Kategorija: Društva

  • Računalniške delavnice

    Računalniške delavnice

    Brezplačne računalniške delavnice v Društvu Upokoljencev Vrhnika, uspešno organizira Komisija za digitalno opismenjevanje.

    Zadnje dni v maju smo izvedli delavnice z naslovom  DIGITALNA ORODJA ZA ŽIVLJENJE IN DELO. Tudi tokratno izvedbo delavnic smo zaupali podjetju AGORA d.o.o. Parmova 53, Ljubljana, ki ima dolgoletne izkušnje na področju računalniškega izobraževanja. Mentor delavnic,  gospod Janko Lah, nas je ponovno navdušil s svojim pristopom pri izvedbi delavnic. Razen prejete skripte s podrobnimi razlagami vseh tematskih področij delavnic  smo prejeli tudi zvezek z vajami. Le ta je vsem udeležencem omogočil uspešno sledenje pri izvedbi delavnic in samostojno ponovitev vaj na svojem računalniku v domačem okolju.

    Udeležba na tokratnih delavnicah je zagotovila minimalno kvoto za organizacijo v dveh skupinah. Sama izvedba naslednjih delavnic postaja izziv za komisijo glede na odzivnost naših članov. Verjamemo da bosta jesenska termina, ki jih že zdaj napovedujemo, bolj obiskana in s tem še bolj uspešna.

     Želja in naloga komisije je, da čim več upokojencev uspešno obvlada digitalna orodja in pridobi specifična znanja in veščine. S spoznanjem uporabnosti pridobljenih znanj v vsakdanjem življenju se bomo uspešno vključili v današnji digitalni svet.

    Našo pot v prihodnost tlakujemo z digitalno pismenostjo.

    Zapis: Juso Islamović

    Komisija za digitalno opismenjevanje

                                 

  • Potepanje Sončkov po grebenih Polhograjskega hribovja

    Potepanje Sončkov po grebenih Polhograjskega hribovja

    V maju načrtovani pohod po zanimivem predelu nad dolinama Hrastnice na vzhodu in Bodojske grape na zahodu smo Sončki izpeljali šele v začetku junija. Še vedno ne ravno stabilno vreme nam je naklonilo dokaj sončno in toplo dopoldne z vetrom in oblaki, ki so vsake toliko časa zakrili sonce in naredili dan bolj prijeten za hojo.

    Mimo Škofje Loke smo se po dolini Kopačnice zapeljali na Selo nad Polhovim Gradcem.  

    Avtobus smo zapustili na sedlu med dolino Hrastnice in Petačevim grabnom

    Če bi od izhodišča krenili levo, bi se mimo cerkve Sv. Jedrt lahko podali na Tošč, a nas je pot vodila desno mimo domačij in lepo pokošenih travnikov na greben, ki se začenja nad Petačevim grabnom. Dokaj strma pot mimo travnikov in po kolovozih med njimi nam je ponudila številno travniško cvetje, ki ga v nižjih predelih zaradi intenzivne pridelave in gnojenja skorajda ni več mogoče srečati. Povzpeli smo se na najvišjo točko današnjega pohoda, Polančev vrh z 907 mnv in prek njega nadaljevali do cerkvice Sv. Ožbolta (850 mnv), ki se nahaja na enem izmed številnih razglednih polhograjskih grebenov.

    Prvi cilj – cerkev Sv. Ožbalta ob mogočni lipi

    Po izročilu naj bi na tem mestu stal že poganski tempelj. Cerkev je bila prvotno zgrajena v gotskem slogu s kasnejšimi predelavami in obnovami. Od cerkve so ob jasnem dnevu prekrasni razgledi na skoraj vse strani neba, a nam so jih tokrat oblaki na zahodu in severu zakrivali.  Škoda, tako smo npr. Blegoš in še dlje proti zahodu lahko le slutili Julijce, proti severu pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Smo pa si lahko na obronkih travnika okoli cerkve in ob stezi, ki pelje do bližnje kmetije, ogledali arniko, zdravilno rastlino, ki jo je vse redkeje mogoče videti. Nadaljevali smo v smeri proti cerkvi Sv. Andreja, ki s skodlami kritim zvonikom resnično pritegne poglede.

