Kategorija: Kultura in umetnost

  • Koncert Tomaža Hostnika

    Koncert Tomaža Hostnika

    V prelepem ambientu polhograjske graščine je na prvi februarski večer novega leta odmevala glasba gorenjskega poeta in šansonjerja, Tomaža Hostnika. Njegova karizma, hudomušnost in glasbena virtuoznost so občinstvo popeljali na nepozabno popotovanje skozi raznolike zgodbe, nastale v sosednji dolini. 
    Poseben čar večera je dodala skrbno izbrana spremljava španskega vina A Pachos, ki je dopolnjevala glasbeno razvajanje in ustvarila pravo nepozabno vzdušje. Ob zvokih klavirja in globoko občutenih interpretacijah so tako obiskovalci na razprodanem koncertu resnično uživali v harmoniji glasbe, vina in prijetne družbe. 
    Z mogočnimi melodijami in subtilnimi detajli je Tomaž dokazal, zakaj velja za enega izmed izjemnih umetnikov na naši glasbeni sceni. Še posebej je navdušil s skladbami, kot so Lbezn i ket tista velka smreka, Nš dujenčk in Golaž, ki jih je predstavil z nalezljivim humorjem in energijo, zaradi katere se je razživela vsa dvorana. Njegova sposobnost povezovanja z občinstvom je bila očitna v vsakem trenutku – bodisi s prefinjenimi melodijami bodisi duhovitimi pripombami med pesmimi. 
    Večer v graščini, ki ga je pripravilo Turistično društvo Polhov Gradec v sklopu Koncertov presenečenja, je bil prava glasbena poslastica – vrhunska izvedba, odlično vzdušje in ambient, ki je dodal poseben čar dogodku. Polhov Gradec je še enkrat dokazal, da zna gostiti vrhunske umetnike in ponuditi edinstvena glasbena doživetja.

    Vili Koprivec

     

  • Vabljeni na slikarsko razstavo

    Vabljeni na slikarsko razstavo

    Vabljeni 18. februarja ob 18. uri na odprtje slikarske razstave Nuše Smolič.

  • Trio Vivere navdušil borovniško občinstvo

    Trio Vivere navdušil borovniško občinstvo

    S harmonijami profesionalnih izobraženih moških glasov izvajajo lastne avtorske pesmi ter priredbe domačih in svetovnih uspešnic. Priredbam znanih skladb, kot so Dan ljubezni, Ko mene več ne bo, Solinar, Lahko noč, Piran, Granada in mnogim drugim, na svojevrstni način vdahnejo svojega duha in prepričajo še tako zahtevno občinstvo. Razprodani koncert je bil hkrati tudi uvod v novo sezono Glasbenega festivala Fabrka, ki ga je otvoril predsednik in umetniški vodja Tadej Kenig. V svojih pozdravnih besedah je spomnil, da moč besed našega največjega pesnika Franceta Prešerna še danes odmeva v naših srcih in nas spominja na nesmrtnost umetnosti, ki povezuje, navdihuje in odpira nova obzorja. “Kulturni praznik je priložnost, da se zazremo v bogastvo slovenske ustvarjalnosti in podpremo tiste, ki s svojo predanostjo skrbijo, da umetnost med nami živi.” Povabil je še k letošnji ediciji festivala, ki bo znova napolnil borovniški prostor z vrhunskimi glasbenimi doživetji. “Naj nas kultura povezuje, bogati in navdihuje.”
    Po slovenski himni pa je sledil večer, v katerem se je Trio     Vivere sprehajal skozi slovensko in tujo glasbeno literaturo. Poleg skupnih pesmi se je vsak tudi s solo točko predstavil občinstvu. Aljaš Farasin je priznal, da se mu po vseh letih nastopanja še zdaj pred vsakim nastopom tresejo hlače, pri tem pa je spomnil na svoj prvi nastop s trobento kot 7-letni fantek, ki je na svojo nalogo takoj na začetku točke kar hitro pozabil.     
    Rok Ferenčak     se je izkazal in prepričal s svojimi plesnimi koraki, Matjaž Robavs pa je spomnil na pomen kulture v slovenskem prostoru in da smo ena redkih držav, ki ima na praznik kulture prost dan. “Tako lahko ves dan razmišljamo o naši kulturi, o tem, kako in koliko kulturni smo, kako je z našo kulturo srca, kulturo duha, kakšni so naši medsebojni odnosi, v družini, med partnerji, sosedi … Kakšni so odnosi v narodu, ali odgovorni poskrbijo za to, da se počutimo dobro, varno in udobno v tej naši prelepi deželi. Imamo torej mnogo časa, da o vsem tem razmislimo in potegnemo kakšne zaključke, ker samo tako ima kulturni dan svoj smisel, drugače je samo še en prost dan, ko drug drugega dolgočasno gledamo. In tega ne želimo narodu in drug drugemu, ampak želimo gojiti in krepiti v sebi to kulturo duha in to kulturo srca,”  je naglasil Robavs in še dejal, da je hkrati za kulturnike to dan hvaležnosti. “Za tako lep poklic, ki ga imamo, saj smo blagoslovljeni s tem, kar počnemo, da med vas prinašamo veselje, hrepenenje, srečo, včasih malo pozdražimožalost, da gre solza lažje iz vas in da potem na tej solzi posadite novo upanje.”     
    Večer je bil poseben tudi zaradi prisotnosti     žene enega najbolj prepoznavnih piscev besedil slovenske glasbe Dušana Velkarvha, brez katerega si po besedah Robavsa naše kulturne dediščine ne moremo več predstavljati. Bil je namreč avtor mnogih znanih skladb, Silvestrski poljub, Dan ljubezni, Med iskrenimi ljudmi, za Trio Vivere pa je napisal pesem Kanconeta, ki je bila seveda del glasbenega repetoarja tudi tokrat. Matjaža, Aljaža in Roka so sicer spremljali instrumentalisti Jošt Lampret, Inti Pucihar, Klemen Smolej in Jaka Pucihar. “Da bi ostali še dolgo prijatelji,” je bila misel, s katero je Trio Vivere zaključil ta večer kulturnega praznika.     

