Z avtobusom smo se zapeljali skozi vas Lokve, kjer se odcepi cesta proti Lazni in še naprej skozi gozd, do križišča, kjer se konča asfaltirana cesta. Od tam smo se napotili proti Poldanovcu, 1299 m visokem vrhu. Poldanovec ni najvišja točka, je pa najbolj drzna vzpetina v Trnovskem gozdu, ki nudi najlepši razgled proti severu, predvsem na skrivnostno dolino Trebuščice in na Vojskarsko planoto. Trnovski gozd je severozahodni del niza visokih kraških planot, ki ločuje celinski del Slovenije od sredozemskega. Gozd je prepleten z cestami, ki so skrite pod krošnjami dreves in zato idealne za pohodništvo in kolesarjenje v toplih poletnih dneh, ko je v dolini prevroče. Področje je brez tekoče vode na površju in razčlenjeno s kraškimi pojavi. Tu so še posebej pomembne jame z večnim ledom in snegom. Značilen vremenski pojav je burja, ki se s planote spušča v dolino. Zanimiva epizoda v zgodovini Trnovskega gozda je bila proizvodnja stekla v gozdnih steklarnah, glažutah, ki so se razvile v 18. stoletju. Trnovski gozd je nudil dovolj bukovega lesa, ki je bil potreben za pridobivanje oglja in pepelike, ki je skupaj s kremenčevim peskom pomembna surovina za izdelavo stekla. Znana je bila glažuta v Mojski dragi, ki smo jo na našem pohodu krožno obhodili.
V gozdu, kjer drevesne krošnje zastirajo gozdna tla, v tem času ni veliko cvetja. Ob poti je bilo največ cvetočega kresničevja, prstastih kukavic in primožka, na gozdni jasi pod vrhom je rasla volčja češnja, k cvetenju se je pripravljala ognjica, rastlina Balkanskega polotoka. Na vrhu Poldanovca, ki kot premec ladje štrli nad strmim, skalnatim pobočjem nad dolino Trebuščice uspeva endemit rebrinčevolistna hladnikovka, edina vrsta rodu hladnikija To rastlino je mogoče najti le na Trnovskem gozdu na Poldanovci in bližnjem Zelenem robu na severnem delu planote, ter med Selovcem in Malo goro na južnem rob planote in nikjer drugje na svetu. Na vrhu Poldanovca smo si Barjani ogledali cvetoči primerek te vrste.
Spomladanski del naših pohodov smo zaključili v pravem »pohodniškem« stilu: povzpeli smo se na najvišji slovenski vrh zunaj Alp, na 1796 m visoki Snežnik in spet zadihali nekaj gorskega zraka. Prejšnji dan nam je naklonil malo dežja, za pohodni dan pa je bilo napovedana ohladitev in veter severnih smeri, ki se je na pobočju Snežnika kazal kot krepka burja. Bilo je kot nalašč, da nam ni bilo vroče.
Naš pohod je tokrat skrbno načrtoval Andrej. Krenili smo s Pivškega preko Mašuna, prijazni šofer Miha nas je zapeljal še naprej od Leskove doline do parkirišča Gašperjev hrib, od koder smo pogumno zagrizli v strmo pot sredi gozda.
Strm klanec na začetku vzpona
Na poti smo se srečali s številnimi značilnostmi Snežnika, na kar nas je že na poti k izhodišču seznanila vodnica Sonja. Snežniško pogorje je največje neposeljeno gozdnato področje v Sloveniji. V nižjih predelih je poraslo z dinarsko jelovo-bukovim gozdom, ki mu sledi visokogorski bukov gozd, še višje je subalpinski bukov gozd z značilnimi ukrivljenimi debli bukev zaradi obilice snega. Gozdu sledi obsežno ruševje, kamor seže oko. Za njim, do vrha Snežnika sega gorska trata s številnim alpskim in dinarsko cvetjem. Raznobarvne cvetice so nas pozdravljale in nam lepšale pot navzgor, ki je posebej v zadnjem delu terjala kar nekaj naše pozornosti.
Višje smo bili, obsežnejši je bil razgled
Snežniksestavljajo večinoma apnenci, kar se kaže tudi v kraško razgibanem terenu z zaprtimi dolinami in dragami – mrazišči, ki jih je mogoče najti kar nekaj. V njih se zadržuje bolj hladen zrak in v teh mraziščih je običajni vrstni red rastlinskih pasov obrnjen – na dnu gorska trate, nato ruševje, smerkov gozd in na vrhu jelovo –bukov gozd.
Kmalu pod vrhom Snežnika smo lahko uzrli morje. Čeprav razgled ni bil povsem jasen, smo se poleg morja razveselili tudi pogledov proti hrvaškim hribom, na samem vrhu pa smo se razgledovali tudi na slovensko stran.
Med sestopom z vrha
Lepo se je videl Mali Snežnik in tudi naša pot proti Sviščakom, kjer nas je čakal avtobus.
Besedilo: Tatjana Krašovec, fotografije: Tatjana Rodošek,
GPS zapis: Srečko Kenk
Sončki pred Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku
Ukrivljena debla bukev kot posledica pritiska visoke snežne odeje
Planinski močerad je dvoživka, ki živi v alpskem in dinarskem svetu nad 600 metri višine
Na jasi na vzhodnem grebenu Snežnika smo že lahko občudovali cvetje
Največ pozornosti je požela kranjska lilija s šestimi cvetovi
Še zadnji vzpon skozi bukovje
In že smo bili med ruševjem s pogledom na vrh Snežnika
Na trati vrha Snežnika so planike že odpirale prve cvetove
Planiki dela družbo še ena alpske rastlina, kuštravi oklep
Pot se z vrha spušča skozi obsežno področje ruševja s posameznimi smrekami
Raznovrstno cvetje ob poti
Vrh Snežnika je zaradi bogastva alpske in dinarske flore od leta 1964 zavarovan kot botanični rezervat
Železnica Dunaj–Trst, t. i. južna železnica (Südbahn),[1] je leta 1846 prispela do Celja, 1849 do Ljubljane, 1856 do Postojne in 1857 do Trsta,[2] leto prej (1856)[3] zgrajeni Štampetov viadukt (most) med Verdom in Logatcem pa je zadnji večji premostitveni objekt od Ljubljane proti morju.
Odločilne poteze južne železnice, tega tudi z današnje perspektive izjemnega podviga, je začrtal inženir arh. Carl Ghega. Rodil se je v Benetkah leta 1802 v albanski družini,[4] (od 1851 s plemiškim nazivom Karl Ritter von Ghega/ Carl vitez Ghega), umrl 1860 na Dunaju. Med 1836 in 1840 je nadzoroval tudi več odsekov t. i. severne železnice, ki je bila zasnova železnice čez prelaz Semmering (1848–1854), prve gorske železnice na svetu.[5]
Na odseku Ljubljana-Trst, na t. i. Kraški progi, so se dela uradno začela septembra 1849. Proga je bila razdeljena na več odsekov, vsakega je gradilo drugo podjetje. Največja gradbena ovira je bil prehod čez Ljubljansko barje. Od Preserja do Logatca je bilo zgrajenih šest večjih mostovnih zgradb. Mostovi so imeli na začetku uporabe le en tir, čez nekaj let, ko se je promet povečal, pa so položili še drugega in tako deluje proga še danes.[6]
Uprava železnice se je dobro zavedala pomena in težavnosti projekta, zato sta istočasno z deli potekala tudi ustrezno dokumentiranje in propaganda. Slabi dve desetletji prej je bila izumljena fotografija,[7] ki je odlično služila obema namenoma. Gradnjo Kraške proge je med 1855 in 1856 mdr. dokumentiral tudi dunajski amaterski fotograf Johann Bosch. Gre za deset fotografij, mdr. šest fotografij gradnje viadukta v Borovnici, ter po eno fotografijo gradnje Jelenovega in Štampetovega viadukta.[8] Zelo zanimiva pa je tudi malenkost mlajša zgibanka (leporello) iz leta 1858, za katero je opise prispeval Franz Carl Weidmann, litografije pa Johann (Giovanni) Varoni.[9]
Med izjemnimi mostnimi konstrukcijami torej posebno mesto zavzema avgusta 1856 dokončani borovniški viadukt,[10] ki je bil v času nastanka z dolžino 561[11] največji objekt na trasi železniške proge Dunaj–Trst in edini dvonadstropni viadukt, zgrajen na slovenskih tleh. Po bombardiranjih in miniranjih 1941–1945 je od njega ostal le del nosilnega slopa št. 21[12] in opornik na zahodni strani viadukta (EŠD 6031).
