Tretji koncert letošnje Glasbene fabr’ke je postregel z estetsko zaokroženim in premišljeno zasnovanim sporedom, ki je v ambientu cerkve sv. Marjete v Borovnici zaživel z izrazito zvočno prisotnostjo in notranjo dramaturško logiko. Komorni godalni orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani pod vodstvom Janeza Podleska je s solistoma Urošem Pavlovićem in Gregorjem Turkom oblikoval večer, ki ni zgolj predstavil raznolikega slogovnega razpona zahodnoevropske glasbene tradicije, temveč tudi zgovorno prepletal koncerte za godala in trobente, ljudsko in salonsko, mladostno lahkotnost in zrelo introspekcijo. Koncert se je odprl z Divertimentom v D-duru, K. 136 Wolfganga Amadeusa Mozarta – skladbo, ki jo je šestnajstletni skladatelj napisal v Salzburgu leta 1772. Kljub temu da gre za »divertimento«, žanr z osnovno funkcijo zabave, Mozartovo delo že odraža formalno kompaktnost in razvidno ambicijo po tehtnejši glasbeni govorici. Orkester je poudaril kontrapunktično živahnost notranjih glasov ter uravnotežil pregleden klasicistični stavek z občuteno agogično elastičnostjo. Sledil je Menuet iz Godalnega kvinteta v E-duru, op. 11, št. 5Luigija Boccherinija, poznana in čudovita skladba, ki je v cerkvi sv. Marjete zaživela kot aristokratska miniatura, polna lahkotnega duha in salonske prefinjenosti. V središču večera je zablestel Koncert za dve trobenti v C-duru Antonia Vivaldija, edini tovrstni v skladateljevem opusu. Solista Pavlović in Turk sta s tehnično zanesljivostjo in uigrano fraznim ravnotežjem podala vse registrske in artikulacijske barve trobent, ki so v dialogu in kanonu izrisale baročno slavnost z impresivno briljanco. Orkester je v obeh živahnih stavkih (Allegro, Allegro) poskrbel za čvrsto ritmično oporo, medtem ko je v osrednjem Largo izstopal kot kontrastno občuteni zvočni trenutek tišine, skoraj kot liturgična kontemplacija, značilna za cerkveno okolje. Po baročnem razkošju je sledila intimna liričnost Elgarjeve skladbe Salut d’amour, v kateri je orkester s subtilno dinamiko in homogeno zvočnostjo poustvaril avtorjev izvirni sentiment ljubezenske izjave, sprva namenjene violini in klavirju. V orkestralni priredbi delo pridobi na zvočni širini, a ohrani tisto, kar Elgar odlikuje v drobni formi – izjemno lirično ekonomijo glasbenega jezika. Posebno mesto na sporedu je zasedla Istrska suita skladatelja Alda Kumarja, sodoben glasbeni poklon ljudski dediščini in njeni umetniški transformaciji. Kumarjeva obdelava petih ljudskih napevov ne izhaja iz preproste harmonizacije, temveč gradi kompleksne teksture, dramatične napetosti in zvočne kulise, ki v cerkvenem prostoru dobijo skoraj ritualni značaj. Orkester je v posameznih stavkih – posebej v dramatičnem Na tri, na dva, na štiri – pokazal obvladovanje sodobnejših zvočnih jezikov, od disonančnih zgoščevanj do subtilnih heterofoničnih prepletanj. Tretji koncert cikla Glasbena fabr’ka je nedvomno potrdil umetniško zrelost in tehnično pripravljenost mladih glasbenikov Akademije za glasbo, ki pod vodstvom Janeza Podleska ne nastopajo le kot študentje, temveč kot celovit umetniški kolektiv. Programska premišljenost, stilska raznolikost in interpretativna suverenost so večer dvignile onkraj učnega konteksta – k doživetju, ki resno nagovarja tako poslušalca kot prostor, v katerem zazveni.