    Rok Mihevc 

  • Na Kulturahodu tokrat tudi France Prešeren

    Na Kulturahodu tokrat tudi France Prešeren

    Letos je za organizacijo na vrsto prišel HUD Karel Barjanski v sodelovanju z Zvezo kulturnih društev Vrhnika, Kulturnim društvom Borovnica, Društvom podeželskih žena Ajda, Ženskim pevskim zborom Tonja in Društvom Zabočela. Približno 150 udeležencev se je kljub jutranjemu mrazu zbralo pred Krajevno knjižnico dr. Marje Boršnik, kjer so pevke Tonjepod vodstvom Tine Vahčič s slovensko himno in še nekaj pesmimi otvorile Kulturahod 2025. 
    Pot je najprej vodila na Staro postajo, na razgledno točko, na kateri je Sabina Leben     iz sekcije Kulturnega društva za ohranjanje dediščine predstavila začetke poselitve Ljubljanskega barja pred 6000 leti, prve načine transporta, ideje o izsuševanju barja, nekaj več je povedala tudi o največjem in najlepšem premostitvenem objektu na trasi Dunaj– Trst, Stari postaji, za zaključek pa je interpretirala pesem Otona Župančiča “Z vlakom”, ki priča o domotožju pesnika, ko je potoval v tujino.     
    Sledil je spust nazaj v dolino, k stebru viadukta    , kjer se je Helena Petrič, prav tako iz sekcije za ohranjanje dediščine, osredotočila na gradnjo mosta, ki je nesprejemljivo zarezal v Borovnico. Slišali smo kar nekaj zanimivih informacij, o tipskih hišah za inženirje, da so most zgradili brez železa in cementa in da so dobro zaslužile tudi kmetije, ki so si tako dobro opomogle. Ker je bila Borovnica prva železniška postaja južno od Ljubljane, je to prineslo razvoj turizma in večjo možnost za izobraževanje v Ljubljani. “Borovnica je z gradnjo doživela največjo slavo, pa žal tudi največje trpljenje, o katerem pa več prihodnje leto,” je že temo za Kulturahod 2026 napovedala Helena Petrič.      
    Pot smo nadaljevali proti     Stari pošti v borovniškem jedru, kjer je pohodnike pozdravil sam France Prešeren v izvedbi Matjaža Ocepka iz Gledališke skupine Šota. Prešeren je povedal, kako je v Borovnico hodil obiskovati svojega strica, ki je bil tukaj župnik, spodbudno je dejal, da smo Slovenci edini narod na svetu, ki ima na praznik kulture prost dan, navdušen pa je še ugotovil, kako veliko je borovniška vas prispevala k slovenski kulturi in literaturi ter da se bralna kultura zopet dviguje, saj je Borovnica med prvimi desetimi slovenskimi občinami po izposoji knjig. “Prav kultura je poleg jezika tisto, kar nam je na tem prepihu omogočilo, da smo vstali kot narod. Danes se nismo zbrali, da bi proslavili moj dan, danes sem prišel med vas, da se v tej vasi, kjer je beseda doma, poklonim vam za vse, kar ste prispevali k literaturi. Globoko spoštovanje za vse, kar ste naredili in sladko pričakovanje, da se bom udeležil vaših naslednjih razveseljevanj ob igrah, besedi in plesu.”     
    Sledil je daljši sprehod do čuvajnice 666, kjer so nas z dobrotami in okrepčilom pričakale članice Društva podeželskih žena Ajda    , Peter Bezeg iz Zgodovinskega društva Borovnica pa je par besed povedal o sami čuvajnici, o tem, kaj se je nekoč na tem mestu dogajalo in zakaj takšno ime. Predzadnja postaja Kulturahoda je bil paški most, ki ponuja čudovit razgled na Pako in Ljubljansko barje, kjer smo prisluhnili še nekaj zgodovinskim dejstvom o vasi in mostu. S pesmijo Bliža se železna cesta sta nas v zgodovino trase od Dunaja proti Trstu popeljala France Prešeren in njegova “na novo odkrita borovniška ljubica Karmen” iz Gledališke skupine Šota. V gasilskem domu na Bregu je sledilo še druženje in konkretno okrepčilo s pasuljem in čajem, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli Slavčki s Kužnce.      

