V petek, 30. maja, je v čudovitem ambientu Polhograjske graščine potekal koncert Zdravniškega orkestra Camerata Medica. Občinstvo je zbrano v baročnem okolju uživalo v večeru, posvečenem klasični glasbi z deli iz obdobja baroka in romantike. Zdravniški orkester Camerata Medica, ki združuje zdravnike, študente medicine ter druge zdravstvene delavce, že več kot tri desetletja uresničuje idejo o glasbi kot univerzalnem jeziku in viru skupnosti. Ustanovljen je bil v začetku devetdesetih let, ko so se godalnemu kvartetu Mašera, ki ga je vodil dr. Andrej Mašera, pridružili še drugi zdravniki z željo po skupnem muziciranju. Od takrat se je zasedba razvila v stabilen godalni orkester, ki redno nastopa na pomembnih kulturnih dogodkih po Sloveniji. Posebno pozornost naa tokratnem koncertu v Polhovem Gradcu sta požela dva solista – oba študenta medicine – ki sta se predstavila s kontrabasom in violo. S svojimi virtuoznimi nastopi sta dodala mladostno energijo, ki je lepo dopolnila orkestralni zvok. Camerata Medica že dolga leta ni več zgolj ljubiteljski orkester, vendar se z rednimi nastopi na koncertnih prizoriščih po Sloveniji, sodelovanjem s številnimi solisti (velikokrat tudi iz zdravniških vrst) ter bogatim repertoarjem dokazuje visoko umetniško raven. Orkester deluje pod vodstvom dirigenta prof. Avseneka, ki ga vodi od leta 2011. Njegovo strokovno in karizmatično vodenje je pomembno pripomoglo k umetniški rasti orkestra in bogastvu izvedb. Poleg rednega sodelovanja na prireditvah, povezanih z medicinsko stroko (npr. zaključek Plečnikovih dni), Camerata Medica nastopa tudi na dobrodelnih koncertih ter samostojnih dogodkih, med katerimi je koncert v Polhograjski graščini postal že tradicionalen. Leta 2016 je orkester ob 25-letnici izdal tudi zgoščenko z deli klasičnih in sodobnih skladateljev ter priredbami priljubljenih skladb. Organizacijsko in umetniško vodstvo orkestra se je skozi leta menjavalo, kar pa ni omajalo njegove predanosti. V zadnjih letih so orkester vodile različne članice, trenutno pa predsedniško funkcijo opravlja Andreja Popit. Koncert v Polhovem Gradcu pa je bil le eden izmed treh zaporednih koncertov, ki so jih izvedli v prehodu na mesec junij. Že v sredo, 4. junija, bo orkester ponovno nastopil – tokrat v Mestni hiši v Ljubljani. Camerata Medica ostaja poklon znanja in umetnosti – ter je čudovit opomnik, da se zdravniški poklic in ljubezen do glasbe lahko prepletata na najlepši možen način.
V utemeljitvi nagrade je žirija izpostavila, da avtorica v zbirki govori o bolečini ob smrti svoje mame, kar prepleta z refleksijo o izgubi vere v človečnost ob genocidu v Gazi in drugih vojnah. Osrednji motiv zbirke je voda, ki simbolizira povezavo med materjo in otrokom ter prinaša upanje in očiščenje. Žirija je pohvalila pesmi, ki v brezupnem času poudarjajo vzajemno skrb in ljubezen kot temelj obstoja.
Za nagrado so bili poleg Korunove nominirani še Milan Dekleva, Feri Lainšček, Nataša Kramberger in Muanis Sinanović z deli v različnih žanrih (romani, pesniška zbirka, avtobiografska knjiga in esej). Slavnostna govornica je bila Mojca Kumerdej, zbrane v dvorani in pred radijskimi sprejemniki (dogodek je prenašal Program Ars ) je pozdravil tudi podžupan Mirko Antolović. Pogovor z nominiranci je vodila Tanja Tuma, predsednica Slovenskega centra PEN.
Kulturni program so sooblikovali Mešani pevski zbor Mavrica, Damjan Debevec in Lovorka Nemeš Dular na klavirju. Dobro uro dolgo prireditev je povezovala Tajda Lekše.
