V petek, 27. junija, so v cerkvi sv. Jošta v Šentjoštu odprli razstavo in predstavili monografijo o umetniku slovenskega rodu Marjanu Grumu, ki že več desetletij živi in ustvarja v Argentini. Dogodek je bil del širšega spominskega dogajanja ob prazniku sv. Petra in Pavla in ob 30. obletnici postavitve Kapele mučencev v Šentjoštu.
Na večeru so sodelovali sourednica monografije Mirjam Oblak, avtor biografskega uvoda Gregor Batagelj, poznavalka Grumovega opusa Darja P. Cerar ter urednik in ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar. Dogodek je povezovala Klara Marija Keršič, glasbeno pa so ga obogatili pianistka Katarina Tominec in domači ustvarjalci. Ob predstavitvi knjige so si obiskovalci lahko ogledali tudi kratek film o umetniku ter spremljevalno fotografsko razstavo njegovih del.
Predstavitev umetnika Marjana Gruma je razkrila izjemno življenjsko zgodbo. Rodil se je leta 1939 v Podkraju pri Igu. Ob koncu druge svetovne vojne je moral zaradi komunističnega nasilja z materjo in tremi sorojenci zbežati čez Ljubelj. Oče Jožef Grum je bil med tisoči domobrancev, ki so jih britanske sile izročile jugoslovanskim oblastem. Pred smrtjo so ga mučili in nato obesili.
Družina je prek begunskih taborišč leta 1949 prišla v Argentino, kjer so začeli znova, v težkih pogojih revščine in izseljenstva. Marjan je že kot mladostnik opravljal različna dela, prelomno pa je bilo delo v trgovini z umetniškimi barvami, kjer ga je za ustvarjanje navdušil mehiški profesor. Umetniško pot je resneje začel šele pri 37 letih kot samouk. Umetnost ga je v celoti prevzela, še posebej kiparstvo in slikarstvo, pri čemer se je specializiral za varjenje železa in delo z drugimi kovinami.
Grumova umetnost združuje vsakdanje prizore argentinskega življenja in hkrati močno reflektira tragično slovensko polpreteklo zgodovino. Pogosto upodablja glasbenike, plesalce tanga in gavče, obenem pa tudi ekspresivne prizore trpljenja, vojne in upora. Njegova dela nosijo izrazito sporočilnost, predvsem o človeškem dostojanstvu, trpljenju in spominu. Posebej je izstopal tudi s slikarskimi deli, kjer prevladujejo obrazi z intenzivnimi barvami in pogledi, ki gledalca silijo v razmislek.
Z ženo Noemí Beatriz Corvalán, prav tako slikarko, Grum živi in ustvarja v umetniški četrti La Boca v Buenos Airesu, kjer vodita Kulturni center Museo Conventillo Marjan Grum. Ta prostor deluje kot bivališče, delavnica, atelje, galerija in kulturno prizorišče, v katerem se zvrstijo številne kulturne prireditve. Leta 2003 je mestna oblast center razglasila za kulturni spomenik in prostor posebnega pomena. Grum je svoje umetnine predstavil že po vsem svetu – razstavljal je v Evropi, Južni Ameriki, ZDA in na Japonskem.
Na nedeljski spominski slovesnosti 29. junija pri Kapeli mučencev v Šentjoštu, so Marjanu Grumu v odsotnosti podelili Ehrlichovo priznanje z medaljo. Priznanje je v njegovem imenu prevzela Miriam Oblak, njegova sorodnica iz Argentine.
Otvoritev razstave in predstavitev Grumovega dela v cerkvi sv. Jošta sta bila pomemben kulturni in spominski dogodek, ki je ne le počastil umetnika, ampak tudi utrdil zavest o dediščini, ki jo ohranjajo slovenski rojaki po svetu. Marjan Grum, ki je skozi umetnost ohranil glas spomina, resnice in pokončne drže, ostaja eden najprepoznavnejših slovenskih umetnikov v izseljenstvu.
V četrtek, 19. junija 2025, se je na Čudnem ranču odvijal stand-up dogodek, ki je obiskovalcem postregel z obilico smeha in pristne štajerske zabave. Na dogodku z naslovom Pohorska naveza sta nastopila znana komika David Gorinšek in Matjaž Javšnik, ki sta s svojimi iskrivimi, nefiltriranimi in iskrenimi zgodbami iz vsakdanjega življenja nasmejala zbrano občinstvo.
David Gorinšek je stand-up komik, ki je svojo ustvarjalno pot začel kot glasbenik. Po razpadu benda je svojo energijo usmeril v humor, pri čemer so mu bili v pomoč stari zapiski, ki jih je v preteklosti pisal za zabavo. Prvič se je na oder podal skoraj spontano, a od takrat redno nastopa in ustvarja v svetu stand-up komedije.
Čeprav ga danes poznamo predvsem kot komika, David ostaja tesno povezan z glasbo, predvsem s pank rokom, ki mu še vedno daje navdih. Danes sodeluje pri večjih projektih, njegov pristni, neposredni slog pa ostaja prepoznaven del njegovega nastopa.
Matjaž Javšnik je slovenski igralec, komik in improvizator, rojen leta 1969 v Mariboru. Po končani Gledališki in lutkovni šoli (GILŠ) v Ljubljani je svojo kariero gradil na gledaliških odrih, televiziji in v filmu. Slovensko občinstvo ga najbolje pozna po vlogah v priljubljenih serijah, kot so TV Dober dan, Trafika in Ena žlahtna štorija.
Nastopil je tudi v več filmih, poleg igralskih dosežkov je znan kot eden najboljših improvizatorjev v Sloveniji – večkratni prvak Impro lige in prejemnik nagrade za najboljšega improvizatorja. Za svoje igralske dosežke je prejel tudi prestižno Severjevo nagrado. Njegov humor, prepoznaven slog in igralska energija ga postavljajo med najbolj priljubljene slovenske komike.
Humoristični večer sta odprla lokalni glasbeni duet Naughty 2s – Denise & Steve, ki sta z živahnimi melodijami ogrela publiko in poskrbela za sproščeno vzdušje že pred humorističnim nastopom.
Dogodek je obiskovalcem ponudil edinstveno kombinacijo štajerskega humorja in življenjskih resnic, kar je poskrbelo za nepozabno izkušnjo na Čudnem ranču.
V nedeljo, 15. junija, je v Polhograjski graščini potekala predstavitev knjige Duhodnevnik: vodnik za krščansko meditacijo – 7 tednov na poti s Svetim Duhom, ki jo je po zapiskih pokojnega črnovrškega duhovnika Marijana Arharja uredila Helena Reberc. Dogodek se je odvijal v zadnji Arharjevi župniji in pritegnil številne obiskovalce, ki so z zanimanjem prisluhnili predstavljenim zgodbam, pričevanjem in ozadju nastanka knjige.
Knjiga Duhodnevnik je nastala na osnovi osebnih zapiskov Marijana Arharja, ki jih je pisal še kot bogoslovec. Gre za duhovni dnevnik, ki bralca vodi skozi 49 dni meditacije in razmišljanja v sožitju s Svetim Duhom. Poleg Arharjevih zapisov je urednica knjige dodala še svoje duhovne spodbude, svetopisemske odlomke in prostor za osebne zapise. Knjiga je izšla pri Založbi Emanuel in je zasnovana kot osebni vodnik po krščanski meditaciji.
