimivostmi, po gozdnih poteh, med oljčniki, obsežnimi vinogradi, parki, po zaselkih z ostalinami starega in mnogo novega in z razgledi po Tržaškem in Koprskem zalivu. Prav tu, v Ankaranu pa se končuje ali začenja tudi Slovenska planinska pot.
To je bila informacija za motivacijo, da smo lažje krenili malo navzgor proti vrhu Miljskega hriba. Na vsakem koraku smo opazili, da je tu že skozi široko odprta »vrata« vstopila pomlad. Kjer koli diši po rožmarinu, kukajo izza zelenja sivo modre drobne cvetke. Ne da se oceniti, ali je več tankih mesnatihiglic ali cvetnih očk.
Kjer so v zavetju pred burjo zasajeni grmiči ali drevesca dišečih mimoz, ki so v resnici srebrne akacije, je kot bi posijalo sonce – zlatorumene kroglice, ki se razpihnejo v rumeno puhasto socvetje, že na daleč opominjajo človeka, da se ustavi in se nagleda tega čudesa od januarja do marca. Srebrna akacija je sicer tropska rastlina, a na Primorskem tudi uspeva.
Prav tako se je rožnato beli mandljevec že oblekel v cvetno odevalo in vabi čebele na bogato bero. Žahtne vrtnice pa se ponosno razkazujejo v različnih barvnih odtenkih povsod v zavetrju in po vrtovih.
Tako sploh nismo utegnili pomisliti na strmino in že smo bili na vrhu, kjer kraljuje naselje Hrvatini, ki je nastalo iz več zaselkov, saj so se ljudje zaradi bližine pristanišča in delovnih mest priseljevali in senstopili s staroselci. Le novogradnje izstopajo, starejše gradnje pa počasi izginjajo, grajene iz rumenkastega peščenjaka, a zdaj so obnovljene. Natančno oko bi kje še našlo kako klopco, mizo, korito za vodo ali suhi zidec, grajen iz tega materiala.
A pogledi nas kmalu odnesejo na ladje čezoceanke, ki so zasidrane v Koprskem zalivu, pa tja, kjer se nastavlja Trst z okolico v Tržaškem zalivu.
Narava pa zna poskrbeti tudi za kontraste, kajti na neki vinski trti čaka nekaj grozdov na »velikonočno trgatev«. Je to igra narave ali človekova pozabljivost, bogvedi? Kmalu smo zapustili to pomladansko razkošje in se napotili navzdol do spomenika, izpustili pa smo Pokopališče školjk v Ankaranu, kjer je na obali ogromno školjčnih in polžkovih lupin. Strokovnjaki so jih menda našteli preko 200 različnih vrst, drugače pa jih je na deset tisoče. Za naslednji obisk.
Kako malo je treba, da je človek zadovoljen in mi smo bili. Nadihali smo se morskega zraka, uživali ob prvih pomladanskih znanilcih in bili v prijetni družbi, pa se za naša leta še prijetno sprehodili in nahodili.
Zapisala: Elica Brelih
Slike: Janez, Mira, Mojca
V počastitev kulturnega praznika in ob petnajsti obletnici smrti mojstra oblikovanja male plastike, Janeza Groma, je bilo v prostorih DU Vrhnika, 6. februarja 2025, odprtje razstave »KAJ SE SKRIVA V KOCKI«.
V kulturnem programu sta sodelovala Breda Janjić z umetniško besedo in Tone Stanovnik s harmoniko. Anka Grom, žena pokojnega, je slikovitimi besedami predstavila življenje in delo mojstra, Janeza Groma.
Odprtje razstave v prostorih Društva upokojencev je s sodelavci organizirala in tudi povezovala program Marta Rijavec.
Predstavila je tudi ugotovitve prof. Janeza Suhadolca, Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo, »da je mogoče kocke ocenjevati po umetniški in tehnični plati. Kot umetniške izdelke jih je mogoče uvrstiti med malo plastiko, kot predmete natančne izdelave jih pa lahko uvrščamo med dosežke slovenske tehnične kulture.« (Zloženka, DU Vrhnika, 6. februar 2025).