    Rok Mihevc 

  • Mešanica kabareta, lutk in živega koncerta

    Mešanica kabareta, lutk in živega koncerta

    Predstava Mesarica je bila zelo drugačna, takšnih v Borovnici nismo vajeni. Uprizarja jo pet igralcev, animatorjev, ki so hkrati tudi glasbeniki, nosi pa tako elemente folklore kot tudi značilnosti intermedialne uprizoritve. Namen projekta je pripeljati alternativno, satirično, živahno glasbeno predstavo v vsako slovensko vas, je povedal režiser Matija Solce, ki je Levstikovo pripoved Martina Krpana postavil v gostilniško okolje. “Zadeve nastanejo iz življenja in gledališče jemljemo kot del življenja na tak način, da ga interpretiramo na različne načine. Delamo klasike, a ljudem ponudimo čisto nekaj drugega, nov pogled, ki na nek način tudi provocira. Glavna stvar je to, da se razbije četrto steno in da je zadeva vsakič drugačna, ker se vsakič znova prilagodimo drugi situacijo. Vsakič znova je premiera za nas.”
    Veliko je stika s publiko in veliko je glasbe. “Ego iz igralcev zbijem na ta način, da jim dam veliko za misliti, da jim dam veliko ritma in podrobnosti, ki jih morajo obvladati, zato da pozabijo nase in da razmišljajo o kompoziciji. In to je smisel gledališča, kako objektivizirati igralca. To je zmeraj problem, kako se znebiti svojega ega. In     mislim, da to dosegam na ta način, da se ukvarjam z gledališčem kot z glasbeno kompozicijo. To je tudi moja teza v doktorski disertaciji.” Igra vsebuje tudi komade, ki so naprejene proti avtoritetam. “Iz vseh ljudi se delamo norca, v končni fazi tudi iz samih sebe, zato lahko tudi to delamo.”     
    Kot še pove Solce, so igralci z vseh vetrov in delujejo projektno. “V osnovni nam je čisto vseeno, ali igramo na kakšnem festivalu ali v čisto zakotni vasi    . Ne bom rekel, da je to Borovnica (smeh), to je še boljše, saj je večji izziv kot na kakšnem festivalu, kjer točno veš, kaj pričakovati od publike.” In tudi borovniška publika je bila nad videnim navdušena, po enourni predstavi je sledil še koncert vseh petih igralcev, ki so, kot smo lahko videli in slišali, tudi glasbeniki.     Prav ta ekipa pa organizira tudi Kavč festival, ki je bil lani znova izveden tudi v Borovnici.

