Kategorija: Kultura in umetnost

  • Sprehod skozi akvarele

    Sprehod skozi akvarele

    V Cankarjevem domu na Vrhniki je bilo sredi marca odprtje skupinske razstave Petra Lazarevića in njegove skupine Akvarelisti.

    Zbrane je prva nagovorila mag. Tatjana Oblak Milčinski, ki je celotno prireditev tudi vodila. O slikarju in njegovih umetninah pa je spregovorila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn in med ostalim poudarila: »Petar Lazarević virtuozno obvladuje akvarelno, pa tudi akrilno tehniko. Vsaka ima svoje zakonitosti, svoje specifike in potenciale, ki jih avtor odkriva in polnomočno prezentira. Premišljeno prehaja med obema slikarskimi področjema in jih zaznamuje s prepoznavnim in izoblikovanim ustvarjalnim karakterjem … Petar Lazarević v svoji slikarski zrelosti še vedno ohranja draž kreativne radovednosti, s katero odhaja vedno novim izzivom naproti. Znanja, veščine tudi povsem avtorske prijeme pa že dolga leta deli s svojimi »učenci« in tako iz njegove šole prihaja kar nekaj kvalitetnih akvarelistov. Lazarević jim omogoča, da radostno, vedoželjno in pristno odkrivajo enigmatični svet likovne umetnosti ter v njem najdejo svojo izrazno oazo. Z nenehnim preverjanjem vlog in moči likovnih sredstev jih vodi skozi konvencionalen motivni repertoar.«

    Nato je oder zasedel Lado Jakša, ki je poskrbel za glasbeni in foto sprehod med razstavljenimi akvareli. Na oder so na koncu prišli tudi vsi razstavljavci: Petar Lazarević in njegovi sedanji slikarski učenci – Vera Banić Vukadin, Ljudmila Dolenc, Nuša Javornik, Marija Franinović z vnukoma Majo in Davidom, Božidar Hering, Ivanka Krasnik, Ljubica Krivec, Marinka Mohar, Marija Malovrh, Janez Ovsec, Janez Slabe, Martina Starc, Zvezdana Zatler, Cilka Žmahar.

    Po nagovoru slikarja Petra Lazarevića pa je spregovorila še Marija Malovrh, ki že od vsega začetka deluje v skupini »Akvarelistov«. V imenu vseh učencev, sedaj že zelo dobrih in aktivnih slikarjev, pa se je zahvalila za dolgoletno mentorstvo in bogato druženje z besedami:

    »Že od leta 2008, ko smo se prvič srečali na tečaju slikanja akvarelov v okviru JSKD OI Vrhnika, si bil naš mentor in navdih. S svojim znanjem, potrpežljivostjo in predanostjo si nas vodil skozi barvno paleto, svetoval pri izbiri čopičev in papirja, pomagal ustvarjati umetnine, ki so iz leta v leto postajale vedno bolj dovršene. Tvoja podpora nam je omogočila, da smo svoja dela razstavljali doma in v tujini, kjer so bila deležna številnih pohval in priznanj.

    Hvaležni smo za tvoje dragocene nasvete, dolgoletno podporo ter za vse lepe trenutke in izkušnje, ki smo jih skopaj doživeli. Zaradi tvoje motivacije smo imeli priložnost globlje razumeti umetnost kot izraz sebe in našega sveta.

    Tvoja predanost je naredila naše poti slikanja nepozabne, tvoje mentorstvo pa nas je oblikovalo ne le kot umetnike, ampak tudi kot ljudi. V sem tem času smo vsi začutili veliko povezanost in bližino skupine. Lahko bi celo dejali, da smo postali ena velika družina.«

    Ob koncu je sledilo družabno srečanje in obujanje spominov na skoraj že 18 let delovanja slikarske skupine akvarelistov pod mentorstvom umetnika akvarelov in akrilov Petra Lazarevića.

