Na dogodku so sodelovali Predšolski otroški pevski zbor Lučka Osnovne šole Log–Dragomer pod mentorstvom Klare Donko Mravlje, Otroška folklorna skupina Vrtca Vrhnika, mentorstvo sta prevzeli Ela Rijavec in Nataša Pišek, navdušila je tudi Otroška folklorna skupina Coklarčki iz Borovnice, ki jo vodita Sara Košir in Katja Debevec, prav tako je lep nastop prispevala Otroška folklorna skupina z vrhniške OŠ Antona Martina Slomška pod vodstvom Tanje Zupan, tako kot vedno je bila odlična Orffova skupina iz Osnovne šole Log–Dragomer, katere mentorica je Mojca Lorber. Odlično se je odrezala tudi Glasbeno–ritmična skupina Čebelice, mentorica je Tina Mazi, piko na i pa so na koncu dodali še mladi plesalci Otroške folklorne skupine Nageljčki, ki deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Kosec, vodi pa jo Nataša Kogovšek. Predsednica KUD-a Kosec Anica Vengust je izrazila veliko zadovoljstvo nad visokim nivojem prireditve, prav tako bila izjemno vesela, da se je povečalo število prijavljenih skupin, kar daje upanje, da bodo tovrstne prireditve tudi v prihodnje k ustvarjalnosti spodbujale mlade in seveda najmlajše. Ob tem, ko se otroci zabavajo, plešejo in prepevajo, so hkrati tudi kreativni in nenazadnje, kot je dodala, skrbijo za kulturno dediščino. Svoje navdušenje nad nastopi mladih folkloristov in pevcev je izrazila tudi vodja vrhniške izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – Nives Kermavnar, še posebej pa je bila zadovoljna, da so otroci nastopili pred polno dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki, kar je predstavitvam njihovih odrskih zgodb dodalo še večjo vrednost, saj so lahko ob tem začutili, kaj pomeni nastopiti na večjem odru. Vsekakor folklorna dejavnost v Sloveniji že desetletja predstavlja eno od ključnih oblik ohranjanja nesnovne kulturne dediščine. Gre za živ stik z zgodovino, kjer se ohranjajo ljudski plesi, pesmi, oblačilna kultura, govor, šege in navade. Folklora v Sloveniji še vedno ključno prispeva k oblikovanju kulturne identitete Slovencev. Kakovostni premik na področju folklorne dejavnosti je bil v zadnjih letih narejen prav v delovanju otroških folklornih skupin, ki niso samo posnemovalke odraslih, ampak črpajo gradivo za svoje delovanje iz otroškega izročila in vse to so na tokratnem srečanju otroških folklornih in pevskih skupin Ob bistrem potoku predstavili tudi mladi plesalci in pevci vrtcev in osnovnih šol z Vrhnike, Borovnice in Občine Log-Dragomer, seveda skupaj z neumornimi mentoricami.
Vrhnika, 12. maj – Na velikem odru osrednjega vrhniškega kulturnega doma je potekal tradicionalni letni koncert »Poj z menoj«, kjer se je predstavilo pet pevskih zborov Osnovne šole Ivana Cankarja.
Po starosti otroških glasov so se zvrstili nastopi: najprej Miškolini, nato Drenčki, Kuštravci in Ivančki, koncert pa so sklenili najstarejši, Drumlca. Nabito polna dvorana je vsako pesem pospremila z bučnim aplavzom, ob zaključni skupni pesmi pa je občinstvo skupaj z zbori zapelo Kekčevo pesem. Nadarjeni pevci in pevke so svoje veščine urili pod vodstvom Metke Kržič, Matejke Zelenc, Ljubice Jelovšek, Alenke Frank in Barbare Rupar. Na klavirju jih je spremljala Ema Trček, na kitari pa Matej Fefer. Prireditev je vodila Sara Jazbar, ki je poleg pevskega talenta (Drumlca) pokazala tudi govorno spretnost pred mikrofonom.