Na predvečer praznika dela, 30. aprila, je bilo po vsej občini videti kar nekaj kresov, ki se jih danes kuri kot tradicija, včasih pa so tudi z njimi delavci opozarjali na svoje pravice in so bili neke vrste komunikacijsko orodje. S svojim dronom se je tisti večer po kraju popeljal tudi Jože Pristavec – Joc, ki je v fotografijo ujel nekaj ognjenih prizorov. Za največji kres v Borovnici so poskrbeli člani Društva dolanskih fantov in deklet, ki so na nogometnem igrišču na Dolu organizirali tudi zabavo za vse. Nekje 200 ljudi se je na kresovanju poveselilo ob zvokih slovenske country skupine Pointless Rebels, ki v svoji glasbi združuje različne stile, kot član pa v njej že nekaj let deluje tudi Dolan Domen Čerin. Ob tej priložnosti se organizatorji zahvaljujejo tudi sponzorjem in donatorjem: POTCG d.o.o, FM Solutions d.o.o., Metallmar d.o.o. in Rogelj Romat d.o.o. Naslednje dopoldne, na praznik dela, se je praznovanje nadaljevalo s prvomajskim pohodom na Župenco, katerega pobudo je drugo leto prevzel lokal Pr’ Dohtarju. Letos je bilo dogodku naklonjeno celo vreme, tako da ne preseneča verjetno ena bolj številnih udeležb v vseh letih pohoda –dobro razpoloženih pohodnikov je bilo več kot 250. Na jasi jih je čakal pasulj izpod rok Jureta Furlana, ki je verjetno marsikomu dal dodatnega zagona in “pogona” za kasnejši odhod domov. Dobra udeležba obeh dogodkov je znova dokazala, da je praznovanje 1. maja več kot le tradicija, je dokaz želje po druženju in povezanosti domačinov.
Rok Mihevc
foto: Domen Čerin, Jože Pristavec – Joc, Matic Stražišar
V sredo, 7. maja 2025, smo v enoti Sonček Breg vrtca Borovnica izvedli vajo evakuacije in obisk gasilcev v PGD Breg Pako. Gasilec Jan Vidovič nam je z gasilsko sireno dal znak za evakuacijo. Igrali smo se, da je požar v kuhinji vrtca Breg. Ta ča smo ravno malicali, uvajali novince in se igrali, zato smo s pomočjo staršev ter vzgojiteljic hitro in varno zapustili prostore vrtca. Tako smo se ob zvoku sirene kar v copatkih vsi uspešno evakuirali na zbirno mesto pod košem igrišča pred gasilskim domom Breg Pako. Nato smo se vrnili v vrtec, se obuli in oblekli ter si ogledali gasilski avtomobil, škropili z brentačo in skupaj z Janom škropili tudi s pravo gasilsko brizgalno. Otroci so se seznanili tudi z gasilsko opremo in orodjem, gasilec Jan Vidovič pa je povedal, v kakšnih primerih gasilci pomagajo ljudem v stiski. Otroci so bili najbolj navdušeni seveda nad sireno in utripajočimi lučmi, velika večina pa jih je z veseljem prijela tudi za gasilsko cev ali pa so škropili z brentačo. Zahvaljujemo se Janu Vidoviču in poveljniku PGD Breg Pako Nejcu Pretnarju za sodelovanje.
V Ljubljanski rekreativni namiznoteniški ligi (LRNTL) se je pravkar končalo ligaško tekmovanje v vseh treh ligah. V prvi ligi je zmagal viški Partizan, v drugi je prednjačila ekipa ŠD Šmarje – Sap, v tretji, v kateri je nastopilo dvanajst ekip, so zmagali igralci Proge 11 iz Ljubljane pred Faškarji iz Borovnice in ekipo Pravnikov. Vrstni red v tretji ligi: 1. Proga 112219:3 – 38 točk, 2. Faškarji 22 16:6 – 32 točk, 3. ŠD Pravnik 2215:7 – 30 točk … Z osvojenim drugim mestom (16 zmag in 6 porazov), se je ekipa Faškarjev ponovno uvrstila v višji rang tekmovanja – drugo ligo LRNTL. Omeniti moramo, da je pred »korono« v tem tekmovanju nastopilo v petih ligah preko 60 ekip, v sezoni 2024/25 pa le še 34 ekip. Faškarji tekmujejo kot sekcija matičnega društva TVD Partizan Borovnica in trenirajov domači dvorani dvakrat tedensko. Nastopali so v naslednji sestavi: Vili Jereb, Mateja Brancelj, Jože Petrovčič in Lado Gerdina. Med posamezniki (70 igralcev) se je najbolje odrezal Vili Jereb, ki je zasedel prvo mesto, na četrtem mestu mu je sledila Mateja Brancelj, Lado Gerdina pa je končal na 31. mestu. Razveseljivo pa je, da se je po daljšem premoru v domače »pinpong« vrste vrnilo nekaj nekdanjih igralcev. Lansko leto so praznovali 70-letnico delovanja, starosta borovniškega namiznega tenisa, Jože Petrovčič, pa je prejel občinsko priznanje. Letos pa poleg nastopanja v ligaškem tekmovanju nameravajo v mesecu oktobru organizirati tudi občinsko prvenstvo v sklopu prireditev ob 125-letnici športa v borovniški dolini. Faškarji so ob koncu sezone prejeli tudi nekaj nove opreme, ki jo jim je podarilo podjetje Dvig d.o.o. iz Sinje Gorice, za kar se jim najlepše zahvaljujejo.