Oblikovanje velikih viaduktov je vplivalo na oblikovanje manjših. Med njimi je treba omeniti po Ghegovem načrtu iz opeke in klesanih kamnitih blokov zgrajeni Jelenski viadukt (im. tudi Jelenov most, Dolinski most; EŠD 846; d. 145 m) v neposredni bližini borovniškega, z enonivojsko ločno konstrukcijo,[13] in pa nekaj čez sto metrov dolgi Štampetov mostmed Logatcem in Verdom čez sedanjo avtocesto Ljubljana–Trst.[14] Ob umiku jugoslovanske vojske 1941 je bil porušen in istega leta ga je obnovil italijanski okupator. Po padcu fašizma v Italiji je bila ta proga pomembna za podporo nemški vojski v Italiji. Oktobra 1943 so ga porušili partizani in potem še dvakrat v naslednjem letu,[15] med 1945–1946 je bil obnovljen.
Zgrajen je iz kamna in opeke. Kot zlasti lahko lepo vidimo na Boschevi fotografiji, je ograjo na vrhu viadukta podpiral niz konzol, slope pa so tam, kjer se začnejo povezovati v loke, poudarjali delilni kamniti pasovi. Sprva sedemločni most ima danes devet lokov, dva sta bila namreč dograjena leta 1972 ob gradnji avtoceste.[16] Žal je brez vseh avtentičnih in za njegov izgled ključnih detajlov; zadnjo obnovo je leta 2000 izvedlo gradbeno podjetje Primorje.[17]
Na omenjeni fotografiji (1846) je viadukt poimenovan ‘viadukt čez staro Tržaško cesto’ (Viadukt über die alte Triesterstrasse), v almanahu z Varonijevimi litografijami (1858) ‘most’ in ‘viadukt’,[18] čez dobra tri desetletja v Laibacher Zeitung (1891)‘t. i. Stampettov viadukt’ (»sogenanntenStampetta-Viaduct)[19] ter v sočasnem Zeitschrift für Eisenbahnen und Dampfschiffahrt der österreichische-ungarischen Monarchie ‘viadukt Stampetta’ (Stampetta-Viaduct).[20]
Poimenovanje po Štampetu (Stampetti) je danes splošno znano, a kljub temu o graditelju vemo malo. V Registru nepremične kulturne dediščine je imenovan »arhitekt« in »mojster«,[21] Ivan Mohorič ga v svoji Zgodovini železnic na Slovenskem imenuje »graditelj«.[22] Marijan Marolt ga v romanu Zôri noč vesela,[23] (ki je izšel nekaj manj kot stoletje po dogajalnem času, ki ga opisuje[24] oz. točno sto let po izgradnji Stampettovega mostu) imenuje »inženir«, pravi tudi, da je bil Furlan iz Vidma (Udine). Mimogrede, znano je, da je bilo pri gradnji borovniškega viadukta med delavci največ Furlanov, stanovali so v lesenih barakah v neposredni bližini gradbišča. Delovodje in inženirji so bili nameščeni pri domačinih.[25] Nataša Oblak Japelj ga (v članku zgodovinskem razvoju in pomenu Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu) imenuje »inženir«,[26] Tatjana Oblak Milčinski (v članku o vratih v Verdu) »italijanski inženir«.[27] Avtorji Košir, Bogič in Rustja ga v knjigi o železniški progi med Zidanim mostom in Trstom imenujejo »arhitekt in gradbinski mojster«.[28]
Nihče od njih pa ne zapiše njegovega imena. Ga pa z imenom navaja Marija Oblak Čarni (na podlagi članka Janeza Kosa[29]) v prispevku o dveh jubilejih južne železnice, ki je izšel v Vrhniških razgledih leta 2017: »graditelj«, »italijanski inženir« ter »arhitekt in gradbinski mojster« Alojz Stampetta.[30]Da mu je bilo tako ime izvemo v poročni knjigi vrhniške župnije (in pa tudi v krstni knjigi njegovih otrok, ki so bili vsi, razen prvorojenke Emilije, rojeni v Verdu 1 in krščeni na Vrhniki), kjer je tudi pripisano, s čim se je na začetku petdesetih let konkretno ukvarjal – bil je »vodja oddelka za transport pri železnici«,[31]kar se ujema z dejstvom, da je projekt vodil ing. Ghega ob pomoči širše ekipe.
Preden nadaljujemo, se malo pomudimo pri Maroltovem romanu, saj je v poglavju ‘Štirje bradači in en golobradec’ Stampetta večkrat omenjen. Poleg njega nastopajo še padar Verne, posestnik Kotnik in glasbenik Cvek,[32] ko so se zbrali ob bolnem gospodarju, posestniku Jožetu Žitku v Verdu: »Inženir Stampetta je bil iz furlanskega Vidma […]. Po njegovih načrtih so gradili železniški most čez staro cesto, ki je vodila skozi globoko grapo in čez Raskovec z Vrhnike v Logatec. Vse delo je vodil sam in silno ponosen je bil na svojo stvaritev. Ko je peljal prvi vlak čez most, je sam vozil stroj. Most je bil njegov otrok in skoraj še rajši ga je imel kot edino hčer Emilijo, ki je dobila ime po materi. Sam cesar mu je pripel visok red na prsa. Izprosil si je nadzorstvo nad vsemi popravili, ki bodo potrebna med Ljubljano in Postojno, in tako se je zvezal s svojim mostom vsaj do upokojitve. Na Vrhniki je imel sobo in kuhinjo in semkaj se je preselil iz svoje hiše v Ljubljani, kadarkoli so bila večja popravila na progi. Prav ta čas se je v bližini Štampetovega mostu, bolj proti Verdu, pričela kolona čez gozdno pot usedati. Na oko tega ni bilo videti, s časom pa bi moglo postati nevarno. Stampetta je vodil popravila in spet stanoval na Vrhniki. Proti večeru, ko se je vračal s proge, se je rad ustavil v Žitkovi gostilni. Nocoj je našel družbo, ki je bila zanj. Kotnik je tudi študiral za inženirja. Lahko bi šole končal, saj je bil odprte glave, če mu ne bi umrl oče, stari Razorec. Tako je moral študije obesiti na klin in se prijeti gospodarstva. S Stampettom se je vendar čutil kolego, Stampetta pa z njim. Govorili so slovensko […].[33] »Stampetta je povedal, da bo za obzidanje ojačenih temeljev pri koloni potreboval dva voza opeke, ki jo je že naročil pri Žitku. Prišel je danes tudi zategadelj; jutri ali pojutrišnjem bi morali opeko že pripeljati […].[34]Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka […]«.[35]
Glede na to, da je v Verdu 1828 rojeni Franc Kotnik starejši (†1890) leta 1858 pač dovršil tehniko in inženirsko šolo na Dunaju,[36] Maroltov zapis o tem, da je tam le študiral, a ne tudi doštudiral, ni točen. Omenimo tudi, da je prav Kotnikovo podjetje od Ljubljane do Logatca za železnico gradilo visoke zgradbe in postajna poslopja, čuvajnice na tej relaciji pa skupaj s sorodnikom Lenarčičem.[37]