     

    Simon Seljak

  • Mah teater obeležil Svetovni dan lutk

    Mah teater obeležil Svetovni dan lutk

    Ob Svetovnem dnevu lutk, 21. marca 2025, je lutkovna skupina Mah teatra v Gasilskem domu Dragomer pripravila pester program za otroke. Dogodek se je začel z razstavo lutk, ki so jih pod mentorstvom Nevene Kralj in Vesne Kučan izdelali člani lutkovne skupine. Razstava je predstavila različne tehnike in sloge lutkarstva ter izpostavila ustvarjalnost in spretnost članov skupine. Sledila je delavnica, kjer so otroci pod vodstvom izkušenih mentorjev izdelovali naprstne in palične lutke. Delavnica je spodbujala ustvarjalnost in ročne spretnosti ter približala otrokom čarobni svet lutk. Vrhunec dogodka je bila lutkovna predstava z naslovom “Sončnica in deklica”, ki jo je izvedla
    mladinska sekcija Mah teatra. Predstava je navdušila tako najmlajše kot tudi njihove starše ter pokazala pomen lutkovne umetnosti pri razvijanju domišljije in kulturne zavesti. S takšnimi dogodki Mah teater prispeva k ohranjanju in promociji lutkovne tradicije ter spodbuja mlade k aktivnemu sodelovanju v kulturnih dejavnostih.
    Vesna Kučan

  • Vabljeni na odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Vabljeni na odprtje razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju

    Odprtje bodo z glasbo in plesom obogatili člani Folklorne skupine Klas, Prosvetnega društva Horjul.
    Več podrobnosti na priloženi grafiki.

  • Vabljeni na celovečerni nastop FS Grof Blagaj

    Vabljeni na celovečerni nastop FS Grof Blagaj

    Folklorna skupina Grof Blagaj iz Polhovega Gradca tudi letos prireja celovečerni nastop, že 24. po vrsti. Pripravljamo program, kjer se bomo predstavili s spleti gorenjskih plesov, ob prikazu ženitovanjskih običajev, ko se mlado kmečko dekle moži. Ne bo manjkalo zabavnih vložkov z nepogrešljivim Poldetom. Program bo popestril tudi nastop otroške folklorne skupine Nagajivčki, ki deluje v okviru TD Briše, nastop citrarke in ljudsko petje. 
    Umetniška vodja je postavila belokranjske plese, ki jih bomo zaplesali prvič, in to v novih belokranjskih nošah. Presenečeni pa boste, koliko vezi obstaja med Polhovim Gradcem in Belo krajino. 
    Prijeten večer vam bo gotovo ostal v lepem spominu, zalo lepo vabljeni 5. aprila ob 19. uri v Polhov Gradec.

    FS GB

  • Glasbeni objem pomladi: Tamburaši Borovnica in gosti navdušili na Vrhniki

    Glasbeni objem pomladi: Tamburaši Borovnica in gosti navdušili na Vrhniki

    Borovniški tamburaši, ki že od leta 2018 kot sekcija Kulturnega društva Borovnica ustvarjajo in sodelujejo na številnih dogodkih, so tokrat stopili na oder z izjemnim programom in ob sebi zbrali prave glasbene prijatelje. Pod vodstvom Jožeta Zvera so domači tamburaši postregli s prepletom melodij, ki so bile tako pristne, da so se zdele kot zložene iz spominov, ljubezni in rahlega prekmurskega vetra.

    Gost večera je bil tudi Tamburaški orkester Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica, ki že več kot 125 let ohranja tamburaško tradicijo in jo predaja mlajšim generacijam. S svojo uigranostjo so navdušili tudi tokrat.

    Na odru so zablesteli številni pevci: Jan Jerman, Mojca Zver, Klara Plevnik, Matevž Ogrizek, Daniel Rampre in Andreja Čamernik Rampre, ter Simona in Jožko Hozjan. Vsak je prispeval svoj ton, svoj izraz, svojo zgodbo.

    Poseben poudarek so organizatorji namenili tudi svetovnemu dnevu poezije, ki so ga obeležili z izbranimi avtorskimi verzi Jožeta Zvera. Nekatere je interpretiral sam, druge pa je z občutkom predstavila Dragica Krašovec, ki redno sodeluje v lokalnem kulturnem življenju.

    Celoten koncert je povezovala Anita Garafolj, voditeljica z nalezljivo energijo, ki zna preklapljati med čustveno globino in hudomušnimi prebliski – ravno prav za večer, kot je bil ta.

    In dvorana? Polna. Občinstvo pa prijetno razpoloženo – z zanimanjem, nasmehi in pozornim posluhom, kar je zagotovo največja pohvala vsem nastopajočim.

    Dogodek sta podprla JSKD – OI Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja, ki sta s tem podala jasno sporočilo, da je za kakovostno in srčno kulturo je vedno prostor.

