Kategorija: Kultura in umetnost

Redko se zgodi, da bi lahko naslova knjig preprosto zamenjali, čeprav gre za popolnoma različni zgodbi in za dva avtorja, ki sta živela vsak v svojem času, v povsem drugačnih razmerah, a v isti domovini, oba občutljiva za dogajanje v družbi in za bivanje človeka.
Pa pojdimo lepo počasi, ob obeh knjigah, ki smo ju v zadnjem mesecu prebrali v našem bralnem krožku.
Noč do jutra, Branko Hofman
Pisatelj se je rodil leta 1929 in umrl leta 1991. Hofman je bil prvi slovenski pisatelj, ki se je na umetniški ravni lotil pisanja o Golem otoku ter grozljivem ravnanju in mučenju zapornikov, ki so prestajali kazen na njem. Roman je bil napisan že leta 1975, vendar je tedanja Udba prepovedala izdajo knjge in avtorja poklicala na zaslišanje. Prvi natis romana se je zgodil leta kasneje, šele leta 1984.
Zaradi smrti Minke, ki naj bi jo domnevno umorili v zakotni hribovski vasi, se tja proti večeru napoti preiskovalna komisija, ki jo vodi Kovač, bivši oznovec. V gostilni v tej vasi pri svojem bratu živi Peter, partizan, ki so ga po vojni aretirali zaradi nesmiselnih obtožb, nečloveško mučili in obsodili na osemletno zaporno kazen na Golem otoku. Po prestani kazni se Peter, ki ni več sposoben živeti med ljudmi, zateče k bratu in tam živi osamljeno, brez tesnejših stikov s komerkoli.
Med potekom preiskave se zdaj naključno srečata Kovač, ki v Petru prepozna svojo nekdanjo žrtev, in Peter, ki v Kovaču prepozna svojega zasliševalca in mučitelja.
Pisatelj nam potem podrobno opisuje vse dogodke od prijetja obdolženca, do metod zasliševanja, opisuje nesmiselnost obtožb in končni izrek sodbe, ko mora Peter na služenje kazni na Goli otok.
Kovač se ob srečanju z mislimi vrne v čas, ko je opravljal službo in se spominja metod, ki jih je uporabljal. Na nek način se počuti krivega, vendar se prepričuje, da je zgolj izpolnjeval svojo dolžnost in ukaze ter tako preprečil še hujše zlo.
Peter pa vedno znova podoživlja čas, ko je preživljal to nečloveško trpljenje in razmišlja o posledicah tistega časa ter o vsem, kar je prestajal in kako mu je uspelo preživeti. To je osrednja pripoved romana.
Domnevni umor, ki ga podrobno preiskuje Kovačev kolega, pisatelj opisuje v vzporedni zgodbi. Tako spoznamo družinske razmere umorjenke, ravnanje matere, ki s svojimi pričakovanji utesnjuje dekletovo življenje in introvertiranost očeta, ki se ni znal ali upal postaviti za dekle. Tako ravnanje staršev je bilo značilno za mnoge kmečke družine v tistem času. Zgodba se v nadaljevanju razplete in na koncu se izkaže, da sploh ni šlo za umor, temveč je dekle napravilo samomor.
Peter je dokončno poravnal račune s Kovačem in se končno odloči, da je čas, da opusti skrivanje in beg pred resničnim življenjem ter se vrne med ljudi v realno življenje. Vse, kar pisatelj v knjigi opisuje, se dogaja v eni sami noči. Zdi se dokaj neverjetno, saj večina nas te ure preprosto prespi ali se morda potopi v sanje. Branje te knjige prisili v razmišljanje o tem, kaj je prav in kje so krivice, ga presune ter zaboli, saj dobro ve, da je od tedaj minilo komaj nekaj desetletij in so nekateri akterji lahko še med nami (vedno manj). Obenem se zave, da tako ravnajo tudi s povsem nedolžnimi ljudmi dandanes v mnogih državah po vsem svetu. Nedopustno in povsem nerazumljivo.