Helena Reberc je po pričevanjih ljudi, ki so ji pripovedovali o izjemnem vplivu pokojnega duhovnika, najprej napisala knjigo Pokliči me, ki opisuje njegovo življenje in zbrana pričevanja tistih, ki jim je Arhar pomagal opustiti zasvojenosti, prebroditi življenjske stiske in duhovne krize. Med raziskovanjem njegovega življenja je v črnovrškem župnišču odkrila še njegove duhovne zapiske, kar jo je spodbudilo k nastanku Duhodnevnika.
Svoje pričevanje je na dogodku z obiskovalci delila Neja Miklavčič Curk, mati šestih otrok. Povedala je, da je Arhar pomembno vplival na njeno družino, ki je v mladosti zašla v vpliv gibanja New Age. Skupaj s starši so obiskali duhovnika Arharja, ki je zanje molil in jim pomagal najti pot k Bogu. Njegova duhovna podpora je družino zaznamovala za celo življenje. Neja Miklavčič je poudarila, da je življenje z Bogom vir notranjega miru in poguma za soočanje z vsakodnevnimi izzivi.
Zdenka Sušec je ob tej priložnosti spregovorila o osebnosti gospoda Arharja. Opisala ga je kot zelo skromnega in ponižnega duhovnika, ki ni želel pozornosti. Kljub temu pa je njegovo delo močno zaznamovalo številne ljudi. Mnogo njegovih župljanov sploh ni vedelo, da je bil tudi eksorcist. Živel je preprosto, v manjših farah, in svoje življenje posvetil tihemu služenju Bogu in ljudem. Po njenih besedah njegov vpliv traja še danes – preko njegovih zapisov, osebnih stikov in preko ljudi, ki so ga poznali in o njem pričujejo naprej.
Marijan Arhar se je rodil leta 1951, bil posvečen za duhovnika in je večino svoje službe opravljal v manjših slovenskih župnijah. Posebno znan je bil po svoji duhovni poglobljenosti, molitvi in duhovnem spremljanju ljudi v težkih življenjskih stiskah. Bil je globoko predan Bogu in Cerkvi, a vselej z veliko skromnostjo in preprostostjo. Tisti, ki so ga poznali, se ga spominjajo kot človeka, ki je znal poslušati, svetovati in moliti za druge – in to ne le v besedah, ampak predvsem v dejanjih.
Predstavitev knjige je obiskovalcem ponudila dragocen vpogled v življenje in duhovnost gospoda Marijana Arharja, hkrati pa spodbudila k razmisleku o veri in osebni molitvi.
Železnica Dunaj–Trst, t. i. južna železnica (Südbahn),[1] je leta 1846 prispela do Celja, 1849 do Ljubljane, 1856 do Postojne in 1857 do Trsta,[2] leto prej (1856)[3] zgrajeni Štampetov viadukt (most) med Verdom in Logatcem pa je zadnji večji premostitveni objekt od Ljubljane proti morju.
Odločilne poteze južne železnice, tega tudi z današnje perspektive izjemnega podviga, je začrtal inženir arh. Carl Ghega. Rodil se je v Benetkah leta 1802 v albanski družini,[4] (od 1851 s plemiškim nazivom Karl Ritter von Ghega/ Carl vitez Ghega), umrl 1860 na Dunaju. Med 1836 in 1840 je nadzoroval tudi več odsekov t. i. severne železnice, ki je bila zasnova železnice čez prelaz Semmering (1848–1854), prve gorske železnice na svetu.[5]
Na odseku Ljubljana-Trst, na t. i. Kraški progi, so se dela uradno začela septembra 1849. Proga je bila razdeljena na več odsekov, vsakega je gradilo drugo podjetje. Največja gradbena ovira je bil prehod čez Ljubljansko barje. Od Preserja do Logatca je bilo zgrajenih šest večjih mostovnih zgradb. Mostovi so imeli na začetku uporabe le en tir, čez nekaj let, ko se je promet povečal, pa so položili še drugega in tako deluje proga še danes.[6]
Uprava železnice se je dobro zavedala pomena in težavnosti projekta, zato sta istočasno z deli potekala tudi ustrezno dokumentiranje in propaganda. Slabi dve desetletji prej je bila izumljena fotografija,[7] ki je odlično služila obema namenoma. Gradnjo Kraške proge je med 1855 in 1856 mdr. dokumentiral tudi dunajski amaterski fotograf Johann Bosch. Gre za deset fotografij, mdr. šest fotografij gradnje viadukta v Borovnici, ter po eno fotografijo gradnje Jelenovega in Štampetovega viadukta.[8] Zelo zanimiva pa je tudi malenkost mlajša zgibanka (leporello) iz leta 1858, za katero je opise prispeval Franz Carl Weidmann, litografije pa Johann (Giovanni) Varoni.[9]
Med izjemnimi mostnimi konstrukcijami torej posebno mesto zavzema avgusta 1856 dokončani borovniški viadukt,[10] ki je bil v času nastanka z dolžino 561[11] največji objekt na trasi železniške proge Dunaj–Trst in edini dvonadstropni viadukt, zgrajen na slovenskih tleh. Po bombardiranjih in miniranjih 1941–1945 je od njega ostal le del nosilnega slopa št. 21[12] in opornik na zahodni strani viadukta (EŠD 6031).
Oblikovanje velikih viaduktov je vplivalo na oblikovanje manjših. Med njimi je treba omeniti po Ghegovem načrtu iz opeke in klesanih kamnitih blokov zgrajeni Jelenski viadukt (im. tudi Jelenov most, Dolinski most; EŠD 846; d. 145 m) v neposredni bližini borovniškega, z enonivojsko ločno konstrukcijo,[13] in pa nekaj čez sto metrov dolgi Štampetov mostmed Logatcem in Verdom čez sedanjo avtocesto Ljubljana–Trst.[14] Ob umiku jugoslovanske vojske 1941 je bil porušen in istega leta ga je obnovil italijanski okupator. Po padcu fašizma v Italiji je bila ta proga pomembna za podporo nemški vojski v Italiji. Oktobra 1943 so ga porušili partizani in potem še dvakrat v naslednjem letu,[15] med 1945–1946 je bil obnovljen.