JSKD RS Območna izpostava Logatec je v zimskem času razpisal lutkovno delavnico z naslovom Gledališko-lutkovna delavnica pod vodstvom gledališke igralke in pevke Lidije Sušnik. Ker v Mah teatru, katerega članica sem, stremimo k nadgrajevanju gledališkega znanja, sem se udeležila omenjene delavnice, ki je potekala februarja in marca v Logatcu. Delo je potekalo po korakih. Začelo se je s predstavitvijo vsega, kar je potrebno za izvedbo lutkovne predstave. V uvodu smo bili deležni vaj za telo in glas kot pomembnih dejavnikov za nastop. Pri navodilih za pisanje scenarija smo se seznanili, kako naj bo zgodba zgrajena in nujnost upoštevanja didaskalij. Hkrati naj bi ob nastajanju scenarija v mislih že imeli predstavo o lutkah. Teh je seveda več vrst, kar pomeni tudi različne možnosti izdelave le-teh. Ob tem smo razmišljali tudi o postavitvi scene, ki mora podpirati zgodbo. Scenarij smo si izbrale iz nabora Slomškovih basni, ki ga je pripravila mentorica. Vsaka od udeleženk je izbrala enobasen, vse pa so bile takšne, da se je v njih pojavilo manjše število likov, kar je v nadaljevanju omogočilo, da lutkovno igre lahko izvede ena sama oseba. Sama sem izbrala basen Veverici in opica. Najprej sem napisala scenarij, ki sem ga skupini predstavila na naslednjem srečanju. To je vključevalo komentarje in predloge za morebitne izboljšave samega scenarija. Predlog mentorice glede na izbrano igro se je nanašal predvsem na situacijo, ko bodo hkrati nastopili vsi trije liki iz zgodbe, kar bi lahko bilo tehnično težje izvedljivo glede na to, da sem vse like vodila sama. Zato sem se odločila, da bom igro izpeljala sede, z dodatno ploščo, na katero bi eno od lutk lahko odložila, še vedno pa bi bili vsi trije liki v kadru. Izdelave ročnih lutk sem se lotila premišljeno tudi zato, ker sem imela na voljo le dve roki in tri lutke. Veverici sem izdelala na podlagi dveh mehkih žogic, ki sem ju preoblikovala v dve košatorepi osebi različnih karakterjev. Opici sem oblikovala tačke, kar je omogočilo, da je delovala bolj gibljivo in ne tako togo kot veverici. Na zadnjem srečanju smo udeleženke odigrale vsaka svojo lutkovno igro, čemur so sledili drobni popravki in na podlagi teh ponovna izvedba. Z izbranimi lutkovnimi igrami smo se udeleženke lutkovne delavnice aprila predstavile na odru Jožefove dvorane v zavodu Dom Marije in Marte v Logatcu. Mentorica je posamezne odigrane basni prepletala s petjem in pripovedjo o A. M. Slomšku. Ob koncu lahko izrazim zadovoljstvo in zahvalo za pridobljeno znanje na delavnici, saj sem na petih triurnih srečanjih dobila imeniten vpogled v proces nastajanja lutkovne predstave. To je še dvignilo moje navdušenje do nadaljnjega ustvarjanja v lutkovni skupini Mah teatra, kjer bom dobljeno znanje z veseljem podelila.
