Zelo smo bili veseli, da so se pričela meddruštvena srečanja in tekmovanja v pikadu, kajti od jeseni je preteklo kar nekaj časa, ko se s prijateljskimi društvi nismo srečevali. Redno smo pozimi trenirali, a tekme so nekaj drugega. Toda vsi se poleg tekem veselimo družabnih zaključkov, saj se tam sprostimo, sproščeno pogovarjamo in načrtujemo naslednja srečanja v drugem kraju pri drugem društvu. V Rovtah je vedno lepo in veseli smo, če dosežemo tudi dobre rezultate.
Letos je bila ženska ekipa druga, moška pa tretja. Okitili smo se z medaljami za dosežena mesta, si čestitali in si rekli nasvidenje do naslednjič, ko se bomo srečali na Vrhniki, kjer bo v počastitev občinskega praznika v maju meddruštveno tekmovanje v pikadu in igri »štrbunk«.
Naselje Boštanj se razprostira na visoki terasi nad reko Savo na njenem desnem bregu, središče sevniške občine, Sevnica, pa na levem bregu. Že od 10. stoletja dalje je to meja med Dolenjsko in Štajersko. Boštanjčani so kot Dolenjci v različnih zgodovinskih obdobjih preživeli mnogo težkih življenjskih preizkušenj, a ker so kleni, vztrajni in iznajdljivi, so svojo skupnost znali graditi v korist vseh. Z velikim spoštovanjem so se soočali s preteklostjo, gradili svojo sedanjost in pri tem niso pozabili na naravo. Mnoge generacije so se zavedale, da kraji niso le kamni, ceste, njive in zgradbe, ampak so kraji predvsem ljudje, ki znajo pri večjih odločitvah stopiti skupaj in soustvarjati tudi za skupno dobro.
Zaradi ljubezni do narave je nastala Naravoslovna pot azaleja pontica, ki ponuja obiskovalcem opazovanje azaleje ali rumenega sleča v času cvetenja, samo rastišče kot kraj miru, na poti pa so tudi table z opisi sadjarstva, čebelarstva in gozda, kot neprecenljivega bogastva, ter prikaz izkoriščanja reke Mirne, kjer se drstijo podusti, ki so jih včasih lovili z golimi rokami in jih sušili, da so imeli kaj ponuditi pri delu v vinogradih.
Na sprehodu z odličnim planinskim vodnikom, čebelarjem in poznavalcem krajevne zgodovine, običajev in razvoja kraja, Janezom Levstikom, smo spoznavali tudi zgodovino kraja, vse od srednjega veka dalje.
Na rastišču samem je predstavil rumeni sleč – to imenitno grmovnico, ki zraste dva do tri metre visoko in se konec aprila in v maju »okrasi« z obilico močno dišečih živo rumenih cvetov. Raste na svetlih krajih v gozdovih pravega kostanja, hrastov in bukve na kislih tleh ob robovih. Zelo poseben je zato, ker poznamo v Sloveniji le tri avtohtona rastišča in sicer na Gorjancih, v okolici Tržišča in v Boštanju na poti proti Gavgam. Sladko dišeči vonj nas je spremljal še nekaj časa.
Naš priznani strokovnjak, botanik, prof. dr. Tone Wraber, je o rumenem sleču med drugim zapisal:
»Zanimivo je, da sleč v gozdni senci hira, bujno pa se razraste na poseki ali odprtem gozdnem robu. Že kmalu na začetku maja se odpro cvetovi z rumenjakovo rumenim vencem, nato pa se cvetenje nadaljuje skozi ves maj. Prelep pogled… povrh vsega pa še prijetne dišave.«
Gavge se imenuje grič, od koder je zanimiv pogled na Sevnico z mogočnim gradom in z vzpetinami od Zajčje gore do najvišje Lisce. Samo ime Gavge pa priča, da so tu nekoč stale vislice…
Z vrha griča smo se po gozdni poti vračali do središča vasi, kulturnega doma z naslovom TVD Partizan, ki stoji pred nasadom stoletnih lip, kamor so umestili tudi paviljon, kjer smo si privoščili kratek odmor. Vodnik Janez in njegova žena se nista izneverila zgodbam o dobrosrčnih dolenjskih gostiteljih. Pogostila sta nas s piškoti, čebeljimi izdelki in s tekočo zadevo, ki je poleg vode najbolj znana na Dolenjskem.
Drugi del poti vodi po Gorenjem polju, ki je bilo včasih en sam sadovnjak sevniške voščenke in breskev, danes pa tam stoji velika, moderna šola in mnogo enodružinskih zelo lepo urejenih in občudovanja vrednih hiš, proti Dolenjemu Boštanju, kjer reka Mirna poskakuje po brzicah in hiti proti Savi.
Ustavili smo se še pri zadnji opisni tabli ob Mirni, ki prikazuje, kako je včasih potekal ribolov, omenja pa tudi žago na vodni pogon in prvo elektrarno.
Zadovoljni, polni energije in prelepih vtisov, smo se ustavili na kavici, se zahvalili Eličnemu učencu, vodniku Janezu, za čudovito preživeto dopoldne z njim in mu poklonili Zbornika ob deset in dvajset letnici naših pohodov, piškote v obliki brkov in knjigo Cveta Zupančiča in botanika Čarnija z naslovom Boštanj. S seboj pa smo odnesli dišeči vonj čudovite azaleje pontice, spomin na prijaznega in ustrežljivega vodiča ter urejenost kraja.
V četrtek, 24. 4. 2025, smo prostovoljke Društva upokojencev obiskale oskrbovance Doma upokojencev v enoti na Stari Vrhniki. Ogledale smo si bivalne prostore, ki so izjemno lepi. Odlična skrb zaposlenih ter lepi bivalni prostori zagotavljajo oskrbovancem dobro počutje. Dogovorile smo se tudi za naslednje srečanje.
Aprila smo z obiskom, lepimi pozdravi, željami po dobrem zdravju in počutju v imenu vseh članic in članov Društva za častitljivih 90 let razveselile kar pet naših članic.
Obiskale smo gospo Kristino Ogrin, gospo Frančiško Tominc, gospo Frančiško Koler, gospo Ano Podobnik(ni slike) in gospo Julijano Turk. Iskrene čestitke vsem za visoki jubilej.
Če si kdaj stal pred polno omaro in hkrati izrekel stavek »nimam nič za obleč«, nisi sam. V resnici si v družbi večine Zahodnega sveta, ki je uspela ustvariti paradoks: več stvari, manj zadovoljstva.
V zadnjih desetletjih smo iz nakupovanja potreb prešli na nakupovanje čustev, tolažb in identitet. Imamo “fensi” superge, ki jih ne nosimo, krožnike za goste, ki nikoli ne pridejo do mize, in preproge, ki jih skrivamo pred mačkom. In ko zmanjka prostora, kupimo škatle. Ki jih nato napolnimo. In potem… še več škatel.
A zakaj je to težava?
Po podatkih Mednarodne agencije za energijo tekstilna industrija letno proizvede več izpustov toplogrednih plinov kot ves letalski in pomorski promet skupaj. Za proizvodnjo ene same kavbojke porabimo kar 7.500 litrov vode – približno toliko, kot človek popije v petih letih.
A škoda ni le okoljska. Psihologi že desetletja opozarjajo na učinek kopičenja: več stvari lahko pomeni več anksioznosti, slabši spanec in manjšo sposobnost odločanja. Več robe = več hrupa v glavi.
Svet ne potrebuje popolnih, potrebuje pa več dobrih namer.
Vsi vemo, da planeta ne bomo rešili s tem, da zamenjamo plastično slamico za kovinsko. Ampak začeti moramo nekje. In čeprav nas oglaševalski algoritmi prepričujejo, da smo predvsem potrošniki, smo najprej ljudje. In predvsem – del narave, ne nad njo. Samo… malo smo to pozabili.
Narava ni “tam zunaj”. Narava smo mi. In ko uničujemo okolje, ne ubijamo planeta – ustvarjamo svet, ki ni več primeren za nas. Zato ni več vprašanje, ali bomo nekaj storili. Vprašanje je samo: kje in kdaj začnemo?
Vsak ima svoj košček odgovornosti. In svojo priložnost.
En tak košček odgovornosti – čisto praktičen, zemeljski in brez velikih gesel – je lahko nekaj, kar se zgodi vsakih šest mesecev, ko se nekaj punc (mamic, “v ta dobrih letih”) zbere posveti svoj čas, energijo in na Vrhniki organizira preprost dogodek z močnim sporočilom.
Izmenjevalnica “Podarim – Dobim” ni nič revolucionarnega. Nimamo posebne opreme. Nimamo sponzorja. Imamo pa:
srce za skupnost,
čas, ki ga prostovoljno vložimo,
željo, da naredimo nekaj dobrega,
in občutek, da mora obstajati način, kako skrbeti eden za drugega in za naravo.
Enostavno: še uporabne stvari, ki jih več ne potrebujemo, podarimo. In če najdemo kaj zase? Lepo. Če ne? Tudi.
Pomembno je, da naredimo nekaj – zase, za okolje, za drugega, za skupnost.
Vrhniški skavti tudi letošnjo pomlad organiziramo zbiralno akcijo starega papirja. Zbirali ga bomo v soboto, 26. 4. 2025, med 9.00 in 13.00. Papir lahko pripeljete na parkirišče pri pokopališču na Vrhniki, kjer bomo v tem času prisotni tudi skavti.
Če starega papirja na dan akcije ne morete pripeljati sami, nudimo tudi odvoz starega papirja na domu. V takšnem primeru nam to javite na telefonsko številko 031 285 023 (Nikolaj).
Članska selekcijaje prva zaključila s tekmovanjem. Ob doseženemu cilju (uvrstitev v zaključne boje za napredovanje v 1. SKL) lahko celotno sezono ocenimo kot uspešno, zlasti ob vedenju, da so drugi del tekmovanja zaznamovale poškodbe ključnih igralcev. Predvsem v prvem delu pa so Vrhničani krojili sam vrh lestvice 2. SKL, saj v popolni postavi poraza praktično niso poznali.
Selekciji U20 in U18po večini sestavljajo igralci letnika 2008, ki so letos prvič nastopali v omenjenih starostnih kategorijah. Kljub temu so prikazali všečne predstave in premagovali za leto ali dve starejše tekmece. Nekateri posamezniki pa tudi že trkajo na vrata članske ekipe in bodo priložnost za svoje igralne minute iskali v naslednji sezoni.
Selekcija U16je precej številčna, zato so fantje letos nastopali v dveh ekipah, U16B in U16A. Zlasti slednja je bila tekmovalno zelo solidna, nekateri najuspešnejši igralci pa so že letos nastopali tudi v tekmovanju 18-letnikov.
Selekcija U14je bila tudi razdelejna v dve ekipi, U14B in U14A. Igralci zbrani v A ekipi nam letos pišejo prekrasno košarkarsko zgodbo, saj so si fantje že priigrali nastop na zaključnem turnirju osmerice, ki bo na sporedu od 8. do 11. maja. Ligaški del so Vrhničani končali na 4. mestu, organizator zaključnega turnirja pa zaenkrat še ni znan. Fantom in strokovnemu štabu gredo vse čestitke za velik uspeh!
Selekciji U12 in U10sta zelo številčni in se šele spoznavata s košarkarsko igro. A po zagotovilih trenerjev je tu veliko fantov z zanimivim potencialom, ki pa se bo povsem razvil ob rednem in zavzetem treniranju v naslednjih letih.
Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem sponzorjem, ki nam omogočajo tekmovanje na tako visoki ravni. Njihova imena so krasila domačo dvorano skozi celotno sezono, slika in zvok pa sta z bila vsakič poslana na svetovni splet, saj je Košarkarska zveza Slovenije vse tekme prenašala v neposrednem prenosu. Upamo, da z nami ostanete tudi v prihodnje!
Ob koncu pa gre velika zahvala še našim zvestim navijačem. Braz vas si ne znamo predstavljati pravega vzdušja na tekmah! Z nakupom vstopnic, navijaških rekvizitov ali napitkov nam izdatno pomagate pri kritju visokih stroškov, ki nastajajo ob tekmovanju vseh starostnih selekcij (prek 150 igralcev!). Prav zaradi vaše predanosti se v upravi kluba trudimo, da bi tako uspešno sezono izpeljali tudi v prihodnje.
A vsaj kar zadeva člansko ekipo bo to izredno težka naloga. Navkljub pomoči sponzorjev (IPROS, KEMIS, IPROS HEX, RCG ASSIST. N.C.R., SLOPAK, NLB, BARJANS, ROSA, CANKARJEV HRAM, MEGAPHONE, ITL, PROSAF, DVIG, HLEBEC, HIKVAL, ISKRA TISKA…) letos še niso pokriti vsi stroški, kar pa je pogoj za pridobitev licence za nastopanje članov v prihodnji sezoni. Prav zaradi tega na tem mestu še enkrat prosimo upešna podjetja in posameznike, da se nam pridružijo in nam pomagajo. Ne zaradi kluba samega, pač pa zaradi 300 otrok, ki jih preko treningov in košarkarskih šol skušamo usmeriti na pravo življenjsko pot, jih odvrniti od prekomernega ‘buljenja’ v ekrane in jim omogočiti sklepati prava prijateljstva. Samo skupaj nam lahko uspe in Vrhnika si to zasluži! Ali pač…?
Ekipa U14A s trenerjema (Lovro Gantar in Nik Rajh)
Breze, ki rastejo ob šolski poti, dobivajo pravo spomladansko ogrinjalo svetlozelenih listov. Sprehajalec v rahlem vetriču čuti gibanje drobnih vej, šelestenje zelenja in moč dreves. Ob tem svoje misli preusmeri le na naravo, ki ga obdaja, in se sprošča po napornih urah v zaprtih prostorih. Zelene trave, bele tanko lase breze – to je lepota, ki pomirja telo in duha, to je lepota, ki razbija monotonost sive asfaltne poti.
Toda večernega sprehajalca obdaja zla slutnja, da se bo prej ko slej ta idila okrnila zaradi nepremišljenih mladostniških dogodkov. Poskrbimo da bo drevored še naprej tak, kot si želimo, torej vabljiv in nepoškodovan.
Na odru smo se zbrali glasbeniki iz Orkestra Simfonika Vrhnika pod taktirko maestra Marka Fabianija in Mešani pevski zbor Mavrica z zborovodkinjo Darinko Fabiani. Kot solistka pa se nam je tokrat pridružila Eva Hren. Po rodu Vrhničanka, ki spada med tiste slovenske glasbenice, ki so se zavestno odprli izvajanju različnih glasbenih zvrsti. Kljub študiju klasike in poklicu profesorice klasične kitare na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, jo je karierna pot ponesla v številne glasbene vode, med njimi tudi v jazz in etno. je v več kot 20-letni vidni glasbeni karieri izdala različne samostojne albume, redno nastopa z vrhunskimi glasbenimi zasedbami, kot so Big Band RTVS, Orkester slovenske vojske, Orkester Simfonika Vrhnika, SOS orchestra in Katrinas, s svojo glasbo pa v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo zastopa našo državo tudi v tujini. Pod vodstvom dirigenta Marka Fabianija smo na koncertu ponudil nostalgičen preplet zimzelenih slovenskih in tujih evrovizijskih uspešnic, ki so, ne glede na letnico nastanka sveže, aktualne in brezčasne. In četudi mnoge med njimi na tekmovanju za Pesem Evrovizije niso zasedle prvega mesta, so v perspektivi časa prav vse postale zmagovalke. V izvedbi orkestra, zbora in solistke so v novi preobleki zazvenele Waterloo, Brez besed, Zbudi se, Energy, Love Shine a Light, Malo miru, Dan ljubezni in mnoge druge.
Fotografije: Tomo Gorše Besedilo: Simona Rodež
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
22. Pomladni gala koncert – Orkester Simfonika Vrhnika in Mešani pevski zbor Mavrica. Fotografija: Tomo Gorše.
Ob materinskem dnevu smo v Župnijskem vrtcu Vrhnika pripravili prav posebno prireditev, ki je v torek, 25. marca napolnila dvorano Cankarjevega doma na Vrhniki s smehom, petjem in toplino.
Otroci, starši, stari starši ter vsi, ki so del našega vrtca smo skupaj preživeli nepozaben večer pol ljubezni in hvaležnosti.
Vsaka skupina je pripravila svojo točko, s katero je nastopila pred številčno zbrano publiko. Dvorano so napolnile otroške pesmi, plesi, bansi in recitacije, ki so izražale veselje, igrivost ter srčnost naših otrok. Njihov trud in pogum so spremljali nasmehi, solze sreče in ponosni pogledi staršev in ostalih gostov.
Posebno presenečenje večera so pripravile vzgojiteljice, ki so nastopile s kavbojskim plesom. Njihova energija in dobro razpoloženje sta poskrbela za dodaten aplavz in nasmehe vseh prisotnih.
Vrhunec večera pa je bil trenutek, ko smo se vsi- otroci in vzgojiteljice združili kot ena družina ter skupaj zapeli pesmi »Jaz gradim družino« in »Čudovito«. Te skupne pesmi so bile simbol naše povezanosti in skupnosti, ki jo v vrtcu vsak dan negujemo.
Po odzivih prisotnih se je pokazalo, da smo s prireditvijo uspeli izraziti vso ljubezen in hvaležnost, ki jo nosimo v svojih srcih. Večer je bil poln topline, veselja in nepozabnih trenutkov, ki nam bodo še dolgo ostali v spominu.