Cankarjevo nagrado so na pobudo Slovenskega centra PEN soustanovili (ob pobudniku) Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Univerza v Ljubljani, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, kot donatorica nagrade pa sodeluje vsa leta Občina Vrhnika.
Gašper Tominc,
Foto: Gašper Tominc
Nataša Kramberger, Muanis Sinanović, zmagovalka Barbara Korun, Milan Dekleva in Feri Lainšček.
Legle so v travo in zrle v nebo, malo so pele in malo molčale.
In svet se je ustavil.
Čisto mirno je zadihal in si odpočil!
(Štiri črne mravljice, MKZ 2022, Anja Štefan )
Ob zaključku bralne značke nas je v vrtcu pri OŠ Horjul obiskala pisateljica, pesnica in raziskovalka slovenskega pripovednega izročila Anja Štefan. S svojim čarobnim glasom nas je popeljala v svet pravljic in pesmi, kjer se nas dotaknejo poetični in bistroumni razmisleki o življenju. Malo smo peli, malo poslušali. In svet se je tudi za nas, za trenutek ustavil.
V petek, na prvi dan festivala, so na svoj račun prišli predvsem ljubitelji glasbe. Predstavili so se absolventi Glasbene šole Vrhnika, ki zaključujejo svoje šolanje. Občinstvo je prisluhnilo enajstim glasbenim in pevskim nastopom. Dogodka se je udeležil tudi župan Daniel Cukjati, ki je mladim položil na srce, naj kljub zaključenemu izobraževanju ne pozabijo na svoj talent: »… da nas boste tudi v prihodnje razveseljevali in božali naše duše z vašo glasbo.«
V soboto so se vloge zamenjale. V občinstvu v cerkvi sv. Trojice so sedeli učenci in drugi obiskovalci, pred mikrofonom pa so nastopili njihovi učitelji. Zazvenel je pester glasbeni in pevski repertoar – od ljudske do klasične in zabavne glasbe. Učitelji in učiteljice so nastopili v različnih zasedbah (Trio Jasninka, Kljuntetke, Harmonikarski kvintet), nekateri kot solisti, drugi z gosti izven šole.
Nedelja je bila v celoti posvečena petju. Nastopil je Mešani cerkveni pevski zbor sv. Pavla Vrhnika, ki je s tem nastopom obeležil 40. obletnico svojega delovanja. Ob tej priložnosti je direktor Javnega sklada za kulturne dejavnosti RS, Damjan Damjanovič, zboru izročil jubilejno priznanje, ki ga je prevzela Maruša Tomšič. Zbor zadnja leta vodi Primož Malavašič, na klavirju (orglah) pa ga spremlja Tilen Bajec. Program je s Cankarjevo besedo obogatil Franci Bozovičar.
Ravnateljica Glasbene šole Vrhnika Dominika Naveršnik je ob koncu festivala poudarila, da na Sveti Trojici veje posebna energija, ambient pa je zelo ikoničen. »Ko so nas pred desetimi leti povabili k sodelovanju, smo idejo takoj sprejeli in se pridružili.« Glasbena šola je v zadnjih letih prevzela tudi umetniško vodenje festivala, ki vsako leto pritegne več obiskovalcev. Tatjana Oblak Milčinski, vodja Cankarjevega doma Vrhnika, ki je bila skupaj s tedanjim direktorjem ZIC-a Boštjanom Koprivcem pobudnica festivala, je izrazila zadovoljstvo, da so Vrhničani festival sprejeli za svojega. »Vsebina se je skozi leta spreminjala, število obiskovalcev pa vztrajno raste. Dokazujemo, da sta glasba in petje univerzalni jezik, ki povezuje ljudi, presega generacije in nas vedno znova združuje v lepem doživetju.«
Gašper Tominc, foto: Gašper Tominc
V petek so nastopili: Vid Rozman (petje), Šimen Rožmanec (harmonika), Jurij Lekšan Hren (kitara), Nejc Kunej (kontrabas), Katja Trček (violina), Katarina Vidrih (klarinet), Maja Černetič (saksofon), Jakob Grom (fagot), Nika Slovša (klavir), Iza Zrnec (flavta) in Maj Rozman.