    Nadaljevanje poti sledi grebenu med dolino Hrastnica in Bodojsko grapo

    Po krajšem počitku smo se spustili do vasi Sveti Andrej nad Zmincem, nad katero je cerkev, in nato po cesti krenili proti dolini Kopačnice, kjer nas je v kraju Sv. Barbare pričakal avtobus.

    Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,

    GPS zapis Srečko Kenk

  • Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Vroč sobotni večer je v Borovnici napolnilo petje ŽPZ Tonja in Podpeškega okteta, ki je odmevalo iz večnamenske dvorane OŠ Borovnica.
    Tonje smo ob letošnjem letnem koncertu vabile k petju o sreči. Letos smo same imele še posebej dober razlog za srečo. Pred enim letom smo Tonje zaključile sezono z letnim koncertom z naslovom Ponovno na začetku, saj smo bile takrat v veliki negotovosti glede delovanja zbora. Eva, ki nas je spremljala sedem let, se je vrnila na svojo Koroško. Mariana in Tina sta vskočili toliko, da smo lahko zaključile prejšnjo sezono. Vse naše misli smo usmerile k Tini Vahčič in upale, da se bo odzvala na naše prošnje o ponovnem sodelovanju z nami (Tina je namreč Tonje pred leti že vodila). Dolgo je bilo lansko poletje, polno negotovosti, ali bomo še lahko pele kot Tonje. Konec poletja se nam je želja izpolnila, Tina nam je sporočila, da bo prevzela vodenje zbora in takoj smo s polno paro začele z delom, katerega rezultate smo pokazale v soboto.
    V prvem delu koncerta smo zapele štiri pesmi, katerih naslove smo spletle v zgodbo, ki se sliši takole:
    »Pomlad v mladem dekletu zbudi hrepenenje po ljubezni. Srčno si želi spoznati mladeniča, ob katerem ji bo zaigralo srce in se sprašuje: „Da bi jaz znala, keri je moj, jaz bi mu dala pušeljc nocoj.“ Dekle ugotovi, k(at)eri je njen in vsa vesela zapoje: „Jaz sem golobičica, ti si moj golobček,“ pa sta se kušikala (poljubljala), pa sta se golobička in golobček poročila in je pušeljc dala in kmalu zatem Pleničke je prala pri mrzlem studencu. Nič več golobičica zdaj malemu sinku poje, da lažje zaspi in razmišlja, kaj vse se ji lahko še zgodi. Ali jo čakajo lepe stvari ali kaj takega, da bi še rožce v hartlnu žavovale, da bo treba vzeti slovo in bo ostalo le hrepenenje …«
    V goste smo povabile Podpeški oktet z umetniškim vodjem Janom Jermanom, ki so glasbeni večer obogatili še s tenorskimi in basovskimi „štimami“. Zapeli so pet pesmi in navdušili občinstvo, ki je fantom namenilo glasen aplavz.
    V drugem delu koncerta smo ponovno zapele Tonje, najprej pesem Toneta Pavčka Pojdem čez ravno polje in Avsenikovo priredbo Moj rodni kraj, moj rodni dom.
    Poslušalce in tudi sebe smo navdušile z izvedbo znane angleške skladbe The rose – vrtnica. Velik aplavz je požela energična pesem Cetina v hrvaškem jeziku.
    Hvaležnemu občinstvu smo v dodatku zapele še Poredno polko, ki je poskočno zaključila sobotni koncert, glasbeni večer pa se je nadaljeval s prijetnim druženjem do poznih ur.