Zgrajen je iz kamna in opeke. Kot zlasti lahko lepo vidimo na Boschevi fotografiji, je ograjo na vrhu viadukta podpiral niz konzol, slope pa so tam, kjer se začnejo povezovati v loke, poudarjali delilni kamniti pasovi. Sprva sedemločni most ima danes devet lokov, dva sta bila namreč dograjena leta 1972 ob gradnji avtoceste.[16] Žal je brez vseh avtentičnih in za njegov izgled ključnih detajlov; zadnjo obnovo je leta 2000 izvedlo gradbeno podjetje Primorje.[17]
Na omenjeni fotografiji (1846) je viadukt poimenovan ‘viadukt čez staro Tržaško cesto’ (Viadukt über die alte Triesterstrasse), v almanahu z Varonijevimi litografijami (1858) ‘most’ in ‘viadukt’,[18] čez dobra tri desetletja v Laibacher Zeitung (1891)‘t. i. Stampettov viadukt’ (»sogenanntenStampetta-Viaduct)[19] ter v sočasnem Zeitschrift für Eisenbahnen und Dampfschiffahrt der österreichische-ungarischen Monarchie ‘viadukt Stampetta’ (Stampetta-Viaduct).[20]
Poimenovanje po Štampetu (Stampetti) je danes splošno znano, a kljub temu o graditelju vemo malo. V Registru nepremične kulturne dediščine je imenovan »arhitekt« in »mojster«,[21] Ivan Mohorič ga v svoji Zgodovini železnic na Slovenskem imenuje »graditelj«.[22] Marijan Marolt ga v romanu Zôri noč vesela,[23] (ki je izšel nekaj manj kot stoletje po dogajalnem času, ki ga opisuje[24] oz. točno sto let po izgradnji Stampettovega mostu) imenuje »inženir«, pravi tudi, da je bil Furlan iz Vidma (Udine). Mimogrede, znano je, da je bilo pri gradnji borovniškega viadukta med delavci največ Furlanov, stanovali so v lesenih barakah v neposredni bližini gradbišča. Delovodje in inženirji so bili nameščeni pri domačinih.[25] Nataša Oblak Japelj ga (v članku zgodovinskem razvoju in pomenu Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu) imenuje »inženir«,[26] Tatjana Oblak Milčinski (v članku o vratih v Verdu) »italijanski inženir«.[27] Avtorji Košir, Bogič in Rustja ga v knjigi o železniški progi med Zidanim mostom in Trstom imenujejo »arhitekt in gradbinski mojster«.[28]
Nihče od njih pa ne zapiše njegovega imena. Ga pa z imenom navaja Marija Oblak Čarni (na podlagi članka Janeza Kosa[29]) v prispevku o dveh jubilejih južne železnice, ki je izšel v Vrhniških razgledih leta 2017: »graditelj«, »italijanski inženir« ter »arhitekt in gradbinski mojster« Alojz Stampetta.[30]Da mu je bilo tako ime izvemo v poročni knjigi vrhniške župnije (in pa tudi v krstni knjigi njegovih otrok, ki so bili vsi, razen prvorojenke Emilije, rojeni v Verdu 1 in krščeni na Vrhniki), kjer je tudi pripisano, s čim se je na začetku petdesetih let konkretno ukvarjal – bil je »vodja oddelka za transport pri železnici«,[31]kar se ujema z dejstvom, da je projekt vodil ing. Ghega ob pomoči širše ekipe.
Preden nadaljujemo, se malo pomudimo pri Maroltovem romanu, saj je v poglavju ‘Štirje bradači in en golobradec’ Stampetta večkrat omenjen. Poleg njega nastopajo še padar Verne, posestnik Kotnik in glasbenik Cvek,[32] ko so se zbrali ob bolnem gospodarju, posestniku Jožetu Žitku v Verdu: »Inženir Stampetta je bil iz furlanskega Vidma […]. Po njegovih načrtih so gradili železniški most čez staro cesto, ki je vodila skozi globoko grapo in čez Raskovec z Vrhnike v Logatec. Vse delo je vodil sam in silno ponosen je bil na svojo stvaritev. Ko je peljal prvi vlak čez most, je sam vozil stroj. Most je bil njegov otrok in skoraj še rajši ga je imel kot edino hčer Emilijo, ki je dobila ime po materi. Sam cesar mu je pripel visok red na prsa. Izprosil si je nadzorstvo nad vsemi popravili, ki bodo potrebna med Ljubljano in Postojno, in tako se je zvezal s svojim mostom vsaj do upokojitve. Na Vrhniki je imel sobo in kuhinjo in semkaj se je preselil iz svoje hiše v Ljubljani, kadarkoli so bila večja popravila na progi. Prav ta čas se je v bližini Štampetovega mostu, bolj proti Verdu, pričela kolona čez gozdno pot usedati. Na oko tega ni bilo videti, s časom pa bi moglo postati nevarno. Stampetta je vodil popravila in spet stanoval na Vrhniki. Proti večeru, ko se je vračal s proge, se je rad ustavil v Žitkovi gostilni. Nocoj je našel družbo, ki je bila zanj. Kotnik je tudi študiral za inženirja. Lahko bi šole končal, saj je bil odprte glave, če mu ne bi umrl oče, stari Razorec. Tako je moral študije obesiti na klin in se prijeti gospodarstva. S Stampettom se je vendar čutil kolego, Stampetta pa z njim. Govorili so slovensko […].[33] »Stampetta je povedal, da bo za obzidanje ojačenih temeljev pri koloni potreboval dva voza opeke, ki jo je že naročil pri Žitku. Prišel je danes tudi zategadelj; jutri ali pojutrišnjem bi morali opeko že pripeljati […].[34]Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka […]«.[35]
Glede na to, da je v Verdu 1828 rojeni Franc Kotnik starejši (†1890) leta 1858 pač dovršil tehniko in inženirsko šolo na Dunaju,[36] Maroltov zapis o tem, da je tam le študiral, a ne tudi doštudiral, ni točen. Omenimo tudi, da je prav Kotnikovo podjetje od Ljubljane do Logatca za železnico gradilo visoke zgradbe in postajna poslopja, čuvajnice na tej relaciji pa skupaj s sorodnikom Lenarčičem.[37]
Alojz (Alois) Stampetta je bil torej Furlan, rodil se je v Vidmu (Udine) leta 1821, njegova starša sta bila Daniel Stampetta, upravitelj (ni znano česa) in Katarina Savagna. Šestega oktobra 1852 se je, star 31 let, na Vrhniki poročil z Marijo, rojeno Maček, vdovo Žitko, staro 26 let, iz Verda 1;[38](priči sta bila Jožef Stampetta, posestnik, ter Janez Maček, ključavničar).[39] Nekaj let od njega mlajša Marija (*1826) je bila hčerka Tomaža Mačka in Frančiške, roj. Pirnat. Bila je očitno zelo ambiciozna ženska in je bila prej že dvakrat poročena in dvakrat vdova. Izbirala je le med bogatimi in vplivnimi, velike starostne razlike pa niso bile ovira. Štirinajstega februarja 1847 se je poročila z Jakobom Dormišem (Hrib 22), ki pa je kmalu umrl:[40] 6. oktobra 1847 se jim je rodil Franc[41] in 4. februarja 1850 drugi in zadnji otrok Jožef.[42]Prvorojenec Franc, v Italiji znan kotFrancesco (*1847 †1939) je bil ustanovitelj (1881) slavne furlanske pivovarne Dormisch[43] z začetki v kraju Resiutta v Reziji, ki jo je čez deset let preselil v Videm.[44]
Dne 18. avgusta 1851 se je Marija znova poročila, in sicer s šestdesetletnim Mihaelom Žitkom (Verd 1),[45] ki pa je umrl že čez slabo leto, in komaj pol leta po njegovi smrti se je znova poročila, tokrat, kot rečeno, z ing. Stampetto.[46]
Končno pa tudi vemo, kakšen je bil Stampetta videti. Pred časom je bila v domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika iz Oražmove hiše v Verdu (št. 7) izročena fotografija[47] moškega iz 2. polovice 19. stoletja. Nataša Japelj Oblak je pravilno »ugibala«, da je na njej inženir Alojz Stampetta, ki je živel v Verdu kot neposredni sosed Oražmove hiše:[48] ta stoji v neposredni bližini nekdanje Dormiševe hiše – po domače Pr Minčenk (danes Verd 153; Minč’nk)[49] in znana tudi kot »Stampettova«.[50] Fotografija[51] prikazuje sedečega moškega srednjih let s tipično francjožefovsko brado v uniformi visokega uradnika državne avstrijske železnice, ob sebi levo pridržuje uradniško sabljo, v desnici drži pokrivalo.[52] Leta 1857 so za uradnike in uslužbence državnih in zasebnih železnic predpisali nove uniforme v temno modri barvi in »uradnikom so namenili prav slikovite meče in tudi na klobukih ni manjkalo srebrnega okrasja…«.[53]
Fotografijo sem pokazala Stampettovemu prapravnuku Mirku Golobu (sin Mirka Goloba st. in Lidije Cvetko, rojen 1949),[54] ki je brez kančka dvoma zatrdil, da gre za njegovega prapradeda. Primerjava fotografij Mirka Goloba s Stampettom dejansko kaže nesporne podobnosti (podobna ušesa, oči, predel okoli ust itd.).