Franjo Modrijan
Faškarji s pokalom : Vili Jereb,Mateja Brancelj,Lado Gerdina,Jože Petrovčič
Pisal se je julij leta 2013, ko se je na borovniške strani Našega časopisa natisnila kratka novica o gručici lokalnih prvošolcev, ki so pod okriljem mentoric Polone Drašler in Marjetke Pirc svoje prvo leto treninga floorballa zaključili z velikim dogodkom: tekmo s svojimi mamami in očki! V želji po za vse ugodnem neodločenem izidu je bil tedaj impulzivno izumljen celo nov sistem: četrta tretjina! Tistikrat so šestletniki: Ahac Petrič, Jaka Volk, Rok Španger in Timon Stanovnik branje malih tiskanih črk povadili še na novici, ki se je v Našem časopisu nahajala tik pod »njihovo«, nanašala pa se je na slovensko mladinsko floorball reprezentanco U-19, ki se je ravno tedaj vrnila iz svetovnega prvenstva v Hamburgu, med njimi je bilo tudi pet Borovničanov: Robert Košir, Žan Petrič, Andraž Podržaj, Jan Stražišar in Davor Stražišar. Že takrat so naši mali nadobudneži neomajno zatrjevali: »ko bom velik, bom florbolist!« Spodaj podpisana sem zato te besede dodelila naslovu svoje/njihove novičke. Danes, 12 let kasneje, so veliki, so florbolisti in so nadomestili svoje starejše vzornike v novici glede nastopa na svetovnem prvenstvu. Izbrana vrsta, katero poleg omenjenih štirih Borovničanov sestavljajo še fantje iz Kranjske Gore, Škofje Loke, Žiri in Poljan, so s pripravami na svetovno prvenstvo začeli pred kakim letom dni, uradno pa konec letošnjega januarja na kvalifikacijah v italijanski Latisani, ko so premagali Avstrijce (7:4), Britance (9:2) in Italijane (9:3), remizirali z Ukrajinci (6:6) in izgubili proti Nizozemski (2:4) ter si s tem zagotovili vozovnico za Švico. Tu so ognjeni krst prvenstva doživeli s Španci; tekma se je končala s tesnim porazom naših (8:6, s tem, da so nasprotniki zadnji zadetek dosegli ob izteku tekme, ko je Slovenija igrala brez vratarja). Dan zatem so naši fantje palice prekrižali s florbolisti iz dežele kengurujev. Zmaga proti Avstralcem s 5:3 je našim dala (še) dodatnega zagona in povečala njihova pričakovanja. Tretji tekmovalni dan je Slovencem prinesel novo zmago. Estonija je klonila pod pritiskom fantov izpod sončne strani Alp, izid 4:5 je bil resda tesen. To je bila tudi tekma, na kateri je bil Borovničan, izvrsten branilec Ahac Petrič, sicer pa odličen dijak Gimnazije Vič, izbran za najboljšega igralca slovenske ekipe. V intervjuju za International Floorball Federation je povedal, da je sicer vesel nagrade najboljšega igralca, a da je floorball igra, v kateri za uspeh ni zaslužen zgolj posameznik, temveč celotna ekipa, ter nadaljeval, da je hvaležen, ker je njegova ekipa enotna kot družina, katere meja je samo nebo.
Slovenci so v skupinskem delu osvojili enako število točk kot Avstralci in Španci, a so glede na medsebojno razliko v danih in prejetih zadetkih prvo mesto v skupini zasedli Avstralci in s tem odšli naprej v boj za višja mesta, Sloveniji je preostal boj z Nizozemci za 11. mesto. »Ne glede na to, ali bodo na koncu Slovenci 11. ali 12. na svetu, je glede na število klubov, igralcev in glede na majhno »slovensko floorball družino«, še posebno pa glede na nizko povprečno starost igralcev v naši ekipi (17,1 let), ta uvrstitev velika kot Triglav, ki ga naši nosijo na prsih«, je pred zadnjo tekmo naših lepo zapisal Matjaž Podlipnik, ki je bil v slovenskem strokovnem štabu zadolžen za sedmo silo. Tisti, ki so si preko aplikacije IFF ogledali katero izmed predhodnih tekem Slovencev, vključno z uradnimi komentatorji dogodka, so vedeli, da tej ekipi v resnici ni vseeno, ali so 11. ali 12.; da fantje vsako tekmo jemljejo kot bitko »na življenje ali smrt«. Čeprav je šlo »zgolj« za 11. mesto, se je proti oranžnim v stilu zapisa našega velikega poeta »vnel strašni boj, ne boj, mesarsko klanje« (tega seveda ne gre jemati dobesedno, fantje so sicer ves čas igrali lepo športno igro), in to kljub temu, da je bila