Blog

  • Pomladanski potep po Balkanu

    Pomladanski potep po Balkanu

    17. – 23. maj  – V zgodnjih jutranjih urah smo se člani Društva upokojencev Dobrova z udobnim avtobusom odpravili do hrvaške meje, do Jadranske obale, mimo Splita in Neuma v Dubrovnik. Prvi daljši postanek smo imeli za ogled starega mestnega jedra, po ogledu smo  nadaljevali potovanje mimo Cavtata v Črno goro, kjer smo imeli večerjo in nočitev. Naslednji dan smo se po zajtrku z avtobusom odpeljali v Cetinje.Vožnjo smo nadaljevali  na Lovčen, kjer na 1657 metrov visokem Jezerskem vrhu stoji veličasten Njegošev mavzolej, po ogledu smo se  odpeljali skozi Njegošev rojstni kraj, vasico Njeguši, do zaliva Boke Kotorske, od tam dalje pa povratek v Budvo. Tretji dan je vožnja potekala prelepi obalni cesti mimo Sv. Štefana do Virpazarja in Podgorice ter čez mejni prehod v Albanijo, nato pa mimo Skadra v staro prestolnico Kruje. Popoldne prevoz v obmorsko letovišče Drač. Četrti dan smo se odpravili v prestolnico Tirano. Na prostranem trgu stoji konjeniški spomenik narodnega junaka Skenderberga. Spremljali so nas brezobličnimi in dokaj nezanimivimi bunkerji, mimo Elbasana proti Ohridskemu jezeru; čez mejni prehod v Makedonijo, mimo Struge v Ohrid. V Ohridu smo si ogledali stare znamenitosti  okrašene z prelepimi ikonostasi in bizantinskimi freskami ter vzpon na mogočno Samuelovo trdnjavo nad mestom. Popoldne vožnja ob Ohridskem jezeru do Sv. Nauma, kjer smo opravili ogled starodavnega samostana z dragocenim ikonostasom in sprehod po prelepi samostanski okolici.Po zgodnjem zajtrku je potekala vožnja mimo Kičeva in Tetova v Skopje. Zadnji dan smo imeli ogled srbske prestolnice, v popoldanskih urah smo se odpravili proti domu. Vožnja po avtocesti, skozi Hrvaško, mimo Zagreba v Slovenijo je potekala varno, saj sta nas voznika Rok in Zdravko ves čas razvajala  in skrbela, da smo se varno v poznih večernih urah vrnili domov.

     

  • 50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    50 žensk v eni uri – maraton preobrazb Uršule Vratuša Globočnik