    Ženski pevski zbor Tonja

  • Novosti pri razstavi Čipka in okus časa

    Novosti pri razstavi Čipka in okus časa

    V soboto 7. junija je bilo v Pograjski graščini odprtje razstave Klekljarskega društva Polhov Gradec, ki je povezala tri na videz nezdružljive značilnosti našega območja: sir, kruh in čipke, a poudarek je bil tudi na žlahtni kapljici – na vinu. Naslov razstave je to celovito nakazoval: Čipka in okus časa, izdelano z ljubeznijo. Razstava je bila enodnevna in je bila novost med dosedanjimi klekljarskimi razstavami, ker so bile čipkam pridružene degustacije, pokušnja vina in sira, brez kruha pa seveda ne gre. Izdelke je bilo mogoče tudi kupiti. Čipke, drobni izdelki polhograjskih klekljaric, so bile domiselno pripete na darilnih vrečkah, v katerih se je skrival kruh ali pa steklenica. 
    V prvem delu prireditve sta predstavnika podjetja Sirarstvo Orešnik Irena Orešnik iz Šentjošta in vinarstva Božidar Zajc iz Studenca na Dolenjskem predstavila delovanje svojega podjetja. Oba sta poudarjala izhajanje iz krajevnih posebnosti. K domačnosti razpoloženja je prispevalo tudi ubrano petje dekliškega pevskega zbora Vešče, končalo pa se je z zahvalami številnim sodelujočim. 
    Zamisel, priprava in scenarij dogodka je bilo delo Mirjam Gremes, ki je del celotne prireditve vodila iz ZDA, kjer sicer živi in dela.  Pri tem je bilo nepogrešljivo tudi sodelovanje podpredsednice klekljarskega društva Tatjane Trontelj. Večer je ob spretnem povezovanju Mirjam Gremes in sproščenem klepetu navzočih minil v veselem razpoloženju.

    Milka Bokal

    Pripis k fotografiji: S čipkami okrašene darilne vrečke na razstavi Čipka in okus časa. Foto: Mirjam Gremes.

     

  • Ptuj, tokrat malce drugače

    Ptuj, tokrat malce drugače

    DUDL se je tokrat z vlakom odpravil na Ptuj, v naše najstarejše mesto, ki je ljudem najbolj poznano po kurentih ali korantih, kot jim še pravijo.
    Potovanje je kar dolgo. Četudi se odločite za mednarodni vlak, boste v Pragerskem verjetno morali presesti na lokalnega, ki vas zapelje na obrobje tega mesta. Do osrednjega trga se boste sprehodili malo naokrog, tja do Drave, kjer je prekrasen razgled na mesto in grad nad njim. Kulturne znamenitosti smo si ogledali na enem od prejšnjih izletov, tokrat smo  obiskali Kurentovo hišo in si pobližje ogledali to etnografsko posebnost.
    Kakšnega izvora je kurent, morda poganskega, slovanskega, grškega ali še kako drugačnega ne vemo. Vemo pa, da vsako leto od svečnice do pepelnice opravljajo kurenti  pohode po mestih in vaseh in preganjajo zimo.  Poznamo  dve vrsti, vsaj pri nas, pernatega  kurenta in rogatega kurenta, po območjih je zanje značilno Ptujsko in Dravsko polje. Obvezna oprema vsakega koranta je kožuh, običajno iz ovčje kože,  kurentova kapa in 5 zvoncev, ki simbolizirajo pet letnih časov, poleg zime, pomladi, poletja in jeseni še čas fašenka ( pustovanja) ter  ježevko.
    Včasih so  bile na palici prave ježice, ki so povzročale nemalo poškodb, danes so prilagojene tako, da niso nevarne pri bližnjem srečanju. Ob obisku domov so domačini za udeležence skupine od 15 – do 20 članov pripravili hrano in pijačo, dekleta so podarjale robčke. Kurenti spadajo pod Unicefovo zaščito, če pa vas o njih zanima še kaj več, si le privoščite obisk Kurentove hiše. Po ogledu kratkega filma so razstavljene maske in z sodobno digitalno opremo tudi vse posebnosti, praznovanja in prireditve, na katerih sodelujejo.
    Kurent v lokalnem okolju pomeni mnogo več kot le pustno šemo. Prebivalci se zavedajo, da ta dediščina, ki traja najmanj 400 let, lahko pa mnogo več, ni le preostanek poganske narave , temveč tradicija pozna mnogo modrosti, ki lahko pripomorejo k izboljšanju kakovosti ne le našega življenja, temveč vsega bivajočega. Vsaj tako je zapisal doc. Dr. Štefan Čelan. Ker je pripravil celovito predstavitev kurentovanja v knjižici, ki jo je izdala Zveza društev kurentov, mu moramo zaupati in verjeti. Brezplačno jo boste lahko dobili ob priliki obiska te hiše.
    Mi smo si po ogledu te etnografske dediščine privoščili kosilo v gostišču poleg in se potem podali še na obisk Piramide. Še ena od posebnosti, ki jo v svoji bogati ponudbi ponuja Ptuj.
    To je klub, recimo disco iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem je mogoče obujati spomine na naša mladostna leta in preživet čas v disko klubih. Vinilke, glasba iz tistega obdobja, prostor, ki spominja na nek drug čas, ki ga je lastnik uredil skladno z možnostmi in veliko potrpežljivosti, smislom za estetiko in veliko ljubezni do vsega, kar nam je takratni čas omogočal. Udeleženke so se preizkusile v karaokah, morda bi med njimi opazili Tino Turner, Elvisa, našega Ota, Majdo Sepe ali Marjano Držaj. Glasba ni izgubila na priljubljenosti, le zapeljala nas je nekaj desetletij v preteklost.
    Dan nabit z novimi vtisi je minil v prijetnem vzdušju in pot nazaj v Ljubljano, seveda z vlakom, je minila prej, kot na poti na Ptuj. Drugače je bilo, veselo in težko ponovljivo.