    Za vse, ki bi radi doživetje še enkrat obudili ali ste koncert zamudili, je na voljo tudi: posnetek koncerta

    Tamburaši Borovnica so znova pokazali, kako močno lahko glasba združuje – in kako lepo je, ko lokalna kultura zveni z velikim srcem.

  • Dobrodelna nit KUD Kosec

    Dobrodelna nit KUD Kosec

    Sedežna blazina ni le topla in prijetna na otip, temveč nosi tudi kanček ljudskega izročila. Starejše generacije dobro poznajo svarilo: »Če boš sedel na mrzlem, boš dobil volka.« Nekdaj so s tem izrazom opisovali prehlade in prebavne tegobe, ki so jih povezovali s starodavnimi mitološkimi bitji. “Če jih je črvičilo, so včasih rekli, da se jim je v telo naselil volk ali lisjak, ki zdaj grize po črevesju in ne da miru,” so pojasnili v KUD Kosec. Danes je pomen tega
    reka morda zbledel, a potreba po udobnem in toplem sedenju ostaja.

    Ustvarjanje s srcem
    Sedežne blazine, vsaka posebej unikatna, so ustvarjalke KUD Kosec: Darja, Vika, Vilma, Anča, Joži, Anita in Milena skrbno izdelale v različnih barvah, oblikah in vzorcih. Premer približno 40 centimetrov zagotavlja primerno velikost za stole in klopi, ki jih stanovalci doma pogosto uporabljajo. Prihajajoča pomlad prinaša prijetne dni, preživete na prostem, kjer bodo ti mehki dodatki še posebej dobrodošli.
    Stanovalci so darila sprejeli z velikim veseljem. Njihove iskrive oči in nasmehi so povedali več kot besede – drobna pozornost, stkana iz volne in srčnosti, jim je polepšala dan. Mnogi so jih nemudoma preizkusili, jih položili na stole in z zadovoljstvom ugotavljali, kako mehki in udobni so.

    Praznično nadaljevanje dobrodelnosti
    Ob tej priložnosti so ustvarjalci in ustvarjalke KUD Kosec stanovalce presenetili tudi z drugimi ročno izdelanimi darili. Ani je dodala prekrasno šivane srčke, napolnjene z dišečo sivko, Mija pa je poskrbela za umetniško zašite blazine. Štefka, Katarina in Marjeta so izdelale rokavice in copatke, ki so v hladnejših dneh še posebej nepogrešljivi.
    Po prijetnem druženju, obogatenem z nasmehi in toplimi besedami, so ustvarjalci zapustili dom z lepimi občutki. Ob odhodu so še obljubili, da se kmalu vrnejo – tokrat z ročno izdelanimi velikonočnimi okraski, ki bodo v dom vnesli praznično vzdušje ter še več topline.

    V. L.
    Foto: KUD Kosec

  • Prva pomladna nedelja v Občini Log Dragomer in Brezovica

    Prva pomladna nedelja v Občini Log Dragomer in Brezovica

    Sobotno srečanje in druženje v italijanskem Ogleju, https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/kultura/v-ogleju-smo-bili-tudi-iz-obcin-log-dragomer-in-brezovica.html smo v nedeljo nadaljevali tudi v Župniji Brezovica. Srečanje na Gulču je vodil g. Matevž Mehle, direktor urada za mladino. Slovesnost je obogatil tudi naš bogoslovec g. Matevž Marinko. Najprej nas je pozdravili skavtski  voditelj iz Ljubljane. https://youtu.be/GLNcX4nAB6oc Gospod Mehle nam je povedal veliko zanimivega in vsem koristnega: https://youtu.be/hEttnF2Edv4. Ob zaključku srečanja pa nas je tudi povabil: https://youtu.be/pJ_vMG9zhHU

    Popoldan pa smo se srečali v kapeli na Logu. V križevem potu, ki so ga tokrat pripravile sodelavke in sodelavci župnijske karitas, smo razmišljali o stiskah, ki bremenijo mnoge družine. Zgodbe, o katerih smo tokrat razmišljali, so resnične in pripete spodaj. Objavljene so tudi v knjigi Obrazi Ljubezni in v Žarku dobrote. Zbrala jih je Helena Zevnik Rozman. V kapeli je srečanje vodil g. Gregor Gorenc. Za pesmi in glasbeno spremljavo so poskrbeli zborovodkinja ga. Henrika Gutnik in ložanski pevski zbor. https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/tudi-pevski-zbor-je-ziva-stvar-ki-povezuje-ljudi-in-gradi-zdravo-skupnost.html  Po križevem potu smo si z zanimanjem ogledali Romanove postne jaslice in se zadržali v pogovoru ob postrežbi, ki jo je pripravil Roman Logar.