Alojz (Alois) Stampetta je bil torej Furlan, rodil se je v Vidmu (Udine) leta 1821, njegova starša sta bila Daniel Stampetta, upravitelj (ni znano česa) in Katarina Savagna. Šestega oktobra 1852 se je, star 31 let, na Vrhniki poročil z Marijo, rojeno Maček, vdovo Žitko, staro 26 let, iz Verda 1;[38](priči sta bila Jožef Stampetta, posestnik, ter Janez Maček, ključavničar).[39] Nekaj let od njega mlajša Marija (*1826) je bila hčerka Tomaža Mačka in Frančiške, roj. Pirnat. Bila je očitno zelo ambiciozna ženska in je bila prej že dvakrat poročena in dvakrat vdova. Izbirala je le med bogatimi in vplivnimi, velike starostne razlike pa niso bile ovira. Štirinajstega februarja 1847 se je poročila z Jakobom Dormišem (Hrib 22), ki pa je kmalu umrl:[40] 6. oktobra 1847 se jim je rodil Franc[41] in 4. februarja 1850 drugi in zadnji otrok Jožef.[42]Prvorojenec Franc, v Italiji znan kotFrancesco (*1847 †1939) je bil ustanovitelj (1881) slavne furlanske pivovarne Dormisch[43] z začetki v kraju Resiutta v Reziji, ki jo je čez deset let preselil v Videm.[44]
Dne 18. avgusta 1851 se je Marija znova poročila, in sicer s šestdesetletnim Mihaelom Žitkom (Verd 1),[45] ki pa je umrl že čez slabo leto, in komaj pol leta po njegovi smrti se je znova poročila, tokrat, kot rečeno, z ing. Stampetto.[46]
Končno pa tudi vemo, kakšen je bil Stampetta videti. Pred časom je bila v domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika iz Oražmove hiše v Verdu (št. 7) izročena fotografija[47] moškega iz 2. polovice 19. stoletja. Nataša Japelj Oblak je pravilno »ugibala«, da je na njej inženir Alojz Stampetta, ki je živel v Verdu kot neposredni sosed Oražmove hiše:[48] ta stoji v neposredni bližini nekdanje Dormiševe hiše – po domače Pr Minčenk (danes Verd 153; Minč’nk)[49] in znana tudi kot »Stampettova«.[50] Fotografija[51] prikazuje sedečega moškega srednjih let s tipično francjožefovsko brado v uniformi visokega uradnika državne avstrijske železnice, ob sebi levo pridržuje uradniško sabljo, v desnici drži pokrivalo.[52] Leta 1857 so za uradnike in uslužbence državnih in zasebnih železnic predpisali nove uniforme v temno modri barvi in »uradnikom so namenili prav slikovite meče in tudi na klobukih ni manjkalo srebrnega okrasja…«.[53]
Fotografijo sem pokazala Stampettovemu prapravnuku Mirku Golobu (sin Mirka Goloba st. in Lidije Cvetko, rojen 1949),[54] ki je brez kančka dvoma zatrdil, da gre za njegovega prapradeda. Primerjava fotografij Mirka Goloba s Stampettom dejansko kaže nesporne podobnosti (podobna ušesa, oči, predel okoli ust itd.).
Da je bil Stampetta poročen z Marijo, vdovo po Dormišu, izvemo tudi v članku Marije Oblak Čarni: »Alojz Stampetta […] se je v Verdu pri Minčenk poročil z Marijo Dormiš, roj. Maček. Rodilo se jima je pet otrok: Emilie, roj. 8. 6. 1853, Jožefa, roj. 5. 3. 1855, Janez, roj. 5. 7. 1856, dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija, roj. 30. 9. 1858, Alojzija Lucija u. 5. 9. 1859 […]. Na pokopališču na Lesnem Brdu pa je v grajski grobnici pokopana Emilija Stampetta, por. Gollob.«[55]
Iz povedanega lahko z gotovostjo rečemo, da gre pri Alojzu Stampetti za človeka, po zaslugi katerega je bil pri Verdu zgrajen po njem imenovani viadukt oz. most. Omeniti pa je treba tudi ing. Giovannija Stampetto.[56] Ta je bil najverjetneje njegov sin, v madžarskih virih imenovan János (v krstni knjigi vrhniške župnije Johann, *1856[57]), ki je bil zaslužen za izgradnjo mestnega tramvaja s konjsko vprego v Vidmu (tranvia urbana a cavalli di Udine) ter za izgradnjo tramvaja med Vidmom in krajem San Daniele Del Friuli leta 1889, ki ga je promoviral inž. Karl Neufeldt, največji delničar Ferriere di Udine.[58] Neufeldt si je leta 1878 železarsko in premogovniško posest združil v podjetje »Berg – und Hűttenwerk Štore« s sedežem na Dunaju.[59]
Prvorojenka Alojza Stampette, Emilija,se je leta 25. julija 1870 poročila s Francem (Frančiškom) Golobom. Njuna poroka ni bila na Vrhniki, kot bi morda pričakovali (datum poroke je pripisan pri Francovem krstu), kar namiguje na to, da je Emilija v tistem času živela v Italiji (Udinah), kar se v grobem ujema z Maroltovim zapisom, le da je on inženirjevo hčerko zamenjal za njegovo ženo: »Inženirjeva žena Emilija, ki so jo Vrhničani poznali in spoštovali, ni bila Furlanka, ampak prava Italijanka«.[60]Je pa kmalu po poroki s Francem Golobom prišla živet na dvorec v Lesno Brdo in po njegovi smrti uspešno nadaljevala z vodenjem poslov, na kar kaže tudi zaznamek iz leta 1905 v Madžarskem rudarskem vodniku,[61] kjer je navedena kot lastnica (Eigenthümer: Emilie Gollob in Holzenegg (Krain), Oberlaibach) rudnika premoga v Mali in Veliki Črešnjevici v občini Pitomača na vzhodu današnje Hrvaške, brat Johann Stampetta pa kot njen pooblaščeni zastopnik.[62] Emilija je na Lesnem Brdu tudi umrla, in sicer 12. maja 1926, o čemer je Slovenski narod poročal: »umrla včeraj splošno znana in priljubljena ga. Emilija Golob roj. Stampetta. Pogreb bo (…) na pokopališču na Lesenem Brdu, kjer polože njene zemske ostanke v rodbinsko grobnico..!«.[63]
Njen pravnuk, že omenjeni Mirko Golob ml., v zvezi z njo pravi: »Moj oče jo je klical nona, ker je bila po rodu Furlanka iz Vidma in to je bil običajni naziv za babico. Vsekakor sta se s Francem spoznala na Vrhniki in se poročila. Rodila sta se jima hči Emilija, roj. 18. februarja 1877, umrla 24. avgusta 1944 in sin Franc Golob roj. 19. novembra 1880, umrl 22. novembra 1931…«.[64] Pove tudi, da je družinski mavzolej na lesnobrdskem pokopališču sprojektiral Stampetta: »14. aprila 1895 je Ljubljano prizadel potres in je poškodoval tudi grad Lesno Brdo. Ing. Stampetta je s svojo gradbeno ekipo prišel sanirati dvorec svoji hčerki, ki je bila takrat že tri mesece vdova. Njegov zet je bil pokopan v grobnem mestu, ki ga imajo sedaj Nagličevi. Tudi nagrobnik je izdelal Naglič. Po prekopu Franca pa so nagrobnik Nagličevi odkupili. Ing. Stampetta je s svojo ekipo zgradil grobnico, družina Golob pa je za zemljišče na katerem stoji grobnica podarila RKC njivo. Pred cca 20 leti sva s sestro Lidijo obnovila dotrajano streho.«[65]
