Avtor: MojaObčina.si Borovnica

  • Borovniški gasilci 140-letnico obeležili s parado, priznanji in veselico

    Borovniški gasilci 140-letnico obeležili s parado, priznanji in veselico

    Parada z gasilci in gasilkami, gasilskimi vozili, Pihalnim orkestrom Vrhnika, mažoretkami Prosvetnega društva Horjul in folklorniki Folklorne skupine Bistra se je začela pred železniško postajo in šla do stebra viadukta ter nato po Novi vasi do osrednjega prizorišča. S praporji so se praznovanja udeležili tudi mnogi člani društev Gasilske zveze Vrhnika in Gasilske zveze Brezovica: PGD Brezovica pri Borovnici, PGD Preserje, PGD Breg – Pako PGD, Kamnik pod Krimom, PGD Padež – Pokojišče – Zavrh, PGD Jezero, PGD Vrhnika, PGD Prevalje – Goričica, PGD Verd, PGD Podpeč, PGD Sinja Gorica, PGD Zaplana, PGD Ligojna, PGD Podlipa – Smrečje, PGD Drenov grič – Lesno Brdo, PGD Blatna Brezovica, PGD Bevke, PGD Log, PGD Dragomer in PGD Preddvor.
    Na čelu motoriziranega dela parade je bilo vodilno GVC-2 TAM vozilo domačega društva, ki se je hkrati častno poslovilo iz operativne rabe, saj ga bo kmalu nadomestilo novo, sodobno vozilo.     Za njim so sledila še ostala vozila PGD Borovnica: Ford GVGP-1, Peugeot, gasilsko vozilo za prevoz mladine in GVC-1 MAN 16/25vin nato še vozila ostalih društev, od manjšega proti večjemu. Parada je na ulice pritegnila kar lepo število domačinov, nekateri so v ta namen ob poti na hišah izobesili tudi slovensko zastavo.      
    Proslava se je nadaljevala pred gasilskim domom, udeležili pa so se je poslan    ec Bojan Čebela, pooblaščenec Gasilske zveze Slovenija Franjo Bukovec, namestnica predsednika Arbitraže pri GZS dr. Saša Mevec Pušnik, predsednica GZ Vrhnika Andreja Lenarčič, poveljnik GZ Vrhnika Benjamin Svenšek, častni predsednik GZ Vrhnika Vinko Keršmanec, občinski poveljnik Jože Palčič, župan Peter Črnilogar, častni člani Katja Kos, Franc Debevec in Franjo Modrijan ter častni poveljnik Viljem Mevec.      
    Osrednji govornik poslanec Čebela    , ki so ga člani označili za velikega podpornika društva v času njegovega županovanja, je čestital članom ob visokem jubileju in pri tem izpostavil delo veteranov. Ugotovil je, da prostovoljstvo sicer počasi izumira, a ne v gasilskih vodah, pri čemer se je naslonil še na vrline tovarištva in solidarnosti. Pohvalil je tudi strokovnost. “Še nikoli nismo imeli zaščite in reševanja na tako visokem nivoju, vredno je pohvale na celi državni ravni. V Borovnici ne zaostajamo pri tem, celo nasprotno, pri določenih segmentih smo korak naprej. Člani s svojo strokovnostjo širijo znanje na druge, kar je bistveno.” Izrazil je prepričanje, da bomo kos vsem izzivom, ki nas čakajo, za jubilej pa je čestital tudi GZ Vrhnika, pri tem pa še posebej izpostavil nekdanjega predsednika Vinka Keršmanca, ki je po njegovih besedah eden redkih, ki je zvezo nadgradil z dvema novima društvoma, kar da je unikum v Sloveniji.      
    Slovesnost je bila zaznamovana tudi s podelitvijo priznanj članom, ki so s svojim prispevkom, zaslugami in dolgoletnim požrtvovalnim delom v društvu pustili močan pečat. Posebno priznanje sta prejela Rok Šmon za vzorno skrb     voznega parka društva in Bogomir Pelko za osvežitev podobe stare opreme. Kot spomin na visoko obletnico društva so spominske plakete za požrtvovalno delo dobili častni člani Katja Kos, Franc Debevec in Franjo Modrijan. Posebej so se zahvalili tudi Bojanu Čebeli za aktivno in tvorno sodelovanje v času županovanja.      
    Sledila je podelitev najvišjih odlikovanj Gasilske zveze     Slovenija. Odlikovanje gasilske plamenice 2. stopnje so prejeli Jaka Mihevc, ki že tretji mandat opravlja funkcijo poveljnika, Peter Žitko, namestnik gasilskega poveljnika občine in Blaž Palčič, namestnik poveljnika GZ Vrhnika. Dr. Saša Mevec Pušnik pa je prejela gasilsko odlikovanje 1. stopnje, je višja gasilska častnica organizacijske smeri II. stopnje. GZS je spominsko plaketo podelila PGD Borovnica, v njenem imenu jo je prevzel predsednik Klemen Košir.      
    Za kulturni del     slovesnosti so s plesom poskrbeli člani Folklorne skupine Bistra in s petjem gasilski podmladek, ki so pod budnim očesom mentorice Polonce Gabrijel zapeli kar svojo himno. Sledil je samo še slavnostni odhod praproščakov in povabilo na neformalni del druženja ob hrani in pijači na veselici z ansamblom Banovšek, še prej pa so na svoj račun prišli najmlajši z otroškim programom. Obisk je bil zelo lep, tako da borovniškim gasilcem samo še čestitamo ob jubileju in želimo čim manj priložnosti za intervencije in čim več časa za mirno in veselo preživljanje trenutkov na veselicah in drugih srečanjih.      