    Iskrena hvala vsem udeleženim iz povabljreni naslednjo nedeljo, ko pripravijo srečanje na Logu, ob 15. uri, mladi iz 5. razreda.

    Želimo vam lep in blagoslovljen teden in da bi si pomagali med seboj.

    V nadaljevanju so povzetki iz Križevega pota staršev, ki jih je zbrala je Helena Zevnik Rozman. Zgodbe staršev so resnične. Zaradi varovanja osebnih podatkov so spremenjena imena in nekatere podrobnosti  iz njihovega življenja.

    UVOD

    Danes bomo skozi postaje Jezusovega križevega pota spremljali zgodbe današnjih staršev, ki se na svoji življenjski poti  srečujejo z najrazličnejšimi križi. S križi težkih odločitev, križi neuspehov v vzgoji, odtujenih odnosov, družbe, ki obsoja, bolezni, smrti … V molitvi se povežimo z njimi, njihovim trpljenjem in vsemi drugimi starši, ki doživljajo preizkušnje. Izročimo vse njihove križe v naročje Jezusa Kristusa, ki je za vse nas in tudi vse trpeče starše že prehodil to pot in sprejel nase trpljenje in smrt.  

     

    1.       

    »Žal glede na izvide ni možnosti  za naravno spočetje,« so bile besede ginekologa, ko sta Katarina in Andrej še s kančkom upanja vstopila v ordinacijo. Z diagnozo: neplodnost para, sta v tišini odhajala v lep sončen dan, med množico nasmejanih parov, ki so hodili iz sosednjih ambulant… »Zakaj midva? Kaj je narobe z nama? Pa tako rada imava otroke…« Tišina je sledila zvečer, naslednji dan… Predvsem pa umik od svojih prijateljev, ki so že pestovali, od vprašanj: »Ali imata kaj novega za povedati  ?« in od raznih komentarjev, da jima je več za kariero kot za otroka. 

     

    2.

    »Z vajinim otrokom ni vse vredu. Vidna je huda okvara in otrok se bo rodil prizadet,« je ginekologija povedala Neži in Mihu po opravljenem ultrazvoku sredi tako zaželene nosečnosti. »Zaradi take okvare predlagam, da naredita splav«. Neža in Miha nista mogla verjeti, da z njunim otrokom ni vse tako, kot sta sanjala. In nista mogla verjeti, da so jima predlagali, da naredita splav… Vzela sta si čas za premislek… Sprejela sta dete in se odločila za življenje ne glede na posledice… Kar ni bilo sprejeto s strani ginekologinje, ki je še vedno nagovarjala… in ni bilo sprejeto tudi po rojstvu z besedami: ali se nista mogla znajti  …

     

    3.

    Simona si je vedno želela več otrok, ki jih bo lepo vzgojila. Z možem imata pet otrok, štiri hčerke in sina. Z vzgojo hčerk ni bilo nobenih težav, s sinom do sedmega razreda tudi ne. Nato se je začelo. Popustil je v šoli, začel je izostajati  in z veliko muko izdelal osnovno šolo. Vpisal se je v prvi letnik srednje šole, ki ga ni končal, menjal je šolo…Veliko je bil za računalnikom in igral igrice. Družba, ki mu je bila najbolj pomembna, je bila neprimerna. Odhajal je od doma in se vračal pozno. Njihovi pogovori so bili samo še kreganje…. Sinov neuspeh je doživela kot osebni poraz, kot svoj neuspeh. Tudi mož ji je očital, da je vsega kriva ona, da mu daje potuho, je preveč popustljiva… »Sem res za vse kriva jaz? Kaj bi lahko storila drugače?« se sprašuje.

     

    4.

    Bolečina mame Marjete je velika. Ta njen najmlajši sin. Bil je ministrant, tako je rad sodeloval v župniji. Spoznal je punco, ki ni verna. Osnovala sta družino. Nista poročena, ne civilno, kaj šele cerkveno… Najhuje pa jo boli, da vnuki niso krščeni. Tako rada bi jih pokrižala, jih naučila moliti, pa ne sme… Pa tako rada jih ima…

     

    5.