Da je bil Stampetta poročen z Marijo, vdovo po Dormišu, izvemo tudi v članku Marije Oblak Čarni: »Alojz Stampetta […] se je v Verdu pri Minčenk poročil z Marijo Dormiš, roj. Maček. Rodilo se jima je pet otrok: Emilie, roj. 8. 6. 1853, Jožefa, roj. 5. 3. 1855, Janez, roj. 5. 7. 1856, dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija, roj. 30. 9. 1858, Alojzija Lucija u. 5. 9. 1859 […]. Na pokopališču na Lesnem Brdu pa je v grajski grobnici pokopana Emilija Stampetta, por. Gollob.«[55]
Iz povedanega lahko z gotovostjo rečemo, da gre pri Alojzu Stampetti za človeka, po zaslugi katerega je bil pri Verdu zgrajen po njem imenovani viadukt oz. most. Omeniti pa je treba tudi ing. Giovannija Stampetto.[56] Ta je bil najverjetneje njegov sin, v madžarskih virih imenovan János (v krstni knjigi vrhniške župnije Johann, *1856[57]), ki je bil zaslužen za izgradnjo mestnega tramvaja s konjsko vprego v Vidmu (tranvia urbana a cavalli di Udine) ter za izgradnjo tramvaja med Vidmom in krajem San Daniele Del Friuli leta 1889, ki ga je promoviral inž. Karl Neufeldt, največji delničar Ferriere di Udine.[58] Neufeldt si je leta 1878 železarsko in premogovniško posest združil v podjetje »Berg – und Hűttenwerk Štore« s sedežem na Dunaju.[59]
Prvorojenka Alojza Stampette, Emilija,se je leta 25. julija 1870 poročila s Francem (Frančiškom) Golobom. Njuna poroka ni bila na Vrhniki, kot bi morda pričakovali (datum poroke je pripisan pri Francovem krstu), kar namiguje na to, da je Emilija v tistem času živela v Italiji (Udinah), kar se v grobem ujema z Maroltovim zapisom, le da je on inženirjevo hčerko zamenjal za njegovo ženo: »Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka«.[60]Je pa kmalu po poroki s Francem Golobom prišla živet na dvorec v Lesno Brdo in po njegovi smrti uspešno nadaljevala z vodenjem poslov, na kar kaže tudi zaznamek iz leta 1905 v Madžarskem rudarskem vodniku,[61] kjer je navedena kot lastnica (Eigenthümer: Emilie Gollob in Holzenegg (Krain), Oberlaibach) rudnika premoga v Mali in Veliki Črešnjevici v občini Pitomača na vzhodu današnje Hrvaške, brat Johann Stampetta pa kot njen pooblaščeni zastopnik.[62] Emilija je na Lesnem Brdu tudi umrla, in sicer 12. maja 1926, o čemer je Slovenski narod poročal: »umrla včeraj splošno znana in priljubljena ga. Emilija Golob roj. Stampetta. Pogreb bo (…) na pokopališču na Lesenem Brdu, kjer polože njene zemske ostanke v rodbinsko grobnico..!«.[63]
Njen pravnuk, že omenjeni Mirko Golob ml., v zvezi z njo pravi: »Moj oče jo je klical nona, ker je bila po rodu Furlanka iz Vidma in to je bil običajni naziv za babico. Vsekakor sta se s Francem spoznala na Vrhniki in se poročila. Rodila sta se jima hči Emilija, roj. 18. februarja 1877, umrla 24. avgusta 1944 in sin Franc Golob roj. 19. novembra 1880, umrl 22. novembra 1931…«.[64] Pove tudi, da je družinski mavzolej na lesnobrdskem pokopališču sprojektiral Stampetta: »14. aprila 1895 je Ljubljano prizadel potres in je poškodoval tudi grad Lesno Brdo. Ing. Stampetta je s svojo gradbeno ekipo prišel sanirati dvorec svoji hčerki, ki je bila takrat že tri mesece vdova. Njegov zet je bil pokopan v grobnem mestu, ki ga imajo sedaj Nagličevi. Tudi nagrobnik je izdelal Naglič. Po prekopu Franca pa so nagrobnik Nagličevi odkupili. Ing. Stampetta je s svojo ekipo zgradil grobnico, družina Golob pa je za zemljišče na katerem stoji grobnica podarila RKC njivo. Pred cca 20 leti sva s sestro Lidijo obnovila dotrajano streho.«[65]
Za začetnika rodbine Golobovih velja Franz Gollob, ki se je rodil 29. marca 1811 na Vrhniki št. 11 (danes Stara cesta 1a).[66] Po poklicu je bil trgovec, obogatel je verjetno s preprodajo lesa. Devetega maja 1837 se je poročil z Vrhničanko Jerico Dormiš(Gertrude Dormisch;*1813 †1870)[67] z vrhniškega Hriba.[68] Na Vrhniki je kupoval nepremičnine kot za stavo, aprila 1851 je od baronice Zofije Schweiger kupil tudi dvorec Lesno Brdo (Hilzenegkh, Hölzenegkh).Po njegovi smrti 3. maja 1870[69] je posestvo pripadlo njegovemu sinu Francu, ki se je rodil 12. marca 1842. Istega leta, ko je umrl oče, se je ta, kot rečeno, poročil s Stampettovo hčerko.[70] Umrl je relativno mlad, star 53 let, po kratki in hudi bolezni 18. januarja 1895. Pogreb je bil čez tri dni na pokopališču v Lesnem Brdu,[71]za njim je dedovala njegova vdova Emilija.[72]
»Grad« Lesno Brdo, za katerega je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapisal »da ga je dal čisto na novo zgraditi današnji lastnik gospod Marks Anton baron von Billichgraetz, povsem dokončan je bil šele pred petimi leti«, [73] je tako podobo v bistvenih potezah ohranil vse do druge svetovne vojne, ko je bil uničen. Šlo je za na domala kvadratnem tlorisu pozidano dvonadstropno stavbo z mogočno piramidasto streho, prizidanim stolpičem, polkrožno zaključenim poznorenesančnim kamnitim portalom ter heraldično ploščo nad njim, rusticiranimi vogali in sončno uro. Pozneje so stolpič podrli in stavbo baročno predelali.[74]