    Gre za soavtorsko delo, za to se je pripravljala s pregledom svetovne literature in zgodovine ter izluščitvijo 50 ženskih osebnosti, ki so pustile pečat. Da predstava ni predolga, nekatere samo omeni, drugim da besedo, nekatere samo zaplešejo. “Koncept je torej skakanje iz lika v lik, nenehno preoblačenje, menjava lasulj in čevljev, ki pa ga povezuje komentar, torej, kako so ženske med seboj povezane.”
    Vsaka ženska je svoj odtenek in vsaka ženska ima množico odtenkov, bi lahko povzeli sporočilo te predstave. “Lepota je     v vseh teh barvah in kopici kostumov, lasulj in rut, ki čakajo, da jih ženska nadene. Glavna misel verjetno zazveni na koncu predstave: sprehodili smo se skozi evolucijo, ženske so seveda drugačne kot v preteklosti, in čeprav lahko svoje telo po mili volji zdaj spreminjajo in “retuširajo” na družabnih omrežjih, pa nekaj ostaja še od Eve: večno hrepenenje po vrnitvi v raj. Jaz to vidim kot ženska prizadevanja za pravičnost, lepoto, čistočo, ljubezen, nego,” je povedala avtorica in nastopajoča Uršula Vratuša Globočnik.       
    Med največjimi izzivi igranja monokomedije, v kateri nastopi toliko vlog, omeni zataknitev v kakšnem krilu z zadrgo in pridobitev občinstva, da si upa smejati na glas. Pravi, da morajo biti liki kontrastni, paziti je treba, da se spreminja glas, gibanje telesa, pogled, atmosfera lika. Igralka je bila vesela odziva publike in hvaležna za dobro organizacijo, zahvaljuje se tudi tehniku Matjažu Trčku.
    Uršula ima sicer korenine v Borovnici, tu so živeli njeni stari starši in oče v mladosti. Sama je rojena v Ljubljani, a tam se nikoli ni počutila tako domače, kot se zadnje pol leta v Borovnici. Pot jo je zanesla tudi v     Moskvo, kjer je preživela štiri pestra leta, na koncu pa ugotovila, da brez slovenske narave ne more. “Borovnica mi daje mir, rada pišem ob pogledu na gozd, opažam, da se tu lažje zberem, kot sem se ob pogledu na bloke.”      
    Sicer pa jo je nastopanje zabavalo in poživljalo že od malih nog. Najprej se je odločila za poletno gledališko šolo v Rusiji, potem je v Moskvi opravila sprejemne izpite in študij. To so bila njena najbolj pestra leta, ki jih, kot pravi, ne zamenja za nič. “    Zelo rada imam nove vtise, tam pa sem se potopila v svet drugačne kulture, pa vendar meni domače, to je nekaj slovanskega v nas, kot bi vstopila v prejšnje življenje. Pridobila sem prijatelje svoje duše.” Po vrnitvi v Slovenijo je magistrirala na AGRFT in z režiserjem Nennom Harlekinom sta pripravila tudi to predstavo.     Trenutno nastopa še v komediji Obiski, v otroških predstavah, vodi gledališke delavnice, za Mah teater je pripravila dramatizacijo in režirala je predstavo Bobri, ki smo jo v Borovnici videli pred kratkim. Zaposlena je na RTV Slovenija in ko se vrne s porodniške, bo sporočila, kdaj “prižgati enko”. 
    Pa njene želje za naprej? Nastop v filmu ali nanizanki, gostovati z     monomedijo, igrati še v kakšnem gledališkem projektu, kaj napisati in izdati ter vse to uspešno uskajevati z družinskim življenjem. “Kar je recimo v primeru te predstave pomenilo – vaditi z otrokoma, ki lezeta po odru in sprejemati čestitke z obema v naročju.”     

    Rok Mihevc
    Foto: Drago Videmšek     

  • Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj …

    Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj …

    Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
    Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno-belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
    Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

    Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

     

  • Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj, …

    Aleksander Jerič – šahist, sodnik, učitelj, …

    Šah je v občini Borovnica s svojo dolgoletno tradicijo prisoten že od leta 1870, ko je Borovničan Gašper Kos na šahovskem tekmovanju Avstro-Ogrske zasedel izjemno 2. mesto. Sčasoma je zaradi težkih časov ter prve in druge svetovne vojne šahovsko življenje v Borovnici nekako zamrlo.
    Leta 1953 se je v Borovnico priselil gospod Aleksander Jerič, kjer si je ustvaril dom in družino. Takoj se je vključil v družbeno življenje ter zaradi svoje aktivnosti, znanja in predanosti delu postal zelo priljubljen in spoštovan med ljudmi. Zaradi ljubezni do šaha je bil leta 1958 glavni pobudnik in ustanovitelj Šahovskega kluba Borovnica, ki je dotlej deloval kot sekcija Prosvetnega društva Vzajemnost. Zaradi svojih organizacijskih sposobnosti je v Šahovskem klubu dolga leta opravljal in zasedal najvišje funkcije. Organizacija šahovskih turnirjev, kot tudi nastopanje borovniških šahistov na raznih tekmovanjih širom takratne Jugoslavije in nato Slovenije, je z odlično izvedbo tlakoval ravno gospod Aleksander Jerič. Kot šahovski sodnik je zelo uspešno sodil na mnogih tekmovanjih. Ravno zaradi te profesionalnosti je leta 1970 dobil povabilo takratnega jugoslovanskega šahovskega in političnega vrha, da postane eden od sodnikov na Šahovski Olimpijadi v Skopju. Ob vsem navedenem, pa je največ pozornosti v svojem življenju posvetil izobraževanju osnovnošolcev in mladine, ki jih je skoraj 50 let kot mentor in šahovski učitelj seznanjal s prvimi koraki na črno belih poljih. Uspehi niso izostali, saj so njegovi šahisti posegali po najvišjih mestih na šahovskih tekmovanjih. Njegov trud pa je bil gotovo poplačan leta 1976, ko je njegov sin Simon (Simon Jerič IM) postal pionirski republiški prvak. Gospod Aleksander Jerič je leta 2013 za svoje delo na področju šaha v Borovnici prejel Zlato plaketo Občine Borovnica ter leta 2022 Bronasto plaketo Šahovske zveze Slovenije. Poleg tega je prejemnik tudi drugih odlikovanj ter priznanj s področja dela in politične angažiranosti. Kljub 93 letom je bil gospod Aleksander Jerič še vedno čvrstega koraka ter bistrega uma in je z zanimanjem spremljal vsa dogajanja na šahovskem področju.
    Z globokim spoštovanjem se bomo spominjali njegovega dela in vsega, kar nam je zapustil v svojem bogatem šahovskem življenju.