    Anžeta je odneslo v svet mamil. Razpad družine, odhod od doma, družba… Ko je izvedela mama, se ji je sesul svet… Kaj naj stori? Kako naj pomaga? To je zanjo preveč! Zanj se je zavzel njegov delodajalec Peter. Ponudil mu je roko, ga usmeril v komuno in ga podpira na poti   iz odvisnosti… Prejšnji mesec ga je obiskal.

     

    6.

    Gašper hodi v deveti razred. Pri fi ziki in angleščini se mu je zalomilo. Neznanju so sledile slabe ocene… Reševanja se je lotil na svoj način. Začel je manjkati, opravičila pa je pisal kar sam, dokler razrednik ni razkrinkal njegovega početja. Starši so morali priti v šolo na razgovor. Šokirani nad ravnanjem svojega otroka, so sprejeli predlog učitelja, da skupaj naredijo načrt, kako bodo Gašperju pomagali skozi težave… Oddahnili so se, ker je učitelj razumel stisko fanta in tudi njih ter ni grozil z ukorom in drugimi sankcijami.

     

    7.

    Blaž in Anja sta bila lep par. Na videz sta imela vse. Zgradila sta si lepo hišo, bila poslovno uspešna, rodila sta se jima dva zdrava fanta. V času gradnje so jima pomagali tudi njuni starši, jih podpirali in se veselili z njimi Pa vendar sta se kmalu po vselitvi v novo hišo razšla… Brez nekega resnega vzroka. Katja ni več videla smisla skupnega življenja, ni več čutila ljubezni do Blaža in je predlagala, da se razideta in naj on odide. Blaž se je odselil… V samoto, v kateri ne najde odgovora, kaj je naredil narobe…

     

    8.

    »Kako morejo? Že šestč je noseča. Ali še nimajo dovolj otrok? Kaj le mislijo živeti na račun države?« je zavelo po kraju, ko so zvedeli, da Tjaša in Sandi zopet pričakujeta.

     

    9.

    Ob spremembi službe se je mami Ireni zdelo, da ni dovolj sproščena, da se včasih počuti   tesnobno, pa je nekaj popila, da se je sprosti la. Vsaj na začetku se ji je zdelo, da ji je lažje. Tako je šlo nekako dve leti  , ko se je dokončno zalomilo. Poškodovala si je namreč koleno in ostala na bolniškem dopustu. Preveč časa za premišljevanje in tesnoba sta sprožila še večjo potrebo po pijači, ki jo je popolnoma zaposlila. Ko so mož in hčerki zjutraj odšli v službo in šolo, je bila njena največja skrb priti   do pijače. Nekako priti   do trgovine, piti   in vse to skriti, da ne bodo videli… Zaprla se je vase, tonila vse globje in čustveno propadala…

     

    10.

    Bolezen se je ponovila. Že tretjič. Zdravniki poskušajo vse, da bi zaustavili raka, da bi očetu Tonetu olajšali življenje. Komaj petdesetletni Tone se zaveda, da je situacija težka in s človeškega vidika nerešljiva. Čeprav sprejema, je nemočen… V tej nemoči upa, da bi se izšlo… Vsaj še nekaj let, da otroci pridejo do kruha…

     

    11.

    Marjana je rada živela v svoji hiši na podeželju. S posebno materinsko skrbjo je vse svoje življenje skrbela za svoje tri otroke in se popolnoma žrtvovala. Bila je tako ponosna, da so uspeli v življenju, da imajo dobre službe in so si ustvarili družine. S starostjo je prišla bolezen in Marjana ni mogla več živeti   sama. Žal tega otroci niso hoteli opaziti. Odšla je v dom za starejše, kjer se nekako ne more vživeti. Pogreša vrt, naravo, predvsem pa svoje otroke, ki tako redko, samo za kratek čas pridejo na obisk. »Tako so obremenjeni«, jih zagovarja, v njenih očeh pa se vedno zasveti solza.

     

    12.

    Slavko je praznoval svoj osemdeseti  rojstni dan, ki se ga je veselil v krogu svoje družine. Kmalu po praznovanju se je soočil z najtežjo novico svojega življenja. Umrl mu je sin. Še petdeset let ni imel. V žalosti   se je obračal na Boga: »Zakaj Gospod? Zakaj si zamenjal vrstni red?«

     

    13.