skoraj polovica naše reprezentance že pred sodnikovim začetnim piskom poškodovana oziroma slabega počutja. Po še eni poslastici, ki so jo pripravili fantje za gledalce, je o končnem izidu tekme odločal zlati gol in … ta je ustoličil na 11. mestu Nizozemce. Slovenci slabih tekem na svetovnem prvenstvu niso imeli. Imeli so zgolj slabe minute. Če v čem, je bil nasprotnik boljši od nas v tem, da je imel bodisi znanje oziroma izkušnje, bodisi Fortuno na svojih ramenih, in je te slabe minute maksimalno izkoristil sebi v prid ter si tako v končnem rezultatu pridobil minimalno prednost. To je bila ena izmed velikih lekcij, ki so jo naši fantje hočeš nočeš morali odnesti iz tega velikega dogodka, o katerem so sanjali dobršen del svojega obstoja: kljub temu, da se trudiš do neba in čez, navkljub neizmernemu ekipnemu duhu in medsebojni povezanosti ter nepopisni želji, ki se izliva iz vsake celice telesa, ima življenje za nas pripravljen svoj rezultat. Na domačih tleh je sicer bolj kot sam rezultat odmevala bržkone zdaj že malodane vsej Sloveniji znana domoljubna poteza naše reprezentance, po tem ko je pred tretjo tekmo ob napovedi slovenske himne iz zvočnika namesto pričakovane melodije prihajala le tišina, ki je trajala in trajala … Čakalo se je in spogledovalo, dokler se ni ugotovilo, da se napake dogajajo tudi najboljšim, za kakršne veljajo sicer pregovorno natančni in zanesljivi Švicarji, in da moramo Slovenci stvar vzeti v lastne roke. Zaslišal se je tri, štiri, zdaj!, zatem pa je po dvorani brez glasbene spremljave zadonela Zdravljica, ki jo je naša devetnajsterica, družno s svojim vodstvom in navijači, odpela objeta; z desnico, položeno na srčno stran, kjer je na dresih počival grb Slovenije. Organizatorji so si z k nam dvignjenim palcem vidno oddahnili. Video posnetek je zaokrožil po vseh velikih slovenskih spletnih medijih (Žurnal 24, Radio ena, Ekipa …), fantje so za to potezo prejeli na tisoče všečkov in na stotine pozitivnih komentarjev, vsej Sloveniji pa je dokončno lahko postalo jasno, kako izgleda floorball. Dogodek oziroma posnetek je na svoji facebook strani objavila tudi predsednica države, ga. Nataša Pirc Musar in mlade Slovence pohvalila za odličen izkaz pripadnosti domovini. V šali bi lahko dejali, da še dobro, da so se naši fantje navajali na slavo že v švicarskih dvoranah; po vsaki tekmi jih je namreč ob izhodu pričakala gruča mladih, ki so se vreščeče prerivali za podpis udeležencev svetovnega prvenstva, moledovali za »selfije« in tekmovalcem celo ponujali franke v zameno za floorball žogico prvenstva. To je bilo še eno velikih spoznanj tega dogodka: kako velik ugled lahko dejansko žanje ta šport ter kakšen odnos ima lahko država do te aktivnosti. V Švici je floorball del učnega kurikuluma. Prav na vseh tekmah, tudi dopoldanskih, in čeprav ni igrala njihova domača ekipa, je bilo prisotnih na stotine otrok z učitelji, celo na sam praznik, 1. maja. Skupinice so same pripravile navijaške rekvizite in bučno navijale za svoje favorite. Žal je v Sloveniji floorball daleč od tega statusa oziroma renomeja drugih športov. Igralci morajo tudi takrat, ko zastopajo barve Slovenije in pojejo državno himno, stroške poravnati sami. Naš trenerski in ostali kader deluje na prostovoljni bazi. Ker za svoje delo ni financiran in namenja delovanju znotraj zveze tudi svoje proste delovne dni, je v takih primerih razlog za aktivno udejstvovanje lahko zgolj eden: ta šport moraš imeti neizmerno rad in želja, da ga s svojo volontersko aktivnostjo poganjaš naprej, mora biti izredno velika. Igralci in starši smo zato neizmerno hvaležni za vse lokalne trenerje; za to, da je v času priprav na svetovno prvenstvo in na njem nad reprezentanco bdela ekipa ljudi, ki so lahko zgled katerikoli skupnosti. Dirigentsko palico je v roki držal izkušeni trener, igralec, sodnik, fizioterapevt, človek z veliko začetnico: Tilen Vehovec s podporo svoje