    Rok Mihevc 

  • Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Zapoj o sreči – letni koncert ŽPZ Tonja

    Vroč sobotni večer je v Borovnici napolnilo petje ŽPZ Tonja in Podpeškega okteta, ki je odmevalo iz večnamenske dvorane OŠ Borovnica.
    Tonje smo ob letošnjem letnem koncertu vabile k petju o sreči. Letos smo same imele še posebej dober razlog za srečo. Pred enim letom smo Tonje zaključile sezono z letnim koncertom z naslovom Ponovno na začetku, saj smo bile takrat v veliki negotovosti glede delovanja zbora. Eva, ki nas je spremljala sedem let, se je vrnila na svojo Koroško. Mariana in Tina sta vskočili toliko, da smo lahko zaključile prejšnjo sezono. Vse naše misli smo usmerile k Tini Vahčič in upale, da se bo odzvala na naše prošnje o ponovnem sodelovanju z nami (Tina je namreč Tonje pred leti že vodila). Dolgo je bilo lansko poletje, polno negotovosti, ali bomo še lahko pele kot Tonje. Konec poletja se nam je želja izpolnila, Tina nam je sporočila, da bo prevzela vodenje zbora in takoj smo s polno paro začele z delom, katerega rezultate smo pokazale v soboto.
    V prvem delu koncerta smo zapele štiri pesmi, katerih naslove smo spletle v zgodbo, ki se sliši takole:
    »Pomlad v mladem dekletu zbudi hrepenenje po ljubezni. Srčno si želi spoznati mladeniča, ob katerem ji bo zaigralo srce in se sprašuje: „Da bi jaz znala, keri je moj, jaz bi mu dala pušeljc nocoj.“ Dekle ugotovi, k(at)eri je njen in vsa vesela zapoje: „Jaz sem golobičica, ti si moj golobček,“ pa sta se kušikala (poljubljala), pa sta se golobička in golobček poročila in je pušeljc dala in kmalu zatem Pleničke je prala pri mrzlem studencu. Nič več golobičica zdaj malemu sinku poje, da lažje zaspi in razmišlja, kaj vse se ji lahko še zgodi. Ali jo čakajo lepe stvari ali kaj takega, da bi še rožce v hartlnu žavovale, da bo treba vzeti slovo in bo ostalo le hrepenenje …«
    V goste smo povabile Podpeški oktet z umetniškim vodjem Janom Jermanom, ki so glasbeni večer obogatili še s tenorskimi in basovskimi „štimami“. Zapeli so pet pesmi in navdušili občinstvo, ki je fantom namenilo glasen aplavz.
    V drugem delu koncerta smo ponovno zapele Tonje, najprej pesem Toneta Pavčka Pojdem čez ravno polje in Avsenikovo priredbo Moj rodni kraj, moj rodni dom.
    Poslušalce in tudi sebe smo navdušile z izvedbo znane angleške skladbe The rose – vrtnica. Velik aplavz je požela energična pesem Cetina v hrvaškem jeziku.
    Hvaležnemu občinstvu smo v dodatku zapele še Poredno polko, ki je poskočno zaključila sobotni koncert, glasbeni večer pa se je nadaljeval s prijetnim druženjem do poznih ur.

