V mesecu juliju smo obiskale našo dolgoletno članico, gospo Amalijo Čukljek, ki je praznovala častitljivih 90 let.
V imenu vseh smo ji zaželele obilo zdravja, zadovoljstva in prijetnih trenutkih v krogu družine in prijateljev.
Karate klub Grade je leta 2005 ustanovil mojster karateja in pedagog Grade Milenković, nosilec mednarodne 7. DAN stopnje. Klub je v dveh desetletjih postal ena vodilnih točk tradicionalnega karateja v Sloveniji, danes pa šteje približno 150 aktivnih članov. Med drugim je član Slovenske zveze tradicionalnega karateja, Karate zveze Slovenije, Olimpijskega komiteja Slovenije ter mednarodnih organizacij ITKF.
Klub se osredotoča na poučevanje tradicionalnega in shotokan karateja, pri čemer poudarja ne le športni vidik, temveč tudi osebnostni razvoj otrok, mladine in odraslih. Trening karateja v KK Grade je namenjen spodbujanju psihofizične kondicije, koncentracije, samodiscipline, samozaupanja in spoštovanja – lastnosti, ki so pomembne tako v športu kot v vsakdanjem življenju. Poseben poudarek dajejo t. i. ”terapevtskemu karateju”, ki je primeren za vse generacije in posebej koristen za mlade, ki se soočajo z izzivi, kot so nemir, pomanjkanje koncentracije ali anksioznost.
Glavni trener, Grade Milenković, poučuje karate že več kot 40 let. Začel je leta 1974 pri mojstru Tokuhisi Takashiju, danes pa velja za mednarodno priznanega senseija in selektorja slovenske karate reprezentance SZTK. Njegovi učenci so osvojili številne pokalne in državne naslove ter dosegli uspehe na evropskih in svetovnih prvenstvih. Med pomembnejšimi sodelavci izstopa Rok Milenković, nosilec 5. DAN mojstrskega naziva in izkušen trener.
Karate klub Grade danes deluje na več lokacijah v Ljubljani in okolici. Športna dvorana na Dobrovi predstavlja eno izmed aktivnejših enot kluba, kjer potekajo redni treningi pod vodstvom izkušenih trenerjev.
Tudi letos bodo na Dobrovi pripravil športne aktivnosti, kjer bodo vsi, ki jih zanima karate, lahko pobliže spoznali to borilno veščino in se pridružili treningom.
M.D.
Foto: KK Grade
V soboto, 19. julija, je Prostovoljno gasilsko društvo Dvor pri Polhovem Gradcu praznovalo 80. obletnico neprekinjenega delovanja društva. Svečana prireditev ob tej obletnici je potekala pred gasilskim domom v Dvoru, kjer so se zbrali domačini, gasilci, častni gostje in prijatelji društva, da bi skupaj počastili dolgoletno tradicijo, predanost in požrtvovalnost prostovoljnih gasilcev.
Praznovanje se je začelo z veličastno gasilsko parado, ki jo je spremljala Godba Dobrova – Polhov Gradec. Občinstvo je v paradi lahko občudovalo gasilsko mladino, operativne gasilce ter gasilska vozila različnih društev, med katerim je bila v ospredju nova gasilska avtocisterna GVC-3. Ta sodobna pridobitev je za PGD Dvor izrednega pomena, saj bo omogočala še hitrejše in učinkovitejše posredovanje ob požarih in drugih nesrečah.
Kulturni program je otvorila godba Dobrova-Polhov Gradec s slovensko in gasilsko himno. Slovensko himno je s petjem popestril priložnostni gasilski pevski zbor gasilske mladine PGD Dvor. V nagovoru je nato predsednik društva Žiga Sečnik poudaril pomen povezanosti in prostovoljstva vseh generacij gasilcev, ki so gradili temelje močnega društva.
Župan Jure Dolinar je društvu podelil občinsko priznanje za izjemen prispevek k varnosti in razvoju lokalne skupnosti. Častna gostja, dr. Janja Kramer Stajnko, namestnica predsednika Gasilske zveze Slovenije, je v govoru izpostavila prostovoljno gasilstvo kot eno najplemenitejših poslanstev v Sloveniji. Kulturni program so med govori popestrile članice priložnostnega pevskega zbora gasilske mladine PGD Dvor s pesmijo Gasilci smo.
