Kategorija: Intervju

  • Intervju z zlatomašnikom – msgr. Mirom Šlibarjem

    Intervju z zlatomašnikom – msgr. Mirom Šlibarjem

    Miro Šlibar, bolnišnični duhovnik, strasten pohodnik in navsezadnje duhovnih z velikim srcem. Msgr. Šlibar v letu 2025 obeležuje 50 let duhovniškega poklica in poleg g. Alojzija Goloba, bivšega dobrovskega župnika, na Dobrovi obeležuje zlato mašo. Ob tej priložnosti smo za bralce Našega časopisa pripravili poseben intervju zlatomašnikov. Kot prvega boste lahko spoznali msgr. Mira Šlibarja, prihodnjič pa g. Alojzija Goloba. 

    Za začetek: Kdo ste, od kod prihajate? S čim se radi ukvarjate, kako ste povezani z dobrovsko občino in Župnijo Dobrova? Kako bi se na kratko predstavili. 
    Doma sem iz Moravč, ki jo opeva čudovita pesem Tja pod zasavsko hribovje … Sem eden do petih fantov Bêjeve družine, kakor se reče pri nas doma. Na vsakih približno dve leti smo se rodili štirje, čez deset let pa še ta peti. Oče je bil občinski cestar, popoldne pa še krojač, mama pa je bila gospodinja, kar je bil tedaj značilen poklic žena. 
    Že od mladih let sem imel rad knjige, učenje, prijateljevanje, šport, v zadnjem času pa se redno posvečam hoji, tudi z obveznostjo redno maševati na najvišje stoječi slovenski kapeli Marije Snežne na Kredarici. Po treh kaplanovanjih v Sodražici, Šentjerneju in Zagorju ob Savi sem se ustalil ob samostanu Marijinih sester na Dobrovi. Tu ob drugih odgovornostih opravljam poslanstvo hišnega duhovnika po potrebi tudi priskočim v pomoč dobrovski župniji. Po tovrstni predstavitvi sem torej tudi občan občine Dobrova – Polhov Gradec.

    Koliko ste bili stari, ko ste se odločili za duhovniški poklic in kako je vašo odločitev sprejela družina? 
    Že ko sem hodil v 6. razred osnovne šole v Moravčah, sem začel razmišljati o duhovniškem poklicu. A me k temu sploh ni nihče nagovarjal, kaj šele silil. Naša družina pa je prakticirala vero, čeprav sploh ni »pretiravala«. V tistem času je prišel k nam mlajši duhovnik Jože Mrvar, ki je imel čut za nas fante, za ministrante. Velikokrat smo prihajali v župnišče in mu pomagali pri različnih opravilih. Spominjam se večera, ko sva se vračala s pokopališča in se ustavila ob lurški kapelici nedaleč od župnijske cerkve sv. Martina v Moravčah. Spodbudile so me njegove besede: »Miro, splača se iti po kolenih okoli sveta, da rešiš eno samo dušo!« Ob odločitvi za duhovniški poklic domača družina ni nasprotovala, razen kot je najbrž povsod, z opazko »da ti ne bo žal, za kar si se odločil,« …               

    Kaj je vaše življenjsko poslanstvo na vaši poklicni poti duhovništva?
    Deset let sem bil kaplan na treh župnijah in opravljal običajno službo duhovnika na župniji, to je pomoč župniku na župniji in vzgajanje za samostojno vodenje župnije. Tako so mi bili blizu in otroci, mladi, starši, kakor tudi starejši, bolniki in invalidi. V enem obdobju sem se posvečal tudi Romom in zanje imel tudi sv. maše. Ker sem sam tedaj preboleval več bolezni, sem še bolj čutil s preizkušanimi in se jim več posvečal. To je bilo tudi razlog, da sem po desetih letih kaplanovanja ob ustanovitvi Bolniške župnije leta 1985 prevzel službo bolniškega župnika v osrednjih ljubljanskih bolnišnicah.

    Kako se spominjate svojih prvih let duhovništva? 
    Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Sodražici, tj. v deželi suhe robe. Ob zglednem župniku Tonetu Čoparju in njegovi sestri, gospodinji Micki, sem se dobro počutil. Z vso pozornostjo je skrbela zame, saj sem preživljal kronično vnetno bolezen črevesja (KVBČ) in je bila potrebna dieta. Zato kljub običajni praksi enoletnega pripravništva, me ni škof poslal na drugo župnijo, češ, da tako ne bom preživel niti leto dni. Tako sem tu ostal še štiri leta. Že takrat sem rad obiskoval bolne in invalide in vodil dekanijska srečanja zanje na Binkošti pri Novi Štifti. Spominjam se, kako sem se z malim  »fičotom« odpravil na obisk k invalidki, za katero niso še najbližji vedeli, da živi. Ko je njena mama videla, da nas je kar veliko stopilo iz avta z vrečko, polno Miklavževih dobrot, nas je pozdravila  z besedami: »Ima preveč dela s pletenjem … ne, nič ne bo vzela!« Ni nas prepoznala, zato tak pozdrav … Spominjam se, kako ji je bilo nerodno, ko je ugotovila, zakaj smo prišli: da bi obiskali invalidno hčer in jih prinesli »Miklavža«.

    Službovali ste na različnih župnijah – katerih župnij se najbolj spomnite, jih imate v najlepšem spominu. Kje ste se počutili najbolj sprejete in domače? 
    Po ravnokar omenjeni župniji Sodražica, ko nisem niti po petih letih še umrl, kot so glede na bolezen pričakovali, sem odšel v Šentjernej pod Gorjance, v znamenito deželo cvička. Pogosto sem obiskoval kartuzijanski samostan v Pleterjih in bil zelo povezan s takratnimi predstojniki samostana. Nepozabne so bile molitve sredi noči s patri kartuzijani. Bolezen se je kmalu pozdravila, tudi s samo menjavo kraja in ne nazadnje tudi s cvičkom … Ker je šentjernejska župnija bolj kmečka in tudi zato, ker je tudi moja mama postala birmanska botra eni od deklet v Šentjerneju, lahko rečem, da mi je bila od vseh župnij najbolj draga. Nenazadnje tudi zato, ker ima veliko podružnic, v katerih sem maševal vsak dan med tednom. A tudi zato, ker je ena od teh posvečena lurški Materi Božji, kjer so še sedaj ves mesec maj srečanja »pod milim nebom«. Duhovnik, potem ko sem stopil v deseto leto duhovništva, sem se kar znašel tako med mladimi kot ostalimi. Imel pa sem tudi dobrega vzornika duhovnika Franceta Erklavca, ki mi ostal vse življenje zgled v požrtvovalnem in zavzetem pastirovanju.
    S tem pa nisem mislil reči, da se nisem dobro vživel tudi na tretji župniji, tj. v Zagorju ob Savi. Zanimivo! Vsaka župnija, kjer sem bil, je znana po nečem, ta pa vsaj takrat po rudniku in premogu. Tu je Bog na poseben način vzpostavljal most med mladimi. Saj se je eden iz zagorske souprave Šentlambert v tistem času udeleževal osnovnošolskega verouka in kasneje postal duhovnik. In vsaj malo sem najbrž kriv še za poklic redovnice in duhovnika iz samega Zagorja.                 