V soboto so nastopili: Eva Grmek, Zala Kejžar, Urša Kržič, Taja Omejec, Urška Rener Skaza, Kristina Smrke, Jasmina Šubic, Nika Tkalec, Urška Trček Lenarčič, Marija Vukoja Plavčak, Ana Titovšek, Jolanda Ravnikar, Dejan Mesec, Nina Demšar, Kaja Stražar, Miha Plavčak, Lan Meden, Herman Jernej, Rok Šalamun, Dušan Drobnič in Bojan Metelko.
Praznično, sončno in glasbeno obarvano jutro 1. maja je v občini Horjul minilo v znamenju tradicionalne prvomajske budnice. Že v zgodnjih jutranjih urah so se po vaseh razlegali zvoki koračnic in domačih viž, s katerimi so godbeniki godbe Dobova – Polhov Gradec skupaj s horjulskimi mažoretkami prebudili prebivalce občine ter jim pričarali praznično vzdušje. Letos je bila budnica za občino Horjul še posebej pomembna – ne le zaradi jubilejne 10. budnice Godbe DPG, temveč tudi zaradi izjemne udeležbe horjulskih mažoretk, ki so z veseljem popestrile že tako živahno glasbeno karavano. Pridružili so se jim tudi najmlajši člani in članice mažoretne skupine in dokazali, da se tradicija plesa v Horjulu ohranja in prenaša na mlajše generacije. Godbeniki so svojo pot začeli ob 5. uri zjutraj na Dobrovi in po Brezju kmalu prispeli v Horjul, kjer so vse od Metrela, čez center do vrtca Horjul prebujali vaščane Horjula. Ob prihodu godbe in mažoret so se na cestišču pridružili domačini in jih pozdravljali z nasmehi in ploskanjem. Na Vrzdencu so godbenike in mažorete pričakali predstavniki vseh gasilskih društev Gasilske zveze Horjul in v špalirju gasilcev in prižganimi gasilskimi vozili, glasbenikom pripravili častni sprejem. Godba in mažorete so vaščane prebujale vse od kapelice do PGD Vrzdenec. Po kratkem obisku so se godba in mažorete odpravili proti Šentjoštu, gasilska društva pa so s slovensko glasbo začela buditi okoliške vasi, ki godbene budnice niso bili deležni. Budnica je bila letos še posebej slovesna, saj je Godba Dobrova-Polhov Gradec praznovala jubilejnih 10 let Prvomajskih budnic. Budnici se je pridružilo rekordno število mažoretk, godbeniki so ob 10. obletnici v vsakem kraju zaigrali in zapeli prirejeno skladbo Tra ta ta, že 10 let vam godba igra!, katera je z besedilom ponazarjala jubilejno 10. budnico. V sprevodu je spredaj poleg zastav in godbenega grba, letos povorko krasila tudi tabla z napisom 10 let Prvomajske budnice. Poleg tega pa so na avtobusu viseli napisi ‘’10 let Budnic z Godbo Dobrova-Polhov Gradec”, da so lahko prebivalci že od daleč videli, da godba res prihaja. Godbeniki se zahvaljujejo vsem podpornikom in ljudem dobre volje, ki so jih ob jutranjih urah pozdravili in podprli na njihovi poti.
Dobro jutro! Godbeniki godbe Dobova-Polhov Gradec že 10 let budimo občane Dobrovske in Horjulske občine.
Letos je bilo še posebej slovesno, nekaj posebnega. Kot smo zadnja leta navajeni, smo se ob 5. uri zjutraj zbrali na Dobrovi, poskrbeli za uniforme in inštrumente ter se odpravili na pot. No, razen tolkalec Marko, ki vsako leto zaspi ali pa ne najde uniforme.