potrpežljive mlade družine. Njegov pomočnik, Jan Blažič ima kljub mladosti izkušnje s trenerstvom v Avstriji. In kako ne bi bil človek vesel vedno nasmejane legende slovenskega floorballa in enega od začetnikov te igre na naših tleh, Rolanda Brajiča? Anže Brajič je imel na skrbi »ranjence«, žal je bila njegova pomoč potrebna kar velikokrat. Še trije so dvigovali karizmo našemu štabu: Primož Drnovšek v vlogi vodje odprave, Uroš Kopavnik kot tehnični vodja in že omenjeni Matjaž Podlipnik, ki je bil zadolžen za odnose z javnostmi. Ženske smo morale priznati, da zgolj moška ekipa lahko perfektno funkcionira tudi brez nas, v tem primeru še mnogo bolje, saj ni bilo vpletanja nepotrebnih čustev in kompliciranja, kar zna biti domena nežnejšega spola. Naš strokovni štab je deloval kot multipraktik – bili so šoferji, ki so, da bi zmanjšali visoke stroške, v kombijih dolge nočne ure vozili celo reprezentanco na pot v Švico in nazaj domov; po napornih dneh so ponoči zlagali oprano perilo naših fantov; jim pripravljali prigrizke; nas starše obveščali preko spletne skupine o malodane vsakem premiku ekipe,… Našim otrokom so bili zgled, kako mora na taki »misiji« funkcionirati »družina«, da ohranja tisto, kar je najbolj pomembno: nasmeh na obrazu. In to ne glede na to, kako težko je. Ob tej priložnosti ne gre, da se ne bi dotaknili še povezanosti nas staršev tekom aktivnega pripravljalnega obdobja na dogodek, ki je našim potomcem predstavljal vse. Naši otroci z vodstvom so se poimenovali za družino, skupaj z nami starši ter ostalimi navijači se lahko označimo za pleme, naša skupna pozitivna energija pa se ni mogla oblikovati v nič drugega kot v mozaik doživetja, ki ga ne bomo pozabili do konca svojih dni in ga bo bržkone težko še kdaj ponoviti. Veseli nas, to je tudi eden od osnovnih namenov pisanja tega članka, popularizacija (vsakršnega) športnega udejstvovanja namreč, da so v našem kraju že samo kvalifikacije spodbudile lepo število otrok, da so prvič v življenju prijeli floorball palico v roke in postali člani FBC Borovnica, česar sta še posebej vesela trenerja Luka Črnilogar in Blaž Kohne, saj je bilo zadnja leta zaznati med novimi člani upadanje. Upamo, da bo tudi po opisani izkušnji iz svetovnega prvenstva tako, in da se bo cikel, opisan na začetku tega članka zavrtel, da bo spodbudil nove malčke, ki bodo imeli priložnost slediti poti naših otrok in se bodo lahko v tistem, kar jih bo veselilo in izpolnjevalo, pomerili z najboljšimi na svetu. Res čisto za konec še ena zahvala: tudi tokrat smo v namene zbiranja sredstev za odhod na svetovno prvenstvo prodajali reklamne majice ter poslali na stotine prošenj za donatorstva oziroma sponzorstva. V našem kraju so se na slednje pozitivno odzvali: Fenolit d.d., TVD Partizan-Borovnica, Občina Borovnica, Mikrozelenje Šebenik d.o.o. ter Aljoša Španger s.p. Hvala vam, ker ste verjeli v nas! S ponosom smo tako igralci kot navijači nosili in bomo še nosili vaše ime na reklamnih majicah! Izven naše občine so, povečini s pomočjo naših prijateljev iz Gorenjske, reprezentanco podprla še podjetja: Inpores d.o.o., Pavel Peklaj s.p., Savske elektrarne Ljubljana d.o.o., S-TMM sistemi d.o.o., Addiko bank d.d., Infrasport Kranjska Gora d.o.o., GH Holding d.o.o., Jasna Chalet resort d.o.o., Resevo d.o.o., Apartma Stenar Mojstrana, Metalika Kacin d.o.o., Microgramm d.o.o., Flycom Tehnologies d.o.o., Sumida Slovenija d.o.o., Niro Steel d.o.o., Jože Hafner, Pavle Mesec s.p., MKL Systems d.o.o., S.T.O.R.K., Dimitrij Margon s.p., Elektro-IN d.o.o., Metrel d.o.o., Nastanitev Gorski Biser Mojstrana, Elektro Špendal d.o.o., Mateja in Denis Pušar, Občina Žiri, Gašper Zima s.p., Vigo d.o.o., Jesenice, Integral Avto d.o.o. Jesenice, Kolektor Kov d.o.o., PIN+, d.o.o., HIT d.d., Nova Gorica, PRS d.o.o., Žust-Al d.o.o. in GT Industries d.o.o., Acron, Blejska Dobrava, d.o.o., Zajšek d.o.o., Mojstrana, Karnet SI d.o.o.