Profesor Janez Suhadolc ocenjuje tudi, da bi bilo prav, če bi njegova ustvarjalna zapuščina dobila svoje trajno mesto in možnost ogleda občinstva v Tehničnem muzeju Slovenije.
Zloženko s predstavitvijo dela je oblikoval Marjan Rijavec. Avtor fotografij, ki so na ogled na razstavi, je Jože Pristavec.
Razstava bo na ogled v času uradnih ur, to je ob sredah in petkih, na DU Vrhnika do 31. 3. 2025.
Zapisala: Metka Krašovec
Slike: Željko J.
V lanskem letu so se lotili velikega projekta, gradnje športnega igrišča oziroma večnamenske ploščadi. O tem, zakaj je društvo pomembno za Vrzdenec in kaj bo pomenila nova pridobitev, smo se pogovarjali v začetku februarja, le nekaj dni za tem, ko je Andreja začela z novim mandatom predsednice društva.
Koliko časa že obstaja športno društvo in zakaj, kaj je bila tista ideja, prva iskrica, da ste vse skupaj štartali?
Športno društvo Vrzdenec je bilo ustanovljeno leta 2016, tako da je aktivno v bistvu 9 let. Ideja oziroma želja ustanoviteljev je bila, da bi nekako združili naše vizije o promoviranju športa v dolini in predvsem, da bi se nekako tudi vaščani povezali v teh raznih športnih aktivnostih.
Kakšne zvrsti športa oziroma aktivnosti pa so najbolj značilne za vaše društvo?
Ko se ozremo nazaj v preteklost, lahko ugotovimo, da smo skozi vsa ta leta v bistvu organizirali kar nekaj različnih dogodkov. Iz leta v leto se vse skupaj sicer malo spreminja. Mogoče je na začetku zelo prednjačil turnir v odbojki. Tudi horjulski futsal turnir je bil tak pomemben in prepoznaven del naših aktivnosti. Dejavni smo bili in smo tudi še zmeraj na področju teka. Predvsem tek-kros je pomemben del. Na začetku smo ga organiziral v bistvu za odrasle in otroke, pa se je kasneje izkazalo, da za odrasle nekako ni bil dovolj dobro obiskan, tako da smo ga potem malo preoblikovali in ga naredili bolj za otroke. Ta je zadnja leta res eden izmed boljših dogodkov, saj pride na tek več kot 50 otrok, in še zdaleč ne samo iz naše vasi, ampak tudi iz cele občin ter tudi od drugod. Tako da smo na ta dogodek res ponosni.
No, potem imamo tu tudi Bombastično noč. Gre za plesni in družabni dogodek. Ta je tradicionalno organiziran septembra in smo seveda tudi odvisni od samega vremena. Če je vreme naklonjeno, je obisk zelo dober, včasih pa nas pleše malo manj, ko je vreme muhasto. V zadnjih letih je bilo povpraševanje po plesu Salsation veliko tudi med deklicami, tako da sedaj tudi deklice pridejo na dogodek skupaj z mamicami, kjer tako glasba in ples povezuje različne generacije.
Ampak en dogodek je še posebej pritegnil publiko iz različnih koncev, pa v bistvu sploh ni športno- aktivni dogodek?
Ja, res je. Kostanj in zgodbe je koncept dogodka, ki se dogaja okoli zgodbe zanimivega gosta, ki z nami deli svojo življenjsko zgodbo. Doslej smo ga izpeljali dvakrat in nas je res prijetno presenetilo, koliko ljudi je prišlo in kako dobre odzive smo dobili. Morda ni tako športno obarvan, njegovo bistvo pa je predvsem deljenje teh osebnih zgodb. Zaenkrat smo imeli goste oziroma govorce iz naših krajev. Lepo je pogledati polno dvorano v gasilskem domu na Vrzdencu, ki pozorno posluša zgodbe.
Pa se dotakniva še odločitve, da kot predsednica poprimete za krmilo športnega društva?