    Boštjan Zakrajšek, predsednik Šahovskega kluba Borovnica

     

  • Čebelarji praznovali 90-letnico

    Čebelarji praznovali 90-letnico

    Letošnje leto je za Čebelarsko društvo Borovnica praznično leto. Samo društvo praznuje 120 let delovanja, kar bomo obeležili z več dogodki. A o tem več v kakšni drugi številki. 
    Društvo smo predvsem ljudje, ki to društvo sestavljamo, gradimo in plemenitimo. Na naših rednih srečanjih, ki jih imamo skoraj vsak prvi torek v mesecu, se večkrat znamo tudi poveseliti, ko kakšen član »prizna« svojo povišico v letih. Posebno slavnostno je takrat, ko gre za okroglo obletnico. Zato smo tokratni prvi torek obeležili nekoliko drugače. V pražnjeuniforme oblečeni smo se odpravili k našemu Tonetu Lenarčiču na grič. Ravno dan pred tem je dopolnil 90. rojstni dan. 
    Ob našem petju Slakovega Čebelarja, se mu je na obrazu narisal nasmeh. »Tega lepega presenečenja, pa še dolgo ne bom pozabil«, je dejal. Nazdravili smo njegovim letom in dolgemu čebelarskemu stažu. Čebelar je namreč dolgo, vse od leta 1984. Mnogi čebelarji mu zavidamo čebelarsko strateško pozicijo čebelnjaka. Je kot kralj na Betajnovi, le da v Laščah. Spomnimo, da je preletna razdalje čebele približno tri kilometre. In vse čebele, bodisi tvoje ali moje, društvene ali nedruštvene, znotraj tega radija tvorijo en velik čebelnjak. Tudi zaradi te pozitivne okoliščine – poenotene čebelarske prakse – je bil Tone – in je še – vedno uspešen čebelar. In aktiven član! Vrsto let je bil tudi član Nadzornega odbora društva. 
    Enotni smo si bili, da teh 90 let kar dobro skriva, saj nas je s svojimi prigodami dodobra nasmejal. Prav tako vzdržuje dvomestno številko družin v svojem čebelnjaku, kar marsikateremu mlajšemu večkrat ne uspeva. Tudi mi vam želimo, dragi Tone, da bi v vašem čebelnjaku in srcu še dolgo medilo ter rojilo. 
    Bog vas živi in s čebelarskim: Naj medi!

    V mojem srcu je nemir na jesenski ta večer.
    Tiho stopim sam čez prag    ,
    grem v moj stari čebelnjak.

    Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo,
    a v srcu mi spomin na mlade dni budijo.
    Čebelice, čebelice    , saj moje ste prijateljice.
    Pozabi vas nikdar ta stari čebelar.