Na slavnostni seji, ki je potekala nekaj mesecev pred parado, so bila podeljena priznanja Občini Dobrova-Polhov Gradec, občinski Civilni zaščiti ter vsem prostovoljnim gasilskim društvom iz občine in sosednje Občine Horjul. Prav tako so društvena in občinska priznanja prejeli številni člani domačega društva: Jan Jesenovec, Luka Kapele, Sandi Kopač, Kristjan Koprivec, Uroš Kozjek, Gregor Peklaj, Viktor Prosen, Janko Rožnik, Jože Škof, Jurij Škof, Žiga Sečnik, Jernej Zibelnik in Martin Zibelnik.
Na sobotni slovesnosti pa so bila podeljena še odlikovanja Gasilske zveze Slovenije, ki jih je v skladu z gasilskim protokolom podelila namestnica predsednika GZS, dr. Janja Kramer Stajnko.
Gasilsko odlikovanje III. stopnje je prejel Mitja Zibelnik, dolgoletni član društva, nekdanji predsednik in nepogrešljiv sodelavec, ki je aktivno deloval v komisiji za starejše gasilce ter kot praporščak in voznik pogosto pomagal pri društvenih nalogah. Prav tako je gasilsko odlikovanje III. stopnje prejel Metod Kuclar, ki je s svojo vsestranskostjo, sodelovanjem na vajah, intervencijah in prireditvah ter pozitivno energijo krepil delovanje in povezanost društva.
Klemen Zibelnik je za dolgoletno delo kot tajnik in mentor mladine ter za uspešno vodenje mladinskih ekip prejel gasilsko odlikovanje I. stopnje. Za izjemno vodenje društva, zlasti kot poveljnik, organizator in povezovalna osebnost, je Primož Zibelnik prejel gasilsko plamenico II. stopnje. Damjan Marolt, ki skrbi za tehnično brezhibnost opreme in vozil ter zanesljivo prevzema odgovorne naloge na intervencijah, je bil nagrajen z gasilsko plamenico II. stopnje. Enako priznanje je prejel tudi Matjaž Kralj, ki je z dolgoletnim delovanjem skrbel za radijske zveze, tehnično podporo in operativno pripravljenost društva.
Najvišje osebno priznanje med letošnjimi nagrajenci, gasilsko plamenico I. stopnje, je prejel Marko Zibelnik, ki je s strokovnim znanjem in dolgoletnim vodstvenim delom pomembno prispeval k usposobljenosti članov in vzdrževanju opreme.
Za konec je društvo ob svojem visokem jubileju prejelo gasilsko odlikovanje I. stopnje, ki ga je podelila namestnica predsednika Gasilske zveze Slovenije, dr. Janja Kramer Stajnko.
Sledil je uradni prevzem vozila, ki temelji na podvozju Scania s štirikolesnim pogonom in ima 6.400-litrski rezervoar za vodo. Vrednost novega vozila je znašala 245.000 evrov. Po prerezu traku, ki sta ga izvedla župan občine Dobrova – Polhov Gradec, Jure Dolinar, ter predsednik PGD Dvor, Žiga Sečnik, je sledila predaja ključev novemu glavnemu vozniku Jerneju Zibelniku. V vozilu so nato simbolično preizkusili delovanje motorja ter zvočnih in svetlobnih signalov. Novo gasilsko cisterno je blagoslovil domači župnik Bogdan Oražem, ki je društvu zaželel varne poti in uspešne intervencije.
Praznovanje se je nadaljevalo na prizorišču v Dolenji vasi, kjer je pod velikim šotorom potekala tudi veselica z Dejanom Vunjakom in Brendijevimi Barabami. Kot vsako leto so se Dvorci tudi letos zelo potrudili pri pripravi prostora in dočakali tudi jasno vreme brez kapljice dežja. Letos so na veselici tradicionalno ponujali dvorske pice, palačinke dveh vrst, bogat srečelov, bar na vodi – Cvetličarno, za otroke kar dva napihljiva grada in igro žebl’ mahn. Obiskovalci so si poleg tega lahko ogledali tudi novo gasilsko vozilo in pozdravili malega pujska, ki je bil na voljo na ogled v posebni ogradi.
Več kot uspešno praznovanje jubileja je gasilcem dalo dodaten zagon za delo in širjenje gasilstva po občini in širše.
M.D.
Foto: Janez Dolinar, arhiv godbe DPG, M.D.