Karmen Stanovnik Foto: arhiv IFF in Floorball zveza Slovenije
Ponosni na svojo ekipo in svojo domovino
Štirje Borovničani – Timon Stanovnik Jaka Volk Ahac Petrič in Rok Španger (od leve proti desni)
Rok Španger – šolski primer vrhunskega športnika kot skupek talenta trdega dela neizmerne želje nepredaje do zadnje kaplje krvi odličnega organizatorja vodje ekipe
Jaka Volk – sem eden in sta dva ampak nič mi ne moreta
Ahac Petrič – na tekmi proti Estoniji je bil zaradi svojih kot vedno vrhunskih obramb razglašen za najboljšega igralca slovenske reprezentance.
Timon Stanovnik – poškodba mu je žal preprečila da bi pokazal vse svoje veščine.
Del našega vrhunskega strokovnega štaba.
Igralci, strokovni štab in navijači.
Na SP smo se izkazali še kot dobri pevci plesalci… Ni bilo tudi druge kot da se naučimo še pranja perila_
Na velikonočni ponedeljek se nas je ob 6.30 zjutraj pred cerkvijo svete Marjete v Borovnici zbrala skupina romarjev, da bi prvič poromali od cerkvice do cerkvice v naši župniji. Po jutranji molitvi in obveznem fotografiranju nas je pot najprej vodila proti Pokojišču. Dobre tri kilometre vzpona smo prehodili brez težav in se razveselili odklenjene podružnične cerkve sv. Štefana. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1600, v glavnem oltarju pa je kip sv. Štefana, zavetnika konj in živine, konjarjev in kočijažev. V stranskih oltarjih sta kipa Matere Božje na levi in sv. Valentina na desni strani. Romarji smo se tu tudi okrepčali s toplo kavo in sokom ter posladkali s pecivom. Hvala dobrotnikom, ki so pripravili to okrepčilo. Romanje smo nadaljevali proti Pristavi. Malo pred domačijo Koširjevih smo postali pri čudoviti kapelici, posvečeni sv. Jožefu, na kateri je med drugim tudi napis: »Sv. Jožef, priprošnjik, bodi našim družinam vodnik.« Na turistični kmetiji Košir sta nas nasmejana pričakala zakonca Melita in Jožko ter nas pogostila s čajem in toplo špehovko. Naša pot je vodila proti Ohonici in nato po glavni cesti do Zabočevega, kjer smo se udeležili svete maše v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, zavetnika šoferjev in prevoznih sredstev. Pred in po sv. maši smo si vzeli čas za kratek klepet z vaščani. Cerkev v Zabočevem je znana predvsem po freski sv. Krištofa na zunanji steni, ki so jo odkrili leta 1967, in pravijo, da naj bi bila iz prve polovice 14. stoletja. Zapustili smo Zabočevo in se v Niževcu odcepili na pešpot. V prelepi naravi, odeti v nežno zeleno barvo travnikov, med katero so se že kazali rumeni regratovi cvetovi, smo si pod cvetočim sadnim drevjem vzeli čas za malico. Tu smo tudi izvedeli žalostno vest, da je umrl papež Frančišek. Nekaj časa smo kar obsedeli v tišini, nato pa si zopet oprtali nahrbtnike in se ob robu travnikov podali do kapelice Device Marije pomočnice na Dražici. Vstopili smo v kapelico in v njej molili za papeža Frančiška. Iz Dražice smo se preko zaselka Jele povzpeli na t. i. staro štreko – staro traso železnice Dunaj–Trst, s katere se nam je odprl čudovit razgled na Ljubljansko barje. Po stari štreki smo prišli do naše zadnje cerkvice, in sicer podružnične cerkve sv. Miklavža na Pakem, ki je bila omenjena že leta 1526. V glavnem oltarju je kip sv. Nikolaja, stranska pa sta posvečena sv. Jerneju in Mariji Brezmadežni. Romar Lojze nas je opozoril na prižnico, na kateri je kip Mojzesa, ki ima umetniško vrednost. Po krajši osebni molitvi smo zapustili cerkev, naredili še skupno fotografijo pri kapelici sv. Miklavža pod cerkvijo in se po stari štreki vrnili do farne cerkve sv. Marjete v Borovnici, kamor smo po 20 km priromali okoli 14.00 ure. Romarji, bilo nas je sedemnajst, smo preživeli lep velikonočni ponedeljek. Na našem romanju Od cerkvice do cerkvice pa so se prepletali pogovori, molitev, sveta maša in tudi osebna razmišljanja. In naša želja – da bi romanje postalo tradicionalno, zato naj že zdaj zapišemo: »Vabljeni naslednje leto!«