Vtis o notranjščini dvorca pa (presenetljivo) lahko dobimo ob prebiranju dela Josefa Indig-InthaiJoškovi otroci. (V dvorcu Lesno Brdo je bila med drugo svetovno vojno sirotiščnica skupine judovskih otrok). Indig-Inthai mdr. o dvorcu piše: »Nad vhodnimi vrati plemiški grb, na oknih v pritličju močne, okrašene rešetke. Streha strma, toda ne preveč. Oblika oken z malo domišljije kaže na nekaj renesančnega. Videti je, da so drugo nadstropje dogradili pozneje. Celota daje mogočen vtis in vzbuja spoštovanje. V pritličju so sobe za gospodo. Predprostor, ki ga bomo poleti uporabljali kot jedilnico, ima trdne stene iz častitljivega kamna. Tam so vsa mogoča vrata. Na desni vodijo ena vrata v klet. V pritličju sta poleg tega lepa soba z lesenim podom in prostor za peko kruha, kjer svoje žrelo odpira velika peč. Njen trebuh ogreva dve drugi sobi. Nasproti vhoda v predprostor vodijo lepa vrata v ‘salon’. Gre za prostorno sobo brez oken, zato pa s steklenimi vrati pred verando. V salonu je staro stilno pohištvo, parket se blešči. Desno od salona je majhna kvadratna soba z modrimi ploščicami in kaminom, ki jo ogreva peč. Okrog njega stojijo rezljane klopi, na katerih si človek pozimi lahko ogreje hrbet […]. Levo od salona je še ena večja soba, v kateri je kmečko pohištvo, pravi slovenski izdelki […]. V drugem nadstropju je nekaj lepih in širokih sob, velik predprostor z omarami, segajočimi do stropa, in stranišče brez vodnega izplakovanja. V tem nadstropju v dveh sobah stanuje lastnica Malvina Golob. To je bila nesreča, kajti konflikti so bili neizogibni. Mici Golob, njena svakinja, sestra pokojnega lastnika, nam je nekoč povedala in sveto prisegla, da je Malvina njenega dragega brata zastrupila in je zato, da ne bi spremenil oporoke, ni pustila k njegovi smrtni postelji…«.[75]
Malvina Golob (r. Magijar/Magyar/Magjor?), ki se je 21. julija 1924 v Sarajevu poročila z dedičem lesnobrdskega dvorca,Francem Golobom (Franz Emil; *1880),[76] je bila po moževi smrti 1931 tudi zadnja lastnica dvorca pred njegovim požigom med vojno leta 1942. (Na mestu požganega dvorca je danes nova stavba).[77] Otrok nista imela in po njeni smrti so posestvo podedovali njeni v Zagrebu živeči sorodniki, ki so dvorec prodali sedanjemu lastniku; domači, torej Golobovi, so dobili le družinski mavzolej.
Leta 2022[78] obnovljeni mavzolej rodbine Golobstoji v jugozahodnem vogalu pokopališča, hrbtna stran se nadaljuje v obzidje, zahodna stena pa je postavljena na vrh obzidja. Gre za odprto grobno kapelo v obliki neogotskega paviljona s kvadratno talno ploskvijo, s tremi velikimi ločnimi odprtinami na treh straneh , ki jih zapira nizka železna ograja, in trikotnimi strešnimi čeli na vseh štirih fasadah. Pod streho je na glavnih treh straneh profiliran strešni zidec. V obokani notranjščini je na zadnji steni križ iz črnega podpeškega kamna, sestavljen iz treh kamnitih plošč. Na njem so vklesana imena umrlih. Levo in desno od križa je na litoželezni konzoli postavljena po ena svetilka. Tla so pokrita z velikimi tlakovci pravokotne oblike, prostor obteka pas ploščic, okrašenih z volutastim motivom, na sredi grobno odprtino pokriva kamnita plošča z velikim, kamnoseško lepo obdelanim križem, v prostoru pod njo je sedem cinastih krst.
FRANZ GOLLOB
*12. 3. 1842 † 18. 1. 1895
EMILIA GOLLOB . STAMPETTA
*22.6.1853 † 11. 5. 1926
FRANC GOLOB
*19.11. 1880 † 22. 11. 1931
EMILIJA GOLOB
*18. 2. 1877 †24. 6. 1944
LIDIJA GOLOB
ROJ. CVETKO
*8. 9. 1913 † 26. 5. 1965
MIRKO GOLOB
*7. 3. 1914 † 11. 2. 1973
MALVINA GOLOB
*30. 10. 1899 † 27. 1. 1975
(Napis na križu v notranjščini mavzoleja)
Za konec še nekaj besed o zbirki umetnin,[79] ki je bila nekdaj v dvorcu. Ivan Jakič v leksikonu slovenske grajske zapuščine omenja »lepo zbirko slik«,[80] umetniško zbirko že prej na kratko predstavi Marolt v umetnostnozgodovinski topografiji vrhniške dekanije (o »veliko lepih slik« so vedeli povedati tudi vaščani, ki so tam delali),[81] ki mdr. navaja sliko Mati dobrega sveta s konca 16. stoletja (provenienca Udine), več platen iz 17. stoletja ter rokokojsko uro ljubljanskega urarja Ignacija Hoffmanna;[82]na rodbino vezani portreti iz 1879 so bili delo Simona Ogrina: Franc in Emilija Golob, Fanči in Milči Golob, otroka ter portret Marije Stampetta-Maček;[83] pri slednji je šlo torej za portret Stampettove žene.
Fotografije treh slik (dopasna portreta moškega in ženske ter sv. Jožefa z Detetom) so se pred nekaj leti znašle tudi na horjulski občini. Po besedah Mirka Goloba ml. so jih tja poslali potomciMalvininega brata ali sester iz Zagreba, ker so želeli vedeti, kdo je na njih upodobljen, po ovinku pa so prišle potem tudi do njega. Ob predaji posestva novemu lastniku naj bi bil bližnjemu sosedu izročen tudi kovček z dokumenti, nanašajočimi se na družino Golob-Stampetta; spravljen naj bi bil na podstrešju stare Gorjančeve hiše, ki stoji v neposredni bližini nekdanjega dvorca in cerkve.[84]
Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti, kje se slike in druge dragocenosti iz dvorca Lesno Brdo nahajajo danes, saj sodeč po omenjenih treh fotografijah niso bile (vse) uničene. Seveda pa bi bilo zelo zanimivo tudi izvedeti, ali je kovček z dokumenti res (še) na imenovani lokaciji, in poznati njegovo vsebino.[85]
[1] Južna državna železnica, dvotirna železniška proga Dunaj-Maribor-Celje-Ljubljana-Sežana-Trst, dolga 522 km; gl. Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 27–35; Karol Rustja, Južna železnica, Enciklopedija Slovenije, 4, Ljubljana 1990, str. 363–364.
[3] Navaja se tudi napačna letnica 1857, npr. v Registru nepremične kulturne dediščine, ev. št. 9543 (https://eid.gov.si/#!/enota/9543); Marko Košir, Mladen Bogić, Karel Rustja, Železniška proga Zidani Most– Sežana–(Trst) (Koper), Maribor 2016 (Zbirka Svetovid), str. 143.