    Rok Mihevc  

  • Gostovanje igralcev iz Rakeka

    Gostovanje igralcev iz Rakeka

    Predstava “Kdo je ubil Mici?” je priredba igre Bojane Mišič, pripoveduje pa o stari babici s stanovanjem v bloku in milijonom na banki, ki jo redno obiskuje vnuk s partnerko, pa njena mama, podjeten akviziter, zmešani sosedi in hišnik. Skozi igro preverjajo, ali je Mici še živa, v besedilo igre pa so se igralci spretno prilagodili tudi gostovanju v Borovnici, saj so vključili nekaj znanih borovniških imen in tako pihnili na dušo borovniškemu občinstvu. 
    Kot je povedala vodja gledališke sekcije Martina Ličen Žorž, igralci prihajajo iz okolice Rakeka, do sedaj pa so imeli že šest ponovitev, tudi     za oskrbovance Varstveno delovnega centra in za dobrodelni namen za dveletno Loro, ki trpi za izredno reki sindrom GAND. Igra je po njenih besedah vredna ogleda, to so z zadovoljnimi obrazi potrdili tudi obiskovalci v dvorani večnamenskega prostora.      

    Rok Mihevc 

  • Kultura za vse generacije!

    Kultura za vse generacije!

    Za slovesen uvod so se potrudili pevci Mešanega pevskega zbora Mladi po srcu, pod vodstvom Iztoka Urbanca, in zapeli pesem, ki jo Slovenci še kako dobro poznamo: V dolini tihi. Gre za slovensko ljudsko oziroma narodno pesem, katere avtor in čas nastanka nista znana. Najbolj znana je priredba Ansambla Lojzeta Slaka in Fantov s Praprotna iz leta 1966, pod priredbo pa je podpisan Niko Zlobko, oče občanke Občine Log–Dragomer in velike umetnice: harfistke Mojce Zlobko Vajgl. Zbor je spremljala Orffova skupina iz Osnovne šole Log–Dragomer. Pesem V dolini tihi vstopa že v šesto desetletje, odkar jo je Lojze Slak s svojimi pevci nadvse priljubil Slovencem.
    Nadaljevala sta Otroški in Mladinski pevski zbor Osnovne šole Log–Dragomer pod vodstvom Mojce Lorber in se v svojem nastopu poklonila najbolj znanemu slovenskemu mačkonu – Mačku Muriju. Maček Muri je slovenska ponarodela pravljica o črnem mačku iz Mačjega mesta in o njegovi prijateljici muci Maci, letos pa mineva že 50 let od njenega nastanka. Daljnega leta 1975 jo je napisal Kajetan Kovič, zgodbo pa je ilustrirala Jelka Reichman. Izšla je v šestnajstih ponatisih, še vedno pa se uvršča na sezname 10. najbolj izposojanih knjig v slovenskih knjižnicah. Mladim pevkam in pevcem sta se pridružila tudi flavtistka Sara Malavašič in klarinetist Lan Gutnik ter plesalke Živa, Glorija, Eva in Nika.
    KUD Kosec je tokrat v goste povabil pevke ljudskih pesmi Trlce iz Ligojne, ki so del Kulturnega društva Ligojna. Nastopajo že sedemnajst let, znane so v bližnji in daljni okolici, rade se odzovejo povabilu na različna srečanja ljudskih pevcev in godcev. Redno se udeležujejo območnih prireditev Javnega sklada za kulturne dejavnosti, kjer so že trikrat dosegle regijski nivo, enkrat pa celo državnega. Njihova značilnost je noša: obleka kuča-majka, kot jo poimenujejo, sicer pa so bile tako oblečene premožnejše kmečke ženske v času Cankarjevega življenja ob svečanih priložnostih na obrobju Ljubljanskega barja. V okviru nastopa Trlc, ki so navdušile z nekaj znanimi ljudskimi, sta za krajši igrani nastop poskrbeli članici dramske skupine Sadika iz Ligojne: Marinka Kupec in Jelka Mele ter na zanimiv način predstavili Cankarjevo črtico Greh.
    Piko na i sta letošnji prireditvi dodala dva odlična glasbenika iz okolice Cerknice, in sicer izkušena pevka Maša Simčič, ki se je kalila v zborih in raznovrstnih vokalnih zasedbah. Sodelovala je z mednarodno priznanimi glasbeniki in se pri njih izpopolnjevala. Čeprav je diplomirala iz klasičnega petja, jo navdušuje raziskovanje glasbenih žanrov in vokalnih tehnik. Kot spremljevalna vokalistka pogosto nastopa z različnimi glasbenimi zasedbami ter sodeluje pri pevskih projektih in v studiu za vokalno glasbo, kjer se ukvarja z improvizacijo. Na kitari jo je spremljal Simon Baraga, ki je svojo glasbeno pot začel v glasbeni skupini skupaj z očetom. Najraje igra blues, sicer pa nastopa v različnih zvrsteh, kot sta yugo rock in pop. Sodeloval je na mnogih večjih glasbenih prireditvah in redno sodeluje z mnogimi znanimi slovenskimi glasbenimi imeni. Maša in Simon sta izvrstno interpretirala tri Prešernove pesmi, in sicer: O, Vrba, ki jo je uglasbil žal že pokojni Miro Tomassini, dolgoletni kitarist Vlada Kreslina in soavtor mnogih njegovih uspešnic, nato Nezakonsko mater, za katero je glasbo napisala Zvezdana Novaković, vsestranska glasbena ustvarjalka in performerka, ter za konec še pesem Kam, za katero je glasbo napisal legendarni Aleksander Mežek.
    Zadnjo besedo je imela predsednica Kulturno umetniškega društva Kosec Anica Vengust in zaključila z mislijo, da je kultura nekaj, kar preveva vse naše življenje in je izjemno zadovoljna, da je tokrat kultura na odru povezala vse generacije.