    Dragica Krašovec

  • Po poti dragomerških vodnih virov

    Po poti dragomerških vodnih virov

    V okviru občinskega praznika občine Log Dragomer je naša Ivica Vidmar organizirala pohod po poti vodnih virov v Dragomerju. Tokrat smo se pohoda udeležili tudi udeleženci študijskega krožka, ki smo na tečaju pridobivali razna računalniška znanja. Med drugim smo  označili vodno pot v Tišljarjevo grapo. Cilj krožka »Po  poteh vodnih virov v Dragomerju s sodobno tehnologijo« je bil raziskati in označiti lokalne vodne vire ter ozaveščati o njihovem pomenu.
    Pot je krožna, dolga 3,75 m, z izhodiščem pri Domu krajanov Dragomer. Obiskovalci na poti spoznajo različna vodna zajetja in naravne značilnosti območja. Na ključne točke smo postavili informativne table z QR kodami, ki omogočajo dostop do dodatnih informacij. Več podrobnosti je na voljo na uradni spletni strani 
    https://dudl.si/pot/tislarjeva-grapa/
    Študijski krožek pod okriljem DU DL  je vodil mentor Franci Lajovic, ki je prvi del tečaja zaključil z besedami: »Ponosen sem na vse člane ŠK, saj smo skupaj odkrivali tehnologije, ki so nujno potrebne za življenje v tehnološko bogati družbi in za nas niso več » bavbav« : uporaba umetne inteligence, javni dostop podatkov, elektronski podpis, QR kode, uporaba storitev v oblaku, spletni zemljevidi in spletne strani in še in še….bravo ekipa!«
    V naše vrste vabimo vse znanja željne člane, da se nam pridružijo ob sredah v našem kotičku od 8 h – 10 h. S seboj prinesite samo računalnik, »okno in  vrata« v svet nam na široko odpira naš mentor.