    Lojze Slak

    Za ČD Borovnica Janez Mevec

     

  • Pohod na razgledno točko

    Pohod na razgledno točko

    Pod vrhom Krimščka je razgledna točka in najvišja točka borovniške občine, na katero smo v času, ko obeležujemo 125 let športa, še posebej lepo vabljeni. Pot do razgledišča ni prenaporna in je tudi dobro označena, če pa jo prehodiš v prijetni družbi in lepem vremenu, si deležen še dobre volje in prijetnega klepeta. S to mislijo smo se v petek, 30. maja, tudi podali na našo »kontrolno točko«. Nekateri so pohod pričeli že v Borovnici, večina pa se nas je do vasice Zabočevo pripeljala z avti. V pogovornem tempu in z vmesnimi kratkimi postanki smo ubirali pot navkreber. Prej kot v dveh urah smo prišli na cilj, kjer se nam je odprl prelep razgled. Naša kotlina se je kopala v soncu in prelepih zelenih barvah, pogled pa je segal še mnogo dlje, tja do Ljubljane in gorenjskih hribov. Bili smo navdušeni. Na razgledni točki je tudi obeležje iz leta 1999, ko je bila uradna otvoritev razgledne točke ter drog, na katerem je izobešena slovenska zastava. Seveda smo v pohodniške kartončke odtisnili žig, si privoščili malico iz nahrbtnika in naredili obvezno skupinsko fotografijo. Na izhodišče smo se vrnili po isti poti. 
    Naš pohodniški podvig je v verzih takole lepo zapisala pohodnica Maja Okrožnik:

    »Smo se zbrali, 
    se na pot podali, 
    malo počivali in klepetali, 
    pa tako do cilja pricapljali. 
    Prvi žig smo prislužili! 
    Kam naslednjič bomo krenili?«

    Zapisala: Marjetka Rot

     

  • Letno srečanje gasilcev – bolničarjev: vaja, sodelovanje in izmenjava znanja

    Letno srečanje gasilcev – bolničarjev: vaja, sodelovanje in izmenjava znanja

    V soboto, 17. 5. 2025 je potekalo tradicionalno srečanje gasilcev – bolničarjev Gasilske zveze Vrhnika, ki vključuje prostovoljna gasilska društva iz občin Vrhnika, Log – Dragomer in Borovnica. Gre za dogodek, ki poteka vsako leto pod okriljem enega izmed poveljstev in ima za cilj povezovanje, usposabljanje ter sodelovanje z lokalno enoto Nujne medicinske pomoči (NMP) Vrhnika, ki prav tako sodeluje pri organizaciji dogodka.

    Srečanja so namenjena predvsem praktičnemu usposabljanju. Naši gasilci – bolničarji skupaj s predstavniki nujne medicinske pomoči Vrhnika vsako leto pripravijo več realističnih in poučnih scenarijev, ki vključujejo različne situacije, s katerimi se lahko srečamo na terenu – od prometnih nesreč, poškodb pri delu, do množičnih nesreč … Scenariji so oblikovani tako, da preizkusijo tako tehnično kot komunikacijsko pripravljenost ekip. 

    Posebna vrednost srečanj je tudi sodelovanje z zdravstvenimi službami. Pripadniki NMP Vrhnika se vključujejo kot opazovalci in svetovalci, kar omogoča tesnejše sodelovanje in boljše razumevanje postopkov ter pristopov obeh služb v skupnih intervencijah. 

    Dogodek ni le vaja, temveč tudi priložnost za krepitev ekipnega duha, povezovanje in izmenjavo izkušenj med gasilci iz različnih društev ter zdravstvenimi delavci. Z vsakim letom je udeležba večja, kar dokazuje pomen tovrstnih srečanj za dvig kakovosti dela na intervencijah.

    Sobotno dogajanje je vsebovalo tri, na pogled zelo preproste delovne točke, ki pa so se kasneje izkazale za čisto nasprotje.

    Samo dogajanje je opisano s strani enega od udeležencev srečanja.