Vrhnika, 10. maj 2025 – V Cankarjevem domu je potekal že sedmi Mednarodni pevski festival »Pod jasnim nebom rdeča roža«. Festival organizira Pevsko društvo Ivana Cankarja Vrhnika, ki nastopa kot Mešani pevski zbor Ivana Cankarja Vrhnika. V preteklosti so na festival vabili društva in skupine iz različnih delov Evrope, povezane s Cankarjevim imenom, zdaj pa gostijo skupine, ki ohranjajo slovensko kulturo, četudi njihovo ime ni nujno povezano s pisateljem. Letos so povabili otroški pevski zbor Veseli g’ručki iz Šentjošta (KPD IC Šentjošt), ki je pod vodstvom Marije Ane Klančar in ob kitarski spremljavi Mateja Matije Kavčiča pripravil prijeten uvod v večer. Sledila je Folklorna skupina Slovenskega kulturnega društva Ajda Umag, ki jo sestavlja 17 članov, od tega le en moški. Pod vodstvom Evelin Semeši so uprizorili splet slovenskih plesov, ki so vzbujali spomine na otroštvo. Bučen aplavz je požela tudi petčlanska vokalno-instrumentalna skupina Sanje Katoliškega prosvetnega društva Drava Žvabek, ki je z ubranimi glasovi oživela zakladnico ljudskih pesmi in za posladek nanizala nekaj novejših zimzelenih melodij. V zadnjem delu večera je nastopil še gostiteljski Mešani pevski zbor Ivana Cankarja Vrhnika pod vodstvom Lovra Groma in solistko Špelo Petkovšek. Povezovalka večera Barbara Novljan Mišič je poudarila, da festival ni namenjen le prepevanju, temveč tudi tkanju novih prijateljstev, negovanju ljubezni do petja in krepitvi medsebojnih vezi. Nič zato ne preseneča, da so vsi nastopajoči skupaj zapeli pesem »Vsakdo mora imeti prijatelja«.
Kot same povedo, se klekljanje ne ohranja zgolj kot veščina, temveč kot umetnost, ki spoštuje tradicijo in oživlja preteklost. Na razstavi se predstavljajo že izkušene klekljarice pa tudi novinke, in sicer Sonja Inglič, Gela Romič, Cvetka Blažič, Boža Žgajnar, Dragica Sternen, Jožica Velušček, Marinka Končan, Zlata Ličer, Janja Zadnikar, Beti Fefer ter dolgoletna mentorica Ivica Česnik, ki vsem članicam te sekcije z velikim veseljem deli svoje znanje o tej izjemni veščini. Delujejo že več kot dve desetletji, vsekakor pa za njih klekljanje ni le ustvarjanje temveč tudi priložnost za sprostitev, umiritev in izpopolnjevanje spretnosti. Ob tem se članice povezujejo, izmenjujejo izkušnje in nadgrajujejo svoje znanje. Čeprav so klekljarice, ki so večinoma upokojenke, že dobro osvojile to zahtevno umetnost, kljub temu vedno znova iščejo nove izzive in ustvarjajo vedno bolj zapletene vzorce. Vsaka čipka, ki nastane, je rezultat dolgotrajnega in natančnega dela, vendar je ves trud poplačan, ko na koncu nastane čudovita kreacija. Njihovo ustvarjalnost, v obliki razstave, si na stopnišču Občine Log-Dragomer in v vitrini tamkajšnje spominske sobe lahko ogledate v času uradnih ur Občine do konca junija.
Horjul, 25. april – V Prosvetnem domu v Horjulu je potekal izjemen glasbeni dogodek, Pevski večer, ki je obiskovalce popeljal v svet slovenske ljudske glasbe. Za glasbeno doživetje je poskrbel izkušen moški vokalni kvartet, ki so ga sestavljali štirje akademsko izobraženi pevci: Matej Avbelj kot 1. tenor, Peter Grdadolnik kot 2. tenor, Rok Bavčar kot 1. bas in Matija Bizjan kot 2. bas. Zbrani poslušalci so lahko uživali v pristni interpretaciji slovenskih ljudskih pesmi, ki so bile izvedene z izjemno predanostjo in globokim spoštovanjem do naše glasbene dediščine. Člani kvarteta so priznani pevci z bogatimi glasbenimi izkušnjami. Matej Avbelj in Peter Grdadolnik sta stalna člana zbora SNG Opera in balet Ljubljana ter dejavna v več vokalnih zasedbah. Rok Bavčar je po večletnem sodelovanju s Komornim zborom RTV Slovenija in Slovenskim komornim zborom od leta 2024 solist v SNG Opera in balet Ljubljana, redno pa nastopa tudi doma in v tujini. Matija Bizjan, nekdanji član Zbora Slovenske filharmonije, danes sodeluje s priznanimi tujimi zbori in koncertira po vsej Evropi. Večer je obogatila tudi mezzosopranistka Ana Potočnik, ki je nastopila kot gostja. Potočnikova se ponaša z več nagradami ter številnimi solističnimi in zborovskimi nastopi. Od leta 2022 je zaposlena v Zboru Slovenske filharmonije. Dogodek je s klavirsko spremljavo podprla Ana Bizjan, diplomantka sakralne glasbe in dolgoletna organistka v župniji Horjul. S svojim umetniškim vodstvom in korepetitorskim znanjem redno sodeluje s številnimi vokalnimi sestavi. Pevski večer v Horjulu je bil poklon slovenski glasbeni dediščini in hkrati lep opomin, kako živa in močna ostaja vez med tradicijo in sodobnim glasbenim ustvarjanjem.