In odšli smo na pot. Že ob 5.20.uri so nas v Brezju pričakali veseli domačini, ki so nam ob našem zgodnjem prihodu veselo mahali in ploskali. Vse od Brezja do Vrzdenca nas je letos spremljala tudi STA in posnela vsako naše bujenje. Brezje je res nekaj posebnega. Prva jutranja postaja, kjer nas zadnja leta pričakajo s posebno popotnico. Na naše uniforme si godbeniki in mažorete nadenemo nageljčke s trakom slovenske trobojnice in letos še s številko 10, ki prikazuje jubilejno, 10. Prvomajsko budnico. Hvala vam dragi Brezn’čani za tako lep sprejem, čudovite sendviče in seveda vsakoletne nageljčke. Naprej smo se odpravili v Horjul, kjer so se nam pridružile Horjulske mažoretke. Horjulska cesta je bila polna kot še nikoli – velika skupina godbenikov in velika skupina mažoret. Poleg starejših mažoret, se je na Budnici skozi sosednjo občino pridružil tudi podmladek horjulskih mažoret.
V Horjulu smo zbujali ljudi vse od Metrela do vrtca Horjul, nato pa se odpravili na Vrzdenec, kjer so nas pričakala vsa gasilska društva Gasilske zveze Horjul. V špalirju ob cesti in lučkah na gasilskih avtomobilih so sprejeli naš mimohod, ki je segal od kapelice pa vse tja do PGD Vrzdenec. Tam smo zaigrali še par skladb, posneli izjave in se odpravili naprej. Godba in mažorete v Šentjošt, gasilci pa s svojimi vozili po vaseh, kjer so s slovensko glasbo zbujali vaščane, ki godbene budnice niso bili deležni. Naš šofer Vinko nas je hitro pripeljal okoli ovinkov do Šentjošta, kjer smo zbudili Šentjoščane, se posladkali s slastnimi pistacijevimi kolački ter drugo pogostitvijo in že krenili na pot, naprej v Polhov Gradec. V Polhovem Gradcu so nas Polhograjci pričakali pri avtobusni postaji, nekaj smo jim še zaigrali in naprej na pot krenili proti Gabrju, sedežu godbe. Letos smo v Gabrju ubrali drugo pot. Od Preka na Šujici pa vse tja do kmetije Pr’Zel. Edina postojanka v vseh desetih letih, kjer smo že pred začetkom budnice imeli pogostitev in nato še na koncu. Budnico skozi Gabrje je pozdravil tudi Jože Potrebuješ, pr’ Zel pa smo zaigrali še nekaj domačih in sledila je seveda pogostitev, ker danes ”sploh še nismo jedli”. Hvala za pogostitev.
Hruševo-Selo smo obiskali prvič, spalno naselje sicer nismo budili najbolj uspešno, a vendar hvala vsakemu, ki nas je pozdravil na naši poti. Le nekaj metrov stran smo se ustavili na Šujici, kjer smo kot vsako leto prebivalce pozdravili mimo lipe pa vse tja do glavne ceste, kjer tradicionalno zaigramo Kuža pazi. Pot nas je vodila naprej na Dobrovo, kjer smo zaigrali župniku Janezu Kvaterniku in se naprej na pot podali skozi Dobrovo do PGD Dobrova, kjer so nas pričakali Dobrovčani, Predsednik Krajevne skupnosti Dobrova, gospod Marjana Pograjc, župan občine Dobrova-Polhov Gradec, gospod Jure Dolinar, gasilci in gasilke PGD Dobrova, upokojenci in drugi navzoči, ljubitelji godbe. Po nekaj pesmih in nagovorih se je spodobilo tudi nekaj pojesti, ker smo že cel dan ”stradali”. Nekaj sladkega, slanega, sok ali pivo in odšli smo naprej. Najboljše pa je seveda na koncu. V Podsmreki se pred bujenjem vedno z avtobusom odpravimo mimo PGD Podsmreka, preverimo koliko je ljudi prišlo in se potem pripravimo na naaajboljši del. Vsako leto nas presenetijo. Ko že misliš, da ne bo prišlo več ljudi, jih pride še več in več. Letos zopet preko 100! Če bi šteli, bi gotovo zopet podrli rekord. Z največjim veseljem smo ob 11.uri in malo zamude zaigrali Šmarčanom in drugim prijateljem, ki so nas že nestrpno čakali na žgočem soncu. Še nekaj skladb na mestu, kolono vozil proti morju smo tudi letos zaustavili, in sledilo je prijetno druženje z gasilci ter drugimi vaščani in obiskovalci. Hvala vam dragi gasilci in prijatelji godbe, zopet ste nas presenetili, nam pripravili okusen golaž s kruhom in pijačo po želji. Verjemite, da se k vam res radi vračamo. Ne vem, če si vi, bralci, sploh predstavljate kako izgledajo postaje budnice. Povsod igramo in so ljudje izredno veseli našega prihoda, a v Podsmreki se že nekaj ur prej vrti glasba, ob našem prihodu nas preko mikrofona pozdravijo in napovejo že od daleč, nato se nam zahvalijo, med malico pa so letos četrt ure igrali še zvonovi na cerkvi sv. Martina. Vsesplošni Šmarski dogodek, ki ga nobeno leto ni vredno zamuditi.