    Andreja Čamernik Rampre
    Foto: Daniel Rampre

  • Odprtje likovne razstave

    Odprtje likovne razstave

    Slikanje je njena velika ljubezen že od otroških let. Resneje je začela slikati pri akademskem slikarju Blažu Vehovarju, nato nadaljevala pri Petru Beusu, svoje znanje pa izpopolnila še pri znanem slikarju Zmagu Modicu. Dobila je dobre kritike slikarja Darka Slavca, kar jo še bolj spodbuja k slikanju. Preizkusila je različne tehnike – olje, akril, pastele – njen najljubši pa ostaja akvarel. Dosedanji slikarski opus odraža njene največje strasti: najraje slika portrete živali, še posebej psičkov, ki jo vedno znova navdihujejo s svojo nežnostjo in značajem. Utaplja se v čudovitih slovenskih pokrajinah, kjer narava pripoveduje svoje zgodbe in raziskuje človekovo figuraliko. Kot pravi, je slika zanjo, kot ujeti trenutek, ki je že davno minil. Ob tem pa se pogosto sprašuje: Ali je jutri dan več ali dan manj?
    Na razstavi, ki je postavljena po celotnem stopnišču občinske stavbe Občine Log–Dragomer, lahko spremljamo različne slikarske zgodbe, s katerimi se je
    poklonila spominu pred kratkim preminulega Petra Beusa. Večina razstavljenih slik je nastala prav v času, ko je ustvarjala pod njegovim vodstvom. Njegov vpliv je čutiti v vsaki potezi, barvnih harmonijah in detajlih. Prepričana je, da boste v njenih delih začutili odmev njegovega umetniškega duha. 
    Petar Beus pa ni bil zgolj njen učitelj, temveč tudi pomembna stranka njenega družinskega salona za okvirjanje Okviri V. Imeli so čast uokvirjati njegova dela, ki jih je pogosto krasil širok, baročno okrašen okvir – popoln zaključek njegovih čutnih in bogatih slik. Vsakokrat, ko je prinesel svoja dela, jih je, kot pojasnjuje Nataša Tešar, navdušil s svojo predanostjo in smislom za detajle. Likovna razstava Nataše Tešar je v občinski stavbi Občine Log– Dragomer na ogled do 31. marca v okviru delovnega časa Občine. Za vse, ki si razstave ne morete ogledati v živo, je možen virtualni sprehod med slikami tukaj. Na ta način lahko vstopite v avtoričin svet in doživite razstavo iz udobja svojega doma.