Za začetnika rodbine Golobovih velja Franz Gollob, ki se je rodil 29. marca 1811 na Vrhniki št. 11 (danes Stara cesta 1a).[66] Po poklicu je bil trgovec, obogatel je verjetno s preprodajo lesa. Devetega maja 1837 se je poročil z Vrhničanko Jerico Dormiš(Gertrude Dormisch;*1813 †1870)[67] z vrhniškega Hriba.[68] Na Vrhniki je kupoval nepremičnine kot za stavo, aprila 1851 je od baronice Zofije Schweiger kupil tudi dvorec Lesno Brdo (Hilzenegkh, Hölzenegkh).Po njegovi smrti 3. maja 1870[69] je posestvo pripadlo njegovemu sinu Francu, ki se je rodil 12. marca 1842. Istega leta, ko je umrl oče, se je ta, kot rečeno, poročil s Stampettovo hčerko.[70] Umrl je relativno mlad, star 53 let, po kratki in hudi bolezni 18. januarja 1895. Pogreb je bil čez tri dni na pokopališču v Lesnem Brdu,[71]za njim je dedovala njegova vdova Emilija.[72]
»Grad« Lesno Brdo, za katerega je Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) zapisal »da ga je dal čisto na novo zgraditi današnji lastnik gospod Marks Anton baron von Billichgraetz, povsem dokončan je bil šele pred petimi leti«, [73] je tako podobo v bistvenih potezah ohranil vse do druge svetovne vojne, ko je bil uničen. Šlo je za na domala kvadratnem tlorisu pozidano dvonadstropno stavbo z mogočno piramidasto streho, prizidanim stolpičem, polkrožno zaključenim poznorenesančnim kamnitim portalom ter heraldično ploščo nad njim, rusticiranimi vogali in sončno uro. Pozneje so stolpič podrli in stavbo baročno predelali.[74]
Vtis o notranjščini dvorca pa (presenetljivo) lahko dobimo ob prebiranju dela Josefa Indig-InthaiJoškovi otroci. (V dvorcu Lesno Brdo je bila med drugo svetovno vojno sirotiščnica skupine judovskih otrok). Indig-Inthai mdr. o dvorcu piše: »Nad vhodnimi vrati plemiški grb, na oknih v pritličju močne, okrašene rešetke. Streha strma, toda ne preveč. Oblika oken z malo domišljije kaže na nekaj renesančnega. Videti je, da so drugo nadstropje dogradili pozneje. Celota daje mogočen vtis in vzbuja spoštovanje. V pritličju so sobe za gospodo. Predprostor, ki ga bomo poleti uporabljali kot jedilnico, ima trdne stene iz častitljivega kamna. Tam so vsa mogoča vrata. Na desni vodijo ena vrata v klet. V pritličju sta poleg tega lepa soba z lesenim podom in prostor za peko kruha, kjer svoje žrelo odpira velika peč. Njen trebuh ogreva dve drugi sobi. Nasproti vhoda v predprostor vodijo lepa vrata v ‘salon’. Gre za prostorno sobo brez oken, zato pa s steklenimi vrati pred verando. V salonu je staro stilno pohištvo, parket se blešči. Desno od salona je majhna kvadratna soba z modrimi ploščicami in kaminom, ki jo ogreva peč. Okrog njega stojijo rezljane klopi, na katerih si človek pozimi lahko ogreje hrbet […]. Levo od salona je še ena večja soba, v kateri je kmečko pohištvo, pravi slovenski izdelki […]. V drugem nadstropju je nekaj lepih in širokih sob, velik predprostor z omarami, segajočimi do stropa, in stranišče brez vodnega izplakovanja. V tem nadstropju v dveh sobah stanuje lastnica Malvina Golob. To je bila nesreča, kajti konflikti so bili neizogibni. Mici Golob, njena svakinja, sestra pokojnega lastnika, nam je nekoč povedala in sveto prisegla, da je Malvina njenega dragega brata zastrupila in je zato, da ne bi spremenil oporoke, ni pustila k njegovi smrtni postelji…«.[75]
Malvina Golob (r. Magijar/Magyar/Magjor?), ki se je 21. julija 1924 v Sarajevu poročila z dedičem lesnobrdskega dvorca,Francem Golobom (Franz Emil; *1880),[76] je bila po moževi smrti 1931 tudi zadnja lastnica dvorca pred njegovim požigom med vojno leta 1942. (Na mestu požganega dvorca je danes nova stavba).[77] Otrok nista imela in po njeni smrti so posestvo podedovali njeni v Zagrebu živeči sorodniki, ki so dvorec prodali sedanjemu lastniku; domači, torej Golobovi, so dobili le družinski mavzolej.
Leta 2022[78] obnovljeni mavzolej rodbine Golobstoji v jugozahodnem vogalu pokopališča, hrbtna stran se nadaljuje v obzidje, zahodna stena pa je postavljena na vrh obzidja. Gre za odprto grobno kapelo v obliki neogotskega paviljona s kvadratno talno ploskvijo, s tremi velikimi ločnimi odprtinami na treh straneh , ki jih zapira nizka železna ograja, in trikotnimi strešnimi čeli na vseh štirih fasadah. Pod streho je na glavnih treh straneh profiliran strešni zidec. V obokani notranjščini je na zadnji steni križ iz črnega podpeškega kamna, sestavljen iz treh kamnitih plošč. Na njem so vklesana imena umrlih. Levo in desno od križa je na litoželezni konzoli postavljena po ena svetilka. Tla so pokrita z velikimi tlakovci pravokotne oblike, prostor obteka pas ploščic, okrašenih z volutastim motivom, na sredi grobno odprtino pokriva kamnita plošča z velikim, kamnoseško lepo obdelanim križem, v prostoru pod njo je sedem cinastih krst.
FRANZ GOLLOB
*12. 3. 1842 † 18. 1. 1895
EMILIA GOLLOB . STAMPETTA
*22.6.1853 † 11. 5. 1926
FRANC GOLOB
*19.11. 1880 † 22. 11. 1931
EMILIJA GOLOB
*18. 2. 1877 †24. 6. 1944
LIDIJA GOLOB
ROJ. CVETKO
*8. 9. 1913 † 26. 5. 1965
MIRKO GOLOB
*7. 3. 1914 † 11. 2. 1973
MALVINA GOLOB
*30. 10. 1899 † 27. 1. 1975
(Napis na križu v notranjščini mavzoleja)
Za konec še nekaj besed o zbirki umetnin,[79] ki je bila nekdaj v dvorcu. Ivan Jakič v leksikonu slovenske grajske zapuščine omenja »lepo zbirko slik«,[80] umetniško zbirko že prej na kratko predstavi Marolt v umetnostnozgodovinski topografiji vrhniške dekanije (o »veliko lepih slik« so vedeli povedati tudi vaščani, ki so tam delali),[81] ki mdr. navaja sliko Mati dobrega sveta s konca 16. stoletja (provenienca Udine), več platen iz 17. stoletja ter rokokojsko uro ljubljanskega urarja Ignacija Hoffmanna;[82]na rodbino vezani portreti iz 1879 so bili delo Simona Ogrina: Franc in Emilija Golob, Fanči in Milči Golob, otroka ter portret Marije Stampetta-Maček;[83] pri slednji je šlo torej za portret Stampettove žene.