Po vsej sili živ, Nataša Kramberger
To je knjiga, ki prav tako kaže na to, kako neodgovorno ravnamo ljudje dandanes, le da posledice zadevajo človeka posredno, neposredno pa naravo in druga živa bitja.
Avtorica opisuje sedem let življenja na majhnem biodinamičnem posestvu v Jurovskem dolu in o kmetici, ki se ni pripravljena predati posledicam podnebnih sprememb. Piše torej avtobiografsko zgodbo.
Nataša Kramberger je pisateljica, kolumnistka, mladinska delavka in ekološka kmetica, razpeta med življenjem na posestvu v Jurovskem dolu in življenjem pozimi v velemestu v Berlinu.
V stiku z zemljo skuša znanje in izkušnje, ki jih pridobiva z delom na kmetiji in prebiranjem literature ter strokovnih člankov, prenesti na mlade, ki iz vse Evrope poleti preživljajo čas na njenem posestvu, se z njimi upreti klimatskim spremembam v svetu in pri nas. Razmišlja, kako ta boj preseliti v Berlin in ga tudi uresničiti.
Avtorica se zaveda, da smo vsi del globalnega ekološkega ravnovesja in zato moramo sprejeti odgovornost zanj  ter upoštevati možnosti za uresničitev ukrepov za spremembe.
Nataša Kramberger je mlajša avtorica (1983). Na kmetijo se je preselila pred leti, jo prevzela in na njej uresničuje svoje kulturno ustvarjanje ter kmetijsko delovanje. Vse, kar opisuje, je plod njenih lastnih izkušenj in spoznanj, pri tem se zaveda, da podnebne spremembe prinašajo vedno več negotovosti, tako v življenje kmetijskih pridelovalcev kot v življenje nas vseh. Tisti, ki ste prebrali knjigo Primerljivi hektarji ali Nebesa v robidah, boste zagotovo prebrali tudi to knjigo in sledili njenemu razmišljanju ter ravnanju.
Dragica Krašovec

Dne 26. marca 2025 je v večnamenski dvorani Osnovne šole Log-Dragomer potekal 15. občni zbor članov Kulturno umetniškega društva Kosec Log-Dragomer: Zbora se je udeležilo 39 članov, kar predstavlja dobrih 41 % vsega članstva. Ker se mora po Statutu društva v primeru manj kot 50 % udeležbe počakati 30 minut, smo ta čas izkoristili za krajši kulturni progam. Nastopili so »Mladi po srcu« skupaj z »Godci z Loga«.  Program je bil v znamenju ravnokar minulega Materinskega dne (del programa si lahko ogledate v priloženem videu).

Na zboru je bilo predstavljeno minulo delo v letu 2024, predvsem v luči množice dogodkov, kar 50 jih je bilo, ki jih je društvo priredilo. Med najbolj izstopajočimi, tudi po številu obiskovalcev, so bili »Kosci in grabljice«, »Ličkanje koruze«, »Miklavž« in dobrodelni koncert »Mladih po srcu«. Zelo dobro sprejeti so bili tudi božično-novoletni koncert z Ivanom Hudnikom ter razgovor s Tomažem Kozlevčarjem, ki ga je popestril z glasbenimi vložki.

Posebej velja omeniti tudi izdajo brošure Domača hišna imena v Občini Log-Dragomer. Projekt, ki ga je financirala Občina Log-Dragomer, se je zaključil na proslavi za slovenski kulturni praznik s podelitvijo glinenih hišnih tablic vsem, ki so sodelovali v projektu.

Otroke smo v teku leta zabavali s pravljicami, papirnim gledališčem »Kamišibaj«, z delavnicami »Stare otroške igre«, nastopi otroške folklorne skupine »Nageljčki«, risanjem po asfaltu in junakov risanih filmov. »Malo starejši« so uživali v ročnih spretnostih, klekljanju in še čem.

V letu 2024 smo pričeli z novo delavnico skupinske medicinske hipnoze, ki jih vodi Marjetka Harl Rojec. Kar pet delavnic, dobro obiskanih, je bilo v letu, ki je za nami, zato se bodo nadaljevale tudi letos.

Ena od pomembnejših stvari za društvo je, da skuša hoditi v korak s časom. Zato smo vložili veliko napora v to, da je končno ugledala luč sveta tudi lastna spletna stran. Najdete jo na www.kudkosec.si 

Pomembno je dejstvo, da je društvo že v letu 2023 pridobilo status društva v javnem interesu, saj nam precej olajša svoje poslanstvo, predvsem zaradi brezplačnega najema prostorov v Domu krajanov Dragomer. Vseeno ne moremo biti zadovoljnji zaradi dejstva, da je naša Občina ena redkih v okolici, ki nima dvorane za kulturne prireditve. Na to bi morali odgovorni malo bolj misliti in to vnesti vsaj v nek srednjeročni program.

V nadaljevanju občnega zbora je predsednica društva Anica Vengust predstavila finančno poročilo za leto 2024 ter program dela in finančni načrt v letu 2025. Vsa poročila in načrti so bili soglasno sprejeti.

Občni zbor društva Kosec so pozdravili tudi predstavniki Društva upokojencev Dragomer-Lukovica in MAH Teatra, DVIG in DU Log ter župan so se opravičili. Žal smo organizatorji storili napako z izbiro datuma, saj je sovpadal s sejo Občinskega sveta, kar je onemogočilo udeležbo nekaterim članom. Za nerodnost se iskreno opravičujemo. Naj nam bo to v poduk pri izbiri datumov, pa naj gre za kulturno prireditev ali pa občni zbor.