    Z vaše pestre duhovniške se sigurno spomnite kakšne anekdote. Katera vam je morda najbolj ostala v spominu? 
    Res so bile pestre poti na moji poti duhovniškega poklica. Da pomislim! V Družini, slovenskem katoliškem tedniku, je bila v rubriki Ujeti v objektiv pred leti objavljena fotografija »gornika« Mira Šlibarja s kravo. Pa mi je nekdo rekel: »Glej, kako lepa!« Morda je hotel reči fotografija, ampak sam sem dobrodušno dodal: »Ali krava?«

    Kaj radi počnete v svojem prostem času – imate kakšen hobi, kakšno posebnost, ki je marsikdo o vas sploh ne ve? 
    Znano je, da človek, ko pride v »penzijo« nima več časa. Tako tudi sam nimam dosti prostega časa. Zelo rad se pohvalim, da veliko hodim, predvsem na Vrhe nad Dobrovo pa še kam dlje. Težko bi rekel, da mi je poseben hobi vzpon na Kredarico, ko sem tu že šesto leto zadolžen za sv. maše trikrat v letu (5. avgusta, 15. avgusta in 8. septembra). V veselje mi je, da bom letos ponovno spremljal godbo Dobrova – Polhov Gradec na Kredarico, kjer se bomo Bogu zahvalili za 50 let duhovništva. Torej, res rad hodim. Ni lepo, da se hvalim, pa vendar naj vam zaupam, da sem v pogovoru s sodelavci ugotovil, da sem pri teh vzponih premagal višinsko razliko okoli 305.000 m, kar pomeni, da bi se povzpel 35-krat na Mont Everest, če bi šel nanj kakor z dvigalom navpično (Himalaja, Azija, 8849 m). Rad berem knjige, pa ne zgodb, ki so zapisane, pač pa pripovedi ljudi, tudi tistih, ki nosijo s seboj veliko težo življenja. Če sem prej omenil hribe, pa naj povem, da imam rad tudi morje. Predvsem pa druženje s sorodniki in prijatelji.

    Kako pa se povezujete oz. ste se povezovali z mladimi? 
    Kot kaplan v treh že omenjenih župnijah sem se veliko družil z mladimi, na  takrat še znanih mladinskih srečanjih … Pa kasneje v Bolniški župniji s študenti medicine. Vsak teden smo se za nekaj minut zbrali pri molitvi v kapeli UKC in več let hodili tudi na duhovne vaje. Par deklet, študentk medicinske fakultete, je vstopilo v najstrožje samostane klaris in karmeličank. Sicer pa smo hodili tudi v gore in marsikdo je na teh poteh našel svojega življenjskega sopotnika. Tako so se ustvarili lepi zakoni.

    V kakšnem spominu vam ostaja Župnija Dobrova, kako bi jo opisali? Kakšni so ljudje, skupnost, energija, ki se čuti, okolje ipd. 
    Že samo ime nam pove, da je župnija »dobra«. Zelo mi je draga. Z veseljem kdaj priskočim na pomoč, bodisi pri bogoslužju ali za spovedovanje. Posebno mi ostajajo v spominu blagoslovi velikonočnih jedil, pa tudi obiski starejših in bolnih. Seveda župnija ne bi mogla biti »dobra, kot sem zapisal«, če ne bi tu živeli dobri ljudje. Razumljivo pa je, da tako kot sam sploh nisem popoln, tudi Dobrovčani niso (še) popolni. Pomembno je, da si to priznamo in želimo postati (še) boljši.

    Kaj za vas osebno pomeni zlata maša? Kako doživljate ta jubilej – ali bolj kot praznovanje, kot zahvalo ali celo razmislek? 
    Kot prvo, ne zavedam se sploh, da bom obhaja že »zlato mašo«, čeprav sem od mašniškega posvečenja v svetem letu 1975 daroval okoli 20. 000 svetih maš. Praznovanje zlate maše sprejemam kot zahvalo najbližjim, to je staršem, bratom, sorodnikom, prijateljem, vzgojiteljem, pa tudi skritim dobrotnikom, zlasti starejšim in bolnim, ki so me podpirali in me še podpirajo po poteh mojega duhovništva. Obenem pa naj bo to priložnost molitve za nove duhovne poklice. Že številke, da nas je bilo pred 50 leti posvečenih v Sloveniji 61, letos pa vsaj 2, a hvala Bogu zanju,  so zgovorne … Sicer pa je vsako praznovanje, tudi zlata maša, priložnost za druženje in utrjevanje sorodnostnih in prijateljskih vezi.

    Če bi se danes znova odločali – bi izbrali isto pot, duhovniško pot? Ste si kot mladi kdaj mislili, da bo za vami tako pestra in bogata življenjska pot? 
    Ob odločanju, če bi ga  spet doživel, bi si znova izbral isti poklic. Tako gledam tudi na druge poklice, kot tudi na zakon. Ko dobro premisliš, tudi moliš za to, se pogovarjaš, se odločiš in delaš, da bi bil  tam, za kar si se odločil, srečen, prinašal srečo tudi drugim. Sicer pa niso 365 dni v letu samo sončni dnevi … Kaj bi bilo brez padavin? Seveda pa ob pestrosti poti ni (bilo) vedno lahko, vendar se zavedam, da nas spremlja upanje in spoznanje, da so tudi preizkušnje priložnost za nov začetek. Veste! Tukaj se zelo zanašam na svetopisemski stavek: »Njim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,« (Rim 8,28) ki je tudi moje novomašno geslo.

    Kaj vse ste v teh 50 letih duhovništva že doživeli? 
    Povedano v šali: čisto »vse«, razen to, da še nisem umrl. Zakaj omenjam to? Po prvem letu duhovništva, ko bi moral na drugo župnijo, so se na škofiji odločili, naj kar ostanem, saj tako ne bom živel več kot leto. Pa se jih je nabralo kar za zajetno »košaro« let. 
     Zanimivo je bilo tudi enkrat na nočni poti na Kredarico. Začeti je treba sredi noči, da prideš pravočasno. Deževalo je, pihal je močan veter. Po polnoči pa dobrih 50 metrov pred seboj opazim dve luči. Nisem vedel, ali bi pozdravil »Dober večer!« ali »Dobro jutro!« Nekaj od obojega sem menda izustil. Pa nič odgovora. Čudno? Po ponovitvi pozdrava je bilo enako. Nato pa so se skrivnostne luči pomaknile naprej. Z začudenjem smo ugotovili, da nas je prišel pozdravit gams. Pa tudi nadaljevanje je bilo nenavadno. Ker se skoraj nič ni videlo, smo prišli do neke zgradbe, ki se nam je zdela prav čudna. A glej, bili smo pred kapelo na Kredarici. Da ne rečem, kako me je takrat zeblo …

    Z vami zlato mašo obeležuje tudi gospod Alojzij Golob. Kaj vam pomeni, da tako pomemben jubilej praznujeta skupaj? Vas veže kakšna posebna skupna zgodba, spomin? Kako sta se spoznala?           
    Vesel sem odločitve odgovornih v župniji, da bova z gospodom Lojzetom skupaj obhajala zlato mašo. Vsa leta na teološki fakulteti sva skupaj študirala, se srečevala, čeprav sva delovala na različnih župnijah. Po 27 letih delovanja v Bolniški župniji, ob spremljanju bolnikov v Ljubljanskem kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu, pa sem prišel na Dobrovo. Malo više od cerkve in župnišča imam svoj dom ob samostanu Marijinih sester. Zelo lepo me je takrat sprejel kolega Alojzij. Zadnja leta pa sva si še posebno blizu. Saj naj bi bil duhovnik s čutečim srcem. Skupno praznovanje je vendar sploh primerno, kajti duhovništvo je svojevrstno bratstvo.

