Kategorija: Kultura in umetnost

Anketno vprašanje je bilo povsem preprosto: Kaj je kultura oziroma kaj osnovnošolcem sploh pomeni kultura? Odgovori niso bili ravno navdušujoči. Na primer: “Ne vem, kultura? A to mislite, da si pač prijazen?” Takih in podobnih odgovorov je bilo največ, in to daje misliti, da naši otroci sploh ne poznajo pojma kultura v širšem smislu, ker jim, kot kaže, tega nihče ne razloži in verjetno v šolah kultura ni prioriteta. Sicer pa tudi na splošno družba pogosto kulturo oži le na bonton, pravila ali pravilno vedenje. Ko otrokom postavimo vprašanje »Kaj je kultura?«, dobimo zrcalo družbe.
Kultura je vsekakor več, pravzaprav je nekaj živega in vsakdanjega, a žal spregledanega. Kultura zagotovo ni samo “lepo obnašanje”: je umetnost, je jezik, so pesmi, zgodbe, filmi, prazniki, zgodovina, navade in način življenja, izražanja, hkrati je kultura tudi to, kar poslušamo, gledamo in ustvarjamo. 
Kdo naj torej prevzame odgovornost oziroma kdo naj našim otrokom in mladim razloži, kako pomembna je kultura? Je to naloga šole, staršev, medijev, kulturnih ustanov? Morda je prav zdaj čas, da začnemo govoriti o kulturi bolj odprto, živo in vključujoče ter jo približamo otrokom – ne kot obveznost, ampak kot veselje, svobodo in izraz.
Prav je, da se kot družba zavemo, da kultura ni nekaj, kar shranimo v vitrino in pozabimo. Kultura je to, kar izbiramo vsak dan – kako govorimo, kako poslušamo, kaj ustvarjamo. Če tega ne učimo otrok mi, kdo jih potem bo?

Andreja Čamernik Rampre

Anketno vprašanje je bilo povsem preprosto – kaj je kultura oziroma kaj osnovnošolcem sploh pomeni kultura? Odgovori niso bili ravno navdušujoči. Na primer: “Ne vem, kultura? A to mislite, da si pač prijazen?” Skratka takih in podobnih odgovorov je bilo največ in to daje misliti, da naši otroci sploh ne poznajo pojma kultura v širšem smislu, ker, kot kaže, jim tega nihče ne razloži in verjetno kultura v šolah ni prioriteta. Sicer pa tudi na splošno družba pogosto kulturo oži le na bonton, pravila ali pravilno vedenje in ko otrokom postavimo vprašanje »Kaj je kultura« dobimo zrcalo družbe. 

Kultura je vsekakor več, pravzaprav je nekaj živega in vsakdanjega a, žal spregledanega. Kultura zagotovo ni samo “lepo obnašanje”: je umetnost, je jezik, so pesmi, zgodbe, filmi, prazniki, zgodovina, navade in je način življenja, izražanja, hkrati pa je kultura tudi to kar poslušamo, gledamo in ustvarjamo. 

Kdo naj torej prevzame odgovornost oziroma kdo naj našim otrokom in mladim razloži kako pomembna je kultura? Je to naloga šole, staršev, medijev, kulturnih ustanov? Morda je prav zdaj čas, da začnemo govoriti o kulturi bolj odprto, živo in vključujoče in da jo približamo otrokom – ne kot obveznost, ampak kot veselje, svobodo in izraz.

Prav je, da se kot družba zavemo, da kultura ni nekaj, kar shranimo v vitrino in pozabimo. Kultura je to, kar izbiramo vsak dan – kako govorimo, kako poslušamo, kaj ustvarjamo. Če tega ne učimo otrok, kdo jih bo?

 

Andreja Čamernik Rampre

Društvo upokojencev Dragomer – Lukovica, je skupaj s pokroviteljico Občino Log – Dragomer, pripravilo otvoritveno prireditev na kateri je predsednica Inka Zdravkovič v svojem nagovoru izpostavila predvsem pomen učenja v vseh življenjskih obdobjih in da učenje ni le zbiranje znanja – je način življenja, raziskovanja, izražanja in povezovanja z drugimi.

Dogodek je pospremil še nastop dveh mladih glasbenikov, oba sta domačina, pevke Tie Alfirev in odličnega kitarista Blaža Žlogarja. Sicer sta tudi člana obetavne slovenske glasbene skupine Kreera, ki z izvirnim glasbenim pristopom in mladostno energijo osvaja poslušalce po Sloveniji. Zasedba je bila ustanovljena leta 2022, leto kasneje pa so izdali svoj prvi singel. Njun nastop na tem dogodku ni bilo naključje, saj so organizatorji tudi na ta način želeli pokazati, da se učenje ne dogaja samo v učilnicah temveč tudi na odru, v glasbi, umetnosti in nasploh v skupnosti. 