Po vsem lepem pa smo se godbeniki veselo odpravili še na privat zabavo k našemu mecenu Janetu na Komanijo, kjer že vseh 10 let zaključujemo naše Prvomajske budnice. Najprej nas postrežejo z okusnimi jedmi z žara, nadaljujejo pa s sladkimi dobrotami ob spremljavi odlične slovenske glasbe. Naša končna postaja ni le privat godbeno druženje, vendar tudi druženje glasbenikov, prijateljev in znancev ob dobri glasbi. Letos ob 10. obletnici pa so nas še posebej presenetili, saj so nam podarili torto s pentljo v barvah godbe z napisom 10 let godbe pod kozolcem. Iskrena hvala družini Jarc za vso požrtvovalno delo vsak prvi maj, ko nas tako prijazno gostite z vsem možnim – od izvrstne in raznolike hrane in vse tja do glasbe in druženja. Kot se spodobi, smo na druženju ostali še do večernih ur.
Na Komaniji smo našemu mecenu Janetu in našemu šoferju Vinkotu, obema za 10 let zvestega sodelovanja in pomoči, podarili zahvalo, ki ju bo še dolgo spominjala na naše lepe skupno preživete dni in spodbujala k temu, da se vidimo tudi prihodnje leto.
Na letošnji budnici pa je bilo tudi nekaj novosti. V sosednji občini Horjul se nam je pridružilo rekordno število mažoretk, godbeniki pa smo ob 10. obletnici v vsakem kraju zaigrali in zapeli prirejeno skladbo Tra ta ta, že 10 let vam godba igra!, katera je z besedilom ponazarjala našo jubilejno 10. budnico. V sprevodu je spredaj poleg zastav in godbenega grba, letos povorko krasila tudi tabla z napisom 10 let Prvomajske budnice. Poleg tega ste na avtobusu lahko opazili napise ‘’10 let Budnic z Godbo Dobrova-Polhov Gradec”, nenazadnje pa smo imeli najlepše vreme v vseh desetih letih in obiskalo nas je največ ljudi do sedaj.
Iskrena hvala tudi vsem vam, dragi občani, občanke in godbeni prijatelji. Vsem, ki ste nas z veseljem gostili, nas tudi drugače podprli na naši poti in nas ob zgodnih jutranjih urah pričakali v različnih vaseh. Godbeniki smo izjemno hvaležni za vaš doprinos k naši skupnosti in vsej podpori, ki nam jo dajete. In naj zaključim v stilu zadnjega verza letošnje himne – Tra ta ta: Hvala za vse, pridemo še, naprej, juhej, Tra ta ta!
Se vidimo prihodnje leto, že na tradicionalni 11. Prvomajski budnici!
V ponedeljek, 12. maja, in torek, 13. maja 2025, je na osnovnih šolah Dobrova in Polhov Gradec potekala glasbena predstavitev instrumentov, namenjena učencem od 1. do 3. razreda. Namen dogodka je bil približati glasbo najmlajšim in jih navdušiti nad igranjem instrumenta. Na OŠ Dobrova so se otrokom predstavili učenke in učenci domače šole, ki obiskujejo pouk kljunaste flavte, prečne flavte, klarineta in saksofona. Svoje znanje so mlajšim sošolcem prikazali s krajšimi nastopi in preprostimi razlagami o delovanju posameznih glasbil. Učitelj Matej Rihter je dogodek popestril s predstavitvijo trobil, pri čemer je otrokom na zabaven način približal zvoke različnih trobent. V torek so podobno predstavitev doživeli tudi učenci OŠ Polhov Gradec. Tokrat so imeli priložnost prisluhniti inštrumentom iz družin pihal, trobil in godal. Ob glasbi so učenci radovedno spremljali nastope starejših vrstnikov ter spoznavali različne zvoke in oblike glasbil. Otroci so z zanimanjem spremljali predstavitve, mnogi pa so že izrazili željo po igranju instrumenta in se veselijo vpisa v Glasbeno šolo Emil Adamič. Septembra pa gre zares.