    Kaj si želite za Cerkev prihodnosti? Kaj želite dobrovski župniji oz. mladim rodovom, ki prihajajo za vami? 
    Želim, da bi Cerkev vztrajala po zamisli Jezusa Kristusa. Ne le, da bi se imeli za »verne«, pač pa da bi z življenjem potrjevali pripadnost Cerkvi. Dobrovski župniji želim dobre medsebojne odnose v družinah, spoštovanje človeškega življenja od spočetja do dostojne smrti. Pa, da bi čutili odgovornost, vsi in vsak posebej, za kakršno koli poslanstvo, ki  nam je v Cerkvi namenjeno. Vse to naj velja tudi za mlade, kajti na njih stoji ne le svet danes stoji, pač pa tudi prihodnost naše  lepe dežele in posebej kraja Dobrova. Prav mladih sem vesel, ne le ob dobro organiziranih oratorijih, pač pa tudi v drugih akcijah.

    In še zaključna misel… 
    Hvala, da ste me sprejeli v svoj kraj, župnijo, občino. Posebno Marijinim sestram in župniku Janezu. Hkrati se zahvaljujem, da bomo skupaj praznovali zlato mašo in imate sočutno srce do kakorkoli potrebnih. Pozdravljam vas in molim tudi za vas vse.

    Manca Dolinar
    Foto: msgr. Miro Šlibar

  • Spoznajmo župnike naše občine – Franc Kadunc

    Spoznajmo župnike naše občine – Franc Kadunc

    V naslednjih nekaj številkah bomo dodobra spoznali življenje in delovanje naših treh župnikov, ki v domači občini skrbijo za duhovno življenje občanov in vernikov. Kot prvi na vrsti se bo predstavil župnik Franc Kadunc iz Šentjošta.

    Kdo ste, od kod prihajate in kako dolgo že službujete v naši občini? 
    Sem France Kadunc, doma sem iz Grosupljega. Sem prvorojenec; imam tri brate in dve sestri. Tudi en brat je še duhovnik, frančiškan, ena sestra pa je posvečena Bogu. Duhovnik sem postal pred 52 leti in pol; pred štirimi leti in pol pa sem prišel za župnika v Šentjošt in s tem v občino Dobrova-Polhov Gradec.

    Kako ste bili sprejeti med krajani? Kaj vam je v naši občini posebej všeč? 
    Kako so me sprejeli farani Šentjošta bi morali vprašati njih. Jaz sem vsekakor zadovoljen na tem mestu. Tu vršim poslanstvo, ki mi je zaupano in je v tem, da najprej z zgledom in seveda z besedo pričujem za evangelij. Župljani so zelo aktivni tako na cerkvenem kot tudi na družbenem področju. Po svojih močeh jim pomagam in jih podpiram.

    Kaj kot duhovnik počnete v prostem času?
    Kar se tiče mojega delovanja izven duhovniške službe rad obiskujem domače, posebno brata duhovnika, ki živi v Mošnjah na Gorenjskem. Vsak teden se srečam tudi z nekaterimi prijatelji duhovniki, kjer se skupaj duhovno poglabljamo in rešujemo težave, ki se pojavljajo v vsakdanjem življenju. Kajti človek je ustvarjen za družinsko življenje in ta srečanja pripomorejo k temu. Veliko hodim peš, tudi zaradi takšnih zdravnikovih navodil. Pa tudi rad berem tako knjige kot tudi periodiko. Če pa se ponudi prilika pa s prijatelji vržem kakšno partijo taroka. Sem pa tudi navdušen nad našimi skakalci in drugimi športniki.

    Kaj so posebnosti vaše župnije in kaj vas pri vašem delu najbolj navdihuje?
    Vsaka župnija, kjer sem deloval, bil sem na petih različnih, je bila edinstvena. Tudi ta je edinstvena iz več razlogov: oskrbeli so mi zelo prijetno stanovanje na nekdanjem hlevu; poskrbijo za hrano, tako da sem gost skoraj v vsaki hiši in v letu in pol obiščem domala vso župnijo. V velikem številu se udeležujejo verskih obredov in radi pri njih sodelujejo; so izredno radodarni, prijazni in komunikativni, me spoštujejo; vsi otroci hodijo k verouku, skratka čutim, da sem povsod dobrodošel. Zelo zagnani so mladi, ki so povezani v skupino silaq in organizirajo oratorij in razne pobude kot so izmenjava jesenskih poljskih pridelkov, oblačil in druge delavnice za otroke in družine. Veliko dobrega naredi karitas, ki s pomočjo dobrodelnih koncertov poskrbi za ostarele in materialne pomoči potrebne. V župniji delujejo tri zakonske skupine, ki se na srečanjih medsebojno bogatijo in podpirajo. V zadnjem času se zbirajo tudi starejši, tisti, ki so stari nad 70 let, mi jim rečemo »tamodri« in si tem lepšajo svoje tretje življenjsko obdobje.

    Kako vidite vlogo Cerkve in župnije v življenju skupnosti? Na kakšne načine ste povezani z dogajanjem v kraju?
    Zelo mi je tudi všeč, da je versko in družbeno življenje povezano. Zato rad oznanim in povabim na razne prireditve, ki so koristne za vse, tako za tiste, ki prihajajo k verskim obredom, kot za tiste, ki se jih ne udeležujejo in se jih tudi rad udeležujem, če mi le dopušča čas. V tej simbiozi vidim blagoslov za vse in prijetno prihodnost.

    Kako vi doživljate spremembe v sodobni družbi? Katere izzive opažate pri vernikih danes, v primerjavi s preteklostjo? 
    Gotovo je, da zgodovina ni dolgočasna. Vedno je nekaj novega v zraku. To opažamo tako v sodobni Cerkvi kot tudi v sodobni družbi. Demokratične spremembe v letih 1990 in naprej so dale nov polet tako Cerkvi kot tudi družbi v kateri živimo. Marsikaj se je spremenilo, recimo to, da je Cerkev vstala iz katakomb, da lahko v družbi govorimo bolj svobodno, da se popravljajo nekatere krivice vernikom, da smemo sploh povedati svoje mnenje. Marsikaj je drugače, boljše, čeprav smo še na poti in ni še videti konca, ki bi zadovoljil vse. To 45 letno nasilje nad kristjani je pustilo hude posledice. Ljudje se še vedno bojijo izpovedati svojo vero, svoje prepričanje, so še v nekem krču. A se stvar popravlja počasi, a vztrajno. In tu je naloga Cerkve in nas duhovnikov. Mnogi so se bali in se morda še bojijo revanšizma predstavnikov Cerkve. To je daleč od božjega načrta. Bog je oče vseh ljudi, vse ima rad, vse vabi, da smo kot družina, ki potuje proti cilju, proti večnemu življenju. Zato je Jezusova Cerkev blizu vsem ljudem, vse spoštuje, tudi njihovo prepričanje; pred njim so vsi enako pomembni ne glede na spol, raso, barvo kože, versko prepričanje. Glede slednjega si želimo, da ne bi delali razlik, oziroma da bi koga poniževali ali izločali zaradi vere. To je moj in seveda tudi verski pogled na prihodnost: že na zemlji skupaj gradimo družbo, ki ima svoj temelj v življenju, ki se bo uresničilo v večnosti, kjer bomo vsi bratje in sestre.