    Inka Zdravković

     

     

     

  • Pomladanski potep po Balkanu

    Pomladanski potep po Balkanu

    17. – 23. maj  – V zgodnjih jutranjih urah smo se člani Društva upokojencev Dobrova z udobnim avtobusom odpravili do hrvaške meje, do Jadranske obale, mimo Splita in Neuma v Dubrovnik. Prvi daljši postanek smo imeli za ogled starega mestnega jedra, po ogledu smo  nadaljevali potovanje mimo Cavtata v Črno goro, kjer smo imeli večerjo in nočitev. Naslednji dan smo se po zajtrku z avtobusom odpeljali v Cetinje.Vožnjo smo nadaljevali  na Lovčen, kjer na 1657 metrov visokem Jezerskem vrhu stoji veličasten Njegošev mavzolej, po ogledu smo se  odpeljali skozi Njegošev rojstni kraj, vasico Njeguši, do zaliva Boke Kotorske, od tam dalje pa povratek v Budvo. Tretji dan je vožnja potekala prelepi obalni cesti mimo Sv. Štefana do Virpazarja in Podgorice ter čez mejni prehod v Albanijo, nato pa mimo Skadra v staro prestolnico Kruje. Popoldne prevoz v obmorsko letovišče Drač. Četrti dan smo se odpravili v prestolnico Tirano. Na prostranem trgu stoji konjeniški spomenik narodnega junaka Skenderberga. Spremljali so nas brezobličnimi in dokaj nezanimivimi bunkerji, mimo Elbasana proti Ohridskemu jezeru; čez mejni prehod v Makedonijo, mimo Struge v Ohrid. V Ohridu smo si ogledali stare znamenitosti  okrašene z prelepimi ikonostasi in bizantinskimi freskami ter vzpon na mogočno Samuelovo trdnjavo nad mestom. Popoldne vožnja ob Ohridskem jezeru do Sv. Nauma, kjer smo opravili ogled starodavnega samostana z dragocenim ikonostasom in sprehod po prelepi samostanski okolici.Po zgodnjem zajtrku je potekala vožnja mimo Kičeva in Tetova v Skopje. Zadnji dan smo imeli ogled srbske prestolnice, v popoldanskih urah smo se odpravili proti domu. Vožnja po avtocesti, skozi Hrvaško, mimo Zagreba v Slovenijo je potekala varno, saj sta nas voznika Rok in Zdravko ves čas razvajala  in skrbela, da smo se varno v poznih večernih urah vrnili domov.

     

  • Čebelarji praznovali 90-letnico

    Čebelarji praznovali 90-letnico

    Letošnje leto je za Čebelarsko društvo Borovnica praznično leto. Samo društvo praznuje 120 let delovanja, kar bomo obeležili z več dogodki. A o tem več v kakšni drugi številki. 
    Društvo smo predvsem ljudje, ki to društvo sestavljamo, gradimo in plemenitimo. Na naših rednih srečanjih, ki jih imamo skoraj vsak prvi torek v mesecu, se večkrat znamo tudi poveseliti, ko kakšen član »prizna« svojo povišico v letih. Posebno slavnostno je takrat, ko gre za okroglo obletnico. Zato smo tokratni prvi torek obeležili nekoliko drugače. V pražnjeuniforme oblečeni smo se odpravili k našemu Tonetu Lenarčiču na grič. Ravno dan pred tem je dopolnil 90. rojstni dan. 
    Ob našem petju Slakovega Čebelarja, se mu je na obrazu narisal nasmeh. »Tega lepega presenečenja, pa še dolgo ne bom pozabil«, je dejal. Nazdravili smo njegovim letom in dolgemu čebelarskemu stažu. Čebelar je namreč dolgo, vse od leta 1984. Mnogi čebelarji mu zavidamo čebelarsko strateško pozicijo čebelnjaka. Je kot kralj na Betajnovi, le da v Laščah. Spomnimo, da je preletna razdalje čebele približno tri kilometre. In vse čebele, bodisi tvoje ali moje, društvene ali nedruštvene, znotraj tega radija tvorijo en velik čebelnjak. Tudi zaradi te pozitivne okoliščine – poenotene čebelarske prakse – je bil Tone – in je še – vedno uspešen čebelar. In aktiven član! Vrsto let je bil tudi član Nadzornega odbora društva. 
    Enotni smo si bili, da teh 90 let kar dobro skriva, saj nas je s svojimi prigodami dodobra nasmejal. Prav tako vzdržuje dvomestno številko družin v svojem čebelnjaku, kar marsikateremu mlajšemu večkrat ne uspeva. Tudi mi vam želimo, dragi Tone, da bi v vašem čebelnjaku in srcu še dolgo medilo ter rojilo. 
    Bog vas živi in s čebelarskim: Naj medi!