[4] Gl. npr. Rinaldo Paar, Carl Ritter von Ghega – 2018 Surveyor of the Year, KiG, št. 32, 2019, str. 64–78: 67–68.
[6] Gl. Igor Sapač, Borovnica pri Vrhniki: Veliki železniški viadukt (Franzdorfer Viadukt), v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 372; Tadej Brate, Borovnica. Borovniški viadukt. Jelenov viadukt, v: Naša dediščina. Mostovi (ur. Damijana Slabe), Ljubljana 2018, str. 37–48: 41, str. 47.
[7]Netočno piše Tadej Brate (Borovniški viadukt, Borovnica 2007, str. 43): »Ker fotografije še niso izumili, se je uprava odločila, da najame nekaj slikarjev in jim v obliki risb in slik omogoči ovekovečenje največjih del na progi. Šele ob koncu del, leta 1857, so fotografijo razvili do te stopnje, da je bilo mogoče objekte tudi fotografirati«.
[8]Fotografije so bile cesarju podarjene v posebni škatli 20. novembra 1856, ko je potoval z vlakom iz Ljubljane v Postojno (gl. Viadukt in Borovnica 1850–1944 (https://borovniski-viadukt.si/de/gradnja-viadukta/, junij 2025).
[9] Franz Carl Weidmann, Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858 (ponatis: Kraška železnica/ Ferrovia del Carso/ Karstbah, Trieste MGS PRESS 2004).
[10]Gradnjo je nadzoroval cesarsko-kraljevi gradbeni nadinženir Arcari (Mohorič 1968 (n. d.), str. 35; Brate 2007 (n. d.), str. 33.
[11] Vlasto Zemljič, Borovniški viadukt, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 331; Brate 2007 (n. d.), str. 33; Brate, 2018 (n. d.), str. 41 navaja dolžino 584 m.
[14] Zdravko Klanjšček, Štampetov most, Enciklopedija Slovenije, 13, Ljubljana 1999, str. 135.
[15] Gl. Trikrat Štampetov most, Kočevski Rog 1944 (knjižico je izdal Propagandni oddelek Glavnega štaba NOV in PO Slovenije leta 1944 v Kočevskem Rogu; hrani CKV Vrhnika).
[17]Gorazd Humar, Bogdan Kladnik, Slovenski mostovi/ Bridges of Slovenia, 2, Štajerska, Dolenjska, Gorenjska, Šempeter pri Gorici 2002, str. 4–5: 4; Sapač 2015 (n. d.), str. 372, 357; Košir, Bogić, Rustja 2016 (n. d.), str. 146); Brate 2018 (n. d.), str. 47; Igor Sapač, Slovenski mostovi med tradicijo in sodobnostjo, v: Naša dediščina. Mostovi, Ljubljana 2019, str. 7–21: 13.
[18] Prepis v Košir, Bogić, Rustja 2016 (n. d.), str. 116.
[23] Marijan Marolt, Zôri noč vesela, Buenos Aires 1956, str. 51–52.
[24]Darinka Koderman Patačko, Marijan Marolt kot pripovednik, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 97–122: 104; gl. tudi Marolt 1956 (n. d.), str. 176 (zmaga pri Custozzi, 24. junij 1866).
[26] Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75: 32.
[27] Tatjana Oblak Milčinski, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, 2005, str. 93–224: 132.
[29]Janez Kos, Prebivalci v Verdu, na Mirkah in v Bistri sredi 19. stoletja, Vrhniški razgledi, 14, 2013,str. 19–38: 20, ki pa sicer ne omeni njegovega poklica ali dela nasploh.
[30]Marija Oblak Čarni, Dva jubileja južne železnice, Vrhniški razgledi, 18, 2017, str. 24–43: 27, 42, op. 6.
[32] Leopold Cvek (*1814 †1896), slovenski učitelj, skladatelj, organist je 1855 zaprosil za premestitev in dobil mesto učitelja na Vrhniki in tam ostal do 1874 (gl. SBL; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi163084/).
[38] Marijan Marolt v svojem romanu sicer pravi, da je bila »prava Italijanka«, vendar gre, kot bo pokazano v nadaljevanju, verjetno za napako in je Stampettovo ženo zamenjal z njegovo hčerko, ki je mladost res najverjetneje preživljala v Italiji.
[43] Quando Francesco realizzò 130 ann fa lo stabilmento sul canale Ledra, Messaggero Veneto, 16. 3. 2021 (https://www.messaggeroveneto.it/cronaca/quando-francesco-realizzo-130-anni-fa-lo-stabilimento-sul-canale-ledra-wr3jfdvd).
[49]Tudi Homovc, Drašler. Stampetta naj bi naredil tudi načrt za podaljšanje in nadzidavo prvega nadstropja. Poleg tega so po ustnem izročilu opažni les Stampettovega mostu porabili za strešno konstrukcijo te hiše (Oblak 2003, str. 75, op. 119; Oblak Milčinski 2005 (n. d.), str. 132). Prim. tudi SI_ZAL_VRH/0002, Občina Vrhnika, p. e. 141.
[50] Leta 1869 v lasti njegove žene MarijeStampetta (Oblak 2003, str. 75, op. 119).
[51] Fotografija je prilepljena na trd karton in je brez pripisa in/ali logotipa fotografa.
[52] Fotografijo si je ogledal g. Mihael Bučar iz Muzeja Južne železnice v Šentjurju in podal mnenje, da gre za železničarsko uniformo, in povedal, da v muzeju hranijo tudi (skoraj) identični sabljo in uniformo.
[53]Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem, Ljubljana 1991, str. 18–19.
[55] Oblak Čarni 2017 (n. d.), str. 42, op. 6; gl. tudi Kos 2013 (n. d.), str. 19–38: 20: »ALOJZ Stampetta, rojen 1821 v Udinah, poročen z Marijo Dormiš, rojeno Maček 6. oktobra 1826. Otroci iz zakona Dormiš so bili Franc *6. oktobra 1847, Jožef *4. februarja 1850. Otroci iz zakona Stampetta pa Emilie *8. junija 1853, Jožefa (*5. 3.1855), Janez/Johann (*6. 7. 1856), dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija (*30. 9. 1858).
[59] Zgodovina rudarstva in železarstva v Štorah (https://zelezarski-muzej.si/novo/?p=28).
[60] Marolt 1956 (n. d.), str. 55. Potrebno je upoštevati dejstvo, da gre za roman, ki je nastal skoraj sto let po dogodkih, ki jih opisuje, in pa, da je bil Marolt v času, ko je snoval svoje delo v Argentini in ni imel možnosti, da bi svoje zapise preverjal.
[61]Magyar Bánya-Kalauz=Ungarisches Montan Handbuch, 6, 1905, str. 153 (https://epa.oszk.hu/02000/02000/00006/pdf/EPA02000_magyar_banya-kalauz_1905_152-157.pdf).
[70]Krstna knjiga/Taufbuch Vrhnika, 1832–1846 (dostop: data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/vrhnika/02849/?pg=184, maj 2025). Po zabeležki v Krstni knjigi sta se poročila 25. julija 1870.
[71] Osmrtnica, Slovenski narod, 21. 1. 1895, str. 4.