Mažoretna in twirling skupina Horjul je v sodelovanju z Godbo Dobrova – Polhov Gradec poskrbela za tradicionalno prvomajsko budnico in pripravila pravo predstavo na ulicah Horjula in na Vrzdencu. Pri gasilskem domu Vrzdenec so vse, ki so se zbrali, pozdravili gasilci iz vseh prostovoljnih gasilskih društev. Godba in mažorete so svojo pot nadaljevali po svoje, medtem ko so se gasilci s svojimi vozili zapeljali po celotni občini in poskrbeli, da se nekaj prazničnega vzdušja prenese v vse vasi in zaselke ter ob tem tudi izpeljali vsakoletni trening vožnje z gasilskimi tovornjaki, kombiji in avtomobili. Sicer pa so s koračnico začeli že ob 5:20 na Brezjah in nadaljevali ob 6:00 v Horjulu. Ob 6:15 je sledil sprejem na Vrzdencu pred gasilskim domom, kjer je potekalo tudi kratko druženje ob kavi, čaju in pecivu. Koračnica je zbudila veliko zanimanja med ljudmi, ki so se ustavili ob cesti in nastopajočim tudi zaploskali ob mimohodu. Godba in mažoretna skupina so z budnico nadaljevali še po okoliških vaseh in krajih ter vse skupaj zaključili v Podsmreki ob 11.15 uri. Pri gasilskem domu Vrzdenec so vse, ki so se zbrali pozdravili, gasilci iz vseh prostovoljnih gasilskih društev, nato pa se bodo s svojimi vozili zapeljali po celotni občini in poskrbeli, da se nekaj prazničnega vzdušja prenese v vse vasi in zaselke.
Domača folklorna skupina Grof Blagaj je tudi letos pripravila celovečerni koncert v Kulturnem domu Jakoba Trobca v Polhovem Gradcu – že 24. po vrsti. V soboto, 5. aprila 2025, se je odvila prireditev, ki je skozi ples, glasbo, petje in skeče prikazala življenje, kot je bilo nekoč. Za iskriv in duhovit uvod je kot po tradiciji poskrbel naš Polde (Bojan Peklaj), ki se je na oder povzpel s toplim pozdravom in že v prvih stavkih nasmejal občinstvo s pripovedjo o »tazadnjem« iz Hrastenic. Čeprav naj bi le »v par stavkih« napovedal večer, je ostal v središču dogajanja še lep čas. Ker so mu organizatorji pozabili dati tekst, je z improvizacijo in humorjem prikazal, da se da rešiti vsako zadrego. Zadrega je bila že kar na začetku, saj vodilnega harmonikaša FS Grof Blagaj ni in ni bilo na oder, pa bi moral priti. Polde je pred tem o njem izrekel vse pohvale za izjemen doprinos k delovanju FS Grof Blagaj, saj na vaje redno prihaja in nikoli ne zamuja in s harmoniko jim je zvest že 22 let. Polde je v obupu iskal zamenjavo za manjkajočega harmonikarja. Uspelo mu je, saj se je iz dvorane javil pogumni otrok Oskar Laznik. Zaigral je »Moj očka ima konjička dva«, folkloristi so zaplesali, oder je oživel, dvorana pa navdušeno ploskala. Za konec presenečenja je nepogrešljivi harmonikar FS Grof Blagaj Marko Buh le prispel in s ponosom povedal, da je Oskar Laznik njegov učenec. Večer se je nadaljeval s petjem in citrami. Pevki Nataša in Jerca Janša je s citrami spremljala Maša Dolinar. Maša nam je tekom večera večkrat pobožala dušo. Osrednji skeč večera z naslovom »Hči se bo poročila« je občinstvo popeljal v čase, ko o porokah še niso odločala le čustva, temveč predvsem starši – in seveda grunt. Oče Lojz (Alojzij Stanovnik) verjame, da je za njegovo hčer Meto (Ana Buh) najboljša izbira mladenič iz bližnjega grunta. Po njegovem je življenje na zemlji varno in edino pravo. Mama Barbara (Barbara Rednak Robič) pa vidi