Že od samega začetka sem zelo vpeta v samo društvo. Definitivno bomo še naprej delali na dogodkih in se posvetili še večji promociji. Želimo si, da bi bili ti dogodki dobro obiskani in na tak način deležni tudi prepoznavnosti. Iz dosedanjih izkušenj lahko rečem, da za to, da postane dogodek prepoznaven, potrebuješ par let, da ta zaživi oziroma da se vidi, ali se bo obdržal ali ne. Takšne stvari je treba spremljati, to vzeti v zakup in potem mogoče včasih kaj spremeniš, prilagodiš in vidiš, ali je rezultat oz. obisk boljši. Nam kot društvu je v interesu predvsem to, da bi ti dogodki postali tradicionalni, da bi rasli in da bi mogoče nadgradili vse skupaj s še kakšnimi novimi projekti. V mislih imam predvsem športne dogodke za otroke, saj ugotavljamo, da je interes zelo velik. Definitivno si želimo, da bi članom lahko ponudili še kaj več, dodatne ugodnosti, zanimive izkušnje, izlete. Če bomo delali dobro, bomo nedvomno privabili še več članov, kar je tudi eden od ciljev oziroma poslanstvo.
Kako pa sploh lahko postaneš član Športnega društva Vrzdenec?
To je zelo enostavno, v bistvu je lahko član vsakdo. Se pravi od otrok do starejših. V bistvu ni neke starostne omejitve. Menim, da je pomembna pripadnost. Ali se v tem društvu vidiš in najdeš smisel v tem, kar počnemo? Mislim, da se je zdaj, skozi vsa ta leta vseeno pokazalo, da vaščani cenijo naša prizadevanja. Poudariti moram še nekaj zelo pomembnega. Ves denar, ki ga zberemo na naših dogodkih, gre v skupno dobro, za večnamensko ploščad poleg gasilskega doma na Vrzdencu. Ta nova pridobitev je res velik zalogaj.
Ko omenjate športno igrišče, lahko poveste kaj več o tej zadevi. Za kaj pravzaprav gre, slišali smo, da se bo gradilo, da bo projekt kar velik finančni zalogaj?
Ja, res je, to je za Vrzdenec en velik projekt. V resnici bo tudi ogromna pridobitev za kraj in tudi za samo društvo. Sama ideja o igrišču je v kraju prisotna že več kot 10 let. Pred 9 leti smo pridobili prve projekte za izvedbo, ampak se nekako nikoli ni sestavila prava ekipa, da bi naredila večje korake naprej. Ampak to bi še šlo, težava so bila vedno finančna sredstva. V društvu smo prišli do ugotovitve, da bo treba zavihati rokave in se enostavno spoprijeti z izzivom. Zato smo sestavili Odbor za igrišče, ki ga sestavljajo Vaški odbor, gasilci, ki so tudi lastniki parcele, ter naše Športno društvo. Mnenja smo, da tako lahko nekaj najbolj zagretih bolj uspešno realizira projekt. Nenazadnje gre za projekt, ki bo pomemben za celotno vas. Če poenostavim, to ne bo samo športno igrišče, ampak večnamenska ploščad, ki jo bodo lahko uporabljali gasilci za veselice in gasilske vaje, upokojenci in ostali vaščani za razne dogodke, druženja in seveda tudi mi kot športniki za naše dogodke. S primernim objektom lahko bolje izpeljemo vse naše aktivnosti, saj ima dosedanji prostor določene omejitve. Predvsem pa bodo otroci in mladi imeli prostor, da se družijo in varno igrajo razne športe.
Se dotakneva za konec še dogodkov v letošnjem letu?
Seveda, nov dodatni dogodek za otroke bo v aprilu, gre za ustvarjalne velikonočne delavnice. Vse, bolj natančne informacije bomo sproti objavili v Našem časopisu in na spletni strani občine ter seveda na našem facebook profilu. V začetku septembra, torej z novim šolskim letom, bomo v OŠ Horjul kandidirali za pridobitev termina za krožek malega nogometa oziroma futsala za otroke od 5. do 9. razreda. Vidimo, da to manjka, ko bo znanih več podrobnosti, pa bomo seveda obvestili starše oziroma otroke. Dogovorjeni smo že s trenerjem, ki ima vse primerne uradne licence in znanje za opravljanje treningov nogometa in upamo, da nam to uspe realizirati.