    V mojem srcu je nemir na jesenski ta večer.
    Tiho stopim sam čez prag
    ,
    grem v moj stari čebelnjak.

    Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo,
    a v srcu mi spomin na mlade dni budijo.
    Čebelice, čebelice
    , saj moje ste prijateljice.
    Pozabi vas nikdar ta stari čebelar.

    Lojze Slak

    Za ČD Borovnica Janez Mevec

     

  • Vandrovke smo obiskale Begunje – grad Kamen

    Vandrovke smo obiskale Begunje – grad Kamen

    Po deževnem torku v mesecu maju nas je prvi torek, 3. 6. 2025, razveselil z sončnim jutrom. Zbrana pohodna skupina Vandrovke smo se z vodnikoma Jožetom in Frenkom odpeljali proti Begunjam in gradu Kamen.  

    Najprej je sledila jutranja kava in potem lahek vzpon skozi gozd, ki nam je prijazno ponudil zeleno senco dreves in zaščito pred soncem. Mir, žvrgolenje ptic in ob poti na drevesa pripete pesmi naših pesnikov so tako navdihnile našo Majdo, da smo pod njenim vodstvom tudi zapele. Opazovale smo cvetočo materino dušico, krvomočnico, papeževo svečo, orlico. Prečkale smo tudi strmo pobočje, imenovano melišče, ki nastane s krušenjem skale in kopičenjem drobnega kamna.

    Kaj kmalu smo prispele do razvalin gradu Kamen, ki je bil sezidan na manjši vzpetini in je bil nekoč v lasti različnih plemiških družin, ki so ga postopoma širile in utrjevale. Grad je bil dokončno opuščen v 18. stoletju. Njegovi kamniti zidovi so široki kar dva metra. 

    Vhod v grad je bil skozi dvižni most ob zidanem dvorišču. V notranjosti dvorišča je bila shramba, kuhinja, prostori za služinčad. V višjih nadstropjih so bile gosposke sobe in spalnice. Lastniki niso prebivali v gradu, ampak so ga upravljali s pomočjo kastelanov ali gradnikov.

    Po končanem ogledu je sledila malica iz nahrbtnika in nadaljevanje pohoda ob potoku in po delno asfaltirani cesti mimo grobišča talcev 2. svetovne vojne do doma v Dragi. 

    V prijetni senci in krajšemu postanku smo se zadovoljni odpravili proti avtobusu in zaključili današnji torkov pohod.

    Vandrovke, dobro se odpočijte, da se naslednjič zberemo v čim večjem številu, saj nas takoj v začetku septembra čaka prvi zunanji pohod po čudoviti naravi.  

    Vodnikoma Frenku in Jožetu ter vsem ostalim pohodnim skupinam lepo poletje in varen korak.

    Posebej pa hvala Elici za vso njeno organizacijo in čas.