dlje – razume Metino željo po ljubezni in podpira hčerkino srčno izbiro. Meta se zaljubi v Matica (Kristijan Stanovnik), poštenega in delavnega fanta, ki nima zemlje, ima pa Meto rad. Sprva oče tej zvezi nasprotuje, a se po ženinem prepričevanju in Matičevem obisku le omehča. Mlad par se odpravi na vaški ples, nato pa sledi še šranga, kjer Matic s svojim znanjem, delom in duhovitostjo prepriča vaščane in dobi Meto. Skeč, poln humorja in šegavosti, je navdušil občinstvo. Mlada zaljubljenca sta se odpravila proti poroki, večer pa se je nadaljeval s čudovitimi gorenjskimi plesi domače folklorne skupine. Nato so prišli na oder otroci, člani Otroške folklorne skupine Nagajivčki, ki je letos začela s svojim delovanjem. Predstavili so se kar sami in povedali, da so člani stari od 3 do 9 let. S harmoniko jih je spremljal Lucijan Stanovnik. Nagajivčki so navdušili s svojo prisrčnostjo in igrivostjo. Osrednji del večera je bil posvečen Beli krajini in dolgoletnim stikom med Polhovim Gradcem in belokranjskimi kraji. Za uvod v Belo krajino nas je s citrami popeljala Maša, Malči Božnar pa je v prelepi snežno beli belokranjski narodni noši ponosno povedala, da se je folklorna skupina letos po 25. letih delovanja naučila belokranjske plese, nato pa zbrane nagovorila z besedami, da je Bela krajina s Polhovim Gradcem povezana bolj, kot si mislijo. Iz Bele krajine je v naše konce prišel župnik Gregor Andoljšek, ki je ostal v Polhovem Gradcu skoraj 35 let, kaplan Jure Ivanušič je s svojim rojstnim krajem Preloko stkal vezi, ki so ostale še danes. Omenila pa je tudi Belokranjca Albina Meteža, ki je bil direktor takratne Hoje in predsednik Krajevne skupnosti. Kasneje pa je za večji priliv Belokranjk poskrbel lokalni gostilničar Tone, ki je vodil gostilno pri Platkarju. Osem mladih deklet je pripeljal iz Bele krajine in vse so ostale v Polhovem Gradcu. Vsako kelnarco so hitro pobrali domači fantje in si ustvarili družino. Malči je povabila na oder Belokranjke, ki so bile med publiko, Polde pa je z njimi po domače izpeljal prisrčen in zabaven intervju. FS Grof Blagaj je s spletom belokranjskih plesov zaokrožila čudovit večer. Polde, ki je vedno poln presenečen, pa je na koncu še poprosil Barbaro, da izpelje zaključek, češ da bo vsaj to izpadlo bolj resno. Barbara se je v imenu vseh nastopajočih zahvalila vsem, ki so pripravili ta večer. Režiser in scenarist celovečernega koncerta je bil Janko Dolinar, ki ga je publika nagradila z dolgim in bučnim aplavzom. Posebna zahvala je bila namenjena umetniški vodji FS Grof Blagaj in Otroške folklorne skupine Nagajivčki Bredi Dolinar ter vodilnemu harmonikarju Marku Buhu. Za vso organizacijo pa je poskrbela predsednica Aljoša Pečaver. Pri prireditvi so sodelovali še: Mei Pečaver, Borut Setničar, Mojca Buh, Tone Koprivec, Jože Malovrh, Andrej Malovrh, Tilen Kucler, Rajko Tominec in Anita Garafolj. Polhograjska folklorna skupina je še enkrat dokazala, da ne zna samo plesati in peti, ampak tudi povezovati ljudi, ustvariti domače vzdušje in hkrati opozoriti na vrednote, ki so v sodobnem svetu vse bolj dragocene: iskrenost, trdo delo, srčnost in ljubezen. In, seveda – dober štos vedno pride prav. Hvala vsem, ki ste nas prišli pogledat. Imeli smo se luštno. Se vidimo naslednje leto.