    Andreja Čamernik Rampre
    Foto: Andreja Čamernik Rampre

  • Pokazatelj notranje kulture je tudi stanje okolja

    Pokazatelj notranje kulture je tudi stanje okolja

    ZADNJO JANUARSKO NEDELJO  smo se, po zgledu naših prednikov, srečali na Vrhniki pri Svetem Pavlu, ki je vsem nam zgled, kako moramo delovati v korist skupnosti. To je tudi začetek pripav na 73. Sosedov dan. https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/prostovoljstvo/v-spominu-na-16-srecanje-ostaja-blagoslov-od-zgoraj-ki-je-segel-v-vsa-nasa-srca.html

    V ZAČETKU FEBRUARJA smo v vseh župnijah obeležili Svečnico, Blažev žegen  in marsikje tudi Prešernov dan. Na Brezovici na primer, so nam Prešernove pesmi so predstavili Alenka Klemenc, Roman Logar in Miha Rus. https://youtu.be/nStAMvu1e_I.

    Ob tem pa je žalostno to, da je navkljub napredku na vseh področjih, v »mavričnem« izobraževalnem programu še vedno prepovedana kulturna in vera naših prednikov znotraj lokalne skupnosti. Lahko pa si še naprej pomagamo sami in jo predstavimo podobno, kot smo na 72. Sosedov dan predstavili kulturno in naravno dediščino cerkve Svete Trojice.

    https://zrsvn-varstvonarave.si/blog/2024/09/06/metopirji-mednarodna-nocnetopirjev-in-primer-dobre-prakse-v-vnanjih-goricah-in-na-gradu-podcetrtek/

    Podobno pomembna, kot pa je tudi zgodovina vsake rodbine. https://www.mojaobcina.si/log-dragomer/novice/pogled-na-delo-nasih-prednikov–kovastvo-v-zupniji-brezovica-1-del.html  Ob tem se iskreno zahvaljujem odgovornim v Občini Log Dragomer za posluh in možnost, da so te teme naše kulture lahko objavljene tudi na portalu. Ob tem se iskreno zahvaljujemo tudi vsem zaslužnim za res kvalitetno obnovo kulturne iz tehnične mizarske dediščine, novih hrastovih stopnic v zvoniku, pri Svetem Lovrencu v Dragomerju, ki jih nam je naredil mizarski mojster g. Janez Kogovšek, iz Velike Ligojne, s svojo ekipo.

    Lovski dovoljuje poseganje v naravo samo še do konca februarja, zato vas prosimo, da vzamemo na sprehod vrečko in že sedaj in sproti poberamo v naravo odvržene smeti ter jih odložimo v kontejnerje. Čistile akcije pa so bile potrebne takrat, ko še ni bilo organiziranega pobiranja in odvoza smeti.

    IZBOLJŠAJMO MEDSOSEDDSKE ODNOSE in gradimo pravo demokracijo od spodaj nazgor. Idealno bi bilo, da bi bili vsi ljudje v vsakem zaselku med seboj povezani, kot uigrana športna ekipa. Zato je dobro nadgrajevati našo mrežo družin.  To je kot avto! Nič nam ne koristi, če ga ne vzdržujemo in uporabljamo. Da je mreža dobra pa potrjujejo tudi naše gasilke in gasilci, ki so tudi vstopili vanjo.

    PRIHAJA POMLAD in z njo tudi post in Velika Noč. To pa je res najboljši čas za čistilne akcije na področju naših medsebojnih odnosov. Res je, da lahko vsak spreminja le na sebe in, da ne smemo nikoli nikomur škodovati. Vendar pa smo vedno dolžni drug drugemu pomagati, da se odpravi čim več slabosti. Mnoge se vlečejo že iz preteklosti in smo se najne že navadili, kot na nujno zlo. Velika zmaga je že majhen korak na bolje!

    Vse lepo pozdravljamo z željo, da nam prebujajoča nova pomlad, daje moči za novo rast in delo v skupno dobro.