Če imate radi šport in si želite sodelovati pri naših aktivnostih kot član, se lahko do konca februarja včlanite v naše društvo. Letna članarina za otroke do 18 leta znaša 5 evrov, od 19 let dalje pa 15 eurov. 21. februarja pa organiziramo že prvo Spoznavno druženje za člane.
Peter Kavčič, foto: arhiv ŠD Vrzdenec
Sončki smo za pohode v letu 2025 vpeljali novost. Z vodnico Sonjo smo v načrt dodali nekaj pohodov na podlagi naših predlogov. Predlagane poti naj bi poznali, jih že prehodili in ocenili, da bi lahko bile zanimive za vse Sončke.
Tokratni pohod je bil predlog Kenk Srečka.
Potekal je od vasice Griže (412 m nmv) po planotastem svetu nad zgornjo Vipavko dolino, ki ga dolina reke Raše ločuje od Krasa, do naselja Tabor s stražnim stolpom in ostanki nekdanjega srednjeveškega gradu. Od tam smo se v lepem sončnem, a prepišnem vremenu vrnili v Griže in zaokrožili našo pot.
Do izhodišča smo se pripeljali po cesti, ki nas je najprej popeljala precej globoko v dolino reke Raše, ki je nastala kot posledica tektonskega preloma. Takoimenovani Raški prelom poteka vse od hrvaške meje in se konča pri Novi Gorici. Nad dolino se nahajajo Griže, kjer smo začeli svojo pot.
Dokaj značilne kraške hiše z vodnjakom, ograjenim dvoriščem za zaščito pred močno burjo, so nas pozdravile večinoma že s prenovljeno podobo. Ime je kraj dobil po “grižah”, kupih kamenja, nabranega s pašnikov in travnikov, da so tamkajšnji ljudje pridobili obdelovalno zemljo.
Naša pot se je vila večinoma po kolovozih in čez pašnike.
Posebej veliko razgledov sicer nismo imeli, saj je pot večji del speljana skozi kraško gmajno. Smo pa v daljavi lahko občudovali Nanos in celotno njegovo pobočje, ki se počasi spušča proti Vipavi.
Po dobri polovici poti se je svet odprl in pokazal se je zvonik cerkve na Taboru na Vrheh (602 m nmv), odprl pa se je tudi pogled v Vipavsko dolino. V teh koncih so nekdaj nabirali brinove jagode in kuhali brinovec. Mi pa smo si v zavetju ostalin gradu privoščili malico in daljši počitek. Tudi na skupinsko fotografijo nismo pozabili.
Kamnit kolovoz, ki nas je popeljal v smeri Griž, je zahteval precej naše pozornosti, vendar smo s potrpežljivostjo in previdnim korakom zmogli tudi to. Pri avtobusu smo se menili, kam na kavo za konec pohoda, vendar smo ostali brez želene kavice, saj nam je umetna inteligenca povedala, da v bližnji in malce daljni okolici ni odprte gostilne.
Tekst: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek
V torek, 7. januarja, smo se pohodniki DU Dobrova udeležili vsakoletnega tradicionalnega pohoda na Vrhe. Ker na vrh vodi več poti, smo izbiro poti – kot vedno, prepustili vsakemu posamezniku. Prihajali smo iz smeri: Dobrova, Šujica, Gaberje in Hruševo. Ob 11. uri se nas je na vrhu zbralo 51 članov. Zaželeli smo si srečno, zdravo in vse dobro v novem letu. Za Vinka Kudra je bil to 100. opravljeni pohod, za kar je prejel tudi priznanje. Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju, za kar so poskrbele tudi dobrote iz nahrbtnika nekaterih udeležencev. K dobremu razpoloženju je tokrat pripomoglo tudi dokaj lepo vreme brez padavin, kljub zelo slabi vremenski napovedi.
Ana Seliškar, foto: Vinko Kuder