Če ste samo za kratek sprehod, bo morda dovolj že obisk učne poti v okolici šole po Julkini poti ali do novega igrišča pri športnem parku. Za izlete v naravo pa je tu nekaj predlogov.
Cerkev svetega Kancijana in izvir osvežilne vode
Ko govorimo o Vrzdencu seveda ne moremo mimo Cankarjeve matere, ki je bila rojena na Vrzdencu. Vsako leto na dan samostojnosti in enotnosti, 26. decembra, poteka tradicionalni pohod, ki se začne pred poslovilno vežico, kjer tudi stoji kip Cankarjeve matere. Seveda je ta pot, ki vodi prek Žažarja, zelo lepa celo leto in ne samo pozimi. Gre za 14 kilometrov dolg pohod s ciljem na Vrhniki. Enako izhodišče lahko uberete tudi za sprehod proti Samotorici. Gozdna cesta skrita v gostem gozdu nudi dobro senco tudi v vročih poletnih mesecih. Sicer pa je cerkev sv. Kancijana, ki stoji nad Vrzdencem pod obronki gozda, za poznavalce pravi biser zaradi svojih poslikav. Cerkev izhaja iz 13. stoletja in je spomeniško zaščitena. A to še ni vse, če pogled od cerkve usmerimo naravnost dol proti vasi in malo v desno, na drugi strani vrzdenške doline pridemo do izvira čiste vode. Izpod hriba teče izvir ”Deklevšk”, ki ne presahne in se izliva v potok Šujica. Po ljudskem izročilu so si te vode zaželeli ljudje, ki so se poslavljali s tega sveta, saj je voda zelo osvežilna, imela pa naj bi celo zdravilne moči.
Gradišče nad Žažarjem
Če ste razpoloženi za prijeten in ne pretirano zahteven sprehod v klanec, se lahko odpravite na Gradišče nad Žažarjem. To je razgledni vrh, visok 547 metrov na morjem, do katerega vodijo gozdne poti. Na vrhu so lepo negovani travniki. Njegovo prepoznavnost mu daje velik leseni križ. Na vrhu hriba se nam odpre lep pogled na okoliško hribovje in doline vse do Ljubljane. Ob lepem vremenu pa razgled seže vse do Alp.
Koreno nad Horjulom – Horjulska Šmarna gora
Korena je 729 m visok hrib, ki se nahaja severno od Horjula. Z vrha, kjer stoji lepo obnovljena cerkev sv. Mohorja in Fortunata, se razprostira lep razgled na Polhograjske Dolomite in Ljubljansko kotlino. Na vrhu je tudi razgledna plošča. Ko pridete po poti skozi gozd na glavno cesto pod vrhom, pa najdete tudi vpisno skrinjico z žigom in knjigo. Če nadaljujete pot naprej na vrh do cerkve, se vam odpre lep razgled na večji del hribovja osrednje in zahodne Slovenije, lahko pa se odločite in sprehodite po nezahtevni poti v smeri Samotorice na Kožljek. Na Koreno se sicer lahko podate peš po označenih poteh, za katere skrbi planinsko društvo, lahko pa se povzpnete s kolesom po asfaltni cesti na vrh. Vaše vzpone bodo pridno šteli člani KK Zapravljivček in vam celo podelili priznanje, če boste redno zahajali na Koreno.
Kožljek nad Samotorico in nad meglo v dolini
V letnih časih, ko se megla zadržuje po kotlinah, je Kožljek, hrib, ki leži na 788 metrih, hitro dostopna in nezahtevna rešitev za kratek izlet. Na Vrh, ki se nahaja zahodno od Korene, točneje nad vasjo Samotorica, lahko dostopate tako iz Vrzdenca kot iz Horjula. Kožljek je tudi najvišji vrh v občini Horjul. Z vrha, na katerem se nahaja nekaj klopi, se nam odpre lep razgled na Polhograjsko hribovje in del Kamniško Savinjskih Alp, na druge strani razgled ovira gozd. Vrh ima vpisno skrinjico z vpisno knjigo ter žigom.
Malo zgodovine in lep sprehod
Med vasema Podolnica in Zaklanec se na prisojni strani dviga dolomitski Grič na višini 426 metrov, kjer stoji cerkev sv. Urha. Ta idilična podoba je narisana tudi v grbu Občine Horjul. Znamenitost cerkvice, ki je bila prvič omenjena leta 1526, je ohranjeno srednjeveško obzidje s stolpoma nekdanjega protiturškega obrambnega tabora. Cerkvica z obzidjem je vpisana v seznam kulturne dediščine Republike Slovenije. Nekoč je bila cerkev utrjena, zid okoli cerkve je bil višji in kar štirje stolpiči so služili vaščanom za shrambo in obrambo pred Turki. Obstajajo domneve, da je bilo pri cerkvi prazgodovinsko naselje. Predvsem pa so zanimive zgodbe ljudskega izročila. Takole pravijo: ”Nekega dne je Turek jedel pod Kajžarjem v Podolnici. Kar nekdo ustreli in izbije Turku žlico iz rok. Prestrašen skoči Turek na noge in zbeži iz strahu pred svetnikom. Drugič so hoteli Turki prihajati na vrh Zaklanškega griča. Kar se začne zemlja udirati pod kopiti in konji niso mogli več naprej. Ko vprašajo, kako daleč seže moč tega svetnika, jim ljudje pokažejo po dolini naprej. Turki potem v tem kraju niso več ropali in požigali.”
Ko so nazadnje obnavljali cerkveno streho na sv. Urhu, je Podolničan obrnil lončenega petelina proti Podolnici, rekoč: “Do sedaj je gledal proti Zaklancu, sedaj naj pa še nekaj časa gleda proti Podolnici.” Kmalu zatem je v nevihti udarila strela in petelinu odbila glavo. Tudi o tem je govora, kam so obrnjeni svetniki v cerkvi ali proti Podolnici ali proti Zaklancu.
Besedilo in foto: Peter Kavčič