Športni klub Bleščica že od leta 2001 združuje deklice in dekleta, ki jih navdušuje ritmična in estetska gimnastika. Z več kot 1500 članicami, starimi od 4 do 30+ let, sodi med največje in najuspešnejše klube v Sloveniji. Vadbe potekajo v več kot 30 slovenskih krajih, med drugim tudi na Dobrovi.
Cilj kluba je spodbujanje zdravega življenjskega sloga, telesne aktivnosti in samozavesti mladih. Treningi so skrbno zasnovani – poleg tehničnih vaj se veliko pozornosti namenja ogrevanju, varni izvedbi in krepitvi telesne prožnosti. Moto kluba je: “Zdravo, srečno, uspešno!”
Bleščica se ponaša tudi s tem, da je eden redkih slovenskih klubov, ki poleg ritmične razvija tudi estetsko gimnastiko. Ta šport, ki izhaja iz severne Evrope, poudarja skupinsko harmonijo, umetniški izraz in povezanost brez rekvizitov. Članice Bleščice so s svojimi nastopi večkrat navdušile tudi na mednarodnih tekmovanjih – med drugim so leta 2019 nastopile na svetovnem prvenstvu v Španiji.
Na OŠ Dobrova vadbo uspešno vodita trenerki Maja Svete in Karmen Petan Osvald, ki deklicam vsako leto približata lepote ritmične gimnastike. Karmen Petan Osvald ima bogate tekmovalne izkušnje – bila je članica reprezentance in leta 2012 osvojila 14. mesto na mladinskem evropskem prvenstvu, ob tem pa tudi več medalj na državnih tekmovanjih.
Vadba na Dobrovi poteka v veliki telovadnici OŠ Dobrova ob ponedeljkih in sredah. Namenjena je deklicam od 5. leta starosti naprej, v skupinah, prilagojenih starosti in znanju: začetnice (vrtec in 1. razred), nadaljevalke (2. in 3. razred) ter tekmovalke (od 3. razreda naprej).
Dekleta v 3. razredu lahko izbirajo med rekreativnim in tekmovalnim programom. Klub ima v Ljubljani tudi skupine višjega tekmovalnega nivoja (B program), kjer dekleta trenirajo večkrat tedensko in se udeležujejo državnih tekmovanj.
Na Dobrovi deklice že vrsto let dosegajo odlične rezultate na tekmovanjih, kar potrjuje kakovost vadbe in strokovnost trenerk. Veliko vlogo pri tem imajo tudi starši, ki nudijo logistično in finančno podporo ter s tem pripomorejo k uspehom celotne skupine.
Bleščica vabi vse deklice in tudi fante, ki jih zanima ritmična gimnastika, da se pridružijo vadbi v novem šolskem letu. Vpis bo mogoč že v začetku septembra.
M.D.
Foto: PK Bleščica
V nevihtnem jutru 8. Julija se nas je 55 pohodnikov DU Dobrova odpeljalo na načrtovani julijski pohod na Weissensee v Avstrijo. Vremenska napovet tudi za Avstrijo ni bila najbolj obetavna. Kanček upanja pa je napoved le dajala, da bo okoli enaste ure prenehalo deževati. Peljali smo se skozi Karavanški predor mimo Vilacha, po dolini Zile vse do Hermagora in naprej do Techendorfa ob jezeru Weissensee, kjer smo pričeli naš pohod.
Weissensee ali Belo jezero je skrito v osrčju Zilskih Alp med rekama Zila in Drava. Leži na nadmorski višini 930m, v dolžino meri 11,6km. Ob obali so bregovi belih apnenčastih naplavin, ki obrobljajo zahodno brežino in po njih je jezero dobilo tudi ime Weissensee. Jezero je igrišče narave, okolica pa klimatsko zdravilišče s čistim zrakom. Voda jezera dosega kakovost pitne vode in poleti temperaturo do 24 stopin. Pozimi jezero v celoti zamrzne in je raj za drsalce. Poleti pa poleg kopanja okolica jezera nudi veliko pohodniških poti in na eno od teh poti smo se odpravili tudi mi. Naš cil je bil Naggler Alm na višini 1324m. Še vedno je rahlo deževalo, zato smo se zaščitili pred dežjem, razpeli dežnike in se po lepi gozdni cesti odpravili proti dobro uro odaljeni planinski koči. Bolj ko smo se bližali vrhu, manj je rosi dež in vremenska napoved se je uresničila, nehalo je deževati. Zadovoljni z odločitvijo, da kljub dežju opravimo pohod, smo prispeli do koče Naggler Alm. Tu smo si vzeli čas za počitek in malico iz nahrbtnika, nekaj pa so nam postregli prijazni oskrbniki koče. Ker ni več deževalo se nas je večina podala na vrh s katerega je v lepem vremenu lep razgled na okoliške gore. Žal mi te sreče, da bi uživali v lepem razgledu nismo imeli, saj so bile vse gore zavite v meglo.