    Jure je bil zelo samostojen študent, ki je redno študiral in že sam skrbel za sebe. Sredi študija so starše obvestili, da je z njim nekaj narobe. Popolnoma se je osamil, že več kot teden dni ni odšel iz študentske sobe. Odpeljali so ga k zdravniku, ki ga je napotil na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Kmalu so postavili diagnozo: shizofrenija. Kljub šoku, ki ga je doživela vsa družina, sta starša Juretu podala roko in ga z vso brezpogojno ljubeznijo podpirata na njegovih vzponih in padcih, ki jih prinaša njegova bolezen.

     

    14.

    Sabina se je že veselila novega življenja. Tako težko sta s Tomažem čakala malo detece… Njuno prvo. Potem pa so se v sedmem mesecu nosečnosti podrle sanje. Popadki in prezgodnji porod. Deklica se je rodila mrtva. Šok in velika žalost, ki je Sabini vzela vso moč. S pomočjo prijateljev sta se Sabina in Tomaž odločila, da deklico pokopljeta na domače pokopališče. Skupaj so se potrudili za lep pogreb. Ta obred in mali grobek je Sabini pomagal, da je zmogla žalovati in ji je znamenje upanja, da se z deklico snideta v večnosti.

     

    SKLEP

    Naš Odrešenik Jezus Kristus! Hvala Ti za Tvojo neizmerno ljubezen. Hvala, da si nam pokazal da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva… Za naše odrešenje si sprejel nase strahotno trpljenje in smrt. Nauči nas vdano sprejemati vsakodnevne križe. Naj se zavedamo, da je Tebi vse znano in da Ti sam hodiš z nami in nam boš dajal vedno dovolj moči. Daj nam tolikšno ljubezen, da bomo sposobni darovati   svoje življenje in ga izgubiti   – zate in za druge. Še posebej za tiste, ki na svojih križevih potih obupavajo, so sami in nimajo dovolj moči, da bi vstali. Naj bomo znamenje upanja, roka sočutja in rama tolažbe za naš čas!

     

    Helena Zevnik Rozman

    Vnanje Gorice, 25.3.2025

     

    Drago Stanovnik

  • Kulturna dediščina kraja – naša dolžnost in zaveza

    Kulturna dediščina kraja – naša dolžnost in zaveza

    V Horjulu je zbranim, ki jih zanima ohranjanje kulturne dediščine, predstavil zanimive lokalne objekte in posebnosti izr. prof. dr. Vito Hazler z oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski Univerzi v Ljubljani. V svojem predavanju je izpostavil najbolj zanimive objekte, med katerimi je seveda pravi biser cerkev svetega Kancijana na Vrzdencu. Pohvalil je tudi skrb za objekte, ki imajo pomemben kulturni pomen, kot so na primer toplarji in kapelice ter obzidje pri cerkvi svetega Urha. Poudaril je, da pri obnovi zaščitenih objektov prvil ne smemo dojemati kot breme, ampak kot sporočilo zanamcem. Pri tem je treba uporabiti materiale in tehnike, kot so jih uporabili nekoč. Veseli se in upa, da bo v občini uspešno izpeljana tudi obnova hiše Kristine Brenkove.
    Župan Janko Prebil, ki je tudi nagovoril zbrane, je predstavil pogled občine na to tematiko in dejal, da dokaj uspešno renovirajo objekte. Seveda ne gre vse naenkrat, saj so sredstva omejena, a s sistematičnim delom in sredstvi, ki jih priskrbi občina skupaj z LAS Barje z zaledjem, so uspešni. Predstavitev so popestrili tudi mladi glasbeniki GŠ Vrhnika, enota Horjul s svojimi glasbenimi točkami.

    Besedilo in foto Peter Kavčič

  • Rastemo skupaj: prireditev ob 180. obletnici šolstva in 60. obletnici vrtca na Dobrovi

    Rastemo skupaj: prireditev ob 180. obletnici šolstva in 60. obletnici vrtca na Dobrovi