    Svečnica https://youtu.be/bG9zNOIyMf0

    9.2.https://youtu.be/b8XJDRS6T9E in  https://youtu.be/0wOq7EXXiM4

     

    Vnanje Gorice, 11.2. 2025

    Drago Stanovnik, 051 344 688 za ODPMD Brezovica

     

  • Čarobna ura za otroke vrtca in prvošolce, OŠ Log – Dragomer z Anjo Štefan

    Čarobna ura za otroke vrtca in prvošolce, OŠ Log – Dragomer z Anjo Štefan

    Dragomer, 22. januar 2025: Na povabilo bralnega krožka Od pravljice do lutke in v sodelovanju s kolektivom vrtca ter šole je pravljičarka Anja Štefan v plesni dvorani Timfita izpeljala literarno srečanje za otroke iz vrtca in prvošolce.
    Ura pravljic s pisateljico in pesnico Anjo Štefan se bo otrokom iz vrtca, prvošolcem in tudi nam, odraslim vtisnila v nepozaben spomin. S svojim edinstvenim načinom pripovedovanja nas je popolnoma očarala, saj je gospa resnično izjemna pripovedovalka. Na sproščen in doživet način je pripovedovala pesmi, zgodbe in uganke, zapela nekaj pesmic ter ustvarila čarobno in pravljično vzdušje, ki nas je vse prevzelo. Otroci so jo poslušali z velikim zanimanjem, navdušeno sodelovali in z radostjo srkali vsako besedo. Zdi se, da so v njej prepoznali toplino, ljubezen do soljudi in srčnost, ki jo izžareva.
    »Anja Štefan je v naši vrtčevski sobi znana osebnost in vsem nam ljuba. Njene besede, rime, živali in ljudje prinašajo v naše srčke ljubezen in toplino. Njene zapisane pravljice in pesmi otroci recitirajo doživeto in v njih vidiš veselje do slovenskega jezika. Dopoldne, ki smo ga preživeli z njo, je bilo čarobno, emocionalno in besedno sprejeto,« so o srečanju povedale vzgojiteljice iz vrtca Log–Dragomer.

    Otroci iz vrtca pa so komentirali: 
    – lepa je bila,
    – dobra je bila,
    – tista pravljica o ženički, a veš … pa uni fižolčki, k so ven skakali;
    – a veš, ona je bila pravljica,
    – lepo poje,
    – lepo govori,
    – rada nas ima,
    – ona je tolk knjig napisala, celo telovadnico;
    – pravljični zvonček je tako lepo igral;
    – Anja Štefan je zelo prijazna gospa, lepo poje in zanimivo prebere pravljice. Všeč mi je bila.

    Ga. Anja Štefan s svojimi deli že skoraj tri desetletja bogati otroštvo številnih otrok, hkrati pa kot skrbna varuhinja slovenskega pripovednega izročila ohranja in oživlja ljudske pravljice. Neprecenljivo je, da se je večkrat nagrajena pesnica in pisateljica na področju otroške ter mladinske literature odzvala naši prošnji, nas razveselila in počastila s svojim obiskom. Za to smo ji iz srca hvaležni. 
    Bralni krožek Od pravljice do lutke deluje v Dvig-u že od leta 2017. S pripovedovanjem pravljic spodbujamo željo in veselje otrok do branja ter osveščamo starše o pomenu branja in pripovedovanja pravljic za razvoj osebnosti ter sposobnosti otrok. S pomočjo pripovedovanja pravljic se otroci učijo poslušanja in vztrajnosti ob stiku s knjigo ter povezovanja slik z besedami. Poleg tega je branje pomembno za oblikovanje vrednot, odnosa do vseh ljudi in samozavesti. Posebnost bralnega krožke je, da otroci spoznavajo samo slovenske ljudske zgodbe in zgodbe slovenskih avtorjev. V dejavnost vključujemo otroke stare od 4 do 7 let, ki na vsakem srečanju spoznajo novo zgodbo in ustvarijo lutke, ki jih ob zaključku leta razstavimo. Kot mentorice in somentorice krožka sodelujejo vzgojiteljice, upokojene vzgojiteljice ali študentke. Vsako leto otroci tudi ustvarijo in ilustrirajo svojo avtorsko zgodbo, ki jo predstavijo na razstavah ali medgeneracijskih literarnih srečanjih v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki.        

    Mojca Erjavec, mentorica bralnega krožka, in Olga Drofenik, društvo DVIG