Vajeni smo segati po knjigah mlajših avtorjev, ki so izšle v zadnjem obdobju. Nekateri so še slabo poznani in malo uveljavljeni, sem in tja pa iz arhiva naša Alenka izbrska tudi delo kakšnega od avtorjev, ki so živeli v drugačnih časih, zato so tudi zgodbe precej drugačne. Danila Lokarja, pisatelja in zdravnika iz Ajdovščine, se mnogi, zlasti starejši bralci zagotovo spominjate, morda ste se z njim celo kje srečali. Rojen je bil leta 1892 v Ajdovščini, umrl je leta 1989. O sebi kot pisatelju je v nekem intervjuju dejal: “Pišem samo o tem, kar sem videl. Česar nisem videl, o tem ne pišem.” Toda o tem, kar je videl, je veliko premišljeval, premleval in predelal ter domislil. Tako je napisal veliko krajših, pa tudi daljših literarnih del. Sodni dan na vasi je zbirka novel, v katerih opisuje grozote fašistične okupacije, v noveli s tem naslovom pa požig vasi Ustje in ustrelitev osmih talcev. Pisatelj je tragedijo v novelah slikovito opisal in zanjo leta 1959 tudi prejel Prešernovo nagrado. Novele z naslovom Sodni dan na vasi, Brata in Za frontami je pisatelj napisal že leta 1945 ter jih posredoval Božidarju Jakcu. Izdane so bile šele deset let kasneje. A dogodki tistega časa so aktualni tudi danes, ko praznujemo osemdesetletnico osvoboditve. V času, ko se potvarja dogajanje v času boja z okupatorjem in zlasti mladi zgodovino spoznavajo na način, kot jo predstavljajo zgodovinarji danes, taka knjiga bralcu daje možnost, da dogodke preteklosti spozna z različnih zornih kotov in si tudi sam ustvarja svoje mnenje ter spozna zgodovinsko resnico. Krutost okupatorjev po različnih državah v svetu lahko spremljamo tudi v sedanjem času drugod po svetu. Nekateri grozljivi dogodki, ravnanja z nedolžnimi in posledice takih ravnanj, ne bodo nikoli razumljeni, še manj sprejemljivi in dopustni za kateregakoli človeka kjerkoli na zemeljski obli. Kot zapiše v spremni besedi h knjigi Ivana Slamič: “Zlo in dobro sta v vsakem človeku; je pa posameznik v trenutku, ko je ogrožena njegova korist, sposoben ravnati v nasprotju z vsemi etičnimi načeli. V takih trenutkih se izkaže, koliko je posameznik v času in prostoru še človek.” K temu ni kaj dodati. Naj se ta morija nikoli več ne ponovi, prav pa je, da ostane zapisana, v poduk in opomin vsem, ki živimo in bodo še živeli v svobodnem svetu.