    Hvala vam za vse odgovore. 

    Naslednjič pa bomo spoznali župnika župnije Dobrova, gospoda Janeza Kvaternika.

    Manca Dolinar

  • Križ ni nikoli zadnja postaja

    Križ ni nikoli zadnja postaja

    Gospod Poje, za začetek: bi se nam lahko na kratko predstavili? Od kod prihajate, kako dolgo že delujete kot župnik v Župniji Brezovica? 
    Sem Jožef Poje, doma sem iz Šentvida nad Ljubljano, v Župniji Brezovica pa sem župnik deset let. Tudi pred Župnijo Brezovica sem bil župnik dveh manjših župnij: Nove in Stare Oselice, pred tem pa sem bil kaplan v Železnikih, Zagorju ob Savi, v Bolniški župniji in Cerkljah na Gorenjskem.

    Kako ste bili sprejeti, ko ste prišli na Brezovico? 
    Spomnim se, da je bil pred desetimi leti res lep sprejem. Ljudje so bili veseli, z eno srčnostjo, odprtostjo, hvaležnostjo, da prihaja duhovnik.

    Bi lahko rekli, da se danes tukaj že počutite kot domačin?
    Ja, v toliko letih kraj postane domač, prijeten; lahko rečem, da sem rad tukaj.

    Smo tik pred največjim krščanskim praznikom. Kaj vam osebno pomeni ta čas?
    Že obdobje, ki se imenuje veliki teden, me zaznamuje od otroštva naprej, posebej zadnji trije dnevi, ki se imenujejo velikonočno tridnevje, od velikega četrtka naprej, in sama Velika noč. Vedno sem v teh dneh čutil veliko dogodkov, ki so povezani z mojim življenjem, dogodkov, ki so zaviti tudi v skrivnost Božje poti ali delovanja. Predvsem v teh dneh vidim praznik, ki je praznik veselja, ker zmaguje življenje. Za to niti ni potrebno imeti vere, ampak logično misel: ker je življenje od Boga, Bog pa je najmočnejši, torej ni druge možnosti, kot da je življenje končni zmagovalec. Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, ki je praznik Velike noči, daje tudi meni osebno velik notranji vpogled v vse delovanje, ki ga imam. V tem je pogled naprej, je moja prihodnost, polna prihodnost,  to pa je tista lepota praznika Velike noči: prihodnost, ki se bo nekoč zgodila, je polna prihodnost.

    Lahko na kratko predstavite župnijo Brezovica? 
    Župnija Brezovica je v dveh občinah: v občini Brezovica in v občini Log- Dragomer. V župniji je približno 9.000 prebivalcev. Poleg župnijske cerkve ima še tri podružnične cerkve: v kraju Log, v Dragomerju in v Vnanjih Goricah. Vse cerkve imajo ključarje – to so ljudje, ki so odgovorni za urejenost in vzdrževanje cerkva kot objektov. Potem so tu še prostovoljci, ki skrbijo za čistočo, okrasitev, pripravo prostora, kadar je sveta maša, bogoslužje. Ti ljudje res čutijo s krajem in jim je cerkev, ki je v njihovem kraju, dragocena ter pomembna.
    Sveta maša je vsak dan v župnijski cerkvi na Brezovici. Vsako nedeljo pa je sveta maša tudi v Vnanjih Goricah in v kapeli na Logu, ker je tam prostor večji kot v tamkajšnji cerkvi, ki je premajhna. V cerkvi v Dragomerju je sveta maša redkeje, nekajkrat na leto in ob cerkvenemih pogrebih.

    Kako bi opisali vlogo vaše župnije v življenju kraja? Se vam zdi, da se krajani radi vključujejo v župnijske dejavnosti?
    Mislim, da ima župnija in tudi versko dogajanje vpliv v kraju. Ljudje prihajajo, verniki so hvaležni, da je tukaj pester utrip – od otrok, mladih, starejših. Poleg svetih maš in obredov se vrstijo v župnijski cerkvi tudi kulturni dogodki, ki so v naši župnijski cerkvi predvsem glasbeno obarvani: gostovanja pevskih zborov, glasbenih skupin, koncerti, ki se jih udeležujejo tudi tisti, ki niso verniki, ampak ljubitelji kulture in glasbe.

    V občini Log-Dragomer stojita dve cerkvi: cerkev sv. Lovrenca v Dragomerju in cerkev sv. Janeza Krstnika na Logu, ki sta tudi del kulturne dediščine kraja, dva najstarejša objekta v Občini Log- Dragomer. Kako vi doživljate njuno vlogo?
    Obe cerkvi sta osrednja kulturna spomenika občine Log-Dragomer z bogato zgodovino. Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila pred leti celo romarska, kamor so ljudje prihajali tudi od drugod in je zagotovo zaznamovala kraj. Cerkev sv. Lovrenca, ena najstarejših podružničnih cerkva v tem okolju, je bogatejša še z odkritjem fresk, ki so se odkrile ob elektrifikaciji. Te freske so dragocene tudi zato, ker so v časih, ko šolstvo še ni bilo tako dostopno, ljudem podajale verske resnice. Freske so bile kot kateheza, verouk, poučevanje po slikah, da so si ljudje lažje zapomnili, pridobivali versko izobrazbo in sledili praznikom.

    Slišali smo, da se v sodelovanju s predsednico KUD Kosec trudite obnoviti freske v cerkvi sv. Lovrenca. Kako poteka ta projekt in kakšne so vaše želje glede prihodnosti teh objektov?
    Zdaj so pridobljeni kulturnovarstveni pogoji z Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Trenutno poteka povpraševanje v Restavratorskem centru: kakšna dela bi bila primerna, v kakšnem obsegu, na kakšen način? Freske so izjemno pomembne in želimo jih približati tudi obiskovalcem. Ker je cerkev zaradi varnosti zaprta, pripravljamo informativno tablo, ki bi bila postavljena ob cerkvi, da bi obiskovalci lahko prebrali njeno zgodovino in videli notranjost vsaj na fotografijah. Zdi se mi izjemno pomembno, da ljudje začutijo vrednost sakralne dediščine, da krajani čutijo, da imamo v kraju dragoceno stavbo z bogato zgodovino.

    V zadnjih letih veliko sodelujete z društvi. Zanima me, kako vi gledate na to sodelovanje, ali je to pot, ki bi jo po vašem mnenju morali še okrepiti?
    Sodelovanje z društvi v kraju se mi zdi izrednega pomena, da se občuti povezanost v različnosti, kako gradimo vsak na svojem področju nekaj lepega in dobrega. Vrsto let ob prazniku gasilcev pripravljamo spominske svete maše za vsa štiri prostovoljna gasilska društva, ki delujejo v naši župniji. Poleg tega smo pred nekaj leti začeli pripravljati sveto mašo za lovce ob godu sv. Huberta, pa za čebelarje ob godu njihovega zavetnika sv. Ambroža. Ob največjem Marijinem prazniku – Velikem Šmarnu so v procesijo povabljeni praproščaki vseh društev in skupin iz župnije. Odziv je dober, še boljši je, kadar je povabilo osebno, ne le preko oznanila ali spletne strani.     