Fotografije treh slik (dopasna portreta moškega in ženske ter sv. Jožefa z Detetom) so se pred nekaj leti znašle tudi na horjulski občini. Po besedah Mirka Goloba ml. so jih tja poslali potomciMalvininega brata ali sester iz Zagreba, ker so želeli vedeti, kdo je na njih upodobljen, po ovinku pa so prišle potem tudi do njega. Ob predaji posestva novemu lastniku naj bi bil bližnjemu sosedu izročen tudi kovček z dokumenti, nanašajočimi se na družino Golob-Stampetta; spravljen naj bi bil na podstrešju stare Gorjančeve hiše, ki stoji v neposredni bližini nekdanjega dvorca in cerkve.[84]
Vsekakor bi bilo zanimivo izvedeti, kje se slike in druge dragocenosti iz dvorca Lesno Brdo nahajajo danes, saj sodeč po omenjenih treh fotografijah niso bile (vse) uničene. Seveda pa bi bilo zelo zanimivo tudi izvedeti, ali je kovček z dokumenti res (še) na imenovani lokaciji, in poznati njegovo vsebino.[85]
[1] Južna državna železnica, dvotirna železniška proga Dunaj-Maribor-Celje-Ljubljana-Sežana-Trst, dolga 522 km; gl. Ivan Mohorič, Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 27–35; Karol Rustja, Južna železnica, Enciklopedija Slovenije, 4, Ljubljana 1990, str. 363–364.
[3] Navaja se tudi napačna letnica 1857, npr. v Registru nepremične kulturne dediščine, ev. št. 9543 (https://eid.gov.si/#!/enota/9543); Marko Košir, Mladen Bogić, Karel Rustja, Železniška proga Zidani Most– Sežana–(Trst) (Koper), Maribor 2016 (Zbirka Svetovid), str. 143.
[4] Gl. npr. Rinaldo Paar, Carl Ritter von Ghega – 2018 Surveyor of the Year, KiG, št. 32, 2019, str. 64–78: 67–68.
[6] Gl. Igor Sapač, Borovnica pri Vrhniki: Veliki železniški viadukt (Franzdorfer Viadukt), v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2015, str. 372; Tadej Brate, Borovnica. Borovniški viadukt. Jelenov viadukt, v: Naša dediščina. Mostovi (ur. Damijana Slabe), Ljubljana 2018, str. 37–48: 41, str. 47.
[7]Netočno piše Tadej Brate (Borovniški viadukt, Borovnica 2007, str. 43): »Ker fotografije še niso izumili, se je uprava odločila, da najame nekaj slikarjev in jim v obliki risb in slik omogoči ovekovečenje največjih del na progi. Šele ob koncu del, leta 1857, so fotografijo razvili do te stopnje, da je bilo mogoče objekte tudi fotografirati«.
[8]Fotografije so bile cesarju podarjene v posebni škatli 20. novembra 1856, ko je potoval z vlakom iz Ljubljane v Postojno (gl. Viadukt in Borovnica 1850–1944 (https://borovniski-viadukt.si/de/gradnja-viadukta/, junij 2025).
[9] Franz Carl Weidmann, Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858 (ponatis: Kraška železnica/ Ferrovia del Carso/ Karstbah, Trieste MGS PRESS 2004).
[10]Gradnjo je nadzoroval cesarsko-kraljevi gradbeni nadinženir Arcari (Mohorič 1968 (n. d.), str. 35; Brate 2007 (n. d.), str. 33.
[11] Vlasto Zemljič, Borovniški viadukt, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 331; Brate 2007 (n. d.), str. 33; Brate, 2018 (n. d.), str. 41 navaja dolžino 584 m.
[14] Zdravko Klanjšček, Štampetov most, Enciklopedija Slovenije, 13, Ljubljana 1999, str. 135.
[15] Gl. Trikrat Štampetov most, Kočevski Rog 1944 (knjižico je izdal Propagandni oddelek Glavnega štaba NOV in PO Slovenije leta 1944 v Kočevskem Rogu; hrani CKV Vrhnika).
[17]Gorazd Humar, Bogdan Kladnik, Slovenski mostovi/ Bridges of Slovenia, 2, Štajerska, Dolenjska, Gorenjska, Šempeter pri Gorici 2002, str. 4–5: 4; Sapač 2015 (n. d.), str. 372, 357; Košir, Bogić, Rustja 2016 (n. d.), str. 146); Brate 2018 (n. d.), str. 47; Igor Sapač, Slovenski mostovi med tradicijo in sodobnostjo, v: Naša dediščina. Mostovi, Ljubljana 2019, str. 7–21: 13.
[18] Prepis v Košir, Bogić, Rustja 2016 (n. d.), str. 116.
[23] Marijan Marolt, Zôri noč vesela, Buenos Aires 1956, str. 51–52.
[24]Darinka Koderman Patačko, Marijan Marolt kot pripovednik, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 97–122: 104; gl. tudi Marolt 1956 (n. d.), str. 176 (zmaga pri Custozzi, 24. junij 1866).
[26] Nataša Oblak, Veliki ljudje v malem kraju. Zgodovinski razvoj in pomen Kotnik-Lenarčičevega posestva v Verdu, Vrhniški razgledi, 4, 2003, str. 25–75: 32.
[27] Tatjana Oblak Milčinski, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni pomen hišnih vhodov, Vrhniški razgledi, 6, 2005, str. 93–224: 132.
[29]Janez Kos, Prebivalci v Verdu, na Mirkah in v Bistri sredi 19. stoletja, Vrhniški razgledi, 14, 2013,str. 19–38: 20, ki pa sicer ne omeni njegovega poklica ali dela nasploh.
[30]Marija Oblak Čarni, Dva jubileja južne železnice, Vrhniški razgledi, 18, 2017, str. 24–43: 27, 42, op. 6.
[32] Leopold Cvek (*1814 †1896), slovenski učitelj, skladatelj, organist je 1855 zaprosil za premestitev in dobil mesto učitelja na Vrhniki in tam ostal do 1874 (gl. SBL; https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi163084/).
[38] Marijan Marolt v svojem romanu sicer pravi, da je bila »prava Italijanka«, vendar gre, kot bo pokazano v nadaljevanju, verjetno za napako in je Stampettovo ženo zamenjal z njegovo hčerko, ki je mladost res najverjetneje preživljala v Italiji.
[43] Quando Francesco realizzò 130 ann fa lo stabilmento sul canale Ledra, Messaggero Veneto, 16. 3. 2021 (https://www.messaggeroveneto.it/cronaca/quando-francesco-realizzo-130-anni-fa-lo-stabilimento-sul-canale-ledra-wr3jfdvd).
[49]Tudi Homovc, Drašler. Stampetta naj bi naredil tudi načrt za podaljšanje in nadzidavo prvega nadstropja. Poleg tega so po ustnem izročilu opažni les Stampettovega mostu porabili za strešno konstrukcijo te hiše (Oblak 2003, str. 75, op. 119; Oblak Milčinski 2005 (n. d.), str. 132). Prim. tudi SI_ZAL_VRH/0002, Občina Vrhnika, p. e. 141.
[50] Leta 1869 v lasti njegove žene MarijeStampetta (Oblak 2003, str. 75, op. 119).
[51] Fotografija je prilepljena na trd karton in je brez pripisa in/ali logotipa fotografa.
[52] Fotografijo si je ogledal g. Mihael Bučar iz Muzeja Južne železnice v Šentjurju in podal mnenje, da gre za železničarsko uniformo, in povedal, da v muzeju hranijo tudi (skoraj) identični sabljo in uniformo.
[53]Sergej Vrišer, Uniforme v zgodovini. Civilne uniforme na Slovenskem, Ljubljana 1991, str. 18–19.
[55] Oblak Čarni 2017 (n. d.), str. 42, op. 6; gl. tudi Kos 2013 (n. d.), str. 19–38: 20: »ALOJZ Stampetta, rojen 1821 v Udinah, poročen z Marijo Dormiš, rojeno Maček 6. oktobra 1826. Otroci iz zakona Dormiš so bili Franc *6. oktobra 1847, Jožef *4. februarja 1850. Otroci iz zakona Stampetta pa Emilie *8. junija 1853, Jožefa (*5. 3.1855), Janez/Johann (*6. 7. 1856), dvojčici Marija Ana in Alojzija Lucija (*30. 9. 1858).
