Avtor: MojaObčina.si Borovnica

Čebele naj ima tisti, ki ima čas, voljo in znanje

Trenutno društvo šteje okoli 30 članov, kar je nekoliko manj od “zlatih časov” pred korono. Zakaj se je članstvo zmanjšalo, novi predsednik sicer ne ve, a zanj to ni nobena katastrofa. “Ker je smiselno, da ima čebele tisti, ki ima čas, voljo in znanje. Preletna razdalja čebele je 3 kilometre in v tej razdalji je vse kot en čebelnjak. Da bi se našel navdušenec, ki bi imel čebele zaradi določenega razloga, znanja in časa pa ne, sem kritik tega. Ker če jaz, ki imam pet čebeljih družin, ne skrbim za njih in jih ne zdravim, lahko prav mojih nekaj družin vpliva na zdravje čebel cele borovniške doline.” Seveda pa so novih članov, ki bodo marljivi kot njihove čebelice, vedno veseli. 
Mlajših članov trenutno ni, tudi legendarni čebelarski krožek v šolskem čebelnjaku v osnovni šoli pod vodstvom mentorja Bogdana Jereba je trenutno zaradi pomanjkanja zanimanja v mirovanju. Si pa kljub temu želijo svoje znanje predajati naprej.

Delavnice, sejem, sveta maša …
V društvu pripravljajo dogodke za člane in druge. Za člane se približno enkrat mesečno dobijo na sestankih, organizirajo predavanja in delavnice o čebelarstvu, tehnikah, zatiranju bolezni … Udeležujejo se tudi čebelarskega sejma Apis Slovenija v marcu. Najmlajšim v vrtcu organizirajo medeni zajtrk, ko člani z različnimi rekviziti med drugim na poljuden način pripovedujejo o delu čebelarja. Udeležujejo se čistilne akcije, saj jim je narava “svetinja”. Za dobro letino se zahvalijo pri sveti maši na čast svetemu Ambrožu, zavetniku čebelarjev, in prosijo tudi za vse žive in pokojne čebelarje. “Pomembno je, da se znamo zahvaliti za letino in jo sprejmemo kakršna pač je, čeprav te večkrat popade misel, da bi moralo biti vedno več medu. Narava pač ni veleblagovnica in mi nismo njeni gospodarji, ampak samo gostje.” 
S praporom se udeležujejo tudi občinskih proslav, z njim se poklonijo tudi pokojnim članom na pogrebih. Želijo pa biti vidni predvsem z dejavnostmi, s katerimi posredno kažejo obstoj društva. “In ko kdo želi, se nam lahko z veseljem pridruži. Nismo pa take vrste društvo, za katerega je pomembna kvantiteta, da bi na vsak način agitirali … Smo društvo s svojevrstno vizijo in poslanstvom.” Imajo tudi nekaj čebelark, a povečini je to še vedno domena moških.  

Čebelarstvo ni kot elektrika – plus in minus
Janez poudarja, da je za tovrstno dejavnost potrebno veliko znanja. “Večkrat se pošalim, da čebelarstvo ni kot elektrika – plus, minus in to je to, ampak je cela znanost. Mnogi pravijo, da se bi začeli s čebelarstvom ukvarjati v času upokojitve, a takrat je dobro, da že nekaj znaš in se ne začneš takrat šele učiti.” Spomladi je čebelar zelo dejaven pri čebelah. Mesec znoja in groze za čebelarja pregovorno velja prav mesec maj, ki predstavlja vrhunec razvoja čebeleje družine. Takrat moraš biti zelo veliko prisoten pri čebelah, potem pa lahko spet hladnejšo polovico leta razmišljaš, kako bi kakšno stvar izboljšal, pripoveduje. “Naj bralca to ne zavede, da je čebelarstvo projektna dejavnost. Moč čebelje družine je kapital, v katerega vlagaš skozi celo leto.”  

Veliki čebelarski škornji
Predsednik društva je šele dobro leto in se zaveda, da je stopil v velike čebelarske škornje. Ceni delo svojih predhodnikov in se še uči, za začetek ima vizijo le ponižno posnemati njihovo delovanje. In v čem vidi dodano vrednost, da se čebelarji združujejo v lokalno društvo? “Že to, da pridemo skupaj in ozaveščamo težave, ne glede na to, ali si začetnik ali že velik poznavalec. Pogovarjamo se, kaj je treba storiti v vsakem času, kako je z boleznimi … Mislim, da se da že s komunikacijo marsikaj narediti in izboljšati. V skupnosti je veliko boljše in lažje.” 
Letos mineva 20 let, odkar so čebelarji obeležili 100. obletnico društva, ko so praznovali tudi s stojnico na Prazniku borovnic. Takrat so točili med in predstavljali svoje delo, kar pa je pritegnilo tudi takrat mladeniča Janeza. Odločil se je za udeležbo na čebelarskem krožku pod mentorstvom Bogdana Jereba in tako so ga k tej dejavnosti pritegnili drugi, ki so mu začeli podarjati svoje čebelje družine.  

Čebele ne trpijo brezdelnežev
Na vprašanje, kaj ga najbolj pri čebelah pritegne, odgovarja: “To je kot neka meditacija, biti z mislimi tu in sedaj in ne razmišljati kaj boš počel zvečer. Umiriti se moraš, ko iščeš matico in izbrati, kaj boš počel, ko stvari pridejo nepričakovane. Ne sme se ti muditi na naslednjo dejavnost, če se ti, je bolje, da k čebelam niti ne greš tisti dan. Zanimiva mi je tudi lekcija trotov, te čebele izženejo s panja proti koncu poletja, ker so svoje delo opravili. Čebele ne trpijo brezdelnežev, kar je koristen nauk tudi za družbo. Da nisi samo, da boš jemal, ampak moraš najprej tudi absorbirati, predvsem znanje, potem pa ti čebelam nekaj daš, da ti dajo nazaj.” A ni vse odvisno od njihove pridnosti in znanja, še poudari pri vprašanju o aktualnih izzivih čebelarjev in pri tem izpostavi spomladanske pozebe. “Letina je večinoma odvisna od spremenjenih okoliščin, zato velja rek, da je poezija kmetijstva čebelarstvo.” 

Cenimo delo čebelarjev in oni svojega?
Pa Slovenci dovolj cenimo delo čebelarjev? “Jaz bi pri tem vprašanju postavil proti vprašanje, ali čebelarji dovolj cenimo svoje delo? Tu izhaja bistvo, namreč, marsikdo po mojem mnenju prepoceni prodaja svoj med. Seveda, nimam nič proti temu, a vemo, koliko dela in truda se skriva za vsako žlico medu … Mislim, da se moramo naprej čebelarji sami sebe ceniti, pa čeprav ne delamo za denar. Moraš pa včasih malo preračunati, ali se ti splača krmiti, voziti čebele ob vseh podražitvah sladkorja in materiala, da boš kilogram medu prodal za nekaj evrov …” 
Čeprav čebele nikoli ne govorijo, povedo veliko. Tako tudi čebelarji – s svojim delom, zgledom in tiho predanostjo. »Četudi se ne vozimo z električnimi avti, pa vseeno nekaj naredimo za naravo«, še skromno dodaja in spomni na tisti Enstienov rek, da se brez čebel tudi ostalemu svetu piše bolj slabo … Naj bodo borovniški čebelarji še naprej tihi skrbniki narave in glasniki znanja, ki ga zvesto prenašajo iz roda v rod. 120 let čebelarjenja ni le obletnica, ampak dokaz, da vztrajnost, znanje in srčnost še vedno štejejo. Naj brenči še dolgo! 

Rok Mihevc