[72] Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 258–259.
[73]Janez Vajkard Valvasor, Hilzenegk (ali Holzenegk) – Lesno Brdo, v: Slava vojvodine Kranjske, 3. del, 11. knjiga, Laybach-Nürnberg 1689 (ponatis Ljubljana 2011), str. 276–277.
[74] Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 187.
[75]Josef Indig-Ithai, Joškovi otroci. Beg in alija skozi Evropo 1940–1943. Poročilo Josefa Indiga (ur. Jaša Drnovšek, Helena Dobrovoljc), Ljubljana 2018, str. 83–85.
[82] Marolt 1929 (n. d.), str. 79–80. Za Hofmana gl. Vesna Bučić, Hofman Ignacij (Hoffmann Ignatius), v: Ure skozi stoletja (katalog razstave), Ljubljana 1990, str. str. 30–31, 112–113.
[83] Marolt 1929 (n. d.), str. 80. Za lesnobrdski grad je Ogrin istega leta naslikal tudi sončno uro z Materjo božjo (Jože Suhadolnik, Simon Ogrin 1851–1930 slikar, Vrhnika 2001, str. 38).
[85] Za pomoč pri pisanju članka se najlepše zahvaljujem (po abecednem vrstnem redu): Mihaelu Bučarju (Muzej Južne železnice, Šentjur), Nataši Car (NŠAL); Andrijani in Mirku Golobu (Ljubljana), Emi Goričan (Stara Vrhnika), Alenki Klemenc, Nataši Oblak Japelj (CKV Vrhnika), Tatjani Oblak Milčinski (ZIC Vrhnika), Janezu Žitko (Vrhnika).
Johann Bosch (Dunaj): Štampetov most takoj po dokončanju, oktober 1856 (vir: Pinterest)
Johann (Giovanni) Varoni, t. i. Štampetov most, 1857, litografija (iz albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest) (CKV)
Štampetov most po obnovi po porušenju 1944, 1946 (fotografijo hrani CKV, ID 199639043_1946)
Johann (Giovanni) Varoni: Izrez z upodobitvijo borovniškega viadukta do t. i. Štampetovega mostu v: Kraška železnica/ Ferrovia del Carso Karstbahn (izvirni naslov: Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858; risbe Johann Varoni, besedilo Franz Carl Weidmann; Trieste MGS PRESS 2004)
Risba v knjižici Trikrat Štampetov most (1944) s prikazom med vojno 3x poškodovanega mostu (hrani Cankarjeva knjižnica Vrhnika).
Zaznamek o poroki Alojza Stampette z Marijo Maček (vdovo Žitko) leta 1852 (Poročna knjiga/Trauungsbuch Župnije Vrhnika 1842–1881; dostop: https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/vrhnika/02877/?pg=46, junij 2025)
Domnevni portret ing. Stampette (fotografijo slike hrani Mirko Golob, Ljubljana)
Dvorec Lesno Brdo v 1. polovici prejšnjega stoletja, na fasadi lepo vidna Ogrinova freska (CKV Vrhnika)
Člani družine Golob na fotografiji iz leta 1965: od leve proti desni Rudolf Cvetko, Malvina Golob, Mirko Golob (im. Grajski) in njegov sin Mirko (arhiv družine Golob, Ljubljana)
Mavzolej Golob-Stampetta na pokopališču v Lesnem Brdu, maj 2025 (foto: Simona Kermavnar)
Križ v notranjščini mavzoleja z imeni tukaj pokopanih (foto: Simona Kermavnar)
Oglas Pivovarne Dormisch iz prejšnjega stoletja (https://www.udinetoday.it/cronaca/fine-birra-dormisch-udine-15-gennaio-2021.html)
To je bil izjemno sproščen dogodek na katerem so se z različnimi točkami v glavnem predstavili sami domačini. Oderni le prostor nastopajočih – je prostor izmenjave čustev, zgodb in vrednot in zato je bila tudi sama prireditev nekakšna mešanica razmišljanj o kulturi, na drugi strani pa se je odvijala ustvarjalnost v katero so vključeni posamezniki, ki niso profesionalci pa vendar imajo do glasbe in humorja in nasploh kulture, izjemno spoštljiv in profesionalen odnos.
Za obilico odličnega humorja sta poskrbela Jože Čamernik in Janez Cankar. Oba zadnja štiri leta po vsej Sloveniji polnita dvorane s humorističnima predstavama Vicoteka in Spomini v megli. Tudi domača publika je bila nad njunim nastopom izredno navdušena, oba akterja pa sta se z veseljem odzvala povabilu.
Umetnost in kultura omogočata človeku, da ustvarja, sanja in izraža občutke brez meja. V teh ritmih sanja tudi mlado ampak zelo perspektivno dekle, Dragomerčanka Klara Plevnik. Na Konservatoriju za glasbo v Ljubljani se uči petja, pravzaprav pa jabolko tako ali tako ne pade daleč od drevesa saj prihaja iz zelo glasbene družine. Sicer pa so Klari všeč različni žanri, tokrat je najprej zapela kot solistka, potem pa se ji je pridružila še njena mama Mojca Zver, ki ob svoji redni službi, zelo rada prepeva v različnih zborovskih in tudi drugačnih zasedbah. Pred kratkim se je, kot spremljevalna vokalistka, pridružila skupini Joe Cocker Tribute Slovenia.
Večer smeha in glasbe so še dodatni popestrili člani odličnega tria iz Škofje Loke, ki nastopa pod imenom JEK’ JE, tvorijo pa ga Polona, Simon in Iztok. O sebi pravijo: «Smo prijatelji, ki jih že dolgo časa druži veselje do glasbe. Vsem trem se zdi neznansko luštno, ko kakšen komad dobro zazveni.« Ob spremljavi kitar so poskrbeli za prijetne glasbene trenutke in ogreli srca vseh prisotnih.Svoje sta celotnemu dogajanju dodala tudi Andreja Čamernik Rampre in njen soprog Daniel Rampre, ki ga slovenska javnost najbolj pozna kot »slovenskega Joe-a Cockerja«.
Prireditev je zaključila predsednica Kulturno umetniškega društva Kosec Anica Vengust, ki je poudarila pomembnost spodbujanja k čim večji ustvarjalnosti lokalnih ustvarjalcev in dodala, da imajotakšna druženja tudi malce čarobnosti, če le odpremo ušesa in srce.
Lutkovna sekcija Mah Teater je v sodelovanju z mentoricama Vesno Kučan in Neveno Kralj pripravila ganljivo in poucno lutkovno predstavo “Soncnica in deklica”, ki je razveselila otroke iz Jordanovega kota. Zgodba sledi deklici Emi, ki se razveseli nove žoge in si nadvse želi igrati z drugimi. S svojo iskrivo željo po prijateljstvu nagovori najprej soncnico Sonko, a ta jo zavrne. Ema nato obišce še zajčka, ježka, sovico in pticka, vendar zanjo nihce nima casa. Kljub temu ne obupa – s toplino in skrbjo neguje Sonko, jo zaliva in ji pomaga rasti. Njena prijaznost se kmalu poplaca. Soncnica oživi, živali se znova zberejo, med njimi se vzpostavi povezanost, ki doseže vrhunec v skupnem trenutku – vsi skupaj zapojejo pesem »Ce si srecen«, s katero predstava zakljuci v veselem in navdihujocem duhu. Predstava je izstopala po izvirni zasnovi, toplih lutkah, domiselni scenograji in obcutku za otroško doživljanje sveta. Mladi gledalci so zgodbo spremljali z odprtimi srci, mnogi pa so si pesmico še dolgo potem tiho prepevali. Mentorici Vesna Kučan in Nevena Kralj sta s svojim znanjem in srcnostjo pripomogli k nastanku predstave, ki ni le gledališka uprizoritev, temvec tudi lep zgled vrednot, ki jih želimo prenesti na mlade generacije – prijaznost, potrpežljivost in moc skupnosti. Mah Teater je znova dokazal, da lahko tudi preprosta zgodba z velikim srcem pusti nepozaben vtis.