    Ženski pevski zbor Tonja

  • Odprto prvenstvo Ljubljane – FCV in FCB

    Odprto prvenstvo Ljubljane – FCV in FCB

    V četrtek, 15. maja 2025, je v ljubljanskem Študentskem kampusu potekalo Univerzitetno državno prvenstvo v boksu in Odprto prvenstvo Ljubljane. Sodelovali smo tudi člani Fight Cluba Vrhnika (FCV) in Fight Cluba Borovnica (FCB). V  predborbah prvenstva smo se pomerili v prijateljskih dvobojih v boksu in kickboksu. Kljub temu da je bil za večino to prvi nastop v ringu in pred gledalci, so prikazali dobre borbe in opozorili, da na njih v prihodnje še kako lahko računamo!
    V borbah Odprtega prvenstva Ljubljane so blesteli borci iz domačega in našega prijateljskega kluba Fight Club Ljubljana (FCL). Poleg odličnih borb so borci Fight Cluba Ljubljana prejeli pokale; Miha Kralj za najboljšega boksarja, Laris Glamočanin za najboljšo tehniko ter Marko Vesić Ðurić in Aleks Vodušek (BK Slovenska Bistrica) pokal za najboljšo borbo.
    Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili organizatorju – Fight Clubu Ljubljana za povabilo in odlično izpeljan dogodek. 
    Z vrhniško in borovniško ekipo bomo po rednih urnikih trenirali do konca junija. Med 16. in 20. julijem pa se odpravljamo na poletni trening kamp v Tolmin!

    LM

  • Odprto prvenstvo Ljubljane – FCV in FCB

    Odprto prvenstvo Ljubljane – FCV in FCB

    V četrtek 15. maja 2025 je v ljubljanskem Študentskem kampusu potekalo Univerzitetno državno prvenstvo v boksu in Odprto prvenstvo Ljubljane. Sodelovali smo tudi člani Fight Cluba Vrhnika (FCV) in Fight Cluba Borovnica (FCB). V  predborbah prvenstva smo se pomerili v prijateljskih dvobojih v boksu in kickboksu. Kljub temu, da je bil za večino to prvi nastop v ringu in pred gledalci, so prikazali dobre borbe in opozorili, da na njih v prihodnje še kako lahko računamo!
    V borbah Odprtega prvenstva Ljubljane so blesteli borci iz domačega in našega prijateljskega kluba Fight Club Ljubljana (FCL). Poleg odličnih borb so borci Fight Cluba Ljubljana prejeli pokale; Miha Kralj  za najboljšega boksarja, Laris Glamočanin za najboljšo tehniko ter Marko Vesić Ðurić in Aleks Vodušek (BK Slovenska Bistrica) pokal za najboljšo borbo.
    Ob tej priložnosti bi se radi zahvalili organizatorju – Fight Club Ljubljana za povabilo in odlično izpeljan dogodek. 
    Z vrhniško in borovniško ekipo bomo po rednih urnikih trenirali do konca junija. Med 16. in 20. julijem pa se odpravljamo na poletni trening kamp v Tolmin!

