Gre za soavtorsko delo, za to se je pripravljala s pregledom svetovne literature in zgodovine ter izluščitvijo 50 ženskih osebnosti, ki so pustile pečat. Da predstava ni predolga, nekatere samo omeni, drugim da besedo, nekatere samo zaplešejo. “Koncept je torej skakanje iz lika v lik, nenehno preoblačenje, menjava lasulj in čevljev, ki pa ga povezuje komentar, torej, kako so ženske med seboj povezane.”
Vsaka ženska je svoj odtenek in vsaka ženska ima množico odtenkov, bi lahko povzeli sporočilo te predstave. “Lepota je v vseh teh barvah in kopici kostumov, lasulj in rut, ki čakajo, da jih ženska nadene. Glavna misel verjetno zazveni na koncu predstave: sprehodili smo se skozi evolucijo, ženske so seveda drugačne kot v preteklosti, in čeprav lahko svoje telo po mili volji zdaj spreminjajo in “retuširajo” na družabnih omrežjih, pa nekaj ostaja še od Eve: večno hrepenenje po vrnitvi v raj. Jaz to vidim kot ženska prizadevanja za pravičnost, lepoto, čistočo, ljubezen, nego,” je povedala avtorica in nastopajoča Uršula Vratuša Globočnik.
Med največjimi izzivi igranja monokomedije, v kateri nastopi toliko vlog, omeni zataknitev v kakšnem krilu z zadrgo in pridobitev občinstva, da si upa smejati na glas. Pravi, da morajo biti liki kontrastni, paziti je treba, da se spreminja glas, gibanje telesa, pogled, atmosfera lika. Igralka je bila vesela odziva publike in hvaležna za dobro organizacijo, zahvaljuje se tudi tehniku Matjažu Trčku.
Uršula ima sicer korenine v Borovnici, tu so živeli njeni stari starši in oče v mladosti. Sama je rojena v Ljubljani, a tam se nikoli ni počutila tako domače, kot se zadnje pol leta v Borovnici. Pot jo je zanesla tudi v Moskvo, kjer je preživela štiri pestra leta, na koncu pa ugotovila, da brez slovenske narave ne more. “Borovnica mi daje mir, rada pišem ob pogledu na gozd, opažam, da se tu lažje zberem, kot sem se ob pogledu na bloke.”
Sicer pa jo je nastopanje zabavalo in poživljalo že od malih nog. Najprej se je odločila za poletno gledališko šolo v Rusiji, potem je v Moskvi opravila sprejemne izpite in študij. To so bila njena najbolj pestra leta, ki jih, kot pravi, ne zamenja za nič. “Zelo rada imam nove vtise, tam pa sem se potopila v svet drugačne kulture, pa vendar meni domače, to je nekaj slovanskega v nas, kot bi vstopila v prejšnje življenje. Pridobila sem prijatelje svoje duše.” Po vrnitvi v Slovenijo je magistrirala na AGRFT in z režiserjem Nennom Harlekinom sta pripravila tudi to predstavo. Trenutno nastopa še v komediji Obiski, v otroških predstavah, vodi gledališke delavnice, za Mah teater je pripravila dramatizacijo in režirala je predstavo Bobri, ki smo jo v Borovnici videli pred kratkim. Zaposlena je na RTV Slovenija in ko se vrne s porodniške, bo sporočila, kdaj “prižgati enko”.
Pa njene želje za naprej? Nastop v filmu ali nanizanki, gostovati z monomedijo, igrati še v kakšnem gledališkem projektu, kaj napisati in izdati ter vse to uspešno uskajevati z družinskim življenjem. “Kar je recimo v primeru te predstave pomenilo – vaditi z otrokoma, ki lezeta po odru in sprejemati čestitke z obema v naročju.”
Rok Mihevc
Foto: Drago Videmšek