Po uradnem delu zbora, je sledilo prijateljsko druženje udeležencev zbora, še enkrat so meh raztegnili »Godci z Loga« ter glasilke »Mladi po srcu«. Kogar so zasrbele pete, je lahko tudi zaplesal.

Tekst: Iztok Urbanc, fotografije: Iva Urbanc

V Cankarjevem domu na Vrhniki je 1. aprila potekal literarni večer, posvečen pisateljici Evelini Umek in njenemu knjižnemu delu P’nče, ki je izšel pri založbi Mladika. Z avtorico se je pogovarjala urednica omenjene založbe Nadia Roncelli, dogodek pa je organiziral Štefan Skledar v sodelovanju z ZIC Vrhnika in Našim časopisom. Obiskovalci so imeli priložnost prisluhniti avtoričinim razmišljanjem o nastanku knjige, ki je izšla novembra 2023, ter se po predstavitvenem delu z njo zaplesti v prijetno debato.

Evelina Umek je na večeru razkrila, da je zamisel za P’nče nosila v sebi že leta, a se pisanje dolgo ni zares razvilo. Prelomnico je pomenil izbruh vojne v Ukrajini, ki jo je globoko pretresel in sprožil ustvarjalni tok. »Knjiga je kar vrela iz mene,« je povedala. Delo skozi oči punčke – »p’nče« – opisuje medvojna leta, prežeta z negotovostjo, strahom, obupom in smrtjo. Avtorica je poudarila, da knjiga vsebuje veliko avtobiografskih elementov, kar ji daje posebno osebno noto.

Spregovoril je tudi Ivan Vogrič, avtor spremne besede, ki je osvetlil pomen dela v kontekstu Umekinega opusa in širšega literarnega prostora. Dogodek se je zaključil z živahnim pogovorom med avtorico in zbranimi, ki so pokazali veliko zanimanje za njeno ustvarjanje.

Evelina Umek se je rodila leta 1939 v Trstu, kjer je po končani maturi na klasičnem liceju nadaljevala študij v Ljubljani. Na Filozofski fakulteti je diplomirala iz slavistike, nato pa se zaposlila v založništvu in kasneje pri Otroškem in mladinskem programu RTV Slovenija. Njen ustvarjalni opus obsega več knjig za otroke, poleg tega pa je dejavna kot prevajalka iz italijanščine v slovenščino. Redno sodeluje z radiem in televizijo v Trstu in Ljubljani, kjer ostaja prepozaven glas v kulturnem prostoru.

Gašper Tominc, foto: GT

V petnajstih letih delovanja je društvo zraslo v močno, ustvarjalno skupnost, ki vsako leto postavi višje standarde. S številnimi dogodki, raznolikimi sekcijami, sodelovanjem z Občino, šolo in vrtcem sooblikujejo kulturno dogajanje v občini, ki ne bi bilo mogoče brez neprecenljivega prispevka mentorjev. 
Leto 2024 je bilo za društvo izjemno plodno. Izvedli so več kot 50 dogodkov – od kulturnih večerov,  delavnic in projektov ohranjanja dediščine, do sodelovanj na regionalni in meddruštveni ravni. Med najodmevnejšimi dosežki v lanskem letu je projekt Stara hišna imena, ki je s pomočjo Občine oživil zgodovinski spomin na domačije kraja. Zaključen je bil z lično izdelanimi glinenimi tablicami in izčrpno brošuro, ki ostajata trajna zapuščina prihodnjim rodovom. 
Lani je društvo izdalo svojo jubilejno, deseto številko pod naslovom Čas beži, spomini ostajajo. V reviji so pisali o samoprispevkih in prostovoljnem delu v času urbanizacije kraja. Revija, bogata z zgodbami in spomini, je izšla v kar 1.250 izvodih. 
Poleg tradicionalnih sekcij – kot so: ročne spretnosti, likovna, klekljarska, sekcija, Otroška folklorna skupina Nageljček, pevska skupina Mladi po srcu, sekcije za ohranjanju kulturne dediščine, kamišibaj, zeliščarska sekcija ter skupinska hipnoza – so letos ustanovili novo, medijsko sekcijo, ki jo vodi izkušena radijka Andreja Čamernik Rampre. Cilj je pritegniti mlade, jim dati glas ter jih spodbuditi k ustvarjanju vsebin, ki bodo sooblikovale prihodnost krajevne kulture. 
Pogled v prihodnost razkriva ambiciozne načrte. Društvo pripravlja nov obsežen projekt popisa celotne zgodovine kraja – od rimskih časov do 19. stoletja, združeno v celoto z namenom ohranjanja kulturne dediščine. K sodelovanju bodo povabili tudi druga društva, da s skupnimi močmi pripravijo bogat in kvaliteten zapis dediščine. V društvu nadaljujejo tudi sodelovanje z LAS Barje, projektom Podaj roko ter tradicionalno udeležbo na Tednih vseživljenjskega učenja in Tednu ljubiteljske kulture. Leto bo polno kulturnih dogodkov in ustvarjalnih delavnic, ki bodo potekale v okviru različnih delavnic, okrepili bodo sodelovanje z vrtcem, šolo ter ostalimi društvi. V društvu si želijo postaviti informativne table v naselju Dragomer in Log, na novi šolski poti med Logom in osnovno šolo postaviti tematske table ter nadaljevati prizadevanje za obnovitev fresk v cerkvi Sv. Lovrenca v Dragomerju. 
Jubilejni 15. občni zbor ni bil zgolj formalno srečanje, temveč pravo kulturno doživetje. Otvorili so ga Godci iz Loga, ki so skupaj s pevsko skupino Mladi po srcu zapeli tri pesmi. Razstava izdelkov sekcije ročnih spretnosti je prikazala mojstrstvo, trud in ljubezen do ustvarjalnosti. Vsak obiskovalec je v dar prejel ročno zašito vrečko z dišečo sivko. Ob prijetnem druženju se je zapelo in zaplesalo, za popolno gostoljubje so poskrbele pridne gospodinje z izbranimi kanapeji in sladicami.