    Prva točka: klic na pomoč – padec avtomobila na roko najstnika. Šlo je za ukleščeno roko pod avtomobilom, ki je po dvigu avta začela močno krvaveti v loku. Na prvi pogled nezahtevna poškodba nas je ekipo 5 gasilcev zaposlila za kar nekaj časa. Nekdo pripravlja opremo, dva skrbita, da bo dvig avta z blazinami varen, nekdo skrbi za poškodovanca in komunicira z njim ter še najpomembnejši član – vodja, ki ima pregled nad vsem in komunicira z drugimi službami. Preprost scenarij, ki resnično poudari pomen timskega dela.

    Druga točka nam je na precej »krut« način prikazala, kako se lahko preprosta intervencija – pomoč nezavestni osebi, spremeni v množično, tragično nesrečo. Prijateljici se skregata zaradi fanta in pride do streljanja. Ob prihodu gasilske ekipe strelka poskrbi za presenečanje, saj prične streljati tudi na njih. Poleg poškodovanke so zdaj poškodovani še 3 gasilci, kar pomeni, da morata 2 gasilca oskrbeti 5 ranjencev in eno mrtvo osebo.

    Tretja delovna točka – klic na pomoč, neodziven ribič. Ekipno smo ob hitenju na pomoč razmišljali, kako nas lahko še presenetijo. Je oseba na kopnem? Ali gre morda za utopitev? Srčni zastoj? Ob prihodu na kraj nas je sredi barja v čolnu pričakal neodziven ribič. Kako bomo prišli do njega? Zna kdo čoln voziti? Veliko vprašanj nam je rojilo po glavi, ampak ker smo poleg bolničarjev v prvi vrsti tudi gasilci, se dogovorimo za hiter, a vendarle varen pristop do ponesrečenca ter se lotimo dela. Na tej delovni točki smo obnovili znanje temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED ter se preizkusili v znanju vožnje čolna. 

    V imenu vseh udeleženih na srečanju se zahvaljujemo vsem organizatorjem in NMP Vrhnika za čudovito izpeljan dan, saj je vsaka vaja priložnost za rast in vsak scenarij, ne glede na zahtevnost, nas lahko nauči nekaj novega. Sobotno srečanje nas je ponovno opomnilo, da je izobraževanje gasilcev – bolničarjev izredno pomembno za usklajeno, varno in učinkovito ukrepanje na terenu. Skupaj smo močnejši, bolj učinkoviti in bolje pripravljeni na izzive, ki jih prinaša resnično življenje.

    za GZ Vrhnika zapisali Katja in Tina Kogovšek

  • Letno srečanje gasilcev – bolničarjev: vaja, sodelovanje in izmenjava znanja

    Letno srečanje gasilcev – bolničarjev: vaja, sodelovanje in izmenjava znanja

    V soboto, 17.5.2025 je potekalo tradicionalno srečanje gasilcev – bolničarjev Gasilske zveze Vrhnika, ki vključuje prostovoljna gasilska društva iz občin Vrhnika, Log – Dragomer in Borovnica. Gre za dogodek, ki poteka vsako leto pod okriljem enega izmed poveljstev in ima za cilj povezovanje, usposabljanje ter sodelovanje z lokalno enoto Nujne medicinske pomoči (NMP) Vrhnika, kateri prav tako sodelujejo pri organizaciji dogodka.

    Srečanja so namenjena predvsem praktičnemu usposabljanju. Naši gasilci – bolničarji skupaj s predstavniki nujne medicinske pomoči Vrhnika vsako leto pripravijo več realističnih in poučnih scenarijev, ki vključujejo različne situacije, s katerimi se lahko srečamo na terenu – od prometnih nesreč, poškodb pri delu, do množičnih nesreč… Scenariji so oblikovani tako, da preizkusijo tako tehnično kot komunikacijsko pripravljenost ekip. 

    Posebna vrednost srečanj je tudi sodelovanje z zdravstvenimi službami. Pripadniki NMP Vrhnika se vključujejo kot opazovalci in svetovalci, kar omogoča tesnejše sodelovanje in boljše razumevanje postopkov ter pristopov obeh služb v skupnih intervencijah. 