Nekaj let je že minilo od zadnjega godbenega izleta v tujino, takrat smo se iz Bosne vrnili le nekaj dni pred hudimi poplavami v Bihaću. Godba z zaledjem pa se je letos podala na avstrijsko Koroško. V želji, da bi obiskali zamejske Slovence, smo se godbeniki podali na izlet v Celovec, Beljak in okolico. Ob ne precej zgodnji 6. uri zjutraj smo se podali na pot. Čez Ljubelj vse do prve destinacije. Manjša skupinica godbe se je nadobudno podala v prvo, precej zanimivo postojanko – na zajtrk v pivovarno, a ne dobesedno. Najprej nismo našli vhoda, nato pa je pred nami na veliko pisalo ”Spomladanski sejem” in nasmehnilo se nam je: ”O, imamo nov nastop!”. Pa če se vrnemo nazaj k začetku. Po ogledu vsake malenkosti v trgovini nas je nemško govoreči gospod popeljal čez celotno proizvodnjo pivovarne Hirter. V Avstriji imajo le dve svoji pivovarni in ena izmed njih je prav v Hirtu. Na prvi pogled velika pivovarna z zanimivo proizvodnjo, ki pa je že v evropskem merilu izjemno majhna. Med našim pohajkovanjem po proizvodnji nefiltriranega avstrijskega piva pa so se ostali godbeniki in starši odpravili na ogled gradnje gradu na star način. V bližini Hirta so se domačini pred leti odločili, da bodo na star način s starimi pripomočki in svojimi rokami zgradili grad. Godbeniki so vsakega delavca do potankosti analizirali in sedaj imajo že načrt, kako bodo začeli z gradnjo godbenega gradu na Dobrovi. Minilo je nekaj ur in godbeniki gradbeniki so prišli nazaj v Hirt, kjer smo vsi skupaj kot presenečenje zaigrali Avstrijcem na Spomladanskem sejmu. Potem se nam je seveda že mudilo, saj je bil pred nami še cel pester dan. Ogledali smo si vojvodski prestol in se odpravili na Grad Ostrovica. Grad kot iz filma na 160 m visoki apnenčasti skalni vzpetini. Peš smo šli gor, vaja za Triglav. Podali smo se skozi vseh 14 vrat, ki so onemogočala dostop nasprotnikom do gradu. Na gradu smo si ogledali stare tope, viteško opremo, sulice in vse, kar je spadalo zraven. Krajši počitek in noge so bile ogrete za športno nadaljevanje dneva. Sledila ni sicer hoja na Triglav – ta pride avgusta – temveč godbeno tekmovanje za godbenega prvaka v nogogolfu tj. golf z nogo. Za žogo in med kapljicami dežja smo tekli po trasi in poskušali nabrati čim manj točk in strelov v luknje. Na koncu je naziv naj godbenica v nogogolfu dobila saksofonistka Frida, naj godbenik v nogogolfu klarinetist Anže in naj senior godbenik v nogogolfu bas klarinetist in fotograf Janez. Sklep: očitno so pihalci veliko bolje fizično pripravljeni za športne aktivnosti kot druge sekcije. Naprej smo se podali na Pyramidenkogel, si ogledali razgled in dan zaključili v prečudovitem hostlu ob Vrbskem jezeru. Naslednji, drugi dan smo se zbudili ob najlepšem pogledu na jezero, ki nas je od sob ločil le nekaj korakov. Po zgodnjem zajtrku smo se podali v Dobrlo vas, kjer smo sodelovali pri dvojezični (nemško-slovenski) sveti maši. Že med mašo so nas župljani pospremili z bučnim aplavzom, po sveti maši pa smo zaigrali še nekaj slovenskih skladb in se na povabilo župnika odpravili v sosednjo kavarno, kjer si je lahko vsak godbenik in starš izbral svojo tortico in pijačo. Izredno gostoljubni župnik Janez Tratar s solzami v očeh se nam je zahvalil za naše sodelovanje in seveda povabil, naj še kdaj pridemo. Z veseljem, siti in polni dobrih sladkih tortic smo se odpravili k izredno priljubljeni proizvodnji slovenskih harmonik. Obiskali smo družino Rutar, proizvodnjo Original harmonik Rutar, kjer nas je sprejel gospod Aleks Rutar, sin pokojnega Jožkota Rutarja, začetnika harmonik Rutar. Aleks nam je pokazal kako se harmonika izdela, ogledali smo si lahko različne vrste harmonik, prostore za izdelavo in čisto prvo harmoniko, ki jo je izdelal njegov oče. Pred njegovo hišo smo seveda prišli v stilu – s korakanjem in slovensko zastavo, enak pa je bil tudi odhod. Po kratkem a prijetnem slovenskem druženju z Aleksom, smo se odpravili proti Osojskem jezeru, kjer se je starejši del godbe odpravil na dvourno vožnjo z ladjico, mlajša generacija pa je obiskala adrenalinski park. Čeprav je adrenalinski park res nekaj posebnega, ne doživiš vsak dan, da v Avstriji na ladjici nekdo igra slovensko glasbo. Naši godbeniki in starši so s harmoniko in baritonom vse navzoče zabavali z znanimi slovenskimi melodijami, razvila pa se je prava veselica s plesom in petjem. Po končani vožnji smo se vsi skupaj srečali v adrenalinskem parku. Mlajša generacija je še vedno premagovala ovire na višini, starejši pa so se raje odpravili na manj zahtevne adrenalinske poti. S hvaležnostjo smo dan zaključili na sladoledu ob Osojskem jezeru, kjer je bila večina godbenikov še vedno pod vtisi jutranje maše in si izbrala okus sladoleda ”Hallelujah”.