Letos Prostovoljno gasilsko društvo Borovnica praznuje 140. obletnico ustanovitve. 19. marca 1885 je bila namreč uradno ustanovljena Borovniška požarna bramba, ki se je kasneje preimenovala v Prostovoljno gasilsko društvo Borovnica. Kot prvi predsednik je bil izglasovan Josip Verbič (posestnik iz Bistre), njegov namestnik je postal Ivan Majaron (župan Borovnice), funkcijo tajnika in blagajnika pa je zasedel Fran Papler (nadučitelj). Kmalu po ustanovitvi, ko se je v takratno gasilsko društvo včlanilo več kot 50 mož, je požarna bramba doživela svoj prvi »ognjeni krst« in posredovanje. Konec avgusta 1885 je Borovnico zajela huda nevihta s strelami in poplavami, ki je povzročila veliko škodo celotni vasi. Gasilsko društvo sprva ni imelo veliko opreme; društvo je premoglo različne lestve, eno brizgalnico s sesalom, okrog 300 metrov cevi in voz. Želja članov je bila lastni gasilski dom, ki se jim je tudi uresničila – leta 1896 so opremo in lastno brizgalnico zapeljali v novozgrajeni gasilski dom, ki so ga imenovali Shramba gasilnega orodja in je bil lociran ob Zalarjevi cesti, pred križiščem z Ljubljansko cesto. V uporabi je bil vse do izgradnje novega (sedanjega) gasilskega doma, ki se je imenoval dom družbene samozaščite. V 60. letih prejšnjega stoletja sta se v Borovnici povečala industrija in število prebivalstva, kar je vplivalo na večjo požarno ogroženost kraja. Zato se je v društvu ustanovil gradbeni odbor, ki si je zadal nalogo postavitev novega gasilskega doma in njegov prevzem ob 100. obletnici delovanja društva. V nedeljo, 23. junija 1985, je bil nov gasilski dom predan v uporabo. Slovesnost se je začela z veliko gasilsko parado, proslavo in otvoritvijo, nadaljevala pa z veselico. Pred 140 leti so se ljudje v Borovnici začeli združevati v gasilska društva, da bi učinkoviteje preprečevali in gasili požare, hkrati pa so ta društva predstavljala pomemben dejavnik družbenega življenja. V vsem tem času se je položaj gasilcev močno spremenil – že dolgo nismo več le organizatorji lokalnih veselic, ki vsake toliko bolj ali manj uspešno pogasijo kakšen požar. Postali smo najbolj zaupanja vredna oseba, hkrati pa imamo vedno več pristojnosti in nalog. Gasilska društva so se razvila v organizacijo, ki na prostovoljni ravni nosi večji del bremena v sistemu nacionalne varnosti na področju varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. To se odraža tudi v delovanju našega društva, ki se že dolgo ne ukvarja več le s klasičnimi intervencijami v smislu gašenja požarov. V naboru naših intervencij prevladujejo tehnične intervencije, nemalokrat pa se na pozivniku pojavi tudi pomoč pri oživljanju, posredovanje v delovnih nesrečah in podobno. Naše društvo ne deluje zgolj znotraj meja domače občine, saj smo na pomoč priskočili tudi pri gašenju požarov na Krasu, poplavah leta 2023, pa tudi pri zbiranju humanitarne pomoči za prizadete v naravnih nesrečah, tako v naši državi kot v tujini.
Širjenju nalog mora nujno slediti tudi nenehno posodabljanje opreme in voznega parka, pri čemer se v društvu zavedamo, da so vse investicije smiselne in vredne le toliko, kolikor vlagamo v pridobivanje in nadgrajevanje našega znanja. Enako pomembno je vsekakor tudi vlaganje v mladino in nove člane, ki bodo nekoč stopili v naše gasilske škornje. Da gre napredek v gasilskem društvu odločno naprej, gre zahvala ne samo članom organov našega društva, ampak tudi vsakokratnemu vodstvu občine Borovnica, ki se pomembnosti požarne varnosti zaveda in nam je vedno znalo prisluhniti. Naši pomembni podporniki so vsekakor tudi vsi občani, ki nam podporo vsakič znova izkažejo z donacijami ob raznosu koledarjev, pa tudi ob drugih nabirkah ali z obiski naših prireditev. Letos bo priložnosti za druženje in izmenjavo pogledov na naše delovanje še nekoliko več kot običajno, saj nameravamo naše jubilejno leto obeležiti z različnimi prireditvami. Vabimo vas, da nas tudi tokrat počastite z vašim obiskom in tako prispevate k našemu delovanju ter trenutno našemu najvišjemu cilju – nakupu nove avtocisterne, ki bo prispevala k še večji varnosti vseh v borovniški kotlini. Veselimo se našega druženja in vas pozdravljamo z gasilskim pozdravom: Na pomoč!