Po dobri uri počitka smo si zopet nadeli nahrbtnike in se odpravili po gozdni poti nazaj k jezeru. Pot po kateri smo se vračali je speljana tako, da je na večih mestih omoča lep pogled na jezero. Odločili smo se, da jo še malo podaljšamo do mesta, kjer stoji cerkvica imenovana Hoffnungskirche in od koder je lep pogled na večji del jezera. Za to odločitev nam ni bilo žal, čeprav smo morali hoditi nekoliko več v dolino in potem nazaj v breg, da smo prišli do cerkvice. Ta cerkvica ni tipična cerkev z rednim bogoslužjem, temveč je zaznamovana kot odprt prostor za tiho molitev, meditacijo ali razmislek neglede na versko pripadnost. Kot že ime pove Hoffnug, ki pomeni upanje, to obeležje pooseblja upanje v prihodnost, spravo in harmonijo z naravo. Tudi mi smo malo postali in se prepustili upanju v zdravo prihodnost, potem pa pot nadaljevali do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus. Pred odhodom smo nazdravili še našemu Vinetu, ki je ravno danes praznoval rojstni dan, nato pa se odpeljali nazaj proti Sloveniji.
Kot že večkrat, smo tudi tokrat pohod zaključili v gostišču Pri Slavki v Podbrezju. Tudi tokrat, je bilo kosilo zelo dobro, največ pa šteje tudi prijazna in hitra postrežba. Pred odhodom smo podelili Peklaj Ani priznanje za 200 opravljenih pohodov in Mesojednik Angelci za 100 opravljenih pohodov.
Vinko Kuder
V ponedeljek, 10. junij, je na vrhu Polhograjske Grmade potekalo že 24. tradicionalno srečanje planincev ob obletnici postavitve smerne table, ki stoji na meji med občinama Dobrova – Polhov Gradec in Medvode. Dogodka se je udeležilo več kot 50 pohodnikov iz Planinskega društva Blagajana Polhov Gradec in Planinskega društva Medvode.
Pohodniki iz Polhovega Gradca so se zbrali pri koči na Ravneku in se skupaj odpravili proti vrhu Grmade, kjer so jih že čakali planinci iz Medvod.
Ob 17. uri sta udeležence nagovorila predsednika obeh planinskih društev. Dogodku se je letos pridružila tudi podžupanja Občine Dobrova – Polhov Gradec Ana Oblak, ki je v kratkem nagovoru pozdravila prisotne, pohvalila organizacijo in izrazila željo, da se tradicija nadaljuje tudi v prihodnje.
Po krajšem druženju na vrhu Grmade so se planinci zbrali še na Gontah, kjer je za pogostitev poskrbelo Planinsko društvo Medvode.
Dogodek je nastal kot spomin na postavitev smerne table na vrhu Grmade, ki označuje pomembno točko na meji obeh občin in planinskih poti. Planinski društvi skupaj skrbita za urejanje in vzdrževanje poti na Grmado, ki je del Polhograjske planinske poti, dolge približno 88 kilometrov.
Sodelovanje med društvoma sega v čas pred ustanovitvijo PD Blagajana, ko so bili planinci iz Polhovega Gradca še člani PD Medvode. Tradicija skupnega dogodka je zato tudi priložnost za ohranjanje vezi med društvoma ter medgeneracijsko prenašanje prijateljstev in skupnih vrednot.
Dogodek vsako leto poteka na isti datum, ne glede na dan v tednu ali vremenske razmere, ki doslej niso preprečile izvedbe srečanja.
M.D.