Na vrsti je že tretji, zadnji dan. Res škoda, pa vse skupaj je tako hitro minilo. Po družabnem večeru in večernem kopanju v bazenu smo lahko zjutraj spali malo dlje. No, razen tisti, ki so se ob zgodnjih jutranjih urah odpravili na jutranje bujenje v Vrbsko jezero, ki je merilo malo več kot 10 stopinj Celzija. Zadnji, obilen zajtrk, kovčki, vsa oprema in na pot. Prva postojanka zadnjega dne je bila zopet na gradu, vendar ne istem. Odpravili smo se na bližnji grad, kjer smo si ogledali predstavo ptic ujed. Sledilo je slastno kosilo, nato pa ogled muzeja ebordov v centru Celovca. Gospod Gert Prix, lastnik in ustanovitelj muzeja, mimogrede znan avstrijski glasbenik, nam je predstavil njegovo izjemno bogato zbirko klaviatur in instrumentov s tipkami. Na naključnih 10 je tudi zaigral in nam privabil nasmeh na obraz. Matematik in glasbenik Prix je od leta 1987 do danes zbral že preko 2100 elektronskih klaviatur in instrumentov s tipkami. V muzeju si niti dve klaviaturi nista enaki. Vsaka je nekaj posebnega – ena deluje s pomočjo glasu, spet druga je že tehnološko napredna, a precej zakomplicirana. Spet tretja se odziva na bližnje dražljaje, četrta pa ima dodatne tipke, ki služijo namesto dodatnih registrov. V največjem tovrstnem muzeju na svetu je za konec zaigral še naš godbenik Marko, nato pa smo se odpravili naprej. Spet smo se razdelili v dve skupini – mlajši so odšli v trampolin park, starejši na sprehod po Celovcu. Dan smo zaključili na ekološki kmetiji Šlibar v Kovorju pri Tržiču, kjer smo nekako zaključili svoj izlet, ki se ga bomo z veseljem še dolgo spominjali. Zagotovo najboljši izlet do sedaj – z mislimi pa že strmimo naprej, v prihodnje leto. Kam se bomo odpravili takrat? Pustimo se presenetiti.
Dobova, 7. maj – V vrtcih Dobrova, Brezje in vrtcu pri Osnovni šoli Dobrova je potekala predstavitev Glasbene šole Emil Adamič, namenjena najmlajšim.Otroci so skupaj z učiteljema Simonom in Tino spoznavali različne inštrumente ter se ob tem zabavali ob petju pesmic.Obisk je bil poln veselja, saj so otroci z zanimanjem poslušali zvoke inštrumentov ter se preizkušali v petju. Obisk učiteljev iz glasbene šole Emil Adamič pa pomeni, da so otroci že dovolj veliki, da se bodo lahko v prihodnjem šolskem letu že vpisali v glasbeno pripravnico in nato nadaljevali svojo glasbeno pot na inštrument. Vabljeni vsi predšolski otroci, ki bodo naslednje leto prvič odkorakali v šolo, da glasbo spoznajo že pri rani mladosti v glasbeni pripravnici na Dobrovi.