Nekaj besed je letošnjemu TVU-ju namenil župan Miran Stanovnik in poudaril, da v našem okolju vse bolj prepoznavamo pomen sodelovanja, odprtosti in medsebojnega učenja: »Kljub izzivom sodobnega časa verjamem, da nas prav znanje, pogovor in razumevanje vodijo k večjemu zaupanju in povezovanju – med posamezniki, generacijami, ustanovami. Skupaj zmoremo graditi skupnost, ki temelji na vključevanju, spoštovanju in želji po skupnem dobrem. Tedni vseživljenjskega učenja so priložnost, da te vrednote zaživijo v vsakdanjem življenju – skozi dogodke, srečanja in skupna doživetja, ki nas povezujejo in bogatijo. Zato sem prepričan, da imamo dovolj moči in volje, da delamo korake naprej – kot posamezniki in kot skupnost. Ta moč izvira na eni strani iz skupnega cilja živeti v miru in blaginji in iz skupnega prepričanja, da sta učenje in znanje tisto, kar nam prinaša radost, odgovornost in moč, da skupne cilje z združenimi močmi tudi uresničujemo.« Župan Stanovnik je še dodal, da verjame, da je z znanjem in sodelovanjem moč razvijati skupnost v »učečo se občino«, kot so zapisali v Občinskem letnem programu izobraževanja odraslih, in uresničiti tudi strateški krovni rezultat v Strategiji razvoja OLD 2016 – 2025: večja pripadnost občini in boljša zadovoljitev izobraževalnih, kulturnih in družabnih potreb občanov.

 

V času Tednov vseživljenjskega učenja so različne občinske organizacije in društva v Občini Log – Dragomer pripravili vrsto zanimivih dogodkov, z izjemno zanimivimi in poučnimi vsebinami in sicer od klepeta z osnovnošolci o tem Kaj je kultura, pa učenjem igre, pesmi in plesa, Dnevom za svojce, predstavitvijo gibalnih vaj za vse generacije, Enajsto šolo o antiki: Barbara Celjska in njen čas, risanjem na asfaltu Pozdrav poletju, delavnico oblikovanja in izdelave nakita, razstavo lutk in likovno – literarnih del, kamišibaj, lutkovno predstavo Deklica in sončnica, risanjem z učenci likovnega krožka OŠ Log – Dragomer z akademskim slikarjem Milanom Eričem in še marsikaj zanimivega se je dogajalo.  

Sicer pa so Tedni vseživljenjskega učenja najvidnejša promocijska kampanja na področju izobraževanja in učenja v Sloveniji. Projekt usklajujejo na Andragoškem centru Slovenije in ga prirejajo v sodelovanju s stotinami ustanov, skupin in posameznikov po vsej državi pa tudi onkraj naših meja.

Gre za gibanje Slovenija – učeča se družba. Projekt temelji na prepričanju, da nam učenje omogoča proaktivnost in ustvarjalnost na vseh področjih. Učenje pomaga pri digitalnem in zelenem prehodu v trajnostno družbo. Povezuje generacije in kulture. Krepi našo demokratično naravnanost. Podpira nas pri skrbi za telesno in duševno zdravje. Zaradi učenja smo (lahko) večno mladi in prodorni zato tudi vodilo: Učenje krepi in radosti, zato naj bo naš sopotnik vse življenje!

 

Andragoški center Slovenije v državi že več desetletij razvija izobraževanje odraslih. S TVU že od leta 1996 segajo do vseh generacij in jih navdihujejo k vključitvi v učenje in izobraževanje. Skupaj z območnimi in tematskimi koordinatorji TVU ter njihovimi partnerji na krajevni ravni združujejo in povezujejo vse, ki so željni novih znanj in pridobivanja novih veščin.

Letos, ko obeležujejo že 30. obletnico odkar potekajo Tedni vseživljenjskega učenja, se je pod taktirko 2.000 prirediteljev in njihovih 40 koordinatorjev med 12. majem in 16. junijem zvrstilo blizu 9.000 izobraževalnih, kulturnih in družabnih dogodkov. Ti so bili tokrat ubrani na ohranjanje in spodbujanje vrednot, med katere sodijo tudi omika, znanje, mir, enakost, sodobnost, naprednost in druge. 

Visoko obletnico so obeležili na osrednji državni prireditvi, 15. maja v Ljubljani. Posvetili so jo tridesetletni razvojni zgodbi TVU. V okviru dogodka so izpeljali tudi Andragoški kolokvij na temo izobraževanje odraslih in miru, podeljenih pa je bilo tudi dvanajst priznanj Andragoškega centra. Prve navdihujoče zgodbe so priznanja prejele že leta 1997, od takrat pa jih je prejelo še več kot 200 posameznikov, ustanov in skupnosti, ki z zgledi učenja navdušujejo in opogumljajo. 