Foto: PD Blagajana
26. 6. 2025
Z avtobusom smo se zapeljali skozi vas Lokve, kjer se odcepi cesta proti Lazni in še naprej skozi gozd, do križišča, kjer se konča asfaltirana cesta. Od tam smo se napotili proti Poldanovcu, 1299 m visokem vrhu. Poldanovec ni najvišja točka, je pa najbolj drzna vzpetina v Trnovskem gozdu, ki nudi najlepši razgled proti severu, predvsem na skrivnostno dolino Trebuščice in na Vojskarsko planoto. Trnovski gozd je severozahodni del niza visokih kraških planot, ki ločuje celinski del Slovenije od sredozemskega. Gozd je prepleten z cestami, ki so skrite pod krošnjami dreves in zato idealne za pohodništvo in kolesarjenje v toplih poletnih dneh, ko je v dolini prevroče. Področje je brez tekoče vode na površju in razčlenjeno s kraškimi pojavi. Tu so še posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom. Značilen vremenski pojav je burja, ki se s planote spušča v dolino. Zanimiva epizoda v zgodovini Trnovskega gozda je bila proizvodnja stekla v gozdnih steklarnah, glažutah, ki so se razvile v 18. stoletju. Trnovski gozd je nudil dovolj bukovega lesa, ki je bil potreben za pridobivanje oglja in pepelike, ki je skupaj s kremenčevim peskom pomembna surovina za izdelavo stekla. Znana je bila glažuta v Mojski dragi, ki smo jo na našem pohodu krožno obhodili.
V gozdu, kjer drevesne krošnje zastirajo gozdna tla, v tem času ni veliko cvetja. Ob poti je bilo največ cvetočega kresničevja, prstastih kukavic in primožka, na gozdni jasi pod vrhom je rasla volčja češnja, k cvetenju se je pripravljala ognjica, rastlina Balkanskega polotoka. Na vrhu Poldanovca, ki kot premec ladje štrli nad strmim, skalnatim pobočjem nad dolino Trebuščice uspeva endemit rebrinčevolistna hladnikovka, edina vrsta rodu hladnikija To rastlino je mogoče najti le na Trnovskem gozdu na Poldanovci in bližnjem Zelenem robu na severnem delu planote, ter med Selovcem in Malo goro na južnem rob planote in nikjer drugje na svetu. Na vrhu Poldanovca smo si Barjani ogledali cvetoči primerek te vrste.
Zapisala: Vanda
Fotografije: Dragica, Andrej, Stane
Film: Stane
V soboto, 21. junija, je pri Osnovni šoli Polhov Gradec potekal drugi turnir v odbojki na mivki, ki ga je organiziralo Turistično društvo Polhov Gradec. Dogodek je bil že drugo leto zapored izpeljan z veliko uspeha, saj se je na turnir prijavilo kar enajst ekip, kar predstavlja štiri ekipe več kot prejšnje leto. Sodelovale so ekipe iz domače občine Dobrova – Polhov Gradec, pa tudi iz sosednje horjulske občine in širše okolice.
Tekmovanja so se udeležili igralci različnih generacij, od najmlajših do starejših, kar je turnirju dalo poseben čar povezovanja športnega duha z medgeneracijskim druženjem. Ekipe so bile razdeljene v tri skupine, tekme pa so potekale po prirejenih pravilih, ki so omogočala pošteno igro tudi brez sodnikov. Po dinamičnih skupinskih obračunih, napetih četrtfinalih in borbenih tekmah v izločilnih bojih so se v zaključku turnirja najbolj izkazale tri ekipe.
Zmagala je domača ekipa Jerebi’s Angels, ki si je poleg prvega mesta priborila tudi prehodni pokal. Drugo mesto je osvojila ekipa Carice, tretje pa ekipa Vrzdenc 1. Vse tri ekipe so prejele medalje in praktične nagrade.
Vzdušje na dogodku je dodatno popestrila spremljevalna igra Kralj in kraljica odbojke, ki je bila oblikovana po zgledu t. i. “laufarja” iz namiznega tenisa. Ta je predstavljala sproščeno in zabavno priložnost za vse, ki so se želeli še dodatno preizkusiti v odbojkarskih spretnostih. Nagrade za sodelujoče je prijazno prispevala Hiša medu Božnar, za kar se jim TD Polhov Gradec iskreno zahvaljuje.
Poleg športnih aktivnosti so se obiskovalci lahko okrepčali z okusno kulinarično ponudbo – na voljo je bil mešani žar in pa tudi nekaj za vegetarijance. Celotno dogajanje je potekalo v sproščenem, sončnem vzdušju, ki je ustvarilo prijeten prostor za druženje, športno tekmovanje in navijanje.
Turnir v odbojki na mivki v Polhovem Gradcu se tako vse bolj uveljavlja kot priljubljen lokalni dogodek, ki poleg tekmovalnosti spodbuja tudi povezovanje skupnosti, sproščeno druženje in športno rekreacijo za vse generacije.
