Pohodništvo v času vajine mladosti še zdaleč ni bil tako razširjeno kot danes. Kaj je vaju vleklo v gore? Nas lahko popeljeta v 70. leta, ko sta četrtkove večere preživljala v kranjskem “ferajnu” (alpinističnem odseku)?
A: Še danes smo malo, takrat smo bili pa čisti, čudaki. (smeh) Malo posebni ljudje in tako so nas tudi drugi gledali. Iz Kranja se vidi na Grintavec, Kočno, Storžič in to me je že kot osnovnošolca strašno privlačilo. Gore sem si želel videti od blizu, pa nisem imel nikogar, ki bi šel z mano. Kot otrok sem si rekel: “Ko bom dovolj velik, bom šel sam”. In tako smo pri približno trinajstih letih začeli sami hoditi po hribih. K sreči so nama z bratom to omogočili. Danes bi naju verjetno obravnavale socialne službe, ampak mislim, da sva kljub vsemu dobro zrastla.
Marija, ženska v alpinizmu pa je bila verjetno sploh svojevrstna redkost, kajne?
M: Takrat je bilo vse veliko bolj enostavno kot danes. Najprej smo kot veroukarji s kaplanom hodili po hribih. Moj brat Tone pa je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, ki je živel zelo blizu. S Tonetom sta bila zelo dobra prijatelja in srečevala sta se pri nas doma. Bila sem srednješolka, ko je Tone postal načelnik alpinističnega odseka v Kranju in marsikateri sestanek je potekal kar pri nas doma. Te fantje so se mi zdeli fajn. Po koncu vikenda so vedno gledali fotografije – takrat še na diapozitivih. V bistvu me je naprej potegnila družba. Čudilo me je navdušenje fantov, ki so pripovedovali o tem, kako dneve preživljajo v steni. In tako sem tudi sama začela plezati.
Andrej, na prvih straneh svoje avtobiografije se zahvalite staršem, ki sta vam dovolila izživeti svoje sanje. Biti starš alpinista verjetno ni najlažje?
A: Verjetno ne. Prednost je bila, da na začetku nista vedela, kako sploh izgleda v hribih. Kasneje pa sem bil tako trmast in nepopustljiv, da nisem veliko spraševal. Spomnim se, kako sem nekoč v drugem letniku fakultete prišel domov in rekel: “Spomladi grem za tri mesece v Himalajo.” Ne spomnim se reakcije, ampak nič nista imela proti. Veste, takrat ni bilo telefonov. Jaz sem izginil in čez tri mesece sem prišel domov, potrkal na vrata: “Čau, čau, tukaj sem”.
Alpinizem in družina na prvi pogled ne gresta skupaj. Vidva sta si želela tudi družine. Kako velik izziv je bilo usklajevati ti dve ljubezni?
M: Doma imava eno veliko škatlo starih pisem. Ko zdaj prebiram ta pisma se čudim, kako lahko en sam človek naredi vse to, kar sem jaz takrat opisovala Andreju. Nikoli nisva razmišljala, kdaj bova imela otroke, sicer jih ne bi nikoli imela. Otroci so pač prišli. Res pa je, da nama to ne bi uspelo, če ne bi imela zaledja v najinih velikih družinah.
»Nekoč, ko se bom postaral, si bom vzel čas in se bom po Nepalu potepal brez visokoletečih ciljev. Z Marijo,« ste Andrej zapisal že v vajini prvi skupni knjigi Objem na vrhu sveta. Je ideja o Veliki himalajski poti, ki sta jo prehodila pred dobrim letom in jo opisala v najnovejši knjigi Moč noči je v svetlobi zvezd, tlela že dolgo?
A: To sem si želel zelo dolgo. Vendar zaradi vseh obveznosti prej nikakor nisva našla časa za to. Potem sem slišal za Veliko himalajsko pot. O tem nisem govoril na glas, želja je rasla v meni. Eno leto preden sva šla na to pot sva peljala vso družino starejše hčerke v Nepal in tam smo videli tablo s črkami GHM. Marija me je vprašala, kaj to pomeni. Great Himalaya Trail sem ji razložil. Takrat je Marija prvič slišala za to pot. Lansko jesen nama je nekaj odpadlo in rekla sva si, da bodo to najini trije meseci.
V knjigi, Marija, opozorite na zanimivo besedno igro – v besedi srečati se skriva beseda sreča. Kako dragocena so bila za vaju srečanja z domačini in drugimi, ki sta jih srečevala na vajini poti?
M: Na 88-dnevnem prečenju sva 11 noči preživela v šotorih, vse ostale noči pa sva preživela pri ljudeh. Nikamor nisva prišla napovedano, ampak kamorkoli sva prišla, sva bila del družine. Na vrata smo potrkali ob katerikoli uri, tudi ob devetih zvečer. Naš vodnik se je dogovoril in oni so nas sprejeli. Niti enkrat nas niso zavrnili. Niti enkrat. Ponudili so nama prenočišče, naju posedli ob ognjišče in nama pripravili nekaj za jest.
A: Nepal ne imenujejo zastonj dežela nasmehov. Ljudje so povsod neizmerno prijazni.
Med potjo opazita tudi številne paradokse – ljudje, ki nimajo tople vode, imajo telefone. S cmokom v grlu opazujeta, kako zelo so se spremenile nekatere vasi, ki jih, kot pravita, še komaj prepoznata.
M: To je pa mene res presunilo. Ne moreš si mislit, kako imajo v krajih, kjer ljudem revščina seva iz oči, vsi telefone. Tudi majhni otroci. Starši jim dajo v roke telefone, da imajo mir. Niso pa ozaveščeni, kaj to zanje pomeni. Prodor tehnologije v revne razmere vidim kot res veliko grožnjo.
A: Mislim da vse civilizacije, ki niso tako tehnološko razvite kot zahod, na nas gledajo z zavidanjem, češ kaj vse mi imamo. Sploh danes, ko imajo telefone. Pritisne tri tipke in vidi New York, filmske igralke na rdeči preprogi … Ko bi le vedeli, kakšna beda je to, v primerjavi z njihovim življenjem.
Sestavni del življenja je tudi staranje. Kako se nekdo, ki je celo življenje osvajal največ, kar se osvojiti da, hodil po robu fizične zmogljivosti, spopada s pešanjem fizičnih moči?
A: Odgovor je enostaven. Enostavno ne moreš več. Prej ko ugotoviš, da ne boš večno mlad, bolje bo zate. Meni so hribi to hitro pokazali. Za povprečnega človeka z Marijo zmoreva še vedno veliko, seveda pa ne toliko, kot sva nekoč. Predvsem se nama pozna na hitrosti, zato pa je odlična taka pot (Velika Himalajska pot), kjer je pomembnejša vzdržljivost.
M: Jaz sem na to pomislila, ko sva na prečenju hodila pod Makalujem. Preden sva popolnoma zaključila z osemtisočaki je bila najina želja, da greva še na Makalu. To pač ni uspelo. In ko sva stala pod to goro, sem rekla: “Vau, a misliš, da bi še lahko”. Pa sva hitro ugotovila, da ne in da nama je spodaj na Veliki Himalajski poti prav lepo.
Dogodek sta organizirala Planinsko društvo Šentjošt in KPD Ivan Cankar Šentjošt.