    LM

  • 50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    Gre za soavtorsko delo, za to se je pripravljala s pregledom svetovne literature in zgodovine ter izluščitvijo 50 ženskih osebnosti, ki so pustile pečat. Da predstava ni predolga, nekatere samo omeni, drugim da besedo, nekatere samo zaplešejo. “Koncept je torej skakanje iz lika v lik, nenehno preoblačenje, menjava lasulj in čevljev, ki pa ga povezuje komentar, torej, kako so ženske med seboj povezane.”
    Vsaka ženska je svoj odtenek in vsaka ženska ima množico odtenkov, bi lahko povzeli sporočilo te predstave. “Lepota je     v vseh teh barvah in kopici kostumov, lasulj in rut, ki čakajo, da jih ženska nadene. Glavna misel verjetno zazveni na koncu predstave: sprehodili smo se skozi evolucijo, ženske so seveda drugačne kot v preteklosti, in čeprav lahko svoje telo po mili volji zdaj spreminjajo in “retuširajo” na družabnih omrežjih, pa nekaj ostaja še od Eve: večno hrepenenje po vrnitvi v raj. Jaz to vidim kot ženska prizadevanja za pravičnost, lepoto, čistočo, ljubezen, nego,” je povedala avtorica in nastopajoča Uršula Vratuša Globočnik.       
    Med največjimi izzivi igranja monokomedije, v kateri nastopi toliko vlog, omeni zataknitev v kakšnem krilu z zadrgo in pridobitev občinstva, da si upa smejati na glas. Pravi, da morajo biti liki kontrastni, paziti je treba, da se spreminja glas, gibanje telesa, pogled, atmosfera lika. Igralka je bila vesela odziva publike in hvaležna za dobro organizacijo, zahvaljuje se tudi tehniku Matjažu Trčku.
    Uršula ima sicer korenine v Borovnici, tu so živeli njeni stari starši in oče v mladosti. Sama je rojena v Ljubljani, a tam se nikoli ni počutila tako domače, kot se zadnje pol leta v Borovnici. Pot jo je zanesla tudi v     Moskvo, kjer je preživela štiri pestra leta, na koncu pa ugotovila, da brez slovenske narave ne more. “Borovnica mi daje mir, rada pišem ob pogledu na gozd, opažam, da se tu lažje zberem, kot sem se ob pogledu na bloke.”      
    Sicer pa jo je nastopanje zabavalo in poživljalo že od malih nog. Najprej se je odločila za poletno gledališko šolo v Rusiji, potem je v Moskvi opravila sprejemne izpite in študij. To so bila njena najbolj pestra leta, ki jih, kot pravi, ne zamenja za nič. “    Zelo rada imam nove vtise, tam pa sem se potopila v svet drugačne kulture, pa vendar meni domače, to je nekaj slovanskega v nas, kot bi vstopila v prejšnje življenje. Pridobila sem prijatelje svoje duše.” Po vrnitvi v Slovenijo je magistrirala na AGRFT in z režiserjem Nennom Harlekinom sta pripravila tudi to predstavo.     Trenutno nastopa še v komediji Obiski, v otroških predstavah, vodi gledališke delavnice, za Mah teater je pripravila dramatizacijo in režirala je predstavo Bobri, ki smo jo v Borovnici videli pred kratkim. Zaposlena je na RTV Slovenija in ko se vrne s porodniške, bo sporočila, kdaj “prižgati enko”. 
    Pa njene želje za naprej? Nastop v filmu ali nanizanki, gostovati z     monomedijo, igrati še v kakšnem gledališkem projektu, kaj napisati in izdati ter vse to uspešno uskajevati z družinskim življenjem. “Kar je recimo v primeru te predstave pomenilo – vaditi z otrokoma, ki lezeta po odru in sprejemati čestitke z obema v naročju.”     

    Rok Mihevc
    Foto: Drago Videmšek     

  • Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj …

    Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj …

    Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
    Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno-belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
    Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

    Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

     

  • Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj, …

    Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj, …

    Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
    Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem, pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
    Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

    Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

     

  • Čebelarji praznovali 90-letnico

    Čebelarji praznovali 90-letnico

    Letošnje leto je za Čebelarsko društvo Borovnica praznično leto. Samo društvo praznuje 120 let delovanja, kar bomo obeležili z več dogodki. A o tem več v kakšni drugi številki. 
    Društvo smo predvsem ljudje, ki to društvo sestavljamo, gradimo in plemenitimo. Na naših rednih srečanjih, ki jih imamo skoraj vsak prvi torek v mesecu, se večkrat znamo tudi poveseliti, ko kakšen član »prizna« svojo povišico v letih. Posebno slavnostno je takrat, ko gre za okroglo obletnico. Zato smo tokratni prvi torek obeležili nekoliko drugače. V pražnjeuniforme oblečeni smo se odpravili k našemu Tonetu Lenarčiču na grič. Ravno dan pred tem je dopolnil 90. rojstni dan. 
    Ob našem petju Slakovega Čebelarja, se mu je na obrazu narisal nasmeh. »Tega lepega presenečenja, pa še dolgo ne bom pozabil«, je dejal. Nazdravili smo njegovim letom in dolgemu čebelarskemu stažu. Čebelar je namreč dolgo, vse od leta 1984. Mnogi čebelarji mu zavidamo čebelarsko strateško pozicijo čebelnjaka. Je kot kralj na Betajnovi, le da v Laščah. Spomnimo, da je preletna razdalje čebele približno tri kilometre. In vse čebele, bodisi tvoje ali moje, društvene ali nedruštvene, znotraj tega radija tvorijo en velik čebelnjak. Tudi zaradi te pozitivne okoliščine – poenotene čebelarske prakse – je bil Tone – in je še – vedno uspešen čebelar. In aktiven član! Vrsto let je bil tudi član Nadzornega odbora društva. 
    Enotni smo si bili, da teh 90 let kar dobro skriva, saj nas je s svojimi prigodami dodobra nasmejal. Prav tako vzdržuje dvomestno številko družin v svojem čebelnjaku, kar marsikateremu mlajšemu večkrat ne uspeva. Tudi mi vam želimo, dragi Tone, da bi v vašem čebelnjaku in srcu še dolgo medilo ter rojilo. 
    Bog vas živi in s čebelarskim: Naj medi!

    V mojem srcu je nemir na jesenski ta večer.
    Tiho stopim sam čez prag    ,
    grem v moj stari čebelnjak.

    Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo,
    a v srcu mi spomin na mlade dni budijo.
    Čebelice, čebelice    , saj moje ste prijateljice.
    Pozabi vas nikdar ta stari čebelar.

    Lojze Slak

    Za ČD Borovnica Janez Mevec

     

  • Pohod na razgledno točko

    Pohod na razgledno točko

    Pod vrhom Krimščka je razgledna točka in najvišja točka borovniške občine, na katero smo v času, ko obeležujemo 125 let športa, še posebej lepo vabljeni. Pot do razgledišča ni prenaporna in je tudi dobro označena, če pa jo prehodiš v prijetni družbi in lepem vremenu, si deležen še dobre volje in prijetnega klepeta. S to mislijo smo se v petek, 30. maja, tudi podali na našo »kontrolno točko«. Nekateri so pohod pričeli že v Borovnici, večina pa se nas je do vasice Zabočevo pripeljala z avti. V pogovornem tempu in z vmesnimi kratkimi postanki smo ubirali pot navkreber. Prej kot v dveh urah smo prišli na cilj, kjer se nam je odprl prelep razgled. Naša kotlina se je kopala v soncu in prelepih zelenih barvah, pogled pa je segal še mnogo dlje, tja do Ljubljane in gorenjskih hribov. Bili smo navdušeni. Na razgledni točki je tudi obeležje iz leta 1999, ko je bila uradna otvoritev razgledne točke ter drog, na katerem je izobešena slovenska zastava. Seveda smo v pohodniške kartončke odtisnili žig, si privoščili malico iz nahrbtnika in naredili obvezno skupinsko fotografijo. Na izhodišče smo se vrnili po isti poti. 
    Naš pohodniški podvig je v verzih takole lepo zapisala pohodnica Maja Okrožnik:

    »Smo se zbrali, 
    se na pot podali, 
    malo počivali in klepetali, 
    pa tako do cilja pricapljali. 
    Prvi žig smo prislužili! 
    Kam naslednjič bomo krenili?«

    Zapisala: Marjetka Rot

     

  • FS Klas in FS Šumnik z usnjarsko stavko ohranili državni nivo

    FS Klas in FS Šumnik z usnjarsko stavko ohranili državni nivo

    Na odru območnega Maroltovega srečanja, ki je bilo aprila na Dolskem, so se člani predstavili v dveh skupinah, torej z dvema spletoma. S prvim so predstavili prihod vojakov domov, z drugim pa so se preselili v čas stavke v usnjarski delavnici leta 1922 na Vrhniki. V zadnjih dveh stoletjih je namreč na območju Vrhnike usnjarstvo odigralo pomembno vlogo, ki pa je žal s propadom tovarne IUV – Industrija usnja Vrhnika – leta 2008 presenetljivo propadlo, poleg tega so počasi potonile tudi razne usnjarske delavnice, ki so se trudile ohraniti vsaj del te panoge pri življenju. 
    Razgiban splet prikazuje dogajanje v eni od delavnic, kjer je zavrelo med delavci, saj je bilo delo težko in naporno, plačilo pa skromno in ni zadostovalo za preživetje družin. Delavci so se uprli in prenehali z delom, lastniki pa so naredili vse, da bi delavce vrnili na delo. Avtorica spleta je osnovno dogajanje utemeljila na zgodovinskih virih in literaturi, dogajanje temelji na znanstvenih prispevkih v Vrhniških razgledih ter na objavah takratnega dnevnega časopisa. 
    Za ureditev kostumske podobe in pripomočkov na odru se je Marija     Čipić Rehar obrnila na zadnjega usnjarja, Ignaca Jeršinoviča, ki ima še vedno usnjarsko delavnico na Vrhniki, ter na kustose Muzeja usnjarstva na Slovenskem, tako da so pripomočki kot tudi deli kostumov narejeni v skladu z ohranjenimi viri.      
    Člani so se z obema spletoma uvrstili najprej na regijski nivo, kasneje pa so dosegli še državnega in se iskreno veselijo novega uspeha. Aktivni so bili še na nekaterih drugih dogodkih, izpostavimo nastope za Znanstveno raziskovalni center SAZU pri odprtju razstave Ples – Živa dediščina Evrope v gibanju ter na zaključku mednarodne konference How     sustainable is dance as ICH? v atriju ZRC. Gostovali so tudi v Žireh in Mengšu. Poleti jih čaka še zanimiva dogodivščina na mednarodno turnejo na Ciper.  

    Rok Mihevc 
    Foto: Aleš Žnidaršič