M.D.
Foto: TD Polhov Gradec
V soboto, 14. junija, je v Polhovem Gradcu potekala prva delavnica peke napolitanske pice, ki je nastala kot izobraževalni dodatek lokalnemu dogajanju. Kljub temu da se je na delavnico uradno prijavilo 15 ljudi, je zanimanje preseglo vsa pričakovanja, saj se je dogodka skupaj udeležilo med 30 in 40 obiskovalcev – tako iz domače občine kot tudi iz Ljubljane in Poljanske doline.
Udeležence sta v skrivnosti priprave prave napolitanske pice uvedla izkušena picopeka Boštjan Zorc in Miha Zdešar, znana po odličnih picah na vikendu Dvorskih pic. Pod njunim strokovnim vodstvom so se udeleženci postopoma spoznavali s celotnim procesom priprave: od gnetenja in vzhajanja testa, pravilnega zmečkanja pelatov z rokami in začinjanja, pa do raztegovanja testa, enakomernega oblaganja sestavin in prenosa na lopar ter končne peke v peči.
Posebno pozornost sta mojstra namenila tudi pomembnim detajlom, kot je odstranjevanje odvečne moke z dna testa, saj ta lahko pokvari okus pice. Tako so udeleženci ne le pekli pice, temveč se tudi učili tehnik, ki pripomorejo k boljšemu končnemu rezultatu.
Dogodek se je zaključil s tekmovanjem za najboljšo pico. Med vsemi okusnimi kreacijami je s svojo izvirno in odlično pripravljeno pico prepričala Marjana Smrkolj, ki je osvojila zmago in navdušila vse prisotne.
Delavnica je nastala iz želje, da se tudi v lokalnem okolju ponudi priložnost za izobraževanje, kulinarično ustvarjanje in prijetno druženje. Organizatorji pravijo, da je dogodek presegel vsa pričakovanja.
M.D.
Foto: TD Polhov Gradec
Spomladanski del naših pohodov smo zaključili v pravem »pohodniškem« stilu: povzpeli smo se na najvišji slovenski vrh zunaj Alp, na 1796 m visoki Snežnik in spet zadihali nekaj gorskega zraka. Prejšnji dan nam je naklonil malo dežja, za pohodni dan pa je bilo napovedana ohladitev in veter severnih smeri, ki se je na pobočju Snežnika kazal kot krepka burja. Bilo je kot nalašč, da nam ni bilo vroče.
Naš pohod je tokrat skrbno načrtoval Andrej. Krenili smo s Pivškega preko Mašuna, prijazni šofer Miha nas je zapeljal še naprej od Leskove doline do parkirišča Gašperjev hrib, od koder smo pogumno zagrizli v strmo pot sredi gozda.
Na poti smo se srečali s številnimi značilnostmi Snežnika, na kar nas je že na poti k izhodišču seznanila vodnica Sonja. Snežniško pogorje je največje neposeljeno gozdnato področje v Sloveniji. V nižjih predelih je poraslo z dinarsko jelovo-bukovim gozdom, ki mu sledi visokogorski bukov gozd, še višje je subalpinski bukov gozd z značilnimi ukrivljenimi debli bukev zaradi obilice snega. Gozdu sledi obsežno ruševje, kamor seže oko. Za njim, do vrha Snežnika sega gorska trata s številnim alpskim in dinarsko cvetjem. Raznobarvne cvetice so nas pozdravljale in nam lepšale pot navzgor, ki je posebej v zadnjem delu terjala kar nekaj naše pozornosti.
Snežnik sestavljajo večinoma apnenci, kar se kaže tudi v kraško razgibanem terenu z zaprtimi dolinami in dragami – mrazišči, ki jih je mogoče najti kar nekaj. V njih se zadržuje bolj hladen zrak in v teh mraziščih je običajni vrstni red rastlinskih pasov obrnjen – na dnu gorska trate, nato ruševje, smerkov gozd in na vrhu jelovo –bukov gozd.
Kmalu pod vrhom Snežnika smo lahko uzrli morje. Čeprav razgled ni bil povsem jasen, smo se poleg morja razveselili tudi pogledov proti hrvaškim hribom, na samem vrhu pa smo se razgledovali tudi na slovensko stran.
Lepo se je videl Mali Snežnik in tudi naša pot proti Sviščakom, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,
GPS zapis: Srečko Kenk