[59] Zgodovina rudarstva in železarstva v Štorah (https://zelezarski-muzej.si/novo/?p=28).
[60] Marolt 1956 (n. d.), str. 55. Potrebno je upoštevati dejstvo, da gre za roman, ki je nastal skoraj sto let po dogodkih, ki jih opisuje, in pa, da je bil Marolt v času, ko je snoval svoje delo v Argentini in ni imel možnosti, da bi svoje zapise preverjal.
[61]Magyar Bánya-Kalauz=Ungarisches Montan Handbuch, 6, 1905, str. 153 (https://epa.oszk.hu/02000/02000/00006/pdf/EPA02000_magyar_banya-kalauz_1905_152-157.pdf).
[70]Krstna knjiga/Taufbuch Vrhnika, 1832–1846 (dostop: data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/vrhnika/02849/?pg=184, maj 2025). Po zabeležki v Krstni knjigi sta se poročila 25. julija 1870.
[71] Osmrtnica, Slovenski narod, 21. 1. 1895, str. 4.
[72] Majda Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Ljubljana 1982, str. 258–259.
[73]Janez Vajkard Valvasor, Hilzenegk (ali Holzenegk) – Lesno Brdo, v: Slava vojvodine Kranjske, 3. del, 11. knjiga, Laybach-Nürnberg 1689 (ponatis Ljubljana 2011), str. 276–277.
[74] Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapuščine, Ljubljana 1997, str. 187.
[75]Josef Indig-Ithai, Joškovi otroci. Beg in alija skozi Evropo 1940–1943. Poročilo Josefa Indiga (ur. Jaša Drnovšek, Helena Dobrovoljc), Ljubljana 2018, str. 83–85.
[82] Marolt 1929 (n. d.), str. 79–80. Za Hofmana gl. Vesna Bučić, Hofman Ignacij (Hoffmann Ignatius), v: Ure skozi stoletja (katalog razstave), Ljubljana 1990, str. str. 30–31, 112–113.
[83] Marolt 1929 (n. d.), str. 80. Za lesnobrdski grad je Ogrin istega leta naslikal tudi sončno uro z Materjo božjo (Jože Suhadolnik, Simon Ogrin 1851–1930 slikar, Vrhnika 2001, str. 38).
[85] Za pomoč pri pisanju članka se najlepše zahvaljujem (po abecednem vrstnem redu): Mihaelu Bučarju (Muzej Južne železnice, Šentjur), Nataši Car (NŠAL); Andrijani in Mirku Golobu (Ljubljana), Emi Goričan (Stara Vrhnika), Alenki Klemenc, Nataši Oblak Japelj (CKV Vrhnika), Tatjani Oblak Milčinski (ZIC Vrhnika), Janezu Žitko (Vrhnika).
Johann Bosch (Dunaj): Štampetov most takoj po dokončanju, oktober 1856 (vir: Pinterest)
Johann (Giovanni) Varoni, t. i. Štampetov most, 1857, litografija (iz albuma Die K. K. Staats Eisenbahn von Laibach nach Triest) (CKV)
Štampetov most po obnovi po porušenju 1944, 1946 (fotografijo hrani CKV, ID 199639043_1946)
Johann (Giovanni) Varoni: Izrez z upodobitvijo borovniškega viadukta do t. i. Štampetovega mostu v: Kraška železnica/ Ferrovia del Carso Karstbahn (izvirni naslov: Panorama der Karstbahn von Laibach bis Triest, Wien 1858; risbe Johann Varoni, besedilo Franz Carl Weidmann; Trieste MGS PRESS 2004)
Risba v knjižici Trikrat Štampetov most (1944) s prikazom med vojno 3x poškodovanega mostu (hrani Cankarjeva knjižnica Vrhnika).
Zaznamek o poroki Alojza Stampette z Marijo Maček (vdovo Žitko) leta 1852 (Poročna knjiga/Trauungsbuch Župnije Vrhnika 1842–1881; dostop: https://data.matricula-online.eu/sl/slovenia/ljubljana/vrhnika/02877/?pg=46, junij 2025)
Domnevni portret ing. Stampette (fotografijo slike hrani Mirko Golob, Ljubljana)
Dvorec Lesno Brdo v 1. polovici prejšnjega stoletja, na fasadi lepo vidna Ogrinova freska (CKV Vrhnika)
Člani družine Golob na fotografiji iz leta 1965: od leve proti desni Rudolf Cvetko, Malvina Golob, Mirko Golob (im. Grajski) in njegov sin Mirko (arhiv družine Golob, Ljubljana)
Mavzolej Golob-Stampetta na pokopališču v Lesnem Brdu, maj 2025 (foto: Simona Kermavnar)
Križ v notranjščini mavzoleja z imeni tukaj pokopanih (foto: Simona Kermavnar)
Oglas Pivovarne Dormisch iz prejšnjega stoletja (https://www.udinetoday.it/cronaca/fine-birra-dormisch-udine-15-gennaio-2021.html)
V uvodnem pozdravu gostom je župan Daniel Cukjati spomnil na vlogo častnega gosta Jelka Kacina med osamosvojitveno vojno. »Čeprav sem bil takrat najstnik, 12-letnik, se spominjam, da smo vsakodnevno spremljali tiskovne konference, ki jih je vodi gospod Kacin.« Kacin je namreč leta 1991 kot član Slovenske demokratične zveze postal minister za informiranje, ustanovil je Slovensko tiskovno agencijo in med slovensko osamosvojitveno vojno zaslovel z vsakodnevnimi tiskovnimi konferencami. Spomnil je tudi na Kacinovo vlogo, ko je na Vrhniki leta 1996 pogorel vrtec. »Že naslednji dan je naš občan gospod Vid Drašček vzpostavil kontakt z ministrstvom, ki ga je tedaj vodil gospod Kacin. Zato sta komaj teden dni po požaru tedanji župan Tomšič in gospod Kacin že podpisala sporazum, da smo dobili v začasno uporabo vojaške prostore, današnji vrtec Barjanček.« Častni gost Jelko Kacin je v svojem govoru podrobno opisal dogodke pred in med osamosvojitveno vojno. Kot je dejal, je bilo zelo pomembno, da je bila Moskva oslabljena, zato ni mogla priskočiti na pomoč političnemu zavezniku – JLA. »Maja leta 1991 je pod kolesjem oklepnika v Mariboru izdihnila prva žrtve agresije, Josef Simčik. To je bil še zadnji opomin in dramilo, da JLA svojih namer ne bo opustila.« To se je res potrdilo po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti. »Z barikadami, z orožjem, z bojem, z blokado vojašnic, z zaporom komunikacij, z odklopom vode, elektrike in telefonije je JLA ostala brez vsega. Brez hrane, brez logistike, vojaki brez stikov s starši.« S strani JLA vsiljena vojna je imela za posledico skoraj 80 mrtvih. »Naša stran je izgubila 19 ljudi, šest civilistov, šest policistov in največ pripadnikov Teritorialne obrambe.« Dodal je, da smo zmagali, »… ne zato, ker bi si tako zelo želeli poraza ali ponižanja JLA, ampak predvsem zato, ker smo bili bolj odločni, veliko bolj motivirani in predvsem pa bolj enotni. Po desetih dneh bojev smo si upali in smo mogli stopiti tudi korak nazaj, prekiniti spopade in sesti za pogajalsko mizo.« Kaj pa danes, 34 let kasneje? »Tudi danes znova poslušamo javno zaklinjanje, kdo s kom ne bo sodeloval in še vedno ne zmoremo niti zgodovinskim resnicam pogledati v oči. Slovenija je edina država na svetu, ki ji je vlada ukinila muzej lastne osamosvojitve. Ko na osrednji proslavi ob 80-letnici konca druge svetovne vojne slišimo, da se je velika vojna začela z napadom Nemčije na Poljsko in potem naredijo piko, se moramo vprašati, kaj je z nami narobe. Molčijo o skupnem napadu Nemčije in Sovjetske zveze, Hitlerja in Stalina na Poljsko. 80 let po vojni, o tem pri naš še kar molčijo. To grozljivo dejstvo je dokaz in opomin, da je z njimi in posledično tudi z nami nekaj hudo narobe.« Dodal je, da »… ne le Poljska, tudi manjši vzhodni narodi nas dohitevajo in prehitevajo, mi pa zaostajamo, ker ideološko še nismo predelali ne preteklosti, ne sedanjosti, kaj šele prihodnosti.« Menil je, da je za boljšo obrambo in večjo varnost potrebno tudi orožje, sodobno in zmogljivo orožje. »Iz mojih izkušenj povem, najdražje je tisto orožje, ki ga nimaš.« Dotaknil se je tudi med in povojnih pobojev. »Medtem, ko vlada v Varnostnem svetu Združenih narodov rešuje cel svet, kosti tisočev po vojni izvensodno pobitih še kar čakajo na dostojen pokop. Pa ne le oni, celo romskih otrok, pomorjenih na Igu med vojno, še ni mogoče dostojno pokopati v Ljubljani. Ta vlada je celo ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Kdaj bodo lahko žrtve revolucije končno postale del dozorelega, zgodovinskega in odgovornega civiliziranega občinstva? Ko bodo, bomo tudi mi kot državotvoren narod naredili pomemben civilizacijski prehod.«
Slovesnost, ki jo je vodila Sanja Rejec, je bila popestrena s kulturnim programom v izvedbi vrhniškega pihalnega orkestra, Mance in Anžeta Rupnik ter Okteta Raskovec. Poseben pečat dogodku pa je dala tudi prisotnost praporjev vrhniških društev in organizacij ter simbolno veteransko dejanje v izvedbi lokalnega združenja veteranov vojne za Slovenijo. Župnik Mohor Rihatršič je opravil tudi molitev za domovino.