Prvi maj – Mednarodni praznik dela in državni praznik – je tradicionalnih čas kresovanj, budnic ob godbah na pihala, pohodov, druženja na prostem in začetka sezone piknikov. Vsem občanom in občankam želimo, da ga skupaj z ostalimi prostimi dnevi, ki sledijo, lepo preživite. Ob tem pa ne pozabimo, da so delavske pravice, kot so časovno omejen delavnik, plačana bolniška odsotnost, plačan dopust, pravica do dela v zdravem okolju, pravica do stavke rezultat desetletnih prizadevanj organiziranega delavstva in številnih, velikokrat tudi krvavih bojev. Zato se 1. maja spomnimo tistih, ki so nam te pravice priborili.
Od ponedeljka, 14., do petka, 18. aprila, se je v Vojašnici Ivana Cankarja na Vrhniki in v skladišču vojaške opreme v Borovnici ter okolici odvijal prvi del vojaške vaje Skok, med katero bodo udeleženci urili odzivanje na teroristično grožnjo. Scenarij predvideva sabotažo v tehničnem skladišču vojaške opreme v Borovnici in močno eksplozijo. Na vaji poleg pripadnikov Slovenske vojske, sodelujejo tudi drugi deležniki nacionalno-varnostnega sistema Republike Slovenije: predstavniki Obveščevalno varnostne službe, Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, Policije, Uprave RS za zaščito in reševanje, prostovoljnih gasilskih društev in poklicnih gasilskih organizacij, Direktorata za obrambne zadeve, Specializiranega državnega tožilstva, Občine Vrhnika, Občine Borovnica ter Službe za strateško komuniciranje MORS. Pripadniki Slovenske vojske se v sodelovanju z ostalimi deležniki nacionalno-varnostnega sistema v povišani stopnji pripravljenosti urijo za takojšnjo uporabo odzivnih sil v primeru protiterorističnega delovanja in preizkušajo usklajenost načrtovanja oziroma delovanja SV z ostalimi deležniki nacionalno-varnostnega sistema na operativni ravni pri odzivanju na teroristične grožnje. Ob tem bodo poenotili postopke in tako zvišali pripravljenost za skupno delovanje. Niz vojaških vaj Skok je namenjen preizkusu načrtovanja, alarmiranja, aktivacije in uporabe sil v stalni pripravljenosti ter odzivnih sil Slovenske vojske. Scenarij sklepnega dela predvideva sabotažo prevoza opreme zavezniških sil po železnici, odvijal pa se bo med 17. in 21. novembrom. Pripadniki sil Slovenske vojske s tovrstnim urjenjem ohranjajo bojni karakter.
Prvi pomladanski mesec marec, ko sončni žarki že lepo ogrejejo naravo, ki se počasi prebuja in nam postreže tudi z dvema lepima praznikoma – Dan žena in Materinski dan, se izvedejo še zadnji občni zbori društev. Društvo upokojencev Borovnica je tega organiziralo v torek, 11. marca. Udeležilo se ga je lepo število upokojenk in upokojencev, ki so z zanimanjem prisluhnili poročilom o delu v minulem letu ter planom za leto 2025. V letu 2024 je vodstvo društva obiskalo svoje člane, ki so slavili okrogle jubileje in tiste nad 90 let starosti ter jim z drobno pozornostjo, prisrčnim stiskom rok in prijazno besedo polepšalo praznični dan. Obiskov so se še posebej razveselili člani v domovih starejših občanov. V letu 2024 je bilo organizirano tudi prednovoletno srečanje članov, ki je bilo dobro obiskano. Plan dela DU za leto 2025 je ohraniti dosedanje aktivnosti, pa tudi dodati kakšne nove, kot so organizacija različnih delavnic, predavanja s področja zdravstvene nege, organizacija krajših ali daljših pohodov, skratka različne oblike druženja. Po končanem občnem zboru je sledilo prijetno druženje, ob odhodu pa je predsednik društva vsaki upokojenki podaril rdeč nagelj za Dan žena. V zadnjih nekaj letih se je v naši občini upokojilo veliko občank in občanov, katere želimo povabiti, da se včlanijo v naše društvo. Z novimi in mlajšimi močmi bo naše društvo dobilo nov zagon, porodile se bodo nove ideje tako za aktivno preživljanje časa kakor tudi za morebitna izobraževanja v domačem kraju. Uradne ure DU Borovnica so vsak torek med 9.00 in 11.00 uro v prostorih društva na Paplerjevi ulici 16. Veseli bomo vsakega novega člana. Marjetka Rot