    Dogodek ni le vaja, temveč tudi priložnost za krepitev ekipnega duha, povezovanje in izmenjavo izkušenj med gasilci iz različnih društev ter zdravstvenimi delavci. Z vsakim letom je udeležba večja, kar dokazuje pomen tovrstnih srečanj za dvig kakovosti dela na intervencijah.

    Sobotno dogajanje je vsebovalo tri, na pogled zelo preproste delovne točke, ki pa so se kasneje izkazale za čisto nasprotje.

    Samo dogajanje je opisano s strani enega od udeležencev srečanja.

    Prva točka: klic na pomoč – padec avtomobila na roko najstnika. Šlo je za ukleščeno roko pod avtomobilom, ki je po dvigu avta začela močno krvaveti v loku. Na prvi pogled nezahtevna poškodba nas je ekipo 5 gasilcev zaposlila za kar nekaj časa. Nekdo pripravlja opremo, dva skrbita da bo dvig avta z blazinami varen, nekdo skrbi za poškodovanca in komunicira z njim ter še najpomembnejši član – vodja, ki ima pregled nad vsem in komunicira z drugimi službami. Preprost scenarij, ki resnično poudari pomen timskega dela.

    Druga točka nam je na precej »krut« način prikazala, kako se lahko preprosta intervencija – pomoč nezavestni osebi, spremeni v množično, tragično nesrečo. Prijateljici se skregata zaradi fanta in pride do streljanja. Ob prihodu gasilske ekipe, strelka poskrbi za presenečanje, saj prične streljati tudi na njih. Poleg poškodovanke, so sedaj poškodovani še 3 gasilci, kar pomeni, da morata 2 gasilca oskrbeti 5 ranjencev in eno mrtvo osebo.

    Tretja delovna točka – klic na pomoč, neodziven ribič. Ekipno smo ob hitenju na pomoč razmišljali, kako nas lahko še presenetijo. Je oseba na kopnem? Ali gre morda za utopitev? Srčni zastoj? Ob prihodu na kraj, nas je sredi barja v čolnu pričakal neodziven ribič. Kako bomo prišli do njega? Zna kdo čoln vozit? Veliko vprašanj nam je rojilo po glavi, ampak ker smo poleg bolničarjev v prvi vrsti tudi gasilci, se dogovorimo za hiter, a vendarle varen pristop do ponesrečenca ter se lotimo dela. Na tej delovni točki smo obnovili znanje temeljnih postopkov oživljanja z uporabo AED ter se preizkusili v znanju vožnje čolna. 

    V imenu vseh udeleženih na srečanju se zahvaljujemo vsem organizatorjem in NMP Vrhnika za čudovito izpeljan dan, saj je vsaka vaja priložnost za rast in vsak scenarij, ne glede na zahtevnost, nas lahko nauči nekaj novega. Sobotno srečanje nas je ponovno opomnilo, da je izobraževanje gasilcev – bolničarjev izredno pomembno za usklajeno, varno in učinkovito ukrepanje na terenu. Skupaj smo močnejši, bolj učinkoviti in bolje pripravljeni na izzive, ki jih prinaša resnično življenje.