Tretji koncert letošnje Glasbene fabr’ke je postregel z estetsko zaokroženim in premišljeno zasnovanim sporedom, ki je v ambientu cerkve sv. Marjete v Borovnici zaživel z izrazito zvočno prisotnostjo in notranjo dramaturško logiko. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Janeza Podleska je s solistoma Urošem Pavlovićem in Gregorjem Turkom oblikoval večer, ki ni zgolj predstavil raznolikega slogovnega razpona zahodnoevropske glasbene tradicije, temveč tudi zgovorno prepletal koncerte za godala in trobente, ljudsko in salonsko, mladostno lahkotnost in zrelo introspekcijo. Koncert se je odprl z Divertimentom v D-duru, K. 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta – skladbo, ki jo je šestnajstletni skladatelj napisal v Salzburgu leta 1772. Kljub temu da gre za »divertimento«, žanr z osnovno funkcijo zabave, Mozartovo delo že odraža formalno kompaktnost in razvidno ambicijo po tehtnejši glasbeni govorici. Orkester je poudaril kontrapunktično živahnost notranjih glasov ter uravnotežil pregleden klasicistični stavek z občuteno agogično elastičnostjo. Sledil je Menuet iz Godalnega kvinteta v E-duru, op. 11, št. 5Luigija Boccherinija, poznana in čudovita skladba, ki je v cerkvi sv. Marjete zaživela kot aristokratska miniatura, polna lahkotnega duha in salonske prefinjenosti. V središču večera je zablestel Koncert za dve trobenti v C-duru Antonia Vivaldija, edini tovrstni v skladateljevem opusu. Solista Pavlović in Turk sta s tehnično zanesljivostjo in uigrano fraznim ravnotežjem podala vse registrske in artikulacijske barve trobent, ki so v dialogu in kanonu izrisale baročno slavnost z impresivno briljanco. Orkester je v obeh živahnih stavkih (Allegro, Allegro) poskrbel za čvrsto ritmično oporo, medtem ko je v osrednjem Largo izstopal kot kontrastno občuteni zvočni trenutek tišine, skoraj kot liturgična kontemplacija, značilna za cerkveno okolje. Po baročnem razkošju je sledila intimna liričnost Elgarjeve skladbe Salut d’amour, v kateri je orkester s subtilno dinamiko in homogeno zvočnostjo poustvaril avtorjev izvirni sentiment ljubezenske izjave, sprva namenjene violini in klavirju. V orkestralni priredbi delo pridobi na zvočni širini, a ohrani tisto, kar Elgar odlikuje v drobni formi – izjemno lirično ekonomijo glasbenega jezika. Posebno mesto na sporedu je zasedla Istrska suita skladatelja Alda Kumarja, sodoben glasbeni poklon ljudski dediščini in njeni umetniški transformaciji. Kumarjeva obdelava petih ljudskih napevov ne izhaja iz preproste harmonizacije, temveč gradi kompleksne teksture, dramatične napetosti in zvočne kulise, ki v cerkvenem prostoru dobijo skoraj ritualni značaj. Orkester je v posameznih stavkih – posebej v dramatičnem Na tri, na dva, na štiri – pokazal obvladovanje sodobnejših zvočnih jezikov, od disonančnih zgoščevanj do subtilnih heterofoničnih prepletanj. Tretji koncert cikla Glasbena fabr’ka je nedvomno potrdil umetniško zrelost in tehnično pripravljenost mladih glasbenikov Akademije za glasbo, ki pod vodstvom Janeza Podleska ne nastopajo le kot študentje, temveč kot celovit umetniški kolektiv. Programska premišljenost, stilska raznolikost in interpretativna suverenost so večer dvignile onkraj učnega konteksta – k doživetju, ki resno nagovarja tako poslušalca kot prostor, v katerem zazveni.