V petek, 13. junija 2025, je na dvorišču pred gostilno Pr’ Prek na Šujici potekal že tradicionalni akustični koncert, ki je tudi letos privabil številne ljubitelje dobre glasbe. Prijetno junijsko vzdušje, sproščena družba in odličen glasbeni program so poskrbeli za nepozaben večer, ki se je odvijal v treh delih.
Prvi del koncerta so sooblikovali mladi glasbeniki različnih starosti, z igranjem na kitaro. Občinstvo so zabavali s slovenskimi in tujimi uspešnicami, ki so jih obiskovalci z veseljem prepevali z njimi. Nekateri so se na tovrstnem odru predstavili prvič, drugi so že vajeni nastopanja, prav vsi pa so pokazali, da v naši okolici ne manjka glasbenih talentov.
V drugem delu sta oder zavzela oče in sin, Ivan in Erik Hudnik, ki sta s svojim kitarskim duetom ustvarila pravo koncertno doživetje. Občinstvo sta popeljala od slovenskih popevk, legendarnih Hudnikovih Zelenih livad, narodno-zabavnih in zabavnih uspešnic, pa vse do priljubljenih tujih skladb in nepozabnih klasik skupine Queen. S svojo sproščenostjo in izjemnim glasbenim občutkom sta na dvorišču pričarala pozitivno energijo.
V tretjem delu večera sta se na oder vrnila Erik Hudnik in Blaž Knez, ki sta vse prisotne zabavala še dolgo v noč. S pestrim izborom slovenskih in tujih popularnih ter rock skladb sta poskrbela, da je bilo na Šujici še dolgo živahno, obiskovalci pa so z njima z veseljem prepevali in plesali.
Gostilna Pr’ Prek je tudi tokrat poskrbela za odlično izvedbo dogodka ter ponudbo hrane in pijače. Akustični večer na Šujici je zopet ogrel srca poslušalcev in petkov večer zaključil z odliko.
Od leta 2019 do zdaj jim je uspelo zapisati življenjske zgodbe petindvajsetih devetdesetletnikov iz Občine Log – Dragomer. Predsednica NIKA GAMS je ob tem povedala, da lahko iz njihovega pripovedovanja spoznavamo zgodovino tukajšnjih krajev in vrednote časa, v katerem so živeli in tega mlajše generacije ne najdejo v učbenikih. Takrat so bile povsem drugačne življenjske razmere kot so danes. Dejstvo je, da sedanji čas prinaša velike spremembe in veliko novih izzivov, naša prihodnost je nepredvidljiva. Zato je izjemno pomembno, da se iz izkušenj starejših učimo kako lahko najdemo notranjo moč za življenje v težkih okoliščinah, o pomenu vztrajnosti in dela za doseganje ciljev ter o pomembnosti družine in prijateljev, ki nas resnično naredijo bogate in srečne.
Tudi župan MIRAN STANOVNIK je vsem, ki so se udeležili tega srečanja namenil nekaj besed in poudaril, da so tovrstna srečanja pomembna za ohranjanje spominov in da izkažemo spoštovanje vsem tistim, ki so vsak po svoje prispevali skupnosti. Zelo pa je ponosen tudi na dejstvo, da je Občina Log – Dragomer ena tistih, ki je starostnikom prijazna občina. Vesel je, da že več kot pet let sodelujejo pri tem projektu in podporniki ostajajo še naprej.
V tokratni, že šesti izdaji revije Pogovori z občani – Kolo življenja, so avtorji Dragica Krašovec, Irena Lenaršič in dr. Dušana Findeisn, predstavili zgodbe in spomine Alojza Kavčnika, Marije Mimi Šarabon in Leopolda Blaznika. Gre za zanimivo branje in zelo dober vpogled v življenje nekdaj. Sicer pa ustvarjalci revije, kot so zapisali, verjamejo, da skupnost brez zgodovine nima prihodnosti in prav ta posebna pričevanja njihovih sogovornikov so tisti most, ki preteklost povezuje s prihodnostjo.
Celotno dogajanje so popestrili tudi s kratkim kulturnim programom potem pa so se vsi obiskovalci ob dobri kulinariki družili in preživeli lepo in prijetno popoldne.
Od leta 2019 do zdaj jim je uspelo zapisati življenjske zgodbe petindvajsetih devetdesetletnikov iz Občine Log–Dragomer. Predsednica društva Nika Gams je ob tem povedala, da lahko iz njihovega pripovedovanja spoznavamo zgodovino tukajšnjih krajev in vrednote časa, v katerem so živeli, česar mlajše generacije ne najdejo v učbenikih. Takrat so bile povsem drugačne življenjske razmere kot danes. Dejstvo je, da sedanji čas prinaša velike spremembe in veliko novih izzivov, naša prihodnost je nepredvidljiva. Zato je izjemno pomembno, da se iz izkušenj starejših učimo, kako lahko najdemo notranjo moč za življenje v težkih okoliščinah, o pomenu vztrajnosti in dela za doseganje ciljev ter o pomembnosti družine in prijateljev, ki nas resnično naredijo bogate in srečne. Tudi župan Miran Stanovnik je vsem, ki so se udeležili tega srečanja, namenil nekaj besed in poudaril, da so tovrstna srečanja pomembna za ohranjanje spominov in da izkažemo spoštovanje vsem tistim, ki so vsak po svoje prispevali skupnosti. Zelo je ponosen tudi na dejstvo, da je Občina Log– Dragomer ena tistih, ki je do starostnikov prijazna občina. Vesel je, da že več kot pet let sodelujejo pri tem projektu in podporniki zanj ostajajo še naprej. V tokratni, že šesti izdaji revije Pogovori z občani – Kolo življenja, so avtorji Dragica Krašovec, Irena Lenaršič in dr. Dušana Findeisen, predstavili zgodbe in spomine Alojza Kavčnika, Marije Mimi Šarabon in Leopolda Blaznika. Gre za zanimivo branje in zelo dober vpogled v življenje nekdaj. Sicer pa ustvarjalci revije, kot so zapisali, verjamejo, da skupnost brez zgodovine nima prihodnosti. Prav ta posebna pričevanja njihovih sogovornikov so tisti most, ki preteklost povezuje s prihodnostjo. Celotno dogajanje so popestrili tudi s kratkim kulturnim programom, potem pa so se vsi obiskovalci ob dobri kulinarični ponudbi družili in preživeli lepo ter prijetno popoldne.