 

Andreja Čamernik Rampre

Foto: Andreja Čamernik Rampre

 

 

Gospa je bila rojena v Trstu leta 1939 in se vse do današnjih dni odlično spominja časov, ki jih je kot otrok preživela med Slovenci v Italiji v času, ko so fašisti že krepili svoj vpliv, pouk je tudi v slovenskih šolah potekal v italijanskem jeziku, doma pa so za zaprtimi vrati hiš ljudje uporabljali materin jezik, torej so govorili slovensko. Otroci so težko razumeli, zakaj je doma vse tako preprosto, v trgovini, pekarni, na tržnici pa so ljudje govorili italijansko, otrokom še nepoznan jezik. Moške so pogosto mobilizirali ali celo zaprli in ženske so morale poskrbeti za materialno in socialno varnost družin, vzgojo otrok in pri njih, kjer so pridelovali zelenjavo, ki so jo prodajali na tržnici, tudi skrb za delo na njivah. Živeli so pri Svetem Ivanu, o kraju pišejo tudi drugi avtorji iz zamejstva. Avtorica pa več v delih Mandrija in P;nče, a ste  o tem ste že veliko lahko prebrali, ko se je pisateljica predstavila na Vrhniki.
Evelina je maturirala v Trstu, diplomirala v Ljubljani in kar nekaj časa preživela med Ljubljano in Trstom tudi kasneje po končanem študiju. Dobro pozna življenje tržaških Slovencev in težave, s katerimi se srečujejo tudi dandanes. Pripovedovala nam je o težavah z rojstno domačijo, ki se ji je morala odpovedati, saj tam danes novogradnje služijo interesom tistih, ki imajo moč in denar. Pogovarjali smo se o šolanju slovenskih otrok v zamejstvu  danes in izvedeli marsikaj zanimivega ne le iz profesionalnega obdobja, temveč življenja žene, matere, intelektualke, literarne ustvarjalke in kritične opazovalke razmer v današnjem času.  Veliko let je delala v mladinskem programu Televizije Slovenija in napisala preko 70 scenarijev za oddajo Radovedni Taček. Veliko del je napisala za otroke ter jim v svojih delih približala življenje v tržaškem okolju. Še vedno piše. Močno jo je prizadelo dogajanje v Gazi in v Ukrajini in ti dogodki so jo vzpodbudili, da piše spet tudi o dogajanju med Slovenci v Italiji v času okupacije. Kako hitro je minil čas, smo ugotovili, ko smo se poslavljali. Neverjetno čila gospa pri poznih osemdesetih, pronicljiva, kritična in ustvarjalna je v vseh nas zapustila prijetne in nepozabne občutke. Naša mentorica se ji je kasneje pisno zahvalila in prejeli smo sledeč odgovor: »Draga gospa Alenka Logar Pleško! Hvala vsem za prijetno druženje. Počutila sem se, kot da bi prišla med prijatelje, s katerimi se lahko odkrito pogovoriš. Ljubica mi je povedala, da je bil vaš oče dr. Tine Logar. Bil je moj profesor in ostal mi je v lepem spominu. Prisrčen pozdrav članicam in članom bralnega društva. Zelo bogati ste in verjamem, da bogatite vse okrog sebe. Evelina Umek”

V maju smo brali tudi delo Liu Zakrajšek z naslovom Zajtrk prvakinj. Avtorica je pesnica, pripovednica in prevajalka. Sodi med mlajše avtorje in to je njen prvi roman. Vsebina se je močno dotaknila mnogih bralcev, saj nam pisateljica v svojem prvencu na doživet, dinamičen in realističen način opisuje stisko treh mladih deklet, ki se mesečno borijo s tem, kako zagotoviti denar za pokritje najemnine za sobo. Živijo v majhni podstrešni sobici, vse prej kot primerni za normalno življenje in študij. Preživljale so se v glavnem kot hostese in z drugimi priložnostnimi deli preko študentskega servis. Opisuje njihovo delo, konflikte, težave usklajevanja dela in študija in še marsikaj, s čimer se dnevno srečujejo. Piska nas opozarja preko literarnega dela na težave mlajše generacije, ki šele vstopa na trg dela.  Težave kot so prekarnost,  slabo mentalno zdravje, osamljenost, vedno večja razredna segregacija, visoke cene nepremičnin in številne težave nepremičninskega trga spremljajo mlade po zaključku šolanja in zanesljivo vplivajo na njihov položaj v družbi. Branje je tekoče, zanimivo, všečno  in v bralcu odpira vedno nova vprašanja, zakaj družba ob vedenju za vse te težave ne napravi koraka v pravo smer. 
Pred nami so počitnice, časa za branje bo veliko. Prebrskajte med naslovi slovenskih avtorjev, za vsakega, še tako zahtevnega bralca, je možnosti izbire  dovolj. S knjigo v roki  pa v  senco in na ležalnik. Zdravo, poceni, zabavno in koristno, poskusite. S krožkom nadaljujemo v jeseni.

Dragica Krašovec