    V četrtek, 20. marca 2025, je bila športna dvorana na Dobrovi napolnjena do zadnjega kotička. Zbrali so se številni obiskovalci, med njimi tudi mnogi eminentni gostje, da bi skupaj obeležili dve pomembni obletnici – 180 let šolstva in 60 let vrtca na Dobrovi. Na prireditvi smo se družili majhni in veliki, otroci iz vrtca in šole in zato smo jo poimenovali Rastemo skupaj. 
    Program se je začel s projekcijo, ki je obiskovalcem predstavila utrinke iz življenja šole in vrtca, nato pa so otroci iz vrtca ter tretješolci obema slavljencema – šoli in vrtcu zapeli pesem Vse najboljše. Povezovalki – tretješolka Kim Pavlinič in osmošolka Veronika Rotar sta pozdravili goste ter na oder najprej povabili ravnateljico, gospo Sonjo Bregar Mazzini, nato pa besedo predali še županu, gospodu Juretu Dolinarju ter generalnemu direktorju direktorata za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, gospodu Radu Kostrevcu. Vsi trije so nas nagovorili s svojimi mislimi, spodbudami in lepimi željami ob jubileju. 
    Oder smo nato prepustili petošolcem, ki se jim je ob pesmi Ta vlak pridružil gost, pevec skupine Čuki, gospod Jože Potrebuješ. Na projekciji smo si med pesmijo lahko ogledali tudi prav poseben vlakec, na katerem so se peljali otroci iz skupin Ribice, Želve, Mucki, Račke in Delfini. Tako ob pesmi Ta vlak, kot tudi ob naslednji – Zelena dežela, ki so jo zapeli in ob njej tudi zaplesali tretješolci, smo razmišljali o tem, kako ponosni smo lahko na svoj domači kraj. Voditeljici Kim in Veronika sta se ob tem spomnili tudi na dobrovsko legendo o zakleti grofici, ki je včasih živela tam, kjer je danes Gradišče. Ker je zaradi svojih zlatnikov mislila, da je mogočnejša celo od Dobrovske Matere božje, se je z zakladom vred pogreznila v zemljo in zdaj čaka, da jo bo kdo rešil. Kim in Veronika sta nas nato povabili na Gradišče, da vidimo, ali je zakleta grofica še vedno tam. 
    Prireditev se je nadaljevala z dramsko igro, v kateri so nastopili osmošolca Bor Sečnik in Ažbe Hvastija ter zakleta grofica – Rahela Karolina Mulej. Med dramskimi prizori so se na odru zvrstili petje, ples ter video projekcije z izjavami otrok iz vrtca, sedanjih ter bivših učencev. 
    Predstavilo se je več kot 400 nastopajočih: vsi učenci od 1. do 5. razreda, otroci iz vrtca, gimnastičarke, otroška folklorna skupina, dekleta, ki plešejo pri plesnem društvu Panorama, učenke 7.a razreda, ter otroški in mladinski pevski zbor z zborom učiteljev. 
    Dramsko besedilo, v katerem so se prepletale glasbene točke, je imelo tudi pomembno sporočilo. Bor in Ažbe sta želela najti grofičin zaklad, da bi si z njim kupila nov telefon in računalniško igrico. Namesto zlatnikov sta našla skrinjo, v kateri so bili kamenčki z lepimi sporočili, ki so jih skupaj naredili sedmošolci in otroci iz skupine Sovice. Na kamenčkih so bile zapisane misli: Prijateljstvo je največji zaklad. Dobro se z dobrim vrača. Srečo je lepo deliti. Do sveta bodo tak, kakršen želiš, da bi bil svet do tebe … Na koncu so igralci ugotovili, da so kamenčki in prijateljstvo med sedmošolci ter otroci iz vrtca veliko lepši zaklad kot zlatniki.
    To so potrdili tudi s pesmijo Zgodba o prijateljstvu, ki so jo skupaj zaplesali učenke 7. a razreda in otroci iz skupine Sovice, zapela pa sedmošolka Ana Skopec in Jože Potrebuješ. 
    Prireditev smo zaključili s šolsko himno, ki smo jo ponosno zapeli otroci in zaposleni. Ob tem smo ugotavljali, da ne rastejo skupaj le otroci iz vrtca in šole, ampak z vsemi našimi otroki rastemo tudi odrasli. Rastemo pravzaprav celo življenje.
    Za vse naše obiskovalce smo pripravili tudi spominček – kamenčke lepih misli, ki smo jih poleg Sovic in sedmošolcev ustvarjali tudi ostali: otroci v vrtcu, šolarji pri pouku, nekateri med prostimi urami v knjižnici, nekatere so naredile tudi učiteljice. Tako smo po zaključenem programu naš skupni zaklad razdelili tudi mednje.
    Ugotavljali smo, da smo s prireditvijo rasli tudi mi in lepo je bilo ustvarjati skupaj. Eva Furman, Saša Pivk, Maja Kastelec in Zvonka Španger smo pripravile projekcijo, Barbara Burjak in Polona Suhadolc sta ob pomoči hišnikov Roka Lešnjaka in Luke Roglja poskrbeli za zelo lepo sceno, scenarij pa je pod mentorstvom Zvonke Španger tako kot vsako leto nastajal postopoma, tudi z vključenimi idejami otrok. Sodelovalo pa je še veliko število mentorjev: vse vzgojiteljice in vzgojitelji v vrtcu,  učiteljice od 1. do 5. razreda, poleg njih pa še Marjeta Novak, Ana Peček, Marša Plohl Turk, Plesno društvo Panorama: Nataša Potočnik, sodelovala je tudi Glasbena šola Emil Adamič.
    Lepo je bilo ustvarjati skupaj in hvala prav vsem, tudi ostalim, ki so kakorkoli prispevali vsak svoj delček k temu, da smo in še vedno rastemo skupaj 

    Zvonka Španger, foto: Mateja Jordović Potočnik

  • V Ogleju smo bili tudi iz občin Log Dragomer in Brezovica

    V Ogleju smo bili tudi iz občin Log Dragomer in Brezovica

    V soboto, 22. marca 2025, smo se pridružili več kot 1700 romarjem iz ljubljanske nadškofije in poromali v starodavni Oglej. V sklopu svetega leta, je romanje in somaševanje vodil ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore, pri oltarju pa so se mu pridružili pomožna škofa Anton Jamnik in Franc Šuštar, goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli, upokojeni beograjski nadškof Stanislav Hočevar, več kot 50 duhovnikov, diakoni, bogoslovci,  številne romarke in romarji vseh starosti in mladi iz Škofijske klasične gimnazije Šentvid. Posebne naloge pri srečanju sta imela tudi naša občana in bogoslovca g. Matevž Marinko in g. Aljaž Novak.

    Ni nas motil dež in pri slovesni sveti maši v baziliki svetih Mohorja in Fortunata ter Marijinega vnebovzetja, ki je bila do zadnjega kotička napolnjena, smo z veseljem sodelovali. Številni pa so sveto mašo spremljati tudi pred baziliko in v drugih ozvočenih prostorih.

    Pozdravil nas je tudi vikar za Slovence v Gorici Karlo Bolčina in poudaril, da je bila bazilika nazadnje tako polna 29. 4. 1992, ko je v njej maševal sveti Janez Pavel II. “Romanje je duhovni vrhunec in simbolna povezava s koreninami slovenske vere. Naši predniki so ohranjali Oglej z vero in upanjem – danes smo tu, da ta plamen prenesemo naprej,” je še dodal g. Bolčina. V Ogleju se že pripravljajo na tisočletnico sedanje bazilike, leta 2031.  Z g. Karlom je bilo srečanje še posebej prisrčno, saj smo dobro sodelovali že pred več, kot 30 leti, na kar spominjajo tudi skavti in pesmi naših Bobrov. 

    Ne dolgo nazaj pa je bil skavti v naši župniji.

    V svetem letu naš nadškof Zore večkrat  poudarja, da pravo romanje ni zgolj obisk svetega kraja, ampak potovanje srca, ki se nadaljuje v vsakdanjem življenju: »Običajno res mislimo, da se romanje konča, ko pridemo v svetišče, a v resnici se pravo romanje začne šele, ko se vrnemo domov in začnejo rasti sadovi tega srečanja. Romanje se konča takrat, ko naše življenje doživi tisto izpolnitev srečanja z Gospodom – tisto, kar oko ni videlo in srce ne doume.«

    Po sveti maši smo si ogledali mnoge zanimivosti. Na primer muzej prve svetovne  vojne, ki je tudi v opomin in v spodnbudo, da molimo in delamo za mir, da se grozote ne ponove. Gotovo si zasluži ločeno fotoreportažo.

    Med romanjem so se stkale vezi, poglobile misli in okrepila vera, saj smo se našli na avtobusu praktično iz vseh zaselkov naše župnije. Med vožnjo nas je s podatki o krajih, ki smo jih prevozili seznanjala vodička Ariotoursa ga. Iza. Za duhovnost pa je skrbel naš g. Gregor Gorenc.   
    Iskrena hvala vsem dobrotnicam in dobrotnikom, saj je tudi to srečanje vsak obogatil na svoj način.
    Vnanje Gorice, 23.3. 2025

    Drago Stanovnik