    Zapis in foto: Vesna Stare

  • Na študijskem obisku Učnega poligona dr. Ane Vovk

    Na študijskem obisku Učnega poligona dr. Ane Vovk

    Letošnje študijsko leto smo v DVIG-u nadaljevali s ŠK Mi in podnebne spremembe, v katerem raziskujemo, kako lahko vsak sam/družina/soseska spremenimo način življenja v naši skupnosti  zato, da bi  prispevali h kakovostni  prehranski samooskrbi v času podnebnih sprememb. Naravne danosti v našem okolju nam to omogočajo. Ogledali smo si kar nekaj primerov dobrih praks, prebrali predstavitve ali spremljali video predavanja o primerih dobrih praks. Bralci Našega časopisa, ki spremljate  delo naše univerze za tretje življenjsko obdobje (na kratko U3), že poznate, kako poteka učenje v ŠK:  člani si ob podpori mentorice z licenco (Nika Gams) postavimo izobraževalne in akcijske cilje. S prvimi si člani ŠK določimo, kaj se želimo naučiti. Učimo se s študijem literature in z ogledi dobrih praks. 
    V maju 2025 smo obiskali Učni poligon za samooskrbo Dole pri Poljčanah. Na posestvu nas je sprejela prof. ddr. Ana Vovk, ustanoviteljica Učnega poligona, ki je nagrajen z nacionalno nagrado za drugo najboljšo učno pot v Sloveniji. Ana Vovk je vodilna slovenska strokovnjakinja na področju permakulture. Osnovno načelo permakulture, ki nam ga je povedala, je naslednje: »Z gojenjem rastlin zemljo bogatimo in ne izčrpavamo.« In nato nas je popeljala po svojem posestvu, takoj smo razumeli to načelo. 
    Vso zelenjavo goji na različnih vrstah gred, na visokih gredah, kot jih poznamo mi, na gomilah (širokih 1,2 m dolgih do 10 m), na gredah na strmih pobočjih in na ogljikovih  gredah. Vse grede so narejene z vsakoletnim nalaganjem biomase in to pomeni, da zemljo bogatimo. 
    Travnato površino očisti tako, da postriže travo in plevel ter odstrani kamenje, večje od jajca. 
    Sestava gomile: na očiščeno površino položi lepenko (ta zaduši korenine, trave in plevel), nato nalaga biomaso po tem vrstnem redu: suho listje in nezrel kompost; seno, slamo; kuhinjske odpadke; sveži gnoj; sveža trava, zrel kompost. 
    Podobno so narejene ogljikove grede, s to razliko, da bager izkoplje zemljo cca 20 cm globoko, v to položi debla ali veje dreves, jih zagrne z odrinjeno zemljo in naloži biomaso. Na domačem vrtu si lahko to poenostavimo in si naredimo gredo, visoko cca 30 cm: karton (dobro zmočimo, ne sme biti lepljen), nezrel kompost (cca 10 cm); sekanci; zemlja, stari gnoj. 
    Za postavitev gred potrebuje veliko rodovitne zemlje. Sama jo prideluje na svojem posestvu iz ilovice (spodnja plast – mrtva zemlja), demonstrirala nam je, kako: ilovico izkoplje, posuje s kremenčevo gradbeno mivko in pokrije z zastirko. Zelo hitro se ilovica spremeni v rahlo prst. 
    Vsi nasadiso na debelo pokriti z zastirko iz slame, suhe trave, ki jo kosi sama s kosilnicami, in iz suhega listja. 
    Ana sama sadi in pobira pridelke. Zato so vsi njeni nasadi narejeni tako, da ne potrebujejo ne zalivanja ne rahljanja. »Preprosto nimam časa za to,« nam je povedala. Ne pozabimo, da je redna profesorica, predava na štirih fakultetah v Sloveniji in v tujini, vodi mednarodne projekte, je ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije ter Inštituta za promocijo varstva okolja.
    Na posestvu ima urejena tudi trajnostna bivališča, dve leseni bivalni hiši, predavalnico in mongolsko hišo
    (jurta). Vse izjemno lepo opremljeno in prijetno za bivanje, druženje in študij. 
    Tudi energetsko točko je odkrila, ki jo pa še urejuje. Sama sem si doma naredila po poenostavljeni varianti tri mini gredice: krasno mi rastejo krompir, nizek fižol in cvetača.

    Olga Drofenik, članica ŠK