    za GZ Vrhnika zapisali Katja in Tina Kogovšek

  • Srečanje z avtorico, ki postane vsaj za en večer nova prijateljica

    Srečanje z avtorico, ki postane vsaj za en večer nova prijateljica

    Gospa je bila rojena v Trstu leta 1939 in se vse do današnjih dni odlično spominja časov, ki jih je kot otrok preživela med Slovenci v Italiji v času, ko so fašisti že krepili svoj vpliv, pouk je tudi v slovenskih šolah potekal v italijanskem jeziku, doma pa so za zaprtimi vrati hiš ljudje uporabljali materin jezik, torej so govorili slovensko. Otroci so težko razumeli, zakaj je doma vse tako preprosto, v trgovini, pekarni, na tržnici pa so ljudje govorili italijansko, otrokom še nepoznan jezik. Moške so pogosto mobilizirali ali celo zaprli in ženske so morale poskrbeti za materialno in socialno varnost družin, vzgojo otrok in pri njih, kjer so pridelovali zelenjavo, ki so jo prodajali na tržnici, tudi skrb za delo na njivah. Živeli so pri Svetem Ivanu, o kraju pišejo tudi drugi avtorji iz zamejstva. Avtorica pa več v delih Mandrija in P;nče, a ste  o tem ste že veliko lahko prebrali, ko se je pisateljica predstavila na Vrhniki.
    Evelina je maturirala v Trstu, diplomirala v Ljubljani in kar nekaj časa preživela med Ljubljano in Trstom tudi kasneje po končanem študiju. Dobro pozna življenje tržaških Slovencev in težave, s katerimi se srečujejo tudi dandanes. Pripovedovala nam je o težavah z rojstno domačijo, ki se ji je morala odpovedati, saj tam danes novogradnje služijo interesom tistih, ki imajo moč in denar. Pogovarjali smo se o šolanju slovenskih otrok v zamejstvu  danes in izvedeli marsikaj zanimivega ne le iz profesionalnega obdobja, temveč življenja žene, matere, intelektualke, literarne ustvarjalke in kritične opazovalke razmer v današnjem času.  Veliko let je delala v mladinskem programu Televizije Slovenija in napisala preko 70 scenarijev za oddajo Radovedni Taček. Veliko del je napisala za otroke ter jim v svojih delih približala življenje v tržaškem okolju. Še vedno piše. Močno jo je prizadelo dogajanje v Gazi in v Ukrajini in ti dogodki so jo vzpodbudili, da piše spet tudi o dogajanju med Slovenci v Italiji v času okupacije. Kako hitro je minil čas, smo ugotovili, ko smo se poslavljali. Neverjetno čila gospa pri poznih osemdesetih, pronicljiva, kritična in ustvarjalna je v vseh nas zapustila prijetne in nepozabne občutke. Naša mentorica se ji je kasneje pisno zahvalila in prejeli smo sledeč odgovor: »Draga gospa Alenka Logar Pleško!     Hvala vsem za prijetno druženje. Počutila sem se, kot da bi prišla med prijatelje, s katerimi se lahko odkrito pogovoriš. Ljubica mi je povedala, da je bil vaš oče dr. Tine Logar. Bil je moj profesor in ostal mi je v lepem spominu. Prisrčen pozdrav članicam in članom bralnega društva. Zelo bogati ste in verjamem, da bogatite vse okrog sebe. Evelina Umek”

    V maju smo brali tudi delo Liu Zakrajšek z naslovom Zajtrk prvakinj. Avtorica je pesnica, pripovednica in prevajalka. Sodi med mlajše avtorje in to je njen prvi roman. Vsebina se je močno dotaknila mnogih bralcev, saj nam pisateljica v svojem prvencu na doživet, dinamičen in realističen način opisuje stisko treh mladih deklet, ki se mesečno borijo s tem, kako zagotoviti denar za pokritje najemnine za sobo. Živijo v majhni podstrešni sobici, vse prej kot primerni za normalno življenje in študij. Preživljale so se v glavnem kot hostese in z drugimi priložnostnimi deli preko študentskega servis. Opisuje njihovo delo, konflikte, težave usklajevanja dela in študija in še marsikaj, s čimer se dnevno srečujejo. Piska nas opozarja preko literarnega dela na težave mlajše generacije, ki šele vstopa na trg dela.  Težave kot so prekarnost,  slabo mentalno zdravje, osamljenost, vedno večja razredna segregacija, visoke cene nepremičnin in številne težave nepremičninskega trga spremljajo mlade po zaključku šolanja in zanesljivo vplivajo na njihov položaj v družbi. Branje je tekoče, zanimivo, všečno  in v bralcu odpira vedno nova vprašanja, zakaj družba ob vedenju za vse te težave ne napravi koraka v pravo smer. 
    Pred nami so počitnice, časa za branje bo veliko. Prebrskajte med naslovi slovenskih avtorjev, za vsakega, še tako zahtevnega bralca, je možnosti izbire  dovolj. S knjigo v roki  pa v  senco in na ležalnik. Zdravo, poceni, zabavno in koristno, poskusite. S krožkom nadaljujemo v jeseni.

    Dragica Krašovec

     

  • Izlet v Mestni gozd Panovec pri Novi Gorici in Samostan Kostanjevica nad Novo Gorico

    Izlet v Mestni gozd Panovec pri Novi Gorici in Samostan Kostanjevica nad Novo Gorico

    V maju smo se odpeljali na naravovarstveni izlet PD Vrhnika v smeri Nove Gorice in kmalu za naseljem Ajševica zapustili avtobus ter vstopili na Gozdno učno pot Panovec  v Mestnem gozdu Panovec na obrobju mesta Nova Gorica. Takoj na začetku poti smo obstali ob gozdarski koči in se zazrli v košato krošnjo mogočnega doba (vrsta hrasta), samo par korakov dalje pa so našo pozornost pritegnili tulipanu podobni rumenozeleni cvetovi drevesa tulipanovec.

    Tulipanovec – listi in cvet

    Dalje po poti smo občudovali visoka drevesa metasekvoje, kripotmerije, močvirskega taksodija, divje češnje, macesna, smreke, jelke, skorša, nešplje, bukve…  Na majhnem prostoru učne poti je zabeleženih petintrideset drevesnih vrst, od tega je polovica tujerodnih, v celotnem gozdu Panovec pa raste štirideset domačih in šestdeset tujerodnih dreves, ki večina izhajajo iz Severne in Srednje Amerike, so hitrorastoča in so bila cenjena zaradi lesa, uporabljenega v stavbarstvu, ladjedelništvu, mehkejše vrste  pa v rezbarstvu, za izdelavo pohištva in glasbil.

    Drevored metasekvoj

    Med hojo po gozdnih poteh so nam visoke krošnje delale senco, mi pa smo se čudili bogatim rastiščem lobodike in bodike, ki so jo ponekod še krasili drobni rdeči plodovi, ki jih ptice niso pozobale, saj je gozd zavetje za številne ptice in dvoživke; tu so našle svoj prostor tudi zakonsko zaščitene laške žabe.

    Prva omemba Panovca sega v leto 1001, med prvo svetovno vojno  je preko njega dve leti potekala prva bojna linija, na kar nas je opozoril spomenik iz 1. svetovne vojne. V 2. svetovni vojni so gozd spet nenačrtno izsekavali, po kapitulaciji Italije in po vojni se je vršila obnova gozda.

    Zgodovina Mestnega gozda Panovec

     Zaradi svoje lege je Panovec pomemben tudi za prebivalce Nove Gorice in okoliških krajev, saj so v njem trim steze, tekaške in druge poti, tako da je Panovec postal leta 2009 gozd s posebnim pomenom.

    Naša pot se je zlagoma spustila do kanala, sprehodili smo se do Supernove in nazaj na pot proti Samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico, kjer smo si z lokalno vodnico ogledali bogato notranjost cerkve,  knjižnico Stanislava Škrabca s zanimivo zbirko 32 prvotiskov, med njimi je tudi prvotisk Zimskih uric  Adama Bohoriča iz leta 1584.

    Škrabčeva knjižnica- bogata zbirka starih knjig

    Skozi nasad vrtnic burbonk, koder smo se skoraj zgubili med občudovanjem barv in vonjev žlahtnih cvetov, smo se zbrali še pred vhodom v grobnico, se pomaknili do sarkofagov zadnjega francoskega kralja Karla X. in njegove družine, ki je na Kostanjevici našla zadnje prebivališče.

    Ena od še cvetočih plezalk – vrtnic burbonk

    Na ploščadi pred samostanom je rahlo rosilo, mi pa smo zadihali s polnimi pljuči in se hitro spravili v avtobus. Počasi smo zapuščali Kapelo, dež pa je sunkovito močil okna avtobusa, kot bi hotel reči, dovolj časa sem vas čakal, zdaj je pa dovolj, toda avtobus se ni oziral na ropotanje dežja in nas je hitro ter varno pripeljal domov.

    Zapisala: Marija Dolinar, fotografije: Sončki in Barjani