    Se vam zdi, da se današnje življenje vernikov razlikuje od tistega v preteklosti? Kateri so po vašem mnenju največji izzivi sodobnega časa za ljudi? 
    Vera je živa stvar, spreminja se v vsakem človeku kot živ organizem. Še pred desetletji je bila vera v koraku s utripom družbenega življenja, kot tradicija, in je bila širše prisotna. Danes je to bolj osebna odločitev. Spremembo vidim v tem, da je po številu manj vernikov, a ti so bolj globoko povezani z vero kot nekoč. Zdaj nekdo pride v cerkev, ker tako sam čuti, je prepričan, ker ima osebno držo, osebno izkušnjo.

    V sodobnem, hitrem svetu ljudje pogosto težko najdejo čas za globlje odnose. Kaj bi po vašem mnenju lahko naredili kot skupnost – ne le kot Cerkev – da bi se bolj slišali, videli in podprli? 
    Zame je dragoceno vsako srečanje, ki je osebno srečanje. Tehnologija in družbena omrežja veliko omogočajo in olajšajo delo, a ne morejo nadomestiti osebnega srečanja. Tu je poudarek: osebno srečanje, človek s človekom. Da se omogoči to srečanje tudi mladim, ki jih lahko tehnika še močneje pritegne, zaznamuje ali celo ujame in pritegne še bolj kot odrasle. Po drugi strani smo tudi odrasli žal že močno zaznamovani s tehnologijo.

    Za konec: kaj bi ob prihajajoči Veliki noči želeli sporočiti našim bralcem? 
    Želel bi, da bi vsak ob srečevanju s preskušnjami, ki jih lahko z drugo besedo imenujemo tudi križ, ki nas bremeni, spoznal, da križ ni nikoli zadnja postaja. Vedno je vmesna postaja na poti in za vsako preizkušnjo, težavo, bremenom, križem gre pot naprej. To je pot rešitve, kristjani rečemo, da je to pot odrešenja, pot svetlobe, veselja, radosti. Zadnja stvar je popolno veselje, sreča, radost, zadovoljstvo. To je naš cilj. Vmes pa so različni trenutki, s težo, pa tudi z radostjo. Na koncu je za vse popolnost v veselju.

    V. L.  
    Foto: arhiv Jožefa Pojeta

  • Kako pa Velikonočni čas preživljajo župniki naše občine?

    Kako pa Velikonočni čas preživljajo župniki naše občine?

    Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ki obeležuje vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih in s tem zmago življenja nad smrtjo, luči nad temo. Za Kristjane po vsem svetu predstavlja vera sporočilo upanja, odrešenja in novega začetka. Po tihem in premišljenem postnem času ter velikem tednu, ki se zaključi z Velikim petkom, prihaja praznično nedeljsko jutro, ki vernike znova spomni na moč vere in pomen skupnosti.

    Velika noč je prežeta s simboliko – od blagoslova jedi in velikonočnega ognja do prazničnih maš in zvonjenja cerkvenih zvonov, ki naznanjajo veselo novico. A poleg bogoslužnih obredov in verskih simbolov nosi praznik tudi močan človeški pečat – združuje družine, povezuje skupnosti in v srcih ljudi prebuja toplino, sočutje ter pripravljenost na nove začetke.

    Kako pa Veliki teden in Veliko noč doživljajo tisti, ki vodijo župnijo – župniki? Kako se na praznik pripravijo, kako ga preživijo in kaj jim osebno pomeni? O tem so nam spregovorili vsi trije župniki, ki delujejo v občini Dobrova – Polhov Gradec.

    JANEZ KVATERNIK – Župnija Dobrova

    Veselim se resnice o Kristusovem vstajenju. Smrt zaradi Jezusovega vstajenja nima več zadnje besede. Da je Jezus res vstal od mrtvih, mi potrjujejo naslednja dejstva: prazen Jezusov grob, Jezusova prikazovanja apostolom, praapostolska pridiga, ki jo kot večkratni odmev zasledimo v Apostolskih delih, čudeži, ki so jih vršili apostoli v imenu Vstalega Gospoda, spreobrnjenje Savla, preganjalca prvih kristjanov, preganjanje prvih skupin kristjanov s strani Judov in Rimljanov ter mučeniške smrti apostolov. Če vse to povežem, ne moremo več dvomiti o Kristusovem vstajenju. Ko gledam na zemeljsko življenje iz zornega kota večnosti, lažje kljubujem povečani neveri med ljudmi, oziroma skoraj sovražnemu odnosu današnje družbe do Katoliške Cerkve in do krščanstva. Vstali Gospod je obljubil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. In v 2000-letni zgodovini se to lepo vidi. 

    V moji rojstni župniji je v navadi poseben Velikonočni običaj “trkanje pirhov”, ki je priljubljen med sorodniki in prav tako na vasi. Vsak si iz družinske košare izbere svoj pirh: najprej preizkusi njegovo trdnost tako, da ga približa lastnim prednjim zobem in nanje rahlo udarja s “špico” (bolj koničastim delom) izbranega jajca. Pri tem posluša, kakšen zvok oddaja pirh: čim nižji je zven, tem trdnejši je izbrani pirh. Nato prosi še svojega nasprotnika v trkanju pirhov, če lahko na isti način preizkusi še trdnost njegovega pirha. Iz poslušanja obeh zvenov sklepa, kateri pirh bo “zmagal” pri trkanju. (Včasih se kdo že po poslušanju “štime” premisli, in ne gre “trkat”, ker se boji pirh izgubiti.) Nato sledi samo “trkanje”: eden trdno drži v roki svoj pirh navpično s “špico” navzgor, drugi pa s svojim, obrnjenim navpično s “špico” navzdol, lahno udarja po nasprotnikovem jajcu. Sliši se: “tok”, “tok”, “tok”, “tok”, oba pa napeto gledata v pirha, kateremu se bo “špica” prej zdrobila. Če se je to zgodilo tvojemu pirhu, moraš ta pirh podariti nasprotniku. Potem si lahko “zmagovalec” izbere naslednjega sotekmovalca in gre z njim “trkat” z zmagovalnim pirhom. Tisti, ki so imeli trdne pirhe in so šli z njimi “trkat” na vas, s sosedi in prijatelji, so lahko domov prinesli tudi po 15 ali 20 pirhov svojih nasprotnikov. 

    Kot otrok, ministrant sem bil od 3. razreda osnovne šole naprej, sem praznike razumel kot posebne obrede v cerkvi, za Veliko noč so vedno prišli k nam domov strici in tete s svojimi družinami, kar je pomenilo, da smo se bratranci in sestrične veliko družili in skupaj igrali celo popoldne. Kot župnik vernike spodbujam k dobri postni pripravi na praznik, vodim obrede v cerkvi, želim si, da bi se ljudje pustili nagovoriti sporočilu Evangelija; razveselim se lepih spovedi, ko kot spovednik od blizu vidim, da Jezus Kristus osvobaja in tolaži “skesane grešnike.”

    BOGDAN ORAŽEM – Župniji Polhov Gradec in Črni Vrh

    Temeljni cilj človeštva je premagati neuspeh in to nam govori tudi praznik Velike noči. Teden, ki nas popelje skozi dramo življenja slehernika. Od slave in uspeha, ki ga doživljamo na Cvetno nedeljo, preko muk, trpljenja in križa Velikega petka, do vstajenjskega jutra na Veliko noč. Brez vere v Kristusovo vstajenje obtičimo bodisi v Cvetni nedelji ali Velikemu petku. Lahko nas zaslepi slava in uspeh, ki ga ponuja ta svet, ali pa nas zlomijo preizkušnje, trpljenje in neuspehi.

    FRANC KADUNC – Župnija Šentjošt

    Že od otroških let mi je Velika noč poleg Božiča zelo pri srcu. Že kot otroci smo raznašali blagoslovljen ogenj po hišah, radi smo barvali pirhe, nesli Velikonočna jedila k blagoslovu, se udeleževali obredov v cerkvi in seveda praznovali Velikonočno jutro ob dobri hrani. Na ta praznik smo se pripravljali zelo zavzeto. Velika noč je za nas praznik upanja, saj nam prav ta Jezusova zmaga nad smrtjo odpira nesluteno prihodnost, ki je večno življenje. Zato je to za kristjane največji praznik. Duška si damo tako z udeležbo na Velikonočni procesiji, potem pri slavljenju vstalega Jezusa pri Velikonočnem bogoslužju in seveda pri obedu za domačo mizo.

    Odkar pa sem duhovnik, je praznovanje Velike noči vsako leto dokaj naporno. Veliko je priprav v cerkvi, veliko napora pri posredovanju Velikonočnega sporočila ljudem, veliko dela tudi doma. Tako da sem običajno kar utrujen ob koncu praznikov, a v srcu zelo zadovoljen in srečen, ko doživljam skupaj z ljudmi posebno vzhičenost, ki jo daje ta zmaga nad človekovim največjim sovražnikom, ki je smrt. Čutim, da se mi ves trud bogato poplača, saj ljudje prav v teh praznikih napolnijo naša svetišča in so tudi sami polni radosti, ki jo izžarevajo drug na drugega. Tisti stisk roke, nasmeh, topla beseda in voščilo Vesela Aleluja nas vse kar nekoliko dvigne nad vsakdanje stiske, skrbi in težave. Menim, da je to vsako leto Božje darilo vsem, ki so odprtega srca za velikonočno sporočilo.

     

    Jasno je razvidno, da je Velika noč za duhovnike več kot le vrhunec cerkvenega leta. Je čas globoke povezanosti z ljudmi, priložnost za duhovno prenovo in trenutek, ko se v veri in skupnosti prepleteta človeška srčnost in Božja milost. Čeprav so praznični dnevi za duhovnike pogosto delovno obarvani, v njihovih besedah odzvanja iskrena hvaležnost, da lahko ta sveti čas preživijo v služenju drugim in s tem uresničujejo svoje poslanstvo.

    Velika noč nas tako vsako leto znova vabi, da se ustavimo, ozremo vase in drug k drugemu. Naj nas sporočilo vstajenja opomni, da po vsaki temi pride svetloba – in da so prav preprosti trenutki sočutja, skupnosti in vere tisti, ki dajo življenju pravi pomen.

    M.D.

  • “Živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska.”

    “Živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska.”

    Danes sem se pogovarjala s še eno izmed njih, ki je članica vse od ustanovitve skupine in v društvu ves čas aktivno sodeluje. Zinka Kos je naša občanka, krajanka Dragomerja. Rojena je na Dolenjskem, a se je v Dragomer priselila leta 1973, ko sta si z možem Andrejem tukaj zgradila dom. 

    Od kod prihajaš in kako te je pot zanesla v Dragomer? 
    Po rodu sem Dolenjka, doma blizu gradu Mokrice, kjer sem preživela otroštvo, obiskovala osnovno šolo v Veliki Dolini. Leta 1962 sem odšla od doma v Ljubljano s trebuhom za kruhom. Tam sem spoznala moža, se z njim poročila in si ustvarila družino. Ko sva iskala lokacijo za izgradnjo doma, sem se zaljubila v Dragomer takoj, ko sem ga prvič obiskala. Kraj me je očaral s svojo okolico, blizu so hribčki, na drugi strani je barje in vse našteto nudi obilo možnosti za sprehode, opazovanje narave ter življenja v njej. Poleg tega je to manjši kraj, ljudje so prijazni in se dobro poznamo med seboj. Če greš na sprehod, lahko poklepetaš z mimoidočimi in tako preženeš monotonijo vsakdana.

    Kako te je zaneslo med gledališčnike in zakaj?
    Po upokojitvi v letu 2000 sem se najprej priključila balinarjem, saj sem šport hitro vzljubila, predvsem pa mi je veliko pomenilo druženje. Niti se ne spominjam natančno, kdo je bil tisti, ki me je zvabil k sodelovanju v Mah teater, a pojavila sem se že na ustanovnem zboru društva in tudi sodelovala pri izbiri imena. Domačini tukaj pravijo barju mah in zdelo se mi je posrečeno ime za društvo.
    Zadnje moje kulturno udejstvovanje je do tedaj segalo nazaj v osnovnošolska leta, ko smo prebirali pesmi ob različnih prireditvah in nastopali na javnih prireditvah “Pokaži, kaj znaš”. A v človeku nekako ostane  želja po nastopanju, po prebiranju različnih besedil, predvsem pa je pomembna želja po druženju in izvrstno razumevanje z vsemi, ki sodelujejo pri kulturnem ustvarjanju.

    Se spomniš začetkov delovanja in na kaj si ponosna?
    Moram pohvaliti oba predsednika društva Mah teater, tako Mirana kot Mateja. Oba sta s svojim doprinosom, idejami in zavzetim delom pripomogla, da je društvo ostalo aktivno ter prepoznavno ne le v občini, temveč tudi v sosednjih krajih. Zlasti sedanji predsednik je zares vreden vsega spoštovanja, saj se na vaje redno vozi iz okolice Bleda, zraven pa opravlja zahteven poklic in odgovorno prevzema naloge v društvu.
    Naša prva predstava »Trije vaški svetniki« je bila med ljudmi zelo dobro sprejeta in od takrat smo med ljudmi prepoznavni. Vse odigrane predstave so bile dobro obiskane in ljudje so zadovoljni odhajali domov po zaključkih. Ker pogosto sedim tudi v dvorani (če je tak scenarij, op. piske) sem lahko že med predstavo sledila reakcijam gledalcev, smehu in njihovi dobri volji. Spontan aplavz med predstavo igralcem daje potrditev in zadoščenje za vložen trud ter motivacijo za nadaljnje delo. To je tudi največja nagrada akterjem za opravljeno delo.
    Po tej predstavi smo se lotili tudi igranja zahtevnejših iger in bolj resnih vsebin, a dejstvo je, da ima vsaka zvrst predstave svojo publiko. V manjših krajih gledalci bolje sprejmejo lahkotnejše vsebine in predstavitve na odru tudi bolj številčno obiskujejo. To dokazuje tudi naslednja predstava »Nepričakovan obisk«, s katero še nastopamo in je povsod dobro sprejeta.

    Kako poteka vaše delo in kako se razumete starejši ter mlajši igralci med seboj, ste zelo raznolike starosti?
    V društvu je vedno več članov in prav zaradi tega sta se oblikovali dve skupini, ki vsaka zase pripravljata novo predstavo. Začetne priprave, zlasti v zimskem času, opravljamo kar pri eni izmed članic teatra, ki ima zato ustrezen prostor. Zelo obžalujem, da občina ne razpolaga z ustrezno dvorano, ki bi zagotavljala dobre pogoje za delo kulturnih ustvarjalcev. Vaje na odru zato potekajo v gasilskem domu na Logu. Veseli smo, da nam gasilci to omogočajo. Še vedno pa upam, da se bo našel pogum, posluh in razumevanje v občinskih strukturah ter bomo tudi mi dočakali boljše čase za naše delo.
    Za nastop na odru veliko postorimo sami in določeni posamezniki so še posebej aktivni. Za predstave v drugem kraju na primer Inka opravi vse prevoze scenske opreme s prikolico. Fantje so se tako izurili v natovarjanju, da vanjo zložijo vse, kar potrebujemo na odru, in to na način, da izkoristijo čisto vsak prostorček v prikolici. Postali so pravi mojstri za zlaganje in postavljanje scene.
    Z mlajšimi igralci smo se odlično povezali. Razumemo, da imajo delovne obveznosti in zato njim prilagajamo čas za vaje in nastope. Pogosto zato vadimo tudi v večernih urah, ko smo vsi prosti. Drugače nas združuje pozitivna energija, dobra volja in velika želja, da ustvarimo nekaj novega.
    Prav zdaj snujemo novo predstavo. Dogajanje bo postavljeno v čas, ki ga živimo, le da ga bomo poskušali predstaviti na humoren način. Več boste o delu izvedeli, ko se vam predstavimo na odru.

    Kako pa slediš vajam in pripravam, ti spomin ne povzroča težav, glede na tvoja zrela leta mislim?
    Zaenkrat moram poudariti, da s tem nimam težav. Res je včasih potrebno improvizirati, ampak to počnemo vsi in je tudi smisel za improvizacijo potrebno obvladati. Z izkušnjami gre vse veliko preprosteje in lažje.

    Si tudi odlična balinarka. So kakšne stične točke med balinanjem in igranjem?
    Lahko bi rekla, da so. Za obe dejavnosti je potrebna močna osredotočenost oziroma koncentracija in dobro sodelovanje z ekipo, povezuje pa ju druženje, dobra volja ter vztrajnost.

    Kako pa ocenjuješ kulturno dejavnost v naši občini?
    Naj še enkrat poudarim, da kljub slabim prostorskim možnostim kraj preko aktivnosti v različnih društvih krajanom omogoča veliko možnosti za kreativno delo, čeprav smo relativno majhna občina. Vsak lahko najde nekaj, kar ga bo zaposlovalo ali mu krajšalo prosti čas. Petje, igranje, ples, sodelovanje na predavanjih in različnih delavnicah, ogled lutkovnih predstav, različne športne aktivnosti človeku obogatijo življenje v vseh življenskih obdobjih, starejšim olepšajo in podaljšajo starostno obdobje, medgeneracijsko sodelovanje pa daje upanje, da nikoli ne bomo ostali povsem sami in osamljeni.
    Tukaj moram izpostaviti še delovanje društev upokojencev, tako v Dragomerju kot na Logu. Pri obeh sem članica. Različni dogodki, ki jih društvi organizirata, prireditve in izleti so mi omogočili številna nova poznanstva, ne le ljudi, tudi krajev in pomembnih kulturnih ter zgodovinskih objektov. Dejavnost društev nas bogati in nam krajša čas, ki bi ga sicer sami preživljali doma.

    Tudi kaj bereš, obiskuješ predstave drugih gledališč?
    Rada berem, mislim, da kar precej. Rada imam tako prozo kot poezijo, v glavnem segam po domačih avtorjih. Navdušili so me tudi krajevni pisci: Zdravko Pečan, Jože Jesenovec; všeč so mi tudi tvoje pesmi. Gledališče imam rada od nekdaj. Že z družino smo zahajali v Šentjakobsko gledališče, kasneje z možem pa v MGL v Ljubljani. Zdaj si rada ogledam predstave amaterskih gledališč, kjer me zanima vse: igra, scena, glasba, luči, na kar morda prej nisem bila tako pozorna.
    Zelo rada tudi pojem, predvsem naše domače narodne in narodnozabavne pesmi. Ob vsaki priložnosti se hitro priključim pevcem, včasih tudi sama dam pobudo, da se ob druženju oglasi ubrano petje.

    Nisi le športnica in amaterska igralka, si mama, babica, gospodinja, pa niti to še ni vse, saj si tudi poznavalka vinske kapljice in ljubiteljica pridelave vina .
    Res je. Sem Dolenjka, včasih sem imela tudi svoj vinograd. Dolenjci smo znani po dobrem cvičku, dobra je tudi modra frankinja in več vrst penine. Zdaj sama ne delam več s trtami, ostala pa sem članica vinogradniškega društva »Dolina – Jesenice« na Dolenjskem, s katerimi hodim na izlete po domovini in tudi na tuje, prirejajo tudi razna zanimiva predavanja. Tradicionalno na Prešernov dan organizirajo pohod in takrat beremo tudi Prešernove pesmi. Rada sodelujem z njimi. Brat še vedno prideluje dobro vino, tudi sam je vključen v tem društvu in dogodke obiskujemo skupaj.
    Sem mama sinu in hčeri ter babica dvema vnukoma. Starejši je že študent in navdušen nogometaš. Mlajši je osnovnošolec in trenira boks. Očitno sta po meni povzela športne gene, če se malo pošalim.
    Drugače sem navdušena gobarka, nabiralka najrazličnejših rožic in zelišč, ki jih nabiram vse od Pokljuke preko Istre in seveda v neposredni okolici, kjer živim. Rože imam zelo rada (tudi njen dom je poln rož, op. piske).
    Zase lahko rečem, da tudi v tem starostnem obdobju živim polno življenje, sem srečna in zadovoljna ženska, ki si je življenje zapolnila z aktivnostmi ter ljudmi, ki mi bogatijo vsak dan. Celo moj zdravnik mi je dejal ob neki priliki, ko sem tožila o težavah, da sem si izbrala primerne dejavnosti za svoja leta. Krepim mišice in jih ne obremenjujem preveč, zaposlujem pa tudi možgane, kar je tudi pomembno.

    Najbrž tak človek nima več neizpolnjenih želja in pričakovanj, toda ali te kaj vseeno moti, vznemirja, morda v občini ali kje drugje?
    Res smo majhna občina, a občanom preko delovanja v različnih društvih veliko nudi, zlasti na področju prostočasnih aktivnosti. Vsak lahko najde zase nekaj, kar ga bo zaposlovalo in sproščalo, če si to le želi. Lahko v njih aktivno deluje ali pa s svojo prisotnostjo bogati svoje vedenje in nagrajuje delo tistih, ki rezultate svojega dela predstavijo širši skupnosti. Če bi imeli še urejeno pokopališče in dvorano, kjer bi lahko ustvarjalci nemoteno in kvalitetno delali ter gledalci spremljali prireditve, bi bilo moje zadovoljstvo popolno. Morda pa tudi te želje s časom postanejo uresničljive.

    Dragica Krašovec

  • Marija in Andrej Štremfelj na Veliki himalajski poti: “O tem nisem govoril na glas, želja je rasla v meni”

    Marija in Andrej Štremfelj na Veliki himalajski poti: “O tem nisem govoril na glas, želja je rasla v meni”

    Pohodništvo v času vajine mladosti še zdaleč ni bil tako razširjeno kot danes. Kaj je vaju vleklo v gore? Nas lahko popeljeta v 70. leta, ko sta četrtkove večere preživljala v kranjskem “ferajnu” (alpinističnem odseku)?

    A: Še danes smo malo, takrat smo bili pa čisti, čudaki. (smeh) Malo posebni ljudje in tako so nas tudi drugi gledali. Iz Kranja se vidi na Grintavec, Kočno, Storžič in to me je že kot osnovnošolca strašno privlačilo. Gore sem si želel videti od blizu, pa nisem imel nikogar, ki bi šel z mano. Kot otrok sem si rekel: “Ko bom dovolj velik, bom šel sam”. In tako smo pri približno trinajstih letih začeli sami hoditi po hribih. K sreči so nama z bratom to omogočili. Danes bi naju verjetno obravnavale socialne službe, ampak mislim, da sva kljub vsemu dobro zrastla.

    Marija, ženska v alpinizmu pa je bila verjetno sploh svojevrstna redkost, kajne?

    M: Takrat je bilo vse veliko bolj enostavno kot danes. Najprej smo kot veroukarji s kaplanom hodili po hribih. Moj brat Tone pa je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, ki je živel zelo blizu. S Tonetom sta bila zelo dobra prijatelja in srečevala sta se pri nas doma. Bila sem srednješolka, ko je Tone postal načelnik alpinističnega odseka v Kranju in marsikateri sestanek je potekal kar pri nas doma. Te fantje so se mi zdeli fajn. Po koncu vikenda so vedno gledali fotografije – takrat še na diapozitivih. V bistvu me je naprej potegnila družba. Čudilo me je navdušenje fantov, ki so pripovedovali o  tem, kako dneve preživljajo v steni. In tako sem tudi sama začela plezati.

    Andrej, na prvih straneh svoje avtobiografije se zahvalite staršem, ki sta vam dovolila izživeti svoje sanje. Biti starš alpinista verjetno ni najlažje?

    A: Verjetno ne. Prednost je bila, da na začetku nista vedela, kako sploh izgleda v hribih. Kasneje pa sem bil tako trmast in nepopustljiv, da nisem veliko spraševal. Spomnim se, kako sem nekoč v drugem letniku fakultete prišel domov in rekel: “Spomladi grem za tri mesece v Himalajo.” Ne spomnim se reakcije, ampak nič nista imela proti. Veste, takrat ni bilo telefonov. Jaz sem izginil in čez tri mesece sem prišel domov, potrkal na vrata: “Čau, čau, tukaj sem”.

    Alpinizem in družina na prvi pogled ne gresta skupaj. Vidva sta si želela tudi družine. Kako velik izziv je bilo usklajevati ti dve ljubezni?

    M: Doma imava eno veliko škatlo starih pisem. Ko zdaj prebiram ta pisma se čudim, kako lahko en sam človek naredi vse to, kar sem jaz takrat opisovala Andreju. Nikoli nisva razmišljala, kdaj bova imela otroke, sicer jih ne bi nikoli imela. Otroci so pač prišli. Res pa je, da nama to ne bi uspelo, če ne bi imela zaledja v najinih velikih družinah.

    »Nekoč, ko se bom postaral, si bom vzel čas in se bom po Nepalu potepal brez visokoletečih ciljev. Z Marijo,« ste Andrej zapisal že v vajini prvi skupni knjigi Objem na vrhu sveta. Je ideja o Veliki himalajski poti, ki sta jo prehodila pred dobrim letom in jo opisala v najnovejši knjigi Moč noči je v svetlobi zvezd, tlela že dolgo?

    A: To sem si želel zelo dolgo. Vendar zaradi vseh obveznosti prej nikakor nisva našla časa za to. Potem sem slišal za Veliko himalajsko pot. O tem nisem govoril na glas, želja je rasla v meni. Eno leto preden sva šla na to pot sva peljala vso družino starejše hčerke v Nepal in tam smo videli tablo s črkami GHM. Marija me je vprašala, kaj to pomeni. Great Himalaya Trail sem ji razložil. Takrat je Marija prvič slišala za to pot. Lansko jesen nama je nekaj odpadlo in rekla sva si, da bodo to najini trije meseci.

    V knjigi, Marija, opozorite na zanimivo besedno igro – v besedi srečati se skriva beseda sreča. Kako dragocena so bila za vaju srečanja z domačini in drugimi, ki sta jih srečevala na vajini poti?

    M: Na 88-dnevnem prečenju sva 11 noči preživela v šotorih, vse ostale noči pa sva preživela pri ljudeh. Nikamor nisva prišla napovedano, ampak kamorkoli sva prišla, sva bila del družine. Na vrata smo potrkali ob katerikoli uri, tudi ob devetih zvečer. Naš vodnik se je dogovoril in oni so nas sprejeli. Niti enkrat nas niso zavrnili. Niti enkrat. Ponudili so nama prenočišče, naju posedli ob ognjišče in nama pripravili nekaj za jest. 

    A: Nepal ne imenujejo zastonj dežela nasmehov. Ljudje so povsod neizmerno prijazni.

    Med potjo opazita tudi številne paradokse – ljudje, ki nimajo tople vode, imajo telefone. S cmokom v grlu opazujeta, kako zelo so se spremenile nekatere vasi, ki jih, kot pravita, še komaj prepoznata.

    M: To je pa mene res presunilo. Ne moreš si mislit, kako imajo v krajih, kjer ljudem revščina seva iz oči, vsi telefone. Tudi majhni otroci. Starši jim dajo v roke telefone, da imajo mir. Niso pa ozaveščeni, kaj to zanje pomeni. Prodor tehnologije v revne razmere vidim kot res veliko grožnjo.

    A: Mislim da vse civilizacije, ki niso tako tehnološko razvite kot zahod, na nas gledajo z zavidanjem, češ kaj vse mi imamo. Sploh danes, ko imajo telefone. Pritisne tri tipke in vidi New York, filmske igralke na rdeči preprogi … Ko bi le vedeli, kakšna beda je to, v primerjavi z njihovim življenjem.

    Sestavni del življenja je tudi staranje. Kako se nekdo, ki je celo življenje osvajal največ, kar se osvojiti da, hodil po robu fizične zmogljivosti, spopada s pešanjem fizičnih moči?

    A: Odgovor je enostaven. Enostavno ne moreš več. Prej ko ugotoviš, da ne boš večno mlad, bolje bo zate. Meni so hribi to hitro pokazali. Za povprečnega človeka z Marijo zmoreva še vedno veliko, seveda pa ne toliko, kot sva nekoč. Predvsem se nama pozna na hitrosti, zato pa je odlična taka pot (Velika Himalajska pot), kjer je pomembnejša vzdržljivost.

    M: Jaz sem na to pomislila, ko sva na prečenju hodila pod Makalujem. Preden sva popolnoma zaključila z osemtisočaki je bila najina želja, da greva še na Makalu. To pač ni uspelo. In ko sva stala pod to goro, sem rekla:  “Vau, a misliš, da bi še lahko”. Pa sva hitro ugotovila, da ne in da nama je spodaj na Veliki Himalajski poti prav lepo.

    Dogodek sta organizirala Planinsko društvo Šentjošt in KPD Ivan Cankar Šentjošt.