Foto: KUD Kosec

Na policah naših knjižnic je zaživela nova knjiga spominov Branka Lipnika z naslovom Jago in druge zgodbe. Upokojeni učitelj likovne vzgoje, rojen leta 1945, je v samozaložbi izdal že svojo trinajsto knjigo, tretjo v nizu spominov. Tokrat bralce popelje skozi čas – od trenutka, ko je začel pisati dnevnik, do današnjih dni, nato pa nazaj v zgodnja mariborska leta. Vsaka zgodba je obogatena s fotografijo, naslovnico pa krasi slika njegovega psa Jaga iz leta 1984. 
Lipnik, ki je prevedel tudi šest knjig kratkih zgodb ameriških avtorjev in zbirko Kratke zgodbe z vseh vetrov, s to knjigo nadaljuje svoje bogato ustvarjalno popotovanje. Jago in druge zgodbe je nostalgičen in oseben vpogled v avtorjevo življenje, ki bo nedvomno pritegnil ljubitelje spominov in zgodb z dušo.
Gašper Tominc

S pričetkom pomladi se izteče tudi filmska sezona v Kinu Bevke, saj večina naših obiskovalcev daljše in tople dneve rada preživi v naravi, ob delu ali zabavi. Tako kot pretekla leta je Kino Bevke tudi od oktobra do marca razveseljeval predvsem tiste gledalke in gledalce, ki imajo radi družinske, mladinske in otroške filme, animirani film ter zanimive dokumentarce o naravi in njenih prebivalcih. Tako smo tudi letos gostili nov film Mateja Vraniča o sovi kozači, ki je na platno Kina Bevke prinesel celo posnetke iz okolice Bevk! V mesecu januarju smo v kino pripeljali zanimivo kinodelavnico, na kateri nam je kinooperater Bojan Bajsić iz Kinodvora predstavil filmski medij skozi zgodovino ter osvetlil ozadje razvoja in nastajanja filmov, predavanje pa popestrili s kratkimi animiranimi filmi slovenske produkcije. Na zelo dober odziv mladih in odraslih gledalcev sta prav tako naletela oba slovenska mladinska filma, Igrišča ne damo! in Tartinijev ključ. S slednjim smo se tudi poklonili lani preminulemu režiserju Vinciju Vogueu Anžlovarju.

Medtem ko so filmi plod dela filmskih ustvarjalcev, pa smo kino predvsem ljudje, ki filme gledamo. Toda kino je tudi kraj, kjer se sproščeno družimo, pogovarjamo o filmih in zanimivih temah ter vprašanjih, ki jih filmi odpirajo. V Bevkah, kjer imajo otroci in mladi otežen dostop do javnega prevoza, je Kino Bevke tudi prostor, kamor greš lahko peš in veš, da boš srečal prijatelje. Vsako leto nas obiščeta tudi bevška šola in vrtec, tu je še pomen kulturnega življenja v našem kraju in program s filmsko vzgojo, posebna zabava pa je kinožreb s filmskimi nagradami. Kino Bevke je vse to in še več!

Zato vsem, še posebej mladim gledalcem in gledalkam, še enkrat iz srca hvala za čudovito sezono, ki je za nami! Kino Bevke je tu za vas in zaradi vas se vedno znova vrača. Zato se vidimo v naslednji filmski sezoni, ko se vrnemo polni svežih filmskih idej!

Ekipa Kina Bevke, Eva, Nina in Leon