Po koncu uradnega dela je sledilo še druženje, kjer je za pogostitev poskrbela ekipa iz Starega malna.
V soboto in nedeljo, 21. in 22. junija 2025, je Ribiška družina Vrhnika ponovno uspešno izpeljala Mladinski ribiški tabor, ki se je odvijal na idilični lokaciji ob ribiškem domu v Sinji Gorici, kjer se tik ob domu razprostira tudi manjši ribnik, idealen za učenje in prve korake v svet ribištva. Dogodek, ki je iz leta v leto bolj obiskan, je bil letos še posebej živahen saj se ga je udeležilo 24 mladincev in ena mladinka, starih od 9 do 16 let, pod budnim očesom deseterice predanih mentorjev RDV.
Skupinski duh in učenje preko izkušenj
Tabor se je oba dneva začel ob 8. uri zjutraj s pregledom prisotnosti in uvodnim nagovorom mentorjev. Že takoj prvi dan so bili mladi razdeljeni v skupine po pet članov različnih starosti, da so skupine bile čim bolj enakovredne in uravnotežene. Ta pristop se je izkazal za odlično odločitev, skozi ves tabor se je namreč čutil močan skupinski duh, prijateljsko tekmovanje in spodbujanje med člani ekipe.
Prvi del sobotnega dopoldneva je bil namenjen teoretičnemu uvodu v etiko ribiča. Mladi so se seznanili s temeljnimi vrednotami, ki jih gojimo v Ribiški družini Vrhnika in v Ribiški Zvezi Slovenije, spoštljiv odnos do narave, odgovorno ravnanje z ribami, etično rokovanje ob ujetju ter pomen medsebojnega spoštovanja med ribiči. Naš Miki je predavanja obogatili z zgodbami iz prakse, kar je snov približalo mladim.
Malica, šport in spoznavanje rib
Po športnih aktivnostih in malici pekarnice Orex, so sledila še predavanja o ribjih vrstah, ogroženih domorodnih vrstah in invazivnih tujerodnih ribah, s posebnim poudarkom na sončnem ostrižu, kateremu je bil namenjen tudi popoldanski ribolov.
Popoldansko ribolovno tekmovanje
Po kosilu, ki ga je omogočila gostilna Turšič, je sledil tekmovalni lov na sončnega ostriža z bambusovimi palicami, kar je sprožilo val navdušenja. Skupine so navdušeno navijale druga za drugo, vsak ujeti ostriž je bil razlog za slavje. Po popoldanski malici, pici iz Hotela Mantovasmo razglasili najboljše ekipe v lovu na ostriža in zaokrožili uspešen prvi dan tabora.
Tekmovanje na največjo ribo – vrhunec drugega dne
Drugi dan tabora se je začel enako kot prvis pregledom prisotnosti in jutranjim zborom, tokrat pa smo mladim predstavili pravila tekmovanja na največjo ribo. Mentor Stane je zbranim razložil potek tekmovanja, nato pa je sledil žreb štartnih mest, ki so bila razporejena okoli celega ribnika, da je imel vsak tekmovalec dovolj prostora.
Po začetnem žvižgu so mladi tekmovalci pristopili k ribolovu z različnimi pristopi, nekateri s plovcem, drugi pa so se odločili za ribolov na dnu z bojliji, torej na vabe, ki so posebej priljubljene pri večjih ribah. Sprva so bile ribe zadržane, prva ura je minila skoraj brez prijema, nato pa se je začelo: prvi pobegi, prve potege, prve izgubljene trofeje in tudi prvi uspehi.
Nekaterim ribe niso odpustile začetniške napake in so se snele s trnka, drugim pa so največje ribe celo odtrgale navezo. A postopoma se je začel risati seznam uspešnih – tistih, ki so ujeli svojo ribo in jo zapisali v tekmovalni karton.
Sredi dneva je ribolov prekinilo okusno kosilo, ki ga je omogočilo gostišče Kranjc z Vrhnike. Po krajšem počitku je sledilo nadaljevanjez novim žrebom štartnih mest. Nekateri so bili navdušeni nad novo pozicijo, drugi malce manj, a tekmovanje se je nadaljevalo v zagrizeni in hkrati prijateljski atmosferi.
Popoldne je bilo ujetih še nekaj večjih rib, nato pa je glavni sodnik z žvižgom oznanil konec tekmovanja. Napetost se je dvignila, saj so vsi čakali razglasitev rezultatov. V igri so bili umetelno izdelani pokali, ki jih je podarilo ključavničarstvo Clavis d.o.o.. Za bogate nagrade vsem udeležencem pa so s svojimi donacijami poskrbele ribiške trgovine Kostevc (Kočevje), Monster Bite (Domžale) in Rs1–Sluga, za kar smo jim v imenu vseh mladih iskreno hvaležni.
Zahvala gre tudi trgovini Molek z Vrhnike, ki nam je omogočila tiskanje vseh potrebnih materialov za izvedbo tabora.
Ob razglasitvi najboljših so se zbrali tudi starši mladih tekmovalcev, ki so z bučnim aplavzom pozdravili vse dobitnike pokalov, medalj in praktičnih nagrad – vsak otrok je dobil nekaj za spomin, vsak je bil zmagovalec.
Vreme, podpora sponzorjev in skupna hvaležnost
Oba dneva nas je spremljalo čudovito, sončno vreme, včasih celo nekoliko prevroče, a so mentorji dobro poskrbeli za redno hidracijo otrok. Pri tem gre zahvala podjetju M.Orel, ki je doniralo zadostne količine pijače, da so otroci lahko varno in prijetno preživeli dan na soncu.
Mentorji, ki so dogodek vodili, so nesebično delili svoje znanje, ves čas skrbeli za varnost, in predvsem z dobro voljo in pristopom ustvarili okolje, v katerem so se otroci počutili sprejete, varne in motivirane za učenje.
Mladinski ribiški tabor 2025 je še en dokaz, da RD Vrhnika s svojim delom uspešno vlaga v prihodnost slovenskega ribištva, predvsem pa ustvarja pozitivne izkušnje in spomine, ki jih bodo mladi še dolgo nosili s seboj. Ob takšnih dogodkih je jasno, da ribištvo ni le šport ali hobi, temveč način življenja, povezan s spoštovanjem narave, učenjem, prijateljstvom in skupnostjo.
Hvala vsem sponzorjem, mentorjem, otrokom in staršem, ki ste omogočili, da smo skupaj ustvarili ta nepozaben vikend ob ribniku v Sinji Gorici!
Tudi v mesecu juniju smo prostovoljke nadaljevale z našimi obiski članom društva, ki praznujejo visoke jubileje.
Obiskale smo naše dolgoletne člane in članico, ki so praznovali okroglih 90 let in jim zaželele obilo zdravja in lepih trenutkov v krogu družine in prijateljev.
V prijetnem druženju smo bile na obisku pri gospodu Antonu Varšku, gospodu Janezu Žitku, gospodu Francu Novaku, gospe Alojziji Blažević in gospodu Slavku Čelešniku.
Od 26. 6. do 31. 8. 2025 vas v knjižnico na Vrhniki vabimo:
pon., sre. in čet.: 13.00-19.00
tor. in pet.: 7.30-14.00
V času, ko bo knjižnica zaprta, lahko gradivo vrnete na knjigomatu v pritličju Kulturnega centra Vrhnika. Gradivo si lahko predhodno naročite in ga prevzamete v paketniku v času, ko je knjižnica zaprta.
Želimo vam sproščeno poletje, polno lepih doživetij in dobrih knjig.
Dne 12. 6. 2025 je Društvo upokojencev Vrhnika za svoje člane organiziralo izlet na Avstrijsko Koroško. Ogledali smo si ruševine gradu Landskron, Opičjo goro Affenberg, Osojsko jezero, Osoje z najstarejšo samostansko cerkvijo na Koroškem in nazadnje še mesto Beljak.
Pot nas je peljala mimo Jesenic skozi Karavanški predor, dolg 7864 m. Prečkali smo reko Dravo in nadaljevali pot do ruševin gradu Landskron.
Grad stoji na skalnatem griču nad Osojskim jezerom. Danes ni le zgodovinska znamenitost, ampak je znan tudi po dresuri ptic ujed v prostem letu. Poleg tega grad ponuja čudovit razgled na Osojsko jezero, Beljak in Alpe. V daljavi smo videli vlečnico, ki povezuje znano smučišče Gerlitzen, ki ga obiskujejo tudi naši smučarji.
Tik pod gradom se nahaja Opičja gora Affenberg. Tu se na 4,5 hektarjih površine giblje 185 japonskih opic makaki, poznanih kot snežne opice, saj se lahko prilagajajo hladnejšemu podnebju do -20 stopinj Celzija. Opice so zelo igrive in inteligentne. Opazovali smo alfa samce, ki imajo nalogo, da nadzirajo svojo skupino in imajo samo oni pravico do parjenja. Park je poraščen s smrekami, macesni in različnim zelenjem, tako da se prosto gibljejo, lovijo, plezajo, skačejo plavajo v bazenu, včasih pa se tudi med seboj stepejo.
Pot smo nadaljevali po južni obali Osojskega jezera, dolgega 11km. Ta ponuja široko paleto aktivnosti. Zaradi izjemno čiste in tople vode je poleti idealno za kopanje, jadranje, deskanje na vodi, supanje, ribolov, ob obali pa so urejene kolesarske poti. Tu se nahaja veliko urejenih plaž, s privatnimi kampi, hoteli in restavracijami. Okolica obale jezera je skrbno urejena in čista, posajena z zelenjem, čudovitimi rožami, grmovnicami in drevesi.
V Osojah smo si ogledali samostansko cerkev, v kateri se nahaja pravo bogastvo s freskami, poslikavami, kipi in mogočnim oltarjem. Za cerkvijo je grob poljskega kralja Boleslava, tako imenovanega » Mutec Osojski », ki je pomagal pri izgradnji cerkve. V samem samostanu je sedaj restavracija, s čudovitim sprehajalnim dvoriščem. Tu organizirajo različne prireditve, poroke, nastope pevskih in dramskih skupin.
Pot smo nadaljevali ob obali tega jezera, do Beljaka. To je drugo največje mesto na Avstrijskem Koroškem. Skozi mesto teče reka Drava, ki deli mesto na severni in južni del, ob njenih bregovih pa so lepo urejene sprehajalne in kolesarske poti. Srce starega mesta je glavni trg, obdan s slikovitimi zgodovinskimi hišami z baročnimi in renesančnimi fasadami. Tu so številne trgovinice, kavarne in restavracije. V starem delu mesta stoji tudi cerkev sv. Jakoba z visokim zvonikom. Po ogledu mesta smo imeli prosto za nakupe spominkov in za osvežilno pijačo. Kmalu je prišel čas za povratek proti domu.
Z lepimi vtisi smo v pozno popoldanskih urah srečno prispeli na Vrhniko in se že veselimo naslednjega izleta. Pridružite se nam in videli boste, da se vedno imamo lepo.
Vrhnika, 23. junij – Na predvečer praznika svetega Janeza Krstnika, ki goduje 24. junija, je na Sveti Trojici zvečer zagorel tradicionalni kres. Pred tem je v tamkajšnji cerkvi potekala sveta maša za domovino.
Po ustaljeni tradiciji kresne noči je na Sveti Trojici tudi letos zagorel kres. Kljub nekaj dežnim kapljam, ki jih je suša prizadeta pokrajina tiho pričakovala v večji meri, je kresovanje potekalo nemoteno. Pred tem je v cerkvi Svete Trojice mašo za domovino daroval lazarist dr. Borut Pohar ob somaševanju domačega župnika Mohorja Rihtaršiča. V pridigi je poudaril vlogo posameznika v družbi in dodal, da je država ogledalo naših dejanj – boljši kot bomo mi, več lahko pričakujemo od nje.
Slovesnosti se je udeležili tudi praporščak lokalnega združenja veteranov osamosvojitvene vojne, kar je dogodku dodalo poseben pečat.
V prvih šestih mesecih letošnjega leta smo prostovoljke projekta Starejši za starejše z veseljem obiskale 530 naših občank in občanov. V prijetnem in sproščenem druženju smo jim na ta način polepšale dan.
S svojim obiskom smo počastile tudi 52 oseb, ki so praznovale 90, več kot 90 in tudi častitljivih 100 let.
Aprila in maja smo obiskale in se družile z zaposlenimi, nastanjenimi in ostalimi, ki so vključeni dnevno varstvo v enoti Doma upokojencev na Stari Vrhniki.
Organizirale smo tudi delovni sestanek, na katerega smo povabile predstavnike Patronažne službe Zdravstvenega doma Vrhnika, Doma upokojencev Vrhnika in Centra za socialno delo Vrhnika.
S sredstvi, ki so bila podarjena, smo nakupile osnovne življenjske potrebščine in jih razdelile ter obdarile sedem starejših občanov še pred velikonočnimi prazniki.
Vse prostovoljke smo aktivne članice v Socialni komisiji in smo v prvih šestih mesecih pripravile in razdelile 100 bogatih humanitarnih paketov.
Sedaj se že pripravljamo na srečanje članov društva starejših od 75 let, ki bo 28. avgusta. Vabimo vas na prijetno druženje.
Hvala vsem, ki prispevate in anonimno darujete sredstva za